Spodnji tekst je tretji v seriji besedil, ki so plod delavnice glasbene kritike, izvedene v času letošnjega festivala Jazz Cerkno (med 18. in 20. majem 2023). Udeležence sta vodila mentorja Luka T. Zagoričnik in Miha Zadnikar. Pisci in piska besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov. Poleg nujnih smernic glede ravnanja z vsebino in formo se ni pretirano strogo zapovedovalo, zato se, denimo, obravnave mestoma prekrivajo, a vendarle v ključnih trenutkih prinašajo raznorodnost vidikov. Tudi forma ni bila standardizirana, kar pomeni, da so udeleženci lahko prosto izbirali med bodisi celostno festivalsko obravnavo bodisi kritiko specifičnega nastopa, celo glasbene posebnosti znotraj specifičnega nastopa. Kar zadeva snovanje pristopov do pisanja, so imeli udeleženci relativno proste roke, seveda upoštevajoč mnoge koristne nasvete in namige mentorjev. V veliki meri je bil namen delavnice, skratka, vzpodbuditi pisce k angažiranemu delu in samostojnemu tvorjenju različnih pogledov na glasbeno recenzijo in glasbo kot tako.
Luka Hreščak: Jazz Cerkno 2023
Med 18. in 20. majem se je odvila 28. edicija festivala Jazz Cerkno, festivala, ki praktično od začetka sopostavlja raznorodne godbe domačega in mednarodnega kalibra, v veliki meri v resnici tiste izrecno preizpraševalnega tipa. Etos pričujočega festivala je tako – najbolj vsekakor v smislu selektorske naravnanosti – po svoje bistveno bližje kakšnim bolj eksplicitno robnim festivalskim poskusom, kot sta v domačem prostoru to denimo briški Brda Contemporary Music Festival ali ljubljanski (Ne)poslušno. Seveda se tudi v Cerknem vsako leto pokaže kakšna manj predrzna (obenem seveda nič kaj manj vredna) oziroma pač bolj konvencionalna formacija, bodisi tesneje zavezana klasičnim jazzovskim formam bodisi bolj radostno in plesno motivirana. Tovrstne programske vključitve, pogosto v kombinaciji s kakšnimi »zvezdniškimi« bombončki, so lahko učinkovita taktika novačenja novega, svobodnjaškim in/ali neidiomatskim godbam (še) nekoliko nenaklonjenega občinstva. A s festivalsko izkušnjo postane kaj hitro jasno, da je cerkljanski ekipi z leti uspelo osnovati jasno programsko-usmeritveno pozicijo, ki ne kaže večje afinitete do tovrstnega – včasih sicer zagotovo dobrodošlega – razvajanja z bolj priljudnimi igrami, hkrati pa vzgojiti nadvse spoštljivo in potrpežljivo publiko. Ravno slednje se zdi ključno. Letošnja edicija festivala je bila še posebej »zahtevna«, ponudila je vrsto svobodnjaških, bolj s kolektivnim muzicističnim procesom kot pa z oprijemljivo strukturo (ne)obremenjenih godb, a sedišča so pravzaprav ves čas ostala zgledno polna; muzičisti in muzičistke so lahko svoje tvarine pletli v izredno hvaležni, spoštljivi tišini občestva.
Začetno izhodišče za nadaljnjo zapopadanje samega dogajanja na odru bi veljalo iskati kar v prvem festivalskem večeru in intrigantni japonsko-ameriški kombinaciji v podobi dua Otomo Yoshihide/Chris Pitsiokos. Prvi je tokrat predvsem potrdil svojo izpiljenost v polju eksperimentalnega gramofonarstva, ko je v sound vpenjal vpadljive, malone kristalne teksture raznih trkov, prasketanj in drugih zvočnih podob pretkano iznajdljive igre z gramofonsko iglo. Yoshihide je v gramofonarskih akcijah predvsem igral vlogo enakovrednega krojilca obče zvočne substance in atmosfere. Duo je tvoril v ostrih, a teksturno izrazito živopisnih gmotah – to je ključno, saj jima je tako po svoje uspelo vsaj za trenutek razbliniti pogosto predstavo o »nojzerskih« potezah kot enovitih, zgolj in izključno grobih, osornih dovajanjih zvočnih blokov.
Posebnost Yoshihidejevega pristopa se še močneje razjasni skozi primerjavo z drugim vpadljivim gramofonarjem – nastopil je v drugem večeru, in sicer z zasedbo Aki Takase in projektom JAPANIC. Vsekakor povsem drugi inštrumentalni in stilski kontekst, a ravno trenutek umeščanja v širšo muzičistično kolektivnost je tisti, ki nam obelodani močno širino možnosti, ki jo ponuja gramofonska igra v tovrstnih muzikah. Vincent von Schlippenbach oziroma DJ IllVibe je po gramofonih posegel v bistveno bolj »inštrumentalni« maniri. Njegova igra je bila izrecno usmerjena in dodobra vpeta v ritmiko, melos in splošno občutje muziciranja benda – večkrat se je denimo v sound vključeval povsem po »skrečersko«, zavzel je torej pravnomočno perkusivno vlogo, celostno osredinjeno na dopolnjevanje občega poteka godbe. Če se Yoshihide v dvojcu s Pitsiokosom znajde v vlogi teksturnega pleskarja in obdelovalca barvno razpršenih zvočnih gmot, se Schlippenbach v zgodbo muziciranja vpne na bistveno bolj usmerjen način – vseskozi išče možnosti sogodbeniške kombinatorike in vključevanja v precej standardno inštrumentalno postavitev.
V nekoliko prenovljeni zasedbi se je na festivalu pokazal tudi Šalter Ensemble, desetčlanski kolektiv, ki skozi odprte kompozicijske metode iznajdljivo brzda svobodno-improvizatorsko prakso. Od kompozicije Tomaža Groma in kolektivno usmerjenega odzivanja na različno zastavljene, avtomatizirane ritmične sekvence snare bobna, prek dinamičnega spremljanja rdečih in belih kvadratov na odrskem ekranu v delu Jonasa Kocherja in Gaudenza Badrutta, vse do zvočnega in občutenjskega ravnanja po besedilu Sylvie Plath v kompoziciji Elisabeth Harnik. Kolektiv skozi omenjene formalne postavke po svoje vsekakor omeji prakso muziciranja, a v taisti omejitvi se skriva neizpodbitna gonilna gesta – kompozicijska uzda tu ne predstavlja togega zapovednika željene izvedbene prakse, temveč temeljni vzvod za v srži nadvse svobodno muzičistično početje, ki se ima znotraj zastavljenega okvirja možnost razpotegniti v mnogotere pojavnosti dinamike, jakosti, brzine itd. Kolektiv izkušenih improvizatorjev si skozi formo odprte kompozicije učinkovito zastavlja poligone za izredno kreativno in v praksi nič kaj manj svobodno godbo.
Podobno, pa spet drugače zastavljeno prakso formalnega zamejevanja se gresta tudi Elias Stemeseder in Christian Lillinger v projektu PENUMBRA – duo je oder zasedel poslednji festivalski večer. Najprej ne moremo mimo dejstva, da je Lillinger trenutno zagotovo eden bolj intrigantnih in prepoznavnih bobnarjev v Evropi. V svojem izrecno elastičnem slogu in malone krhkem tonu se najbolj sijajno pokaže v tistih vpadljivo brzostrelskih trenutkih, nizajoč perkusivne sekvence, ki prej upodabljajo zračna vihtenja čopiča kot pa krepko udrihanje kladiva. V celostnem pogledu pa se s Stemesederjem skozi PENUMBRO v veliki meri zanašata na podstat sintetizatorsko osnovanega teksturnega ozračja – ta narekuje občo avratično jedro godbe; skozenj pa v ključnem trenutku prodirajo ritmično fluidne, repetitivne in na koncu krepko gonilne elektronske bas linije v nekakšni mašinfurarski vlogi – tu je bistvo omenjene zamejitve in formalnega ogrodja, ki si ga duo zastavi, da bi lahko izkoristil mnoge glasbene potenciale danega zvočnega okolja.
Verjetno ne bi dosti zgrešili, če bi rekli, da se je tisto temeljno stremljenje k glasbeni svobodi in predrznosti v Cerknem že dodobra udomačilo, da je tamkajšnja publika do zdrave mere odmaknjena od stereotipnih predstav o jazzu kot glasbeni formi in navsezadnje festivalu, ki naj bi tovrstne godbe ponujal. To vsekakor ni samoumevno, še zlasti ob misli na sodobno pozicioniranje tovrstnih muzik v širše tkivo glasbene ponudbe. Skratka, Jazz Cerkno je lahko dober zgled učinkovitega vpenjanja lokalne skupnosti v izrazito hvaležen odnos do tudi najbolj robnih glasbenih poskusov.
