Aleš Rojc je dolgoletni sodelavec Radia Študent, pisec za spletne časopise, kot sta Centralala in Odzven, bil pa je tudi pisec časopisa Dnevnik. Občasno si kot glasbeni opremljevalec za omenjeni radio ali pa kot DJ plesnih odvodov jazzovskih muzik, elektronike in mnogih drugih zvokovnih variacij po ljubljanskem klubskem podtalju nadene ime Antoine Roquentin po glavnem liku Sartrovega eksistencialističnega romana Gnus. Poleg glasbenega novinarstva in didžejanja se njegovo ime pojavlja tudi v zvezi s teorijo s področja humanistike in družboslovja, njegovo delovanje pa trenutno obsega še pripravo doktorata na ZRC SAZU pod mentorstvom prof. dr. Alenke Zupančič. Kljub vnaprejšnjemu izrazu dvoma o tem, da improvizirana glasba, ki ji je ta dotični spletni časopis posvečen, z njegovo izolacijo in vsakdanjim življenjem trenutno ni pretirano povezana in da se bolj posveča sebi kot dnevnemu dogajanju, je nastal zanimiv pogovor. V njem je podal kar nekaj razmišljanj tudi v zvezi z improvizacijsko muziko, o vlogi glasbenikov kot aktivistov in o trenutnih ukrepih vlade.
Poznam te kot pisca, recenzenta, predvsem pa tudi obiskovalca koncertov. Mogoče se še največ srečujeva na koncertih prosto improvizirane glasbe, jazza, kakšnih bolj eksperimentalnih izvajalcev. S čim nadomeščaš trenutno ne-obiskovanje koncertov?
Trenutnega ne-obiskovanja koncertov ne nadomeščam z ničemer. V zadnjem času, ne vem ali so bili to tedni ali meseci, sem z obiskovanjem koncertov nadomeščal tudi pomanjkanje družbenih stikov. Razlogov za obiskovanje koncertov je bilo seveda več in so bili vedno raznoliki, a sam trenutno ne poznam načina, kako bi karkoli od tega v tej prisilni osami lahko nadomestil. Če pa se obrnem na misel ali samo glasbo, pa moram priznati, in ne bi znal navesti razloga za to, da se od improvizacije ali jazza kar lagodno oddaljujem. Poslušam bolj glasbo, ki je na koncertih ponavadi nisem, trudim se brati stvari, za katere prej ni bilo časa. Sem skratka malo zajeban kandidat za intervju na spletnem portalu, namenjenemu improvizirani glasbi.
Lahko v tem primeru podeliš, kaj denimo poslušaš in bereš?
Berem, z izjemo nekaj srednje navdušujočih filozofskih člankov o trenutni pandemiji, pretežno eskapistično literaturo. Pred tedni je bil to na predlog neke prijateljice glasbenice Viktor Pelevin, zdaj kitajsko orientirane filozofske razprave o dialektični filozofiji. Poslušam? Različno. Malo temačnega popa, nekaj eksperimentalne elektronike, trenutno se sprehajam po katalogu kitajske spletne založbe Svbkvlt. Malo nenavadno se je tudi izklopiti in prisluhniti zvoku ptic, ki te dni preplavlja Ljubljano.
Kakšne posledice misliš, da bo trenutna situacija prinesla na področju glasbe in dogodkov, povezanih z njo? Ali pa celo kaj misliš, da bo prinesla za kulturno politiko ali širše na področju politične ekonomije?
S tem vprašanjem imam problem, ob katerem se vsakič, ko se lotim odgovarjanja, spomnim na to, kako si me nagovorila. Najprej: posledice za glasbo? Ne vidim, kako bi moje mnenje o tem lahko bilo relevantno, in na spletu je mogoče brati različne, spreminjajoče se napovedi, ki jim res ne bi znal dodati še kake svoje. Seveda vse te napovedi zadevajo pogoje ustvarjanja, prezentacije glasbe in posledično preživetja oziroma ekonomskih pogojev delovanja glasbenikov. Koncertni promotorji, založniki, organizatorji so poleg glasbenikov del te ekonomije in imajo v situacijo določen vpogled, ne nujno pravilen in točen, a so vendarle prisiljeni v določene projekcije, saj te zadevajo njihovo preživetje v tem poslu. Sam pa kot pisec, recenzent in kot obiskovalec koncertov niti slučajno nisem na tak način vključen v glasbeni posel. Če pa sem vendarle, pa četudi obrobni del njegove ekonomije, je najbrž treba malo specificirati, za kakšno vrsto ekonomije gre.
Če govoriva o glasbi, ki sem jo preko koncertov pred zaprtjem javnega življenja najpogosteje spremljal in ji je posvečen tudi tale spletni portal, se morda ne spodobi reči, da gre za posel. Kar seveda pomeni zgolj to, da sredstev za svoj obstoj ne dobiva prek menjave na »prostem trgu«, v kolikor kaj takega obstaja, ampak v večji meri prek javnih sredstev, torej iz državnega proračuna, namenjenega kulturi. V tem smislu je to področje precej manj zavezano videzu »zgolj ekonomskega«, celoten sektor je zaradi te vrste odvisnosti primoran nase gledati tudi kot na političnega akterja, odvisnega tudi od odločitev, ki jih imenujemo politične, saj prihajajo s strani aktualnih ministrstev in vlade. Zato bi malce ignorantsko lahko rekel, da bo trenutna situacija prinesla temu sektorju približno to, kar si bo sektor uspel izboriti. Kaj si bo izboril, pa je odvisno tako od njegove politične moči kot od volje prej imenovane »politike«. Kolikor mi je znano, so obeti v aktualnem stanju precej slabi. Vendar pa tega razmerja sam ne zmorem videti drugače, dojemam ga kot razmerje, v katerem se na eni strani ustvarja skupina pritiska, na drugi pa odločevalska moč. Kar se dogaja med obema, umestimo v tako ali drugačno »ideologijo«, kultura pa v tem razmerju privzema dve obliki diskurza. Bodisi se sklicuje na svoj pomen v tvorjenju skupnosti, in v tem smislu ni formalne razlike med tem, ali gre za skupnost državljanov ali celo narodno skupnost, kar je pri nas navadno bolj všeč oblasti, bodisi pa gre za skupnost ljudi dobrega okusa, poznavalcev in določenega vrednostnega občestva, na kar se lahko sklicujejo kulturniki oziroma umetniki. Mogoče naj bi kritika tu opravljala nekakšno objektivno funkcijo, ampak po moje je vsak, ki piše o teh obrobnih improvizatorskih praksah, precej zadržan do take vloge. Drug diskurz pa morda želi biti ekonomski in tu bodo kulturniki zopet prisiljeni dokazovati, da ima njihova umetniška dejavnost že sama po sebi tudi ekonomsko vrednost, da se ta vrednost torej ne oblikuje na trgu, ampak jo je mogoče izpeljati že iz same vsebine njihovega početja – torej spet možen prostorček za samo-umestitev. Oblast se bo plačevanju te vrednosti poizkušala izogniti in kulturo pošiljala na trg, češ da se edino tam po njeni ideologiji vrednost »realizira«. V takem razmerju kulturo radi razumemo kot »politično« levo, s tem pa je njej nenaklonjena oblast postavljena na stran »politične« desnice.
S tem razmišljanjem seveda ne bom povsem odgovoril na tvoje vprašanje, morda sem tudi povsem zgrešil, a na tako opisano razmerje bi sam dal le dva odgovora. Najprej, sam po nobenem formalnem statusu, niti kot ekonomski akter, nisem del tako opisanega razmerja pogajanj o kulturi, moja vloga v taki ekonomiji, kolikor gre za ekonomijo, pa je malenkostna. In drugič, sam bi raje politiko razumel kot področje univerzalnega in ne stvar določene skupnosti oziroma dela skupnosti ter kot področje enakosti in ne samo-preživetja interesnih skupin. To je mogoče abstraktno, ampak vseeno bi me v glasbi zanimale tiste iniciative, ki bi bodisi naslavljale vlogo umetnosti v politikah na splošno bodisi vsaj reflektirale delitve, ki se ustvarjajo recimo med bolj tržnimi vejami in tistimi, javno podprtimi. Sicer v zgoraj opisanem razmerju od politike ne ostane kaj dosti. Ker sem se mogoče preveč oddaljil od vprašanja, bi se raje tu kar ustavil, lahko pa me seveda sama vrneš nazaj.
Ja, seveda, vprašanje je bilo široko zastavljeno. Verjetno tudi kot posledica tega, da se ne gibljem oziroma ne gibljemo zgolj v krogih glasbenikov in ostalih akterjev, vključenih v ta ‘posel’, temveč se poznamo tudi s predavanj, protestov itd., in da te pri svojih študijah in branju zanimajo tudi druge teme. Prav tako večine glasbenikov, ki jih poznam, ne zanimajo zgolj spremembe na področju glasbe, temveč tudi politika, ekonomije in zavedanje njihove medsebojne povezave in odvisnosti. Nekako sem zaslutila, da bi znal kaj povedati, čeprav zgolj špekulirati, četudi se ne prepoznaš kot pomembnega akterja. (: Mogoče se še vrnem na začeto, a so mi trenutno na misel prišli tudi protesti od doma, ki so že tretjič potekali pod geslom Ne boste nam vzeli naše svobode! Gre za poziv k različnim oblikam glasnosti z oken ali balkonov, to je ropotanje z lonci, petjem, igranjem, s transparenti. Si se udeležil kakšnega od njih? Se ti zdi, da se bodo glasbeniki in seveda vsi drugi nezadovoljni po padcu ukrepov, ponovnem odprtju javnega življenja in vrnitvi večine na delovna mesta prestavili na ulice?
Ne, protestov se na svojem balkonu nisem udeležil, verjetno bi bilo to laže, če bi se s svojega balkona lahko družil še s kakim protestirajočim. So pa tovrstne akcije očitno neka anticipacija tega, kar bo prišlo po tem.
Kar se pa glasbenikov na protestih tiče … pred leti se mi je zdelo, da so nekateri kulturniki in tudi glasbeniki na protestih prevzeli funkcijo povezovanja in fokusiranja množic, kot da bi te rabile nekakšno poenotenje in obliko. Se pa spomnim, da je na istih protestih nekajkrat nastopila tudi manjša skupinica improvizatorjev (Tomaž, Vid, Marko, morda še kdo), ki so bili s svojim muziciranjem veliko bolj del protestov kot pa njihovi usmerjevalci. Nekako upam, da se bodo kulturniki v svojem političnem delovanju v prihodnosti bolj prepoznali kot tisti, ki se morajo artikulirati kot akterji delovanja, kot pa tisti, ki morajo množične akterje šele kultivirati. Ampak to je bolj opazka. Ne verjamem, da je zgolj zbiranje na ulici in izražanje abstraktnega nezadovoljstva z enim tipom oblasti dovolj, da bi se kaj premaknilo.
Poleg tega, da potekajo protesti od doma, se pojavlja tudi vedno več streamov od doma za poslušalce – enosmerni koncerti, pa t. i. zoom partyji z didžeji. Nekateri glasbeniki se kar nagibajo k temu, drugi so do njih kritični. Kako gledaš na tovrstno obliko prenosa?
Sicer gre pri DJ-ih in klubski kulturi po mojem za nekaj drugega kot pri glasbenih koncertih, obojim je skupen seveda izpad dohodkov in iskanje novih načinov financiranja in izmenjave z občinstvom. Mogoče je v bolj tesnobnih trenutkih ukinitve javnega in družabnega življenja lepo spomniti na to, da nas umetnost izpolnjuje in povezuje ipd., a tak odnos do umetnosti je vseeno tudi malo izkoriščevalski. No, ampak mimo tega, vsaj meni tovrstna oblika prenosa ne more nadomestiti živih koncertov in klubskih prostorov; doma poslušam drugo glasbo kot v teh prostorih in na drug način. Morda bo nekaterim glasbenikom uspelo v tej situaciji nekaj časa izumljati priložnosti za raziskovanje in poigravanje z drugačnimi oblikami prenosa, a glasba, ki je v osnovi koncertna, bo morala poiskati svojo pot do prostorskega stika z občinstvom. Za manjše in bolj iznajdljive scene bo to gotovo laže, a prostori in organizatorji bodo vmes morali nekako preživeti.
Bi se v tem primeru strinjal denimo z Rajkom Muršičem glede glasbe kot najbolj učinkovite simbolične prakse?
˝Still, music’s basic appeal has not changed, with it being the most effective symbolic practice that catches both the whole body and the mind. It is essentially intimate, social and common at the same time. Live music will not disappear so easily.˝ (https://livemusicexchange.org/blog/everyday-communism-in-slovenian-grassroots-and-underground-music-venues-rajko-mursic/)
Ravno v tem času je bil spet na FB-ju podeljen link. Gre sicer zgolj za izsek, eno poanto z njegovega lanskoletnega predavanja o klubski sceni v Sloveniji.
Hvala za link. Hočeš, da najprej poslušam in potem odgovorim 🙂 ? Če ne … Te dni je Rajko Muršič skupaj s Petanom in Vidmarjem nastopil na nacionalnem radiu, tudi zanimiv pogovor z naslovom Blaukopfove knjige, “Glasba v družbenih spremembah” ali nekaj takega. Všeč mi je bilo, da so se vsi govorci v glavnem strinjali, da družbene spremembe še ne povedo dovolj o politikah, ki jih nosijo, oziroma, da je glasba lahko nosila pomembno vlogo tako v fašističnih kot partizanskih gibanjih … ali nekaj takega. Mislim, da je res pomembno družbeno vezivo in vse to, ampak tu bi vedno dodal, pa naj bo z Arendt, Rancierom, Badioujem ali komerkoli četrtim, da družbeno še ni tudi politično. Drugače pa, pokaži mi človeka, ki ima nek izdelan okus za glasbo, sploh ne nujno podoben mojemu, in verjel bom, da gre za zanimivo in inteligentno osebo, ne glede na načitanost in izobrazbo. To me preseneča in glede tega si sploh ne morem pomagati: če mi kdo svetuje kako dobro zasedbo bilo katerega žanra ali pove kako lastno misel glede kake muzike, pač hočem o tem človeku vedeti čim več. Tako da, očitno se z Rajkom strinjam. In zato se tudi ne zmorem prepoznati kot neka posvečena oseba samo na podlagi tega, da sem o parih koncertih napisal nekaj boljših in slabših tekstov.
Kakšni se ti zdijo ukrepi vlade glede samozaposlenih, študentov in drugih kategorij? Imaš ‘srečo’, da padeš v katero od njih?
Če sem iskren, v teh dneh raje mislim bolj nase kot na dnevno politiko. Sem bolj idiot in se brigam za svoje zadeve. To pomeni, da se na stvari odzivam bolj osebno. Kar je možno in privilegij, ker imam to srečo, da ne padem v nobeno od kategorij, ki bi jih pandemija pomembno prizadela. Brez službe sem bil že pred njo, socialna podpora pa je ostala nespremenjena, stroški so znosni … Preden me naženejo obirat hmelj, če se ne bom raje nagnal kar sam, bi rad dokončal neko duhamorno delo, s katerim se trenutno mučim. S tega stališča se o ukrepih raje informiram samo toliko, da mi je približno jasno, katere organizacije govorijo, kako govori edina leva stranka in kdo o kom ne govori. Recimo, kot sem mogoče že prej omenil, hecno mi je, da se o glasbi in s tem o glasbenikih govori predvsem na dva načina: kot o industrijski panogi in kot o nekakšnih javnih podjetnikih. In tudi sami, kolikor mi je znano, še niso stopili iz tovrstnih delitev. Je pa pri vseh teh kategorijah problematično, da so v glavnem pravne in ekonomske kategorije, ki praviloma ne zajamejo in ne morejo zajeti vseh ljudi. In čeprav se me osebno čisto nič ne dotika, pa se mi zdi še najbolj pomembno govoriti o tistih, ki jih niti približno ne zajame nobena od njih, torej o brezdomcih, ki ne morejo ostati doma in beguncih, ki nimajo “svoje” vlade. O drugih priporočam branje poročil Infokolpe, glede prvih pa … ne vem, razen dnevne interakcije pred trgovino se mi zdi, da niti nimajo res glasnih zastopnikov. Par člankov in kak razglas zgoraj omenjene stranke …
Oprostitve plačevanja prispevkov in mesečni temeljni dohodek se sicer zdita dobri izmed potez vlade za najbolj ogrožene. Ampak, imaš kak pomislek v zvezi s tem, da tovrstni ’UTD’ uvaja desna vlada?
Glede desnosti in levosti vlad imam ravno odprt nek tekst, ki sicer precej subjektivno pravi, de Pariška komuna l. 1871 in njen razglas 19. marca, po katerem proletarci “jemljejo javne zadeve v svoje roke”, pomeni prelom z levico (desnice niti omenja ne). Pri UTD-ju po mojem ni bistveno njegovo moralno ozadje, ampak način, kako se ga uvaja. Glede tega mislim, da so ti, ki jih zadeva, povedali dovolj. Kakor berem, jim v glavnem ni všeč, je pa zanje mogoče bolje kot nič. Ali je UTD sploh vzdržna rešitev, sicer ne vem, ampak ena od njegovih pomembnih sestavin je, da je brezpogojen. Pri “naši” verziji pa ni tako. Če pa se bo kaj takega uvajalo, samo upam, da bo za tem širok načrt. Sicer pa mislim, da v parlamentu ideja nima resnega zagovornika, nazadnje se je o tem javno govorilo v kontekstu sindikata prekercev, ki imajo ali imamo za to kar nekaj dobrih razlogov.
Še zadnje vprašanje. Česa si najbolj želiš, ko pade karantena? S tem mislim predvsem na nek tvoj osebni vidik – koncert, party, izlet s kolesom … Lahko pa seveda izpostaviš tudi kaj s političnega vidika, če se počutiš navdahnjenega.
Joj, neka preprosta in osebna želja normalnega človeka, ki vedno ve, kaj želi? Čudno, sploh ne razmišljam o tem … Ampak vseeno, bolj abstraktno mogoče, in to lahko velja tako v zelo osebnem kot tudi bolj univerzalnem pomenu: želim si, da bi po vsem tem družabnem razpadu skozi izolacijo poniknile tiste oblike vezi, ki se zdaj zdijo bolj stvar navade, in da bi se po tem družba v vseh pomenih nadaljevala in sestavila malo drugače. Kako? Ja ne vem, čisto osebno si želim samo nekaj sprememb po tem praznem prostoru, ki ga ustvarja ta včasih moreča osamitev. Nimam pa konkretne fantazije, kako bi to moralo izgledati. Kaj podobnega bi lahko rekel tudi za to bolj občo situacijo, ampak tam je seveda potrebna sprotna politična imaginacija. Kak party bo, upam, padel že pred koncem karantene, ampak policijskim vohunom, ki to berejo, me ni treba prijeti za besedo. Na kolo se že usedem. V drugo občino, ne povem katero, raje s kolesom kot brez, pa bi se rad spet kdaj odpeljal na serijo koncertov z ad hoc sestavljenimi improviziranimi zasedbami. Verjetno je kdo, ki bi ga in jo slišal raje, in kdo, ki bi ga in jo slišal manj raje … Ampak tega pa ne povem. Na koncu dobra muzika preseneti.
