Andrej Fon je takoj po končani nižji glasbeni šoli svojo glasbeno pot obrnil na glavo. S  časoma se je razvil v enega izmed najvidnejših improvizatorjev v Sloveniji in v Olfamoža, kantavtorja, ki s svojimi prepariranimi in izumljenimi inštrumenti izstopa iz povprečne predstave o kantavtorju. Njegova besedila so polna presenečenj in med njegovim nastopom ne manjka smeha. Pa vendar najdemo v njih podton bluesa. Andrej je avtor, ki se kljub lovljenju improviziranih trenutkov v različnih zasedbah in solo le teh loteva premišljeno in samokritično. Rad ima napake, saj pravi, da se iz njih lahko rodijo neverjetne muzike.

Žiga Jenko: Si multiinštrumentalist. Na oder si se najprej postavil s kitaro. Si pihalec v različne inštrumente dude, klarinet, saksofon, tudi take, ki jih narediš sam. Se še spomniš svojega prvega srečanja z inštrumentom? 

Andrej Fon: “Po moje je bila to kljunasta favta v glasbeni šoli. V bistvu se prav prvega stika z inštrumentom ne spomnim. Sta pa starša poslušala bolj rokersko muziko. Menda je enkrat, ko sem bil še v stajici, Brecelj prespal pri nas za pečjo in potem zjutraj igral kitaro in pel.”

Žiga Jenko: Pa sta bila starša aktivna glasbenika?

Andrej Fon: “Ne. Mama je kot otrok pela v zboru, oče pa včasih pihne v orglice.

Žiga Jenko: Kako se lotiš inštrumenta, ki ga dobiš prvič v roke in ga še nisi nikoli prej igral?

Andrej Fon: “Zdaj itak vem kako približno kaj dela. Če pa pogledam Vasja (sin), prime flavto in preizkuša vse luknje. Zdaj zna že pihati in tako uporabi ustnik, na drugi strani, kjer ni ustnika, pa poje. Jaz nimam več te pozicije, da bi lahko tako spontano raziskoval. Klarineta sem se učil v glasbeni šoli, še prej kljunasto flavto. Tako, da imam vsaj za pihala že zgnetene možgane, kako naj bi inštrumenti delali. Tudi ko izdelam kakšno novo glasbilo, mi je približno jasno kako naj bi stvar zvenela in se uporabljala. Na srečo se velikokrat kaj ponesreči in nastane nekaj, kar nisem pričakoval. To mi je všeč.”

Žiga Jenko: Pa se igranja na njih lotiš še kako drugače, jih raziskuješ?

Andrej Fon: “Seveda. No vseeno so se prvi zvoki, ki ne spadajo v šolski zvok glasbila, pojavili že v šolski dobi. Tudi takrat največkrat zaradi napak. Potem ,ko sem se dokopal do zanimivih muzik in začel obiskovat navdihujoče koncerte, naprimer Defonijo v Gromki, je postalo raziskovanje malo bolj zavestno.”

Žiga Jenko: Kako izbiraš inštrumente, ki jih boš igral?

Andrej Fon: “Za kitaro sem se navdušil po klarinetu. Moja generacija je imela starše, ki niso punksi, ampak bolj hipiji. Tako, da od njih nismo dobili te grobe muzike, ampak je začela prihajati do nas po komercialnem uspehu Nirvane. Nirvanina muzika mi je bila in še vedno je dobra. Zato sem si zaželel igrati kitare. Najprej sem privarčeval za akustično in potem še za električno.”

Žiga Jenko: Sta te v glasbeno vpisala starša ali je bila to tvoja želja?

Andrej Fon: “V bistvu sem želel igrati kitaro že v glasbeni šoli, ampak so me takrat naplahtali. Takratni ravnatelj glasbene šole je prišel na osnovno šolo in ker so takrat ravno ustanavljali godbo na pihala, so točno vedeli kaj jim v godbi še manjka. Zato so s seboj na avdicije prinesli te inštrumente. Potem so dali vsakemu kakšen inštrument, tako so dali meni klarinet. Takoj sem pihnil en ton iz klarineta in so rekli, da sem rojen klarinetist.”

Žiga Jenko: Kakšna je tvoja izkušnja z glasbeno šolo? 

Andrej Fon: “Na glasbeni šoli nisem bil nikoli zelo cenjen učenec. Naredil sem vse, kar je bilo treba. Teorija mi je delala težave, zato sem pred koncem rekel, da zaradi nje ne bom več obiskoval glasbene šole. Seveda so rekli, da brez teorije ne morem prihajati samo igrati inštrumenta. In potem, ko sem rekel, da me ne bo več, so popustili. Seveda se niso branili denarja, ki so ga starši plačevali. Takoj nato, ko sem nehal z glasbeno šolo, sem tudi nehal brati note. Do zdaj, ko me spet mika, da bi jih spet znal brati. Tako bi lahko tudi kaj napisal. Ampak ja, takoj ko sem s koncem osnovne šole nehal z glasbeno, sem šel radikalno kontra temu, kar so me tam učili.”

Žiga Jenko: Ti  je igra v orkestru kaj dala?

Andrej Fon: “Nekaj  sigurno. Recimo, ko se igra več različnih linij in imaš ti svojo. To kar igrajo ostali te skuša zmesti, ti se pa ne smeš pustiti.

Žiga Jenko: Strahuljarji so bili naslednji korak? Kdo je sestavljal bend? 

Andrej Fon: “Ja. Andrej Pirjevec je bil bobnar, Klemen Mozetič basist, jaz pa sem pel, igral kitaro in klarinet.

Žiga Jenko: Kako ste pa delali komade?

Andrej Fon: “Imeli smo skomponirane dele in dele kjer smo improvizirali. Bila je taka, ne ravno modalna improvizacija, ampak recimo da sta bila boben in bas približno postavljena. Ustvarjala sta tak trans tepih in jaz sem čez to žežil s kitaro, klarinetom itd. To smo imenovali psihadelija. Termina improvizacija še nismo poznali.”

Andrej Fon v predstavi ‘Sorry’. Foto: Marcandrea Bragalini

Žiga Jenko: V tistem obdobju je v Sežani delovalo kar nekaj bendov s poetiko Žoambo Žoet Workestrao (Drugi Disko, Kislu Grozdje), kaj je vplivalo na vašo glasbo? 

Andrej Fon: “Takrat, vsaj mi, nismo poznali Žoambotov. Tudi še par let po tem, ko so nam vsi govorili, da obstaja podobnost. Šele kasneje smo jih spoznali in se jim čudili.

Žiga Jenko: Kaj pa je vplivalo na vašo muziko?

Andrej Fon: “V Sežani je bila takrat punkerska in hard coreovska klapa. In enkrat sva, se mi zdi da z basistom, peljala mojega psa na sprehod v bližnji gozd. V temu gozdu je bila ena dolinica, kjer so se dogajali pikniki. Očitno je imela tam večer prej ekipa te klape, saj je bil tam totalen raztur. Pivo povsod in po tleh veliko različnih audiokaset. Pogledala sva jih in našla 7 seconds, No means no, Primus… Nekaj sva jih zviznila in doma poslušala. Bila je super muzika. In čez približno tri tedne so bili že No means no v Festivalni dvorani. To je bil naš prvi koncert, ki smo ga s 16 leti sami obiskali v Ljubljani. Do tja smo prišli tako, da smo se švercali po vlakih. To je bil en del vpliva. Drugi del pa je bil dediščina od staršev, Doors, Frank Zappa in ostala progresivna muzika. Od nove glasbe v tistem času smo poslušali Nirvano, Sonic Youth, Smashing Pumkings, Jesus Lizard.

Žiga Jenko: Sta bila druga dva člana tudi šolana glasbenika?

Andrej Fon: “Mislim, da se je Pirjevec učil kitaro, Klemen pa harmoniko.”

Žiga Jenko: Kdaj si ozavestil improvizacijo in to, da jo želiš igrati?

Andrej Fon: “S Kraškimi solisti. To je zgodba, ki je potekala približno 10 let. Čeprav smo se včasih trudili s komponiranjem, nam to ni nikoli zares uspelo. Ko smo želeli narediti kak komad, se je to hitro izjalovilo. Na začetku smo s Solisti veliko vadili, potem vedno manj. Povezovala nas je strast do določene muzike in koncertov. Hodili smo skupaj v Ilirsko bistrico v MKNŽ, kjer je bilo nekaj koncertov bendov z založbe Skin Graft. Tam sem gledal US Maple, ki mi je še vedno eden izmed najboljših koncertov, kar sem jih videl. V tistem obdobju so tam nastopali še Laddio Bolocko, Mr. Quintron, Arab On Radar, ta druga generacija bendov No wave. Ti bendi so zelo vplivali na nas. Obsedeni smo bili tudi z Captain Beefheartom in njegovim čarobnim bendom. Potem je bila v Sežani špedicija, ki je uvažala italiansko revijo Musica Jazz za celo Jugoslavijo. V njej si dobil priložene CDje, med drugimi, Steva Lacya in Anthonya Braxtona. Te CDje sem imel že v osnovni šoli. Večino stvari sem dal naprej. Braxtona in Lacya sem zadržal, ker so se mi zdele  drugačne, grozljive, nabite z nečim drugim. Kasneje, ko sem odkrival delta blues, sem zadržal tudi Bessy Smith, Louisa Jordana, Sidneya Becheta, Counta Basiea itd.

Žiga Jenko: Kraški solisti ste se potem prepuščali samo toku igranja in je bil vsak koncert nova izkušnja…

Andrej Fon: “Ja, vendar so se ene stvari morda malo izluščile. Za določene kombinacije smo vedeli, kaj dajo ven. Naprimer, če smo vsi trije igrali pihala ali trobila, smo vedeli, kje se ponavadi gibljemo. V bistvu smo jamali, samo drugače. Ne kot si ponavadi predstavljamo na način pod vplivom Milesa Davisa ali nekega jazz rocka. Naš jam je bil kontra temu. Izhajali smo iz Capitana Beefhearta, No Wave-a, Velvet Underground. Igrali smo zelo raznoliko. Včasih ni bilo enega momenta, ki bi ga lahko prijel, potem so bili tu Kraut rockerski momenti. Glasba se je, v najboljših momentih, nenehno organsko in nepredvidljivo spreminjala. Kot bi bili telepatsko povezani. Poznalo se nam je skupno druženje in isti glasbeni vplivi, neznana zelena snov.”

Žiga Jenko: Ustanove sreče’ je prvi in zadnji album. Kako ste se ga lotili ustvarjati, ste pripravljali material zanj? Naslov albuma bi moral bit ‘Usta nove sreče’, vendar se je tiskarski škrat odločil drugače.

Andrej Fon: “Snemati smo šli, potem ko smo že pet ali šest let igrali le še na koncertih, kadar nas je kdo povabil. Na enem izmed koncertov nas je na snemanje v svoj studio v Železnike povabil Šembrek. Pred tem nismo igrali že pol leta. Snemanje je trajalo dva dni.

Žiga Jenko: Predvidevam, da ste posneli kar nekaj materiala. Kako je potekal izbor?

Andrej Fon: “Posneli smo za približno 8 ur materiala. Potem je vsak sam doma parkrat vse preposlušal in si zapisal minute, ki so se mu zdele zanimive. Potem je bila sreča, kadar smo imeli izbrane iste koščke, ki so se nam zdeli zanimivi. Temu  je sledil miks na Radiu Študent in nasnemavanje nekaj tekstov. Vse skupaj je trajalo zelo dolgo in med tem smo preživeli na radiu veliko noči. Pri izboru materiala smo naredili tudi nekaj kompromisov. Na album smo dali tudi stvari, za katerimi nismo stali vsi. Tako je na albumu za uro materiala. In zadnjič, ko sem album po dolgem času spet poslušal, se mi je zdelo, da se tričetrt albuma super posluša, po tem pa mi je koncentracija padla. Mogoče je pa le vse skupaj malo zahtevnejša muzika. Tudi pri ‘Trout Mask Replici ‘(Captain beefheart) je treba vmes malo zadihat.”

Žiga Jenko: V čem vidiš razliko med nastopom in snemanjem plošče?

Andrej Fon: “Zelo težko je nastaviti možgane tako, da bi med snemanjem igral kot na koncertu. V bistvu ni možno. Cel čas veš, da si tam dva dni in si misliš, da imaš čas. Tako, da je bilo težko reči, zdaj pa igramo zares. Zato smo uporabljali različne finte. V studiu so nas obiskali lokalci, ki smo jih povabili v plac, kjer smo snemali. Pa so nekateri med snemanjem začeli govoriti in smo morali prekiniti igranje in se tudi to ni najboljše izšlo. Ampak na koncu smo posneli, kar smo in jaz sem zadovoljen s to plato.”

Žiga Jenko: Kako pa veš, kdaj je improvizacija kul?

Andrej Fon: “Pri Kraških solistih je bilo najbolje takrat, ko sem imel občutek, da smo vsi pri stvari in da se glasba cel čas  spreminja na nepričakovan način. Da se nihče ne šlepa na koga drugega. Da ni egotripa. Da se dogaja nek čudež, da se dogaja sprememba, ki ni možna, da se zgodi vsem trem hkrati. Improvizacija je pa kul, vsaj za špilavca, tudi takrat, ko muzika nekako ne funkcionira se pa vsi udeleženi trudijo, da bi se tisto »nekaj« zgodilo.”

Žiga Jenko: Veliko sodeluješ v različnih zasedbah. Kako poteka sodelovanje z Žoambo Žoet Workestrao?

Andrej Fon: “Z Žoamboti smo posneli eno plato ‘Svakoga dana u svakom pogledu sve manje nazadujem’ in takrat sem postal polnopraven član benda. In po tem mi ni šlo. Nisem se znašel v tistih baročnih aranžmajih. Sploh nisem razumel, kaj oni delajo. Nisem si mogel zapomniti stvari. Oni so znanstveniki, jaz pa intuitivec. Sicer sem lahko nekaj zraven brlizgal, ampak v resnici se nisem počutil sposobnega zares odigrati stvari. Na zadnji plati pa je saksofonske dele posnel Martin Küchen, mene pa so povabili, da igram te dele z njimi na koncertih. In tega sem se lotil bolj racionalno. Dobil sem posnetke brez nasnetega saksofona, si jih nastavil v loope ter naštudiral te dele. Poslušal sem kaj počne Martin, ga malo oponašal in dodal malo svojega. Prej nisem imel nikoli skomponiranih stvari za pihala. Pri Žoambotih so harmonije in strukture čisto jasne, zato če igraš čez vsakič nekaj drugega, potem rušiš in pregaziš nekatere stvari v glasbi. Zato se mi zdi dobro, da imam postavljene stvari in da točno vem, v kateri lestvici lahko soliram.

Žiga Jenko: Igraš z vsemi, ki te povabijo k sodelovanju?

Andrej Fon: “Mislim, da sem samo enkrat zavrnil sodelovanje. Cene Resnik me je povabil na dva špila z njim in Perotom Šuklerjem in še ne vem s kom, pa sem se počutil, da ne bom kos nalogi. Bil bi kot en kramp zraven. Čeprav mi je Cene rekel, da bo to svobodna improvizacija, vendar sem vedel, da bo to improvizacija z jazzerskim izhodiščem. Ne bi se dobro počutil, ker bi zraven ružil, saj drugega ne znam. Vsaj takrat še nisem. Takrat sem imel še tak saksofon, s katerim kaj drugega sploh ni bilo možno.”

Žiga Jenko: Ampak ruženje bi lahko vzel tudi kot dekonstrukcijo njegovega pristopa igranja…

Andrej Fon: “V tej isti vlogi bi se počutil ful udobnejše, če bi bil sposoben odigrati kaj tudi modalno in bi potem lahko šel v destrukcijo. Do takrat sem igral saksofon samo z Linčem in Martotom. Ona dva pa v resnici »ne znata« igrati tega inštrumenta, jaz sem bil edini v Solistih, ki sem imel osnovo. Z njima sem vedno igral atonalno in v tem igranju sem se počutil udobno. In ko potem prideš do priložnosti za igranje z jazzerjem, ki je naredil fakulteto…, takrat se nisem počutil udobno. Ne bi zmogel odigrati tistega, kar bi želel v takšnem sodelovanju. Vendar v zadnjem času vadimo z Vidom, Joštom, Gromom, Maretom in Cenetom večinoma Vidove kompozicije, tako da bom zaigral s Cenetom in ostalimi šolanimi glasbeniki. Dobil sem na klavir zaigrane teme in sem jih zvadil. Igramo iz swinga izhajajoči free jazz. Imeli smo že en nastop na Mladih rimah, čakata pa nas še dva v Bistrici ob Sotli in na Vrhniki.

Žiga Jenko: Koliko pa vadiš?

Andrej Fon: “Bolj malo, na kar nisem ravno ponosen. Večkrat sem se že spravil, da bi dobil red in disciplino glede tega, ampak ni nikoli dolgo trajalo.

Žiga Jenko: Pa razvijaš kakšno svojo tehniko igranja?

Andrej Fon: “Nekatere stvari se mi dogajajo z leti. Imam bolezen zbiranja glasbil in tako sem, ne da bi zavestno razvijal, osvojil določene tehnike. Recimo z igranjem na digiridu, sem se naučil krožnega dihanja. To sem potem prenesel še na ostala pihala. Ali ko igraš bobne, se ti veča avtonomnost leve in desne roke, noge… Osebno se mi še vedno zdi, da delajo najboljšo glasbo tisti, ki imajo nore ideje pri ustvarjanju glasbe in obvladajo tehniko igranja, kot Braxton ali Roscoe Mitchell. Ker večina je ali tehničnih nadrkancev, ki so idejni siromaki ali pa zapušencev, ki jim dogaja in imajo dobre ideje, vendar tehnično niso stvari nikoli zares osvojili. Kadar je prisotno oboje nastanejo najboljše muzike.

Žiga Jenko: Kako gledaš pa na inovacijo v improvizaciji?

Andrej Fon: “Ko so se začele Gromove delavnice Raziskava-Refleksija, ki so sledile delavnici Seijira Murayame v Menzi pri koritu, sta bili prvi dve leti zelo vznemirljivi. Pred tem nisem izvajal neidiomatske improvizacije. Vznemirljivo je bilo iskanje novih načinov igranja, da si šel ven iz floskul, ki so se ti nabrale z leti. Potem pa s časom te nove tehnike in zvoke vmestiš v svoj besednjak in si spet na začetku. Da ohraniš vznemirljivost moraš konstantno inovirati, kar pa ni možno.

“Najboljšo glasbo delajo tisti, ki imajo nore ideje pri ustvarjanju glasbe in obvladajo tehniko igranja.” Foto: Zavod Sploh

Žiga Jenko: Pa ti je lažje igrati v skupini ali sam?

Andrej Fon: “V skupini. Sošpilavci te navdihujejo. Tudi če si tisti večer nenavdahnjen, v smislu, da bi v živo odkrival nove stvari na glasbilu in operiraš le z preizkušenimi tehnikami, ti nudijo nove zvočne kontekste v katere umestiš svojo stvar in potem ta zveni drugače kot kadarkoli prej. Sam se recimo še ne bi upal odigrati saksofonskega sola, kot recimo Marko Karlovčec, ki ga spoštujem. Sam sem igral le na ulici z dudami. Par let mi je bil to skoraj izključen vir zaslužka za preživetje. Ampak to je čisto druga zgodba.”

Žiga Jenko: Kaj pa ti je ulica dala?

Andrej Fon: “Fajn občutek mi je bil, da lahko preživim, tudi če sem brez službe. To je dobra služba. Si na svežem zraku, delat greš kadar hočeš. Tako, da sem največ vadil ravno te dude. Na ulici sem jih res veliko preigral. Takrat sem si rekel: »Ne moreš delati preko napotnice in nimaš ničesar drugega, zato pa hodi vsak dan.« In tako sem hodil vsak dan par let po dve uri. V vsebinskem smislu sem se ujel v neke svoje pesmice, ki sem si jih tam izmislil. Zdelo se mi je, da sem izzumil melodije, ki hipnotizirajo pešce, da odprejo denarnice in mi dajo solde. Zato to počneš in greš težko iz tega. Zato bi tudi zdaj igral iste kolaže kot pred šestimi leti, če bi šel igrati na ulico. Ta želja po temu, da bi ugajal, te malo uklešči. Mislim, da večina navadnega folka na ulici ceni bolj virtuoznost kot ekspresijo. Mogoče se tudi motim. Če bi recimo igrala z Brötzmanom na ulici, bi mogoče jaz v istem času z dudami zaslužil več, kot on s kričečim saksom.”

Žiga Jenko: Sodeloval si na projektu Kralji ulice. Lahko poveš kaj več. 

Andrej Fon: “Uradni naziv mojega s.p.-ja (samozaposlen v kulturi) je pedagog in instrumentalist, tako da je projekt potekal kot delavnica, ki jih vodim ponavadi. Takrat je na Kraljih ulice delal Iztok iz ŠKM bande in je dobil sredstva na razpisu in naju s Samom Kutinom poklical. Seveda sva bila za.  Udeleženci so prihajali neredno na ta srečanja, tako, da nismo mogli ravno graditi komadov. Delali smo inštrumente in potem z njimi muzicirali. Pri igranju smo uporabljali različne tehnike, na primer vključevanja in izključevanja v krogu. Nekateri so imeli predznanje, celo svoje komade, drugi so bili brez predznanja. Rezultat je bil CD.”

Žiga Jenko: Organiziraš delavnice tudi sam ali samo, če te pokličejo. 

Andrej Fon: “Svojega delovanja ne promoviram. Nimam nobenega facebooka, zaenkrat. Morda kdaj v prihodnosti. Misliti mi je dal pogovor z Jeleno Rusijan, ko me je spraševala, če imam kaj špilov. Odgovoril sem ji, da bolj švoh, le če me kdo pokliče in da se mi ne da promovirati samega sebe. In potem mi je odvrnila, torej se ne angažiraš. Ko je trditev zasukala, mi je vse skupaj postalo drugače. Drugače mi je zoprno težit ljudem po mailu itd. Če me pa kdo kam povabi grem z veseljem. Tako, da evo, 031526580 Fon.”

Žiga Jenko: Kje je po tvoje meja med samopromocijo in angažiranjem?

Andrej Fon: “Verjetno je to ista stvar, ki jo samo drugače izgovarjaš. Mogoče jo samo raje počneš, če rečeš, da se angažiraš.

Žiga Jenko: Si član zasedbe Samo Gromofon, kjer tudi organizirate delavnice za otroke. Kakšna je razlika med odraslo in otroško publiko?

Andrej Fon: “Večinoma res delam z otroško publiko na delavnicah. Kralji ulice so bili redka priložnost delati z odraslimi.  Skupna točka je, da so bili večinoma oboji brez skupnega predznanja. Otroci iz vrtca 3 do 5 let so motorično manj sposobni izvajati bolj kompleksne ritme. Zato pri otrocih uporabiš manj glasbenih parametrov, kot je na primer glasno-tiho. Kralji ulice so bili po moje bolj odprtih glav, kot če bi delal z naključno zbranimi odraslimi. Pri njih ni bilo nekih glasbenih zadržkov. Tako da nimam toliko izkušenj s tem, da bi zares lahko primerjal.

Žiga Jenko: Kaj pa kot koncertna publika?

Andrej Fon: “V vrtcu so imeli otroci veliko koncentracije. Lahko so zbrano poslušali 25 minutni nastop. Zanimiva je bila tudi reakcija dveh otrok z diagnozo avtizma. Vsak od obeh je imel svojo vzgojiteljico. Punčka je cel čas bivanja v vrtcu ležala in gledala v zid, fantek pa bezljal naokoli in delal nered. Med koncertom se je fantek ustavil, obsedel in gledal z odprtimi usti. Punčka pa je vstala in prišla k nam na oder, ter raziskovala inštrumente ter se jih dotikala. Ja pomoje otroci sprejmejo improvizacijo bolj brez predsodkov. Pa tudi vidijo, da tudi mi ne vemo kaj se bo zgodilo. Da to ni enako samozavestnemu nastopu kake nasmejane Romane Kranjčan na matrico. Verjetno se čuti ta filing negotovosti. Obenem nas vidijo igrati na navadne in čudne inštrumente. Potem pa ko še priznamo, da ne vemo kaj bomo zaigrali, je to za njih nenavadna situacija, ko pred njimi ni nekega samozavestnega odraslega zabavljača otrok. Tudi glasba je verjetno za njih nekaj novega, saj takšne verjetno še niso slišali, niti na kakšnem Valu 202. Razen na Radiu Študent in občasno na Arsu, tega v avdiovizualnih medijih pri nas ni.”

Žiga Jenko: Misliš, da bi morali radii vrteti več improvizirane glasbe?

Andrej Fon: “Ja, po moje ja, čeprav po drugi strani pa odkrito povedano tudi sam malo poslušam improvizirano muziko doma, kljub temu da je imam veliko.

Žiga Jenko: Je potem improvizacija bolj glasba za v živo?

Andrej Fon: “Ja, jaz jo vsekakor raje poslušam v živo.

Žiga Jenko: Misliš, da gre tudi za neke vrste energetsko povezovanje med poslušalcem in glasbenikom na živem nastopu?

Andrej Fon: “Verjetno, ja. Sam nerad opletam s temi energijami, ker mi je ta new agerska terminologija malo odbijajoča. Ampak nekaj je, poimenuj to kakorkoli hočeš.

Andrej Fon v predstavi ‘Sorry’. Foto: Marcandrea Bragalini

Žiga Jenko: Na improvizacijski glasbeni sceni je veliko enodnevnih sodelovanj. Kdaj postane zasedba stalna in lahko dobi ime?

Andrej Fon: “To je kar stvar odločitve. Recimo pri Samo Gromofon je imel Grom idejo, kakšen način muziciranja bi rad razvijal. In smo se na osnovi tega začeli dobivati ter preizkušati različne stvari. V okviru delavnic Raziskava-Refleksija je nastalo par zasedb. Zgodilo se je tako, da po tem ko so se ljudje spoznali, so dobili ideje s kom bi lahko kaj počeli. Tako so nastali Karlovčec Drašler trio, Trojnik, Buče 4 (Vid in Jošt Drašler, Vitja Balžarolsky in Andrej Fon). Ta delavnica je bila zelo pomembna, ker smo se tam spoznali ljudje, ki smo vsak bolj zase počeli podobne stvari.

Žiga Jenko: Lahko z glasbo preživiš?

Andrej Fon: “Še vedno občasno igram na ulici, izvajam delavnice. Na srednjeveških festivalih v duu s Samom Kutinom nastopava kot srednjeveška berača z dudami in hurdy gurdyem. Sprejmem precej stvari, ki se mi ponujajo. Vmes smo imeli tudi bend Horda grdih, ki je igral priredbe ljudskih pesmi. Z njimi sem koncertiral največ v življenju imeli smo res veliko špilov, čeprav je bila glasba najmanj avtorska. Praktično je bilo s tem najmanj dela, ampak bila je všečna. Tak prijeten etno se pač bolje prodaja. Drugače igram v precej bendih, s tem da eni ne zaslužijo nič, pa v njih vlagamo ful energije. Recimo tak je Barka tone in bele plombe. Delal sem tudi glasbo za otroško lutkovno predstavo, v kateri sem tudi nastopal kot glasbenik in igralec. Sodeloval sem tudi pri dveh predstavah Dragana Živadinova. Gledališče je tak prostor, kjer lahko glasbeniki zaslužimo kaj več. Tako da zaenkrat gre, vendar je to odvisno tudi od tega, kako si vajen živeti. Marsikdo, ki bi zaslužil toliko kot jaz, bi rekel da se ne da. Naprimer, da smo dobili stanovanje tu v centru Ljubljane za ugodno najemnino, smo ga prej pol leta vsak dan prenavljali.

Žiga Jenko: Poteka delanje glasbe za predstave kako drugače?

Andrej Fon: “V Živadinovih predstavah sem uporabljal inštrument, ki sem ga izumil sam,  Dude iz gumijaste rokavice. Igral sem tak impro ala srednji vek. ‘Pojte, pojte drobne ptice’ pa je adaptacija ene knjigice za otroke iz petdesetih let, kjer so notri ljudske pesmice. Tako sem tiste, ki so imele melodijo zaigral klasično, za tiste, ki pa je niso imele, pa sem jo naredil. To je bila kar hecna predstava, ki smo jo kar nekaj preigrali.

Žiga Jenko: Imaš tudi onemanband projekt. Kako je nastal Olfamož?

Andrej Fon: “Olfamoža sem snemal večinoma v Godešiču, ko smo še živeli tam skupaj z Markom Karlovčcem, Urško Domevšček, Nežo Naglič in Žigom Pucljem. Prej sem že leta 2001 posnel podobno kantavtorsko ploščo s svojimi besedili za katero malokdo ve. Takrat sicer samo z eno kitaro in orglicami pod imenom Dorem  Ifasola v solati. Ta izdelek mi je še vedno ljub. Muzika je bila morda malo bolj blueserska kot ta zdaj. Besedila malo bolj kodirana. No, za Olfa moža sem izbiral med kilo in pol svojih tekstov, ki nastajajo čez celo moje življenje. Namenoma jim rečem teksti, ker ne vem, če je to poezija.  Vse skupaj je nastajalo brez kakšnih velikih ambicij. Najprej je dve leti pred ostalimi nastal en komad, ko pa sem imel tri, sem si rekel, da jih naredim zadosti za novo ploščo. Glasbo sem delal z različnimi inštrumenti, ne misleč na to, da bo treba to izvajati tudi v živo in vse skupaj prenašati naokoli. Zdaj se prevažam naokoli z avtom, polnim inštrumentov, kar je zelo nerodno. Vse skupaj sem posnel z enim Zoomom in potem še umetno pokvaril kakovost posnetka, da zveni vse skupaj še bolj kot kakšen Leadbelly ali Robert Johnson. Zdaj kar nekaj nastopam z Olfamožem. Na Radiu Študent so mi dali celo bronasto medalijo za tretjo najboljšo domačo ploščo leta 2013. Bil sem polaskan in presenečen. Želel sem narediti raznoliko ploščo. Tako sem kitare malo prepariral, uporabljal različne inštrumente. Kadar delaš sam je dobro to, da lahko narediš muziko, kot sam hočeš. Ni nobenih kompromisov. Lahko si kritičen kot si, brez poslušanja očitkov drugih. Tako sem imel za določen komad tudi po 22 posnetkov in med njimi izbral tistega, ki je imel drobne presežke. Recimo, ko struna zaškripa na drugačen način. Iskal sem take detajle, ki so že skoraj neidiomatski. Kadar igraš z drugimi, te lahko presenetijo, sam sebe pa težko presenetiš. Tako je v tem primeru napaka skoraj edino, kar te vrže iz ustaljenih tirnic. Te majhne napake te zdrmajo. Zato ustvarjam nastavke za takšne situacije že pri delanju komadov, da lahko izgubim kontrolo nad situacijo.

Žiga Jenko: Kaj pa ti je pomembno pri besedilih?

Andrej Fon: “Iz kupa besedil sem poskušal izbrskati besedila, ki niso samonanašujoča in bi bil jaz edini, ki bi razumel simbole v njih. Želel sem, da bo vsak, ki bo slišal tekst, nekaj ob tem doživel. Da te zdrzne, naredi živega na tak ali drugačen način. Teme, ki te razgalijo. Govoriš o stvareh o katerih nočeš, da bi drugi vedeli. V besedilih mora tvoj ego razpasti.

Žiga Jenko: Na koncertih Olfamoža se obiskovalci veliko smejijo močnim tekstom. Vse skupaj deluje v najbolj žlahtnem in izvirnem pomenu klovna. Kako gledaš na to?

Andrej Fon: “Vsak to doživlja po svoje, vendar mi je že marsikdo rekel, da čuti ta blues v ozadju. Všeč mi je, da stvar ni enoznačna, da ni le zamorjeno, le duhovito, le agresivno, perverzno…”

Žiga Jenko: Doživiš iste občutke med improvizacijo in izvajanjem komadov?

Andrej Fon: “Ne, že nastavki za igranje v možganih so pri enem in drugem različni. Pri improvizaciji težje vem, kdaj je nastop dober. Nimam časa za analizo, ker so možgani zaposleni s sprotnim ustvarjanjem. Pri nastopu Horde grdih ali Barke tone pa so stvari jasnejše. Ko zaigraš vse dogovorjene dele točno in so se stvari sestavile v močno celoto. Tako ritmično, kot harmonsko.

Žiga Jenko: Kakšni so tvoji načrti?

Andrej Fon: “Na razpisu sem dobil sredstva za izdajo albuma Olfamož orkestra še letos. Upam, da bo izdelek kljub kratkim rokom dober. Škoda bi bilo plastike za nekaj, za čimer ne bi stal. Z Barko Tone in bele plombe bomo izdali album, tudi verjetno še letos. Z Olfamožem bom koncertiral še naprej. Z Žoamboti bomo šli v Srbijo na en festival. Naslednje leto bomo tudi Samo Gromofon verjetno kaj posneli. Za Zavod Sploh pa bom drugo leto izdal samostojno ploščo, za katero še ne vem kakšna bo. Septembra dobim madžarske dude…” *

* Plošča orkestra Olfamoštvo je pod nazivom Olfamož in z naslovom ‘Hupam, da ste dobro’ izšla ob koncu l. 2015 pri Založbi Radia Študent, zasedba pa je v naslednjih letih odigrala več odmevnih koncertov. Barka Tone in bele plombe po plošči iz l. 2012 niso izdali naslednje, na solistično ploščo Andreja Fona pa še čakamo. Andrej Fon je danes aktiven v free jazovski zasedbi Oholo, v zadnjih mesecih pa ga kot glasbenika in performerja lahko spremljamo v predstavi ‘Sorry’ v produkciji Vie Negative, op. ur.

Pričujoči intervju je bil izvorno objavljen  v tiskani ediciji Hrupzina, št. 1, letnik 1, avgusta 2015, ki ga je izdala ekipa spletne glasbene revije Hrupmag.

X