Spodnji tekst je četrti in zadnji v seriji besedil, ki so plod delavnice glasbene kritike, izvedene v času letošnjega festivala Jazz Cerkno (med 18. in 20. majem 2023). Udeležence sta vodila mentorja Luka T. Zagoričnik in Miha Zadnikar. Pisci in piska besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov. Poleg nujnih smernic glede ravnanja z vsebino in formo se ni pretirano strogo zapovedovalo, zato se, denimo, obravnave mestoma prekrivajo, a vendarle v ključnih trenutkih prinašajo raznorodnost vidikov. Tudi forma ni bila standardizirana, kar pomeni, da so udeleženci lahko prosto izbirali med bodisi celostno festivalsko obravnavo bodisi kritiko specifičnega nastopa, celo glasbene posebnosti znotraj specifičnega nastopa. Kar zadeva snovanje pristopov do pisanja, so imeli udeleženci relativno proste roke, seveda upoštevajoč mnoge koristne nasvete in namige mentorjev. V veliki meri je bil namen delavnice, skratka, vzpodbuditi pisce k angažiranemu delu in samostojnemu tvorjenju različnih pogledov na glasbeno recenzijo in glasbo kot tako.
Jaša Potočnik: Jazz Cerkno 2023
Med 18. in 20. majem letošnjega leta je potekala že 28. edicija festivala Jazz Cerkno. Kot festival raznovrstnih svobodnjaških godb Jazz Cerkno že leta uspešno lovi ravnotežje med robovi glasbene prakse in bolj konvencionalnimi jazzovskimi pristopi. Tokratna različica festivala se je od svoje ustaljene forme na nekaj točkah odmaknila: zanimivo dinamiko na med večerni ravni so namreč poudarjali predvsem raznovrstni pristopi nastopajočih do rabe tako tradicionalnih kot manj tradicionalnih elementov jazzovske godbe. Govorimo namreč o interpretacijah relativno svežega, a čedalje bolj popularnega elementa sodobne jazzovske zasedbe – elektronike.
Rdečo nit prvih dveh večerov, v okviru katerih je na festivalskem odru nastopilo šest zasedb, je predstavljalo prevpraševanje akustičnosti postave tipičnega kvarteta prek poigravanja z raznovrstnimi pristopi do sintetiziranega zvoka in elektronike. Tej dinamiki smo bili priča že na samem zasnovnem nivoju obeh večerov, kjer sta na set listah v oči in ušesa bodla četrtkova točka priznanega pionirja eksperimentalnega gramofonarstva Otoma Yoshihide, ki je nastopil v noise tandemu z Newyorškim saksofonistom Chrisom Pitsiokosom, in petkova uvertura Šalter Ensembla v novi postavi. Dvojec Yoshihideja in Pitsiokosa je predstavljal vmesno točko prvega večera, Šalter Ensemble pa so, kot po sili odrskih razmer pritiče takšni, kar deset-članski zasedbi, na drugem večeru nastopili prvi.
Japonsko-ameriška naveza prvega večera je bila premišljeno umeščena med otvoritvene novojazzovce Disorder At The Border pod taktirko v Cerknem dobro poznanega Zlatka Kaučiča in portugalsko free jazz zasedbo The Attic. Pravcato blokado med tema dvema akustično naravnanima zasedbama sta tvorila Yoshihidejev kitarsko-gramofonski hrušč in Pitsiokosov značilni, na ritmično-višinske poudarke okleščen, barve prost saksofon. Dvojčeva zvočna gmota je predstavljala značilen vmesnik med dvema dokaj zvočno prizemljenima zasedbama, pri čemer je utelešala popolno nasprotje vključujočega, kohezivnostnega pristopa do elektronike drugega koncertnega večera.
Šalter Ensemble so drugi večer otvorili pred dokaj straight-forward in linijskim nastopom Jureta Pukla s kvartetom Anorok, kateremu je sledil še malodane zvezdniški performans tretjič vračajoče ljubljenke občinstva Aki Takase in njene nove zasedbe Japanic. V kvintetu je gramofonar DJ Illvibe sijal s premišljenim, na trenutke celo virtuoznim pristopom, celotna zasedba pa se je poigravala s plastenjem zvoka in prepletanjem barve s teksturo. Če so Japanic igrali na nivoju, ki je naravnost dominiral oder in prevzel občinstvo, je na drugi strani Puklova vmesna točka relativno razočarala. Kvartet se je držal docela klasičnih linij, pri katerih je bila znotraj godbena hierarhija na odru precej opazna. Elektronske elemente, pod katere se je pri napovedi dogodka podpisal Pukl, je zasedba uporabljala skopoma.
Šalterji so elektroniko uporabljali na najbolj nebrzdan način improvizacijske igre, na katerega so se pripravili na krajši umetniški rezidenci v Benetkah. V kompoziciji Tomaža Groma so lovili trde in anorganske ritme mehansko programiranega bobna, ki je nenehno uhajal vsem okvirom predvidljivosti – to ritmično podlago pa je v kompoziciji Gaudenza Badrutta in Jonasa Kocherja zamenjalo lovljenje vizualij rdečih in belih kvadratov, prikazanih na manjšem odrskem zaslonu. Če sta Yoshihide in Pitsiokos s svojim čudovitim nad-melodičnim noisom tvorila neke vrste kontrapunkt akustični otvoritvi, so Šalterji poosebili vključujoč, dihajoč in živ pristop do elektronskih elementov – elementov, ki pri Šalter Ensemblu tvorijo ogrodje za usmerjen pristop do prostega poigravanja z barvo in teksturo. Oba nastopa sta v svojih vlogah razčlenjevanja robov glasbene prakse izpadla odlično, hkrati pa sta zasnovno začinila svoja večera.
