Dejana Požegarja poznam že dolgo, še iz časov, ko smo v devetdesetih v velenjski Stiskarni delali koncerte. Takrat je kot član IN4S redno nastopal pri nas. Navdušil me je s svojo primarno HC energijo med nastopi. Lahko bi ga označil tudi za slovenskega Henrya Rollinsa. To energijo je ohranil do danes, ob tem pa krepko razširil svoje glasbeno obzorje. Zanimale so me primerjave s tako opevanimi devetdesetimi in današnjim stanjem na glasbeni sceni. Zato sem namenoma izpustil nekatere njegove bende, o katerih bi se dalo še marsikaj povedati, in se posvetil temu, kar trenutno ustvarja.
Glasbi Dejana Požegarja pod imenom Neo-Cymex lahko prisluhnete tukaj, izdajam njegove založbe Terraformer research facilities pa tukaj.
Si kot otrok poslušal muziko? Kakšno?
Sem. Začel sem kar zgodaj, tam nekje od 2. razreda osnovne šole. Od mame sem dobil star Grundigov kovček monogramofon in vse plošče. Predvsem je to bil rock’n’roll: Elvis, zgodnji The Beatles, Johnny Hallyday in podobno. Našla pa se je tudi kakšna Aretha Franklin, Frank Sinatra in Louis Armstrong, vendar me slednji takrat še niso preveč zanimali.
Je glasba, ki sta jo poslušala starša kaj vplivala nate? Ste sploh poslušali glasbo doma?
Glasbo smo doma pogosto poslušali, tako zgoraj navedene plošče kot radio, ko je bil prižgan ves dan. Vsekakor pa je ta zgodnji rock’n’roll začrtal moje kasnejše zanimanje za razne oblike rock glasbe. Glasba je bila od takrat in do danes redno prisotna v mojem življenju.
Kdo ali kaj te je navdušilo za muziko?
Kot že rečeno, sprva predvsem mama in vsi njeni glasbeni albumi vinilk. Takrat so vse, predvsem singlice, hranili v polivinil albumih za približno 20–25 plošč. Kar se pa tiče mojega nadaljnjega zanimanja za glasbo, pa vsekakor okolica oziroma prijatelji. Tukaj sta bila pomembna predvsem Robert, sin družinskih prijateljev, in sosed Peter, ki sta imela izdatno kolekcijo plošč in posnetih kaset, v glavnem hard rocka in heavy metala. Takrat ni bilo interneta in so bili takšni zbiratelji zlata jama za vse, željne nove glasbe.
Kdaj si se zavedel, da želiš aktivno sodelovati v svetu glasbe?
To se je zgodilo nekako po pomoti. Bilo je konec srednje šole, ko sem bil povabljen kot vokalist na avdicijo hardcore punk benda Agonia. Seveda tega prej še nikoli nisem počel. V bendu so bili ljudje, s katerimi smo se družili. Družili smo se pa v kleti stare šole Gustav Šilih v Mariboru, ki smo ga preprosto imenovali Plac. Z Agonijo se takrat ni izšlo, sta me pa na tej preizkušnji slišala Gorazd in Milan, s katerima smo kasneje ustanovili bend Satirical Poem. Nekaj let kasneje, v času IN4S, sem se aktiviral še na drugih glasbenih področjih. S takratno punco Tino sva ustanovila založbo Jaywalk in enako imenovani fanzin. Pričel sem z distribucijo plošč, kaset, zgoščenk in vsega, kar spada zraven. Tudi koncerte smo organizirali. 90-a so bila tako tista prelomnica za mene, ko sem vedel, da bo glasba del moje prihodnosti tako ali drugače.
Radio MARŠ je verjetno igral pomembno vlogo pri tvojem glasbenem razvoju. Kako je potekala pot do glasbenega urednika?
Na Maršu sem začel kot avtor oddaje Old School, katere idejni vodja je bil Matija Kvesić (eden od ustvarjalcev fanzina Platfuzz). Z njim sva v samem začetku vodila oddajo skupaj, vendar je Matija dokaj hitro ugotovil, da to ni za njega. Še naprej pa mi je posojal vse nove plošče in zgoščenke, ki jih je nabavil za svojo kolekcijo. Jaz sem oddajo delal skozi cela 90-a. Nekje vmes sem zaradi pomanjkanja kadra postal še glasbeni urednik in krajše obdobje tudi čistilka. Kot glasbeni urednik pa sem pisal (pred internetno obdobje) raznim založbam in z njihovimi promo prispevki kar precej popestril takratno fonoteko, ki takrat še ni bila v digitalni obliki. Zaradi dostopa do glasbenih novosti sem tako začel počasi razvijati svojo glasbeno širino.
Od devetdesetih se je glasbena industrija spremenila, pa tudi dostopnost različnih muzik, se ti zdi, da se je tudi vloga glasbenega urednika spremenila?
Po mojem odhodu z Marša sicer nisem imel več stika z delom na radiu. Mislim pa, da je situacija z vidika pridobivanja nove glasbe dosti lažja. Komunikacija med založbo in radiem je zaradi interneta in digitalizacije posnetkov dosti hitrejša. Če pa gledamo na glasbenega urednika kot na neke vrste filter, ki presoja, kaj je za radijsko postajo primerno in kaj ne – pa ima ta danes neprimerno več dela oziroma težjo vlogo. Glasbena multiprodukcija je danes prej breme kot ne, saj je zaradi njene količine težje izluščiti kaj svežega, kvalitetnega.
Danes so radii, ki ne vrtijo komercialne glasbe. na robu preživetja in pod konstantnim pritiskom različnih interesnih skupin, da postanejo bolj komercialni. Misliš, da je trg tisti, ki naj določa obstoj tovrstnih radijskih postaj?
Nikakor ne. Utopično gledano bi za tovrstne radijske postaje moralo obstajati stalno financiranje s strani Ministrstva za kulturo ali Ministrstva za izobraževanje. Upravičenost do teh sredstev bi morala biti regulirana, kako točno ne vem. Prepričan pa sem, da mora obstajati oboje, komercialno in alternativno, poslušalci potrebujemo možnost izbire.
Kot predanemu hardcore punk navdušencu ti je verjetno funkcija glasbenega urednika razširila glasbeno obzorje. Kako si to občutil?
V času mojega urednikovanja se je to razsvetljenje šele začelo. Hardcore punk je sicer ostal in bo po mojem ostal za vedno. Mogoče bolj kot neko prepričanje, življenjski stil in ne nujno kot glasba. Danes v hardcore glasbi redko odkriješ kaj novega in predvsem presunljivega. Mislim pa, da se je moj glasbeni okus oz. njegova širina dokončno definiral šele kasneje. Do točke, kjer sem sam pri sebi lahko rekel, da sedaj pa ločujem glasbo le še na dobro in slabo, je minilo še kar nekaj let. Zares sem se v tej smeri začel razvijat šele po odhodu z Marša.
Spomnim se te iz časov IN4S, ko si v Velenju zalagal mladino s kasetami novih hardcore punk muzik. 6pack Čukur je bil takrat skater in si mu dajal kasete, da jih je potem delil ter presnemaval s kolegi. Danes tega praktično ni več. Glasba je enostavno dosegljiva, format je digitalen in praktično neskončen. Vsak lahko poskrbi za svoj glasbeni nabor. Kako danes ob ogromni in dosegljivi produkciji nove glasbe ohranjaš stik z novo glasbo? Katere vire spremljaš? Koliko poslušaš še staro glasbo?
Res je, v Velenju sem zalagal Čukurja in še druge. Tudi v Mariboru je bilo nekaj takšnih ljudi. In tudi drugje po Sloveniji se jih najde še kaj več. Če bi takrat hotel imeti vse v originalu, bi za to potreboval zajetno vsoto denarja. S tem, ko sem kopiral to glasbo, bi se lahko danes reklo, da sem bil eden izmed prvih piratov (ha, ha …). To so bili analogni torrenti. Namen je isti, samo način je drug. Res je, da si lahko danes vsak naredi svoj glasbeni nabor. Je pa tudi res, da se večini ljudi danes ne da raziskovati, je pa super, če so ljudje, ki se jim da. Jaz še danes delim MP3 albume na podoben način. Tudi to je reklama za po mojem mnenju kvalitetne glasbene izdelke. Včasih sem sledil novosti s pomočjo tiskanih medijev, danes pa so te zamenjali različni webzini, Bandcamp, Soundcloud, Spotify in različna socialna omrežja. Vedno so me nekako zanimale novosti. Občasno sicer poslušam kakšne starejše stvari, v avtu večkrat tudi prastare.
Lahko navedeš nekaj spletnih naslovov, ki so tvoj vir?
Največ informacij dobim s pomočjo VKontakte. Nekaj s pomočjo Facebooka, raznih webzinov (npr. Brutal Resonace, This is darkness ,..) ter raznih blogov, ki jih najdem glede na specifiko iskanega. Redno se vračam na stran založb, ki so mi zaradi pogostih odličnih izdaj vzbudile pozornost. In precej ima pri vsem tudi Bandcamp.
Kaj se trenutno največ sliši iz tvojih zvočnikov/slušalk? Nove in stare stvari.
Kar se tiče novih rokerskih plošč, zadnje čase mogoče največ nove plošče zasedb Heads., Ils in Raging Speedhorn, All Them Witches in Puscifer. Kar se pa tiče starejših zadev, pa sem v zadnjem času kar nekajkrat na repeat preposlušal Toxic Reasons Killed By Remote Control. Drugače pa večino časa poslušam ogromno ambientalne glasbe, eksperimentalne elektronike, improvizacije in tudi dark countryja.
Lahko navedeš tudi nekaj teh drugih albumov in izvajalcev?
Redno sledim izdajam založb Cryo Chamber Records in Cyclic Law. Drugače sem pa v zadnjem času več poslušal zadnji dve plošči Roberta Richa, nove plošče: Paleowolf, Varg2™, Anihila, Lustmord, Nordvargr, Subheim, Vladimir Frith & Black Smokers, Isostatic, Figueroa (sodeluje tudi Amon Tobin), Dröme, Medicine Boy, Amazon Watcher in Desiderii Marginis. Verjetno bi se našlo še kaj.
Kot vokalist si sodeloval v mnogih HC punk zasedbah: It’s Not ForSale, Nakajima, Wasserdicht, Wreck. Kako to, da si se odločil za vokal in ne kak inštrument?
V bistvu so se drugi odločili za to, ha ha … V večino zasedb sem bil povabljen kot vokalist. Edina dva benda, pri ustanovitvi katerih sem sodeloval, sta bila Nakajima in manj znana grindcore/power violence zasedba Los AKA Roadkill. Pri slednjem sem sicer igral bas in pel samo spremljevalne vokale. Tako da je bas edini inštrument, s katerim sem se nekoliko ukvarjal predvsem doma.
Zdaj pod umetniškim imenom Neo-Cymex ustvarjaš bolj inštrumentalne dronovske ambientalne in občasno tudi noiserske muzike. Zdi se, da si mikrofon odložil, izstopil iz bendov. Kako se je zgodil premik?
Že nekaj časa sem čutil potrebo po drugačni obliki glasbenega izražanja. Naveličal sem se klasičnih struktur komadov, improvizacija ti pušča več svobode. Hkrati pa mi je vokalno izražanje v obliki teksta (kitice, refreni in podobno) nekako stopilo čez glavo. Trenutno vokal občasno uporabim kot zvok za kak sample, ki ga poefektiram do neprepoznavnosti in uporabim pri svojem projektu. Ta svoboda, ki jo tovrstno ustvarjanje dopušča, mi je vedno bolj pri srcu. V bistvu ni omejitev. Vse okoli nas je zvok, ki ga je možno nekako uporabiti.
Tvoja zdajšnja produkcija glasbe prinaša za razliko od benda več svobode. Glasbe se lahko lotevaš projektno, omogoča ti več različnih sodelovanj, skakanje med različnimi žanri in izbiro različnih pristopov ustvarjanja. Kaj je tisto, kar definira tebe kot umetnika NeoCymex. Katere so stalnice? So ti sploh pomembne?
Ne, niso. Mogoče je zaenkrat ena od stalnic, da dokaj redno uporabljam lastne terenske posnetke, ki pa seveda variirajo glede na sporočilo projekta. Občasno so ti posnetki od koga drugega, kot npr. pri sodelovanju z angleško založbo Lessthenone. Včasih uporabim tudi kakšne govore ali pa filmske citate. Konstantno pa se držim bolj umirjenega, ambientalnega pristopa. Tudi noise, ko ga delam, vedno ostaja v nekem zvokovno toplejšem območju. V večini mojih zvočnih skulptur pa je prisotna nekakšna disonanca, odmaknjenost od centra dogajanja.
Katera svoja sodelovanja bi izpostavil in kako je do njih prišlo? Kaj ti prinesejo in zakaj so zate pomembna?
Vsa sodelovanja, ki sem jih kadarkoli izvedel, so bila zame pomembna. Vsa so bila doprinos k temu, kar sem in kam grem. V dosti primerih so bila ključna tudi za moj osebnostni razvoj. Bila so izziv. In vsak izziv je pomemben. Je pa seveda dobro, da si kot oseba pripravljen sprejemati izzive in zapustiti svojo zono udobja. Bolj pomembno kot posamezno sodelovanje je to, da sem sodeloval kot glasbenik, založnik, distributer in organizator. Na ta način dobiš vpogled, kako mehanizem deluje. Na ta način lahko svoj projekt, produkt spelješ od samega začetka do konca s pomočjo DIY etike.
Lani si bil na turneji z Matjažem (Gen 26) in Nino (Kikiriki) na Češkem. Če bi primerjal s svojimi turnejami po tujini iz devetdesetih, kaj je drugače? Se scena zaradi različnih glasbenih žanrov in ljudje razlikujejo? Je čas tisti, ki je spremenil glasbeno turanje?
Morala bi biti mini turneja. Je pa na koncu prišlo do tega, da smo imeli super vikend v Ostravi. Dvodnevni noise festival na katerem smo Slovenijo zastopali Gen 26, Kikiriki, Morče (Maša Močnik) in Neo-Cymex. Kot distributer pa je z nami šel še Nejc Počkar (Debila Records). Tudi za letos smo imeli načrte (Nemčija ali pa Italija) v isti zasedbi, ampak na žalost vsi vemo, zakaj se to ni izšlo.
Kar se pa tiče noise, drone, dark ambient scene je ta to, kar je v 80-ih in 90-ih bil hardcore punk. Tisti pravi underground, v katerem ljudje ne tekmujejo en z drugim, pač pa se podpirajo in si pomagajo. Tukaj ne gre za fame and glory. V končni fazi tovrstna glasba nima komercialnega potenciala oz. ga sploh noče imeti. Kar nekaj ljudi iz tujine, ki sem jih spoznal že v 90-ih, je danes del te scene. Glede na to bi lahko rekel, da se ti ljudje nekako razlikujejo od ljudi s katere druge glasbene scene. Tudi tiste, na kateri so nekoč bili in še danes obstaja. Če se vrnemo k turnejam, pa je te bilo v 90-ih dosti teže organizirati. Za to je bila primarno kriva odsotnost interneta. Danes je tehnološko laže izvesti turnejo, je pa ponudba glasbe tako ogromna, da je zaradi tega teže najti voljne klube. Vprašanje pa je, kaj se bo za manj znane bende, izvajalce zgodilo v naslednjih letih.
Je nastop kot Neo-Cymex kaj drugačen kot nastop s skupino?
Vsekakor. Če govorimo o bendu, bi rekel, da je to koncert. Če pa gledam Neo-Cymex, pa je to bolj performans kot koncert. Neo-Cymex je zvočno potovanje. Bend pa je garaško mešanje hlapov potu. Oboje ima svoj čar. Pri meni je samo tistega bendovskega zaenkrat dovolj, ne bom pa rekel za vedno.
Kako se lotevaš nastopov v živo kot NeoCymex, kaj je zate pri tem pomembno?
Raje ne grem nastopat, če nisem pripravljen. Nastopi so po večini vsaj delno improvizirani oz. so delno predhodno zrežirani. Nastop izvedem kot eno zvočno skulpturo. Osebno mislim, da to niso komadi, pač pa zvočne skulpture in za sebe mislim, da sem zvočni oblikovalec. To v slovenščini zveni precej čudno. Seveda moraš tudi pri tem imeti isti občutek (‘feeling’), kot ga potrebuješ kot glasbenik v bendu. V bodoče bi rad svojim nastopom dodal še element vizualizacije. Po možnosti vizualizacijo, ki bi bila avtorska. Je pa seveda problem, ker ima dan samo 24 ur, od tega pa je treba imeti čas za družino, druge interesne dejavnosti in seveda počitek.
Iz tvojih muzik veje duh znanstvene fantastike in starih mitologij. Kako se lotevaš delanja posameznega albuma? Je najprej zgodba ali muzika?
Ne bom tajil, da sem velik navdušenec znanstvene fantastike, tako pisane kot igrane. Tudi razne mitologije oz. mite iz različnih verovanj imam v pisani obliki. Seveda je vse navdih za vsebinske ideje albumov, se pa nimam namena omejevati samo na to. Kot pevec v različnih bendih sem večinoma pisal socialno kritične tekste. In tega nočem izgubiti. Recimo ideja prihajajočega albuma je bolj družbeno kritična. Kar se pa tiče zamisli za posamezni albumu – začel sem po principu najprej zvok in nato ideja. S časom pa se je to začelo obračati, sedaj je ideja izhodišče. Tudi laže je uglasbiti neko vizijo. S to vizijo dobim tudi ideje za kakšne nove zvočne elemente, ki jih lahko proizvedem. In že samo ukvarjanje z idejo, kako to izvesti, je izziv. Ključnega pomena pa je snemalnik terenskih posnetkov, ki pri tem služi kot snemalnik nečesa obstoječega ali pa nečesa generiranega.
Kaj uporabljaš za produkcijo muzike?
Nekako sem se navadil na Ableton. Tako da snemam in naredim končno sliko kar z njim. Uporabljam tudi kakšne plugine. Ne toliko inštrumentov, ampak bolj efekte. Drugače pa večino zvokov posnamem s snemalnikom ali pa za to uporabim enega od svojih sintov, groove boxov ali pa kakšne čisto akustične inštrumente in proizvajalce zvokov. Kontaktni mikrofon je pri tem moj dober prijatelj.
Kako poteka proces delanja glasbe? Improviziraš dokler nisi zadovoljen? Snemaš po plasteh in dodajaš zvoke ali posnameš vse naenkrat?
Vse to je odvisno od same kompozicije. Včasih je to improvizacija brez dodanih layerjev. Recimo, pri prvem epu Spice je bilo posneto vse naenkrat, pri vseh ostalih pa osnovo posnamem kot improvizacijo, ki ji naknadno dodajam plasti. Lahko bi tudi improviziral. Samo za to bi potreboval večkanalno zvočno kartico, da bi lahko naknadno urejal nivoje. Seveda pa je to odvisno tudi od ideje, ki jo imam v mislih. Rad imam možnost podrobnega naknadnega urejanja. Na nastopih za določene vložke in plasti uporabljam sampler, druge pa izvajam v živo.
Kako to, da pri tem ne uporabljaš tudi vokala?
Pri snemanju in tudi v živo sem ga nekajkrat uporabil. Je pa res tako moduliran, da se ga v večini primerov ne da prepoznati. Uporabljam ga zvokovno in ne tekstualno.
Ustanovil si tudi založbo Terraformer research facilities, od kot potreba?
To je neke vrste nostalgija po založbi in delu okoli založbe iz 90-ih. Takrat je bila potreba po založbah sicer dosti večja kot danes. Vseeno pa tudi danes niso vsi posamezniki, ki kaj ustvarjajo, pripravljeni vlagati energije in časa ter se ukvarjati z oblikovanjem, dupliciranjem in vsem, kar spada zraven na poti do končnega izdelka. Mene je to ozadje glasbenega sveta vedno privlačilo in mi popestrilo dosti večerov. Hkrati pa imam na tovrstnih dogodkih predvsem v tujini paleto izvajalcev, katerih izdelke lahko menjam za izdelke kakšnih tujih. In tako so TRF izvajalci slišani nekje drugje ter obratno. Tukaj ne gre za neko komercialno potrebo po založbi. Ne pričakujem dobička od tega. Tudi vloženih financ se vrne bore malo. Rekel bi, da je to samo preprost entuziazem.
Pri založbi objavljaš tudi glasbo drugih glasbenikov, kakšen je koncept založbe, kriterij izbora?
Koncept in hkrati kriterij je preprost. Nimam namena izdajati klasične glasbe, s tem mislim kitarske bendovske glasbe. Ideja in interes je v improvizirani elektronski ali elektrificirani glasbi. Kar pa ne pomeni, da akustična popolnoma odpade. Tako bodo nekatere izdaje hrupnejše, druge pa bolj melodične. Drugi glasbeniki pri TRF pa so zaenkrat prijatelji, ki delajo podobno glasbo. Verjetno bom kdaj izdal tudi delo koga, ki ga ne poznam osebno. Rad imam presenečenja in ne maram delati preveč dolgoročnih planov.
Objavljaš majhne naklade albumov na nosilcih, kot so USB-ji, kasete, CD-ji, se ti zdi, da je to ob vse večji digitalni konzumaciji glasbe prek različnih platform sploh smiselno? Zakaj? Se splača?
Splača se vsekakor ne. Tu in tam kdo denarno podpre kakšno izdajo. Sem pa opazil, da je kar nekaj recenzentov tovrstne glasbe, ki imajo raje fizični izdelek. Tudi sam prihajam iz časov, ko je fizični izdelek še nekaj pomenil. Zato imam še zmeraj kar zajetno zbirko vinilk, cd-jev in tudi kaset. Po drugi strani pa ne vem, kakšen smisel ima izključno digitalna založba. Uporabna je samo za promocijo, ki pa je v naši sceni ni ogromno.
To pa ni tvoja prva glasbena založba. Imel si jo tudi že v devetdesetih. Lahko poveš kaj več o njej? Kako se je imenovala, kdo vse in kaj je izdal pri njej? Od kdaj do kdaj je delovala? Zakaj si jo opustil?
Prva založba je delovala nekje od 1994 do 2000, imenovala se je Jaywalk Records. Ustanovila sva jo skupaj s takratno punco Tino Kraševec, nekje od leta 1997 pa sem nadaljeval sam. Izdal sem točno pet izdaj: Scuffy Dogs/Wasserdicht – Split LP, Wasserdicht/Konstrukt – Split 7”, Man in the shadow – 7”, Pizda Materna – Mini LP, Seuchenherd – 7” (samo prvi press v kooperaciji z založbo Civilization Records iz Nemčije – vsaka založba 500 kosov). Kasneje 2001 sem kot Jaywalk sofinanciral še album benda Wreck, v katerem sem soustvarjal takrat. Glede na to, da je to bila underground založba in sem seveda vanjo vlagal svoj denar, se v določenem trenutku ni več splačalo. Po letu 2000 je upadlo zanimanje poslušalcev za nakupovanje nosilcev zvoka. Osebno pa mislim, da je večina generacije, s katero smo kreirali hardcore/punk sceno 90-ih, začela ustvarjati svojo življenjsko prihodnost. Podmladka pa ni bilo oz. je imel drugačna načela.
Kaj se je med prvo in drugo založbo spremenilo v založništvu?
Digitalizacija. Razne glasbene platforme. Nakup downloadov. Kar se pa tiče fizičnih izdaj, predvsem vinilnih, pa precej višje cene duplikacije. Zgodil se je kapitalizem, ki je v 90-ih recimo v Ameriki že bil, pri nas pa je bil šele v povojih. In pa seveda poplava raznih manjših založb, ki v večini primerov skrbijo za svoje lokalno okolje (kot je to od nekdaj delala založba Dischord).
Je založba danes sploh še potrebna in kakšna je njena vloga?
Verjetno ne. Laže pa je, če pri recenzentih in verjetno tudi drugih delujočih na področju glasbe nastopaš kot založba. In kot sem že prej omenil, se ne da vsakemu ukvarjati z logistiko, ki je potrebna za priti do končnega izdelka. Seveda, če govorimo o založbi, ki se ne ukvarja samo z digitalnimi izdajami. Pri tem pa ima ta založba izključno promotorsko vlogo.
Kako komentiraš različne glasbene platforme, kot so Spotify, Deezer, Youtube, Bandcamp … in njihove modele delitve prihodkov iz poslušanj, naročnin, oglaševanja? Ali misliš, da obstaja pravičen model, s katerim bi bili vsi zadovoljni?
Osebno izkušnjo imam samo z Bandcampom. Njihov princip delovanja in tudi procent dobička se mi zdi razumen. Nekdo mora vršiti vzdrževanje. Kot Neo-Cymex uporabljam tudi Soundcloud, vendar samo za objavo teaserjev. Občasno še You Tube za objavo kakšnega videa ali pa kaj podobnega. Je pa na YT tudi nekaj kanalov kot npr. Experimental Music Channel, ki ti objavijo tvoj posnetek, kar je po mojem dosti boljše. Drugače pa je vsak model pravičen, če se ti z njim strinjaš. Osebno mi recimo Spotify ne potegne. Nimam interesa po slavi, zato ne bom plačeval za licenciranje in dodatno promocijo. Zadovoljen sem s tem, kar je. In zabavam se.
Pandemija je praktično zaustavila koncertno dogajanje? Kako je vplivala nate in na tvojo glasbeno udejstvovanje?
Pred prvo izolacijo sem imel v delu kar nekaj projektov, ki sem jih v takratnem umirjenem okolju z lahkoto dokončal. Hkrati pa sem posvetil več prostega časa rekreaciji. Ta mi je spet dala ideje za nove projekte in v tem času sem posnel kar nekaj terenskih posnetkov. Čez poletje in tudi sedaj v drugi fazi pandemije pa imam manj ustvarjalnega in več rekreacijskega zagona. Sicer so projekti v delu, vendar z malo počasnejšim tempom. S časom sem se naučil delati stvari takrat, ko je njihov čas in ne z glavo skozi zid tudi, ko obdobje ni primerno za to. Samih nastopov pa ne pogrešam. Vedno so bili v drugem planu. Mogoče mi celo paše, da jih v teh, za večino stresnih časih, ni.
Kaj meniš o virtualnih koncertih? Zdi se, da se počasi prijemljejo, le da je pripravljenost plačevanja vstopnic za te virtualne koncerte bolj slaba? Misliš, da se ta format lahko v bodoče prime?
Osebno ne maram virtualnih koncertov, to je kot gledati koncert na TV-ju ali pa na DVD-ju. Rad imam hrup in vibracijo, ki jo proizvede bend ali posameznik na koncertu v živo. Jasno pa mi je, da bo to postala stalnica, če ne bo šlo drugače. Neka nova realnost glasbenikov. Verjetno tudi predavateljev in podobnih. Vprašanje pa je, če se bo plačevanje vstopnic za virtualne koncerte spremenilo glede na trenutno situacijo. Mogoče v prihodnje, ko bo druženje ponovno omogočeno in bo to kot neke vrste družabni dogodek. Tako kot nekateri. ki v skupinah gledajo športne dogodke na TV.
Kakšne načrte imaš z založbo?
V kratkem izide split album avtorjev Mono Scarves in Chemomorph. Oba iz mojega rodnega Maribora. Če bo vse po sreči bo to do konca leta oz. v prvih mesecih 2021. Naslednja zadeva pa je posnetek improviziranega koncerta Rajka Muršiča in Žige Jenka. V planu pa so tudi druge izdaje, ki pa še niso popolnoma dorečene.
Dolgoročno pa mislim izdajati nekje tri do štiri izdaje letno, predvsem pomagati projektom prijateljev od blizu in daleč. Nekega komercialnega namena pa ni. Zaenkrat so vse digitalne izdaje Name your price in tako bi naj tudi ostalo v bodoče. Razen, če bi se avtor odločil drugače.
Kaj ustvarja Neo-Cymex trenutno, kdaj lahko pričakujemo kaj novega?
Delam na kompoziciji, ki se ukvarja z porastom nestrpnosti in ekstremnega desničarstva v Evropi, k temu bi pride še video. Zadeva pa bi naj izšla v okviru Mrož Festa oziroma neke video izdaje. O podrobnejši vsebini vsega bi lahko več povedal Matjaž Galičič (Gen26). Drugače pa delam na novem albumu, ki bi naj izšel nekje v prvi polovici 2021. Tukaj pa bo ideja pobega iz tehnološke realnosti v utopijo (naravo) in mučen povratek iz te utopije, ki postane realnost, ponovno v tehnološko tokrat distopijo kapitalistične družbe. Eni so sposobni to spremeniti. Drugi pa se ponovno vrnejo v predhodno stanje zavestnega uničevanja. Kasneje pa imava z Nino (Kikiriki) v planu še drugi del Sonic Interaction With Theremins part 2. To je zaenkrat še samo v fazi pogovora.
Bi še kaj dodal?
Najprej hvala za intervju. Pokrivajte tovrstno glasbeno raznolikost še naprej tako dobro. kot ste do sedaj. Drugače pa tako. kot so v pesmi Underwater Love povedali Smoke City: »After the rain comes sun, after the sun comes rain again. Smo v obdobju dežja.«
