Brane Zorman je v okrilju Radia Cona in znotraj vzpostavljene galerije Steklenik zagnal nov projekt, poimenovan AnimotMUZIK. Slednji je nastal v sodelovanju z muzikologinjo Katarino Radaljac in se osredotoča na zvočno komunikacijo med živalmi in človekom, v konkretnem primeru z naključno zvočnostjo žuželk, posnetih s snemalno tehnologijo in zvočno amplificiranih za naša ušesa ter vtrtih v kompozicijske okvire osemkanalne skladbe INSECTA Cantata.
Brane Zorman nam je o njenem nastanku povedal: »Posnetke škržatov, murnov, čričkov in ostalih podobnih žuželk zbiram že nekaj let. Do zdaj sem jih snemal in zbiral ter pregledoval precej nesistematično in veliko jih je še vedno neobdelanih, tudi poslušal še nisem vseh. Ko snemaš v naravi, namreč snemaš »na dolgo«, včasih nekaj snemalcev pustim na različnih mestih na približno isti lokaciji in snemam vsaj eno uro, običajno več. To pomeni, da se količina materiala kaj hitro nabere in da je treba vsak posnetek potem v celoti poslušati in si zabeležiti, kaj se na njem sliši. Z idejo, da z urami posnetega materiala nekaj naredim, pa sem se začel poigravati predlansko leto, ko smo pričeli premetavati zamisel o galeriji Steklenik v Rastlinjaku Tivoli. Takrat sem spoznal Katarino Radaljac, predstavila je idejo o glasbenem ciklu, pozneje je dobil ime AnimotMUZIK, ki bi kot eksperiment temeljil na raziskovanju in odkrivanju zvočnih in vsebinskih komunikacijskih vezi znotraj medvrstnega sodelovanja in komunikacij med posnetki nečloveških živali in improvizacijo solista na izbranem inštrumentu. S tem bi se vzpostavili pogoji za interakcije in ustvarjanje novih zvočnih slik. Tako sem poslušal ure in ure materiala, ga označil, sčistil šume vetra, ladij, letal naključnih mimoidočih ipd. Kompozicije INSECTA Cantata za osemkanalni sistem pa sem se lotil pred tremi meseci in sredi zime v studiu poslušal in zlagal posnetke ter srkal nekje v posnetkih zabeleženo energijo poletnih juter, dni in noči. Skladbo sem si zamislil kot zvočno pokrajino v treh prelivajočih se delih: jutro, dan-popoldan, večer-noč. Vsakemu delu sem odmeril približno osem minut in v vsakem delu se dogodi od dvajset do štirideset prelivov daljših in tudi zelo kratkih posnetkov. Zavestno sem se odločil, da delam samo z neefektiranimi posnetki, kajti vsak dodan reverb ali odmev je pulziranje škržatov in drugih žuželk začel mazati in s tem se je osnovna frekvenčna slika izgubljala v hrup. Sem pa pri končni obdelavi in adaptaciji na prostor in ozvočenje Steklenika precej časa namenil blaženju ostrih frekvenc, s katerimi se škržati pogovarjajo, t.j. med 1,5 in 4 kHz«.
Skladba je nezaključena celota, ki se vzpostavlja v sozvočju s človekom prek improvizacij treh glasbenikov: saksofonistke Vide Vatovec, strunarja, elektrofonika in skladatelja Mauricia Valdésa San Emeteria in basista Gašperja Livka. V vmesnem prostoru med naključnostjo in intenco se bodo vsakokrat vzpostavili novi zvočni prostori, komunikacije in ne nazadnje skladbe. »Res je, da terenski posnetki beležijo nek kontinuum časa in s tem tudi dokumentirajo čas in prostor, v katerem postaviš snemalca in mikrofone. Prav tako zabeležijo akterje, ki se pojavijo na odru pred mikrofonom. Kot taki so zame nadvse zanimiv zvočni material, še posebej ko jih analiziram iz več perspektiv in v različnih frekvenčnih območjih in olupim posamezne vsebine ter slišim mikro detajle, ki se običajno v realnem času ne slišijo ali pa jih naše uho zaradi količine in dinamike ostalih zvočnih informacij preprosto ne zazna. Mislim, da si potegnil zelo zanimivo paralelo med naključjem in intenco terenskega posnetka. Snemalna aparatura beleži številna naključja, ki se dogodijo v naravi, kjer si zvočne informacije med sabo delijo številni improvizatorji: drevesa, rastline, veter, padle skale, potoki, listje, živali in ne nazadnje človek kot tak in s svojimi stroji. V skladbi INSECTA Cantata sem sebe namenoma omejil in svojo vlogo superiornega dirigenta ali selektorja zreduciral na minimum zaradi dveh pomembnih dejstev. Želel sem ohraniti originalne neefektirane posnetke zvočnih ambientov v različnih delih dneva in noči. Želel sem, da posnetki ohranijo čim več naključnosti in neponovljivosti, ki se je v njih zabeležila. Po drugi strani pa sem želel ohraniti strukturo kompozicije dovolj prosto in pretočno, da bodo na in z njo trije različni solisti z različnimi instrumenti improvizirali in vzpostavljali komunikacijo, kot se dogaja v sferi improvizirane ali jazz glasbe. Brez omejitev, brez nekih hudih konceptov, le s poslušanjem, sledenjem in interakcijo – komunikacijo med sodelujočimi. Posnetki nastopov bodo kasneje dodani v zvočno tkivo osemkanalne kompozicije, ki tako postaja propustna in slojevita, nenehno nadgradljiva entiteta, hkrati pa proizvaja kontinuirano koncertno serijo. Vsakega improvizatorja_ko bomo posneli in nekaj dni po njenem_govem nastopu bom njihove posnetke dodal v skupno maso originalne osemkanalne skladbe INSECTA Cantata. Tako se bo skladba postopno dograjevala in spreminjala. Kako bo na koncu zvenela, pa nihče ne ve in ne more predvideti. Tako s ciklom AnimotMUZIK pravzaprav nastaja nek elektroakustični improvizacijski cikel, kjer si ne postavljamo nobenih meja ravno in predvsem zaradi medsebojnega spoštovanja vseh, ki prispevajo oz. so na posnetkih prispevali svoj del zvočnih zgodb in pripovedovanj,« je zaključil Zorman.
Vida Vatovec je v ciklu že nastopila, 28. maja in 11. junija pa sledita še nastopa Mauricia Valdésa San Emeteria in Gašperja Livka. Več o projektu lahko preberete tukaj.
