Spodnji tekst je drugi v seriji besedil, ki so plod delavnice glasbene kritike, izvedene v času letošnjega festivala Jazz Cerkno (med 18. in 20. majem 2023). Udeležence sta vodila mentorja Luka T. Zagoričnik in Miha Zadnikar. Pisci in piska besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov. Poleg nujnih smernic glede ravnanja z vsebino in formo se ni pretirano strogo zapovedovalo, zato se, denimo, obravnave mestoma prekrivajo, a vendarle v ključnih trenutkih prinašajo raznorodnost vidikov. Tudi forma ni bila standardizirana, kar pomeni, da so udeleženci lahko prosto izbirali med bodisi celostno festivalsko obravnavo bodisi kritiko specifičnega nastopa, celo glasbene posebnosti znotraj specifičnega nastopa. Kar zadeva snovanje pristopov do pisanja, so imeli udeleženci relativno proste roke, seveda upoštevajoč mnoge koristne nasvete in namige mentorjev. V veliki meri je bil namen delavnice, skratka, vzpodbuditi pisce k angažiranemu delu in samostojnemu tvorjenju različnih pogledov na glasbeno recenzijo in glasbo kot tako.
Robert Prezelj: 28. Jazz Cerkno – Kažin na meji
Skupaj s prebujeno naravo, odganjanjem, špičenjem in brstenjem vsega zelenja, ki letos zavoljo vremena sicer malce kasni, se vsako leto v maju našpičijo tudi ušesa ljubiteljev drugačnih glasb. Naš skupni cilj je Cerkno, kjer se je ponovno odvijal prvi letošnji slovenski jazz festival na prostem. To je festival, ki ima, lahko rečemo, v veliki meri že kar abonmajsko publiko in kjer se tuji nastopajoči vsako leto čudijo: »What a great festival in the middle of nowhere!«. Letošnji moto festivala, kjer »se žlahtna preteklost preliva s sodobnimi tokovi in inovacija sreča tradicijo«, je kot vsako leto doslej obetal nekaj pričakovanega kakor seveda tudi marsikaj nepričakovanega. V napovedniku je že na prvi pogled izstopala uporaba elektronike kot dodatnega inštrumenta v jazzovski glasbi. Pa še bar Pr’ Gabrijelu se je odprl sicer zaenkrat samo za čas festivala, upati pa je, da spet trajno oživi to srce cerkljanskega glasbenega dogajanja. Umanjkale so prav tako zaradi muhastega vremena le vsakoletne briške češnje.
Prvi dan, četrtek, je doslej veljal za nekakšen ogrevalno-lokalni dan. Del publike takrat še manjka, naslednji dan je služba, domačini skupaj z nekaj stalnimi gosti pa so seveda tu. No, letos je bilo drugače. Disorder at the Border, Otomo Yoshihide s Chrisom Pitsiokosom ter The Attic so obetali čisto zaresen začetek festivala. Skratka nobenih »softičev«, kot je bilo nekajkrat slišati vzklik obiskovalca kasneje ob ogrevanju prvih muzičistov na jam sessionu Pr’ Gabrijelu.
Prva zasedba Disorder at the Border pa, vseeno moramo priznati, še vedno nekako spada v skupino »lokalnih«. Brez maestra Zlatka Kaučiča (bobni, tolkala) si namreč kar težko predstavljamo Jazz Cerkno. Njemu, Giovanniju Maierju (kontrabas) in Danieleju D’Agaru (pihala) se je tokrat pridružil še gost, Gabriele Mitelli (trobenta). In začeli so udarno, ognjevito, kot se opisuje ta trio: v prvi skladbi Mitelli s piccolo trobento, ki jo je kasneje nekajkrat menjal s klasično, in ob tem še tu pa tam zapel. Pozornost je zagotovo pritegnil basovski solo, ki sta ga »motila« saksofon in trobenta. Prav tako v nadaljevanju tudi solo na klarinetu. Nato se je gost umaknil in prepustil »kažin na meji«, kot je ime lepo in njihovi izvorni lokaciji primerno ubesedil Kaučič ob predstaviti, originalnemu triu. Izgledalo je, da bodo svoj nastop izvedli v enem kosu, a so po številnih menjavah ritma prvo skladbo zaključili. Zasedba je nadaljevanje nastopa začela malce počasneje in bolj melodično, se vračala v svoj nered, pa spet v red. Ne nered, nemir bi bil mogoče boljša oznaka za ta nastop.
Drugo zasedbo bi Simon Kenda, direktor festivala in tokratni povezovalec, čisto lahko napovedal z Monty Pythonovskim: »And now for something completely different!« Noise nastop, ki sta ga uprizorila Otomo Yoshihide (kitara, gramofoni) in Chris Pitsiokos (altovski saksofon, elektronika) bi lahko opisali kar z besedami Jureta Boršiča, ki je v recenziji njunega albuma Live in Florence (2020) za Radio Študent zapisal: »Iz te glasbe vejejo spontanost, virtuoznost, predvsem pa užitek ob igranju inštrumenta, igranju z manipulacijo zvoka in seveda igranju eden z drugim.« Saksofon piha in poka, gramofoni prasketajo in »vzorčijo«, kitara postane timpan. Vmes pa se nekje na sredini nastopa prikrade tonalna skladba z melodičnim saksofonom. Pogumna odločitev organizacijskega odbora, ki je ta nastop uvrstil že kar v prvi dan.
Tretjo in zadnjo zasedbo, trio The Attick, vodi Rodrigo Amado (tenorski saksofon). Skupaj s kontrabasistom (Gonçalo Almeida) in bobnarjem (Onno Govaert) so, za četrtkovo pozno uro, najbolj vztrajni publiki priredili lep zaključek odrskega dela prvega večera festivala. Tisto, ko prijetno utrujen položiš glavo na blazino, podoživiš dan, si rečeš »dobr je blo« in se ti, tik preden zaspiš, po izboru ušesnega črva odvrti v glavi še zadnja slišana skladba. Če si malce izposodimo športni žargon, Amado je v formi, Almeida in Govaert pa mu postavljata progo iz dovolj debelega in gostega štofa, na katero se pojoče spusti, med vožnjo pa s tistim notranjim občutkom varnosti eksperimentira, pa čeprav smučka kdaj oddrsa, no, saksofon kdaj zapiha ali zapoka. Medtem ko je Almeida iz skladbe v skladbo vse bolj očitno užival in to tudi pokazal, je malce mlajši Govaert to bolj ali manj uspešno poskušal skriti za resnim obrazom. Tu pa tam mu ni najbolje uspevalo, še posebno, ko so za zaključek zadnje skladbe zgradili pravi zvočni zid, ga nato »podrli« in se je zvok razletel po šotoru.
Drugi dan se je s spremljevalnim programom začel že popoldan. Najprej s predstavitvijo knjige dr. Davida Verbuča, DIY House Shows and Music Venues in the US. Že 10. podmizje Nove Muske je vodil Igor Bašin – BIGor. Najprej je gost predstavil svojo knjigo, katere glavni temi sta prostor in skupnost. Opisal je obdobje in lokacije, kjer je potekala njegova raziskava. Poudaril je nekaj razlogov za pojav hišnih koncertov v ZDA, ki jih je ločil na ideološke (vznemirljivost, intimnost, neodvisnost, avtonomija, svoboda, družbena bližina) in strukturne (nasprotovanje pay2play komercializaciji, nižji stroški, manko podpore, manko prostorov, starostne omejitve). Nato pa eno po eno povzel sedem tez, ki jih razvije v knjigi. Za konec je omenil še nekaj skupin, ki so tako začele, med njimi pionirsko Black Flag, pa še Bad Brains, Minor Threat in Lightning Bolt. V nadaljevanju je besedo dobil BIGor, ki je pogovor speljal do nekaj končnih vprašanj iz publike. Zaključek bi lahko bil, da je bil pojav hišnih koncertov v ZDA rezultat nuje, medtem ko pri nas v Evropi le te (še) ni občutiti, saj je opremljenih prizorišč dovolj, za glasbenike pa tudi finančno bolje poskrbljeno, čeprav se tudi tu že pojavljajo, na primer Kavč festival ali pa Mefovi Četrtkovi večeri Pri špini.
Od spremljevalnega programa drugega dne velja poleg seveda prve novosti Jazz inkubatorja, kjer je rezidirala mlada zasedba tolkalca Urbana Kušarja Bop en Bras, omeniti še drugo novost, pesniško-glasbeni performans Črna skrinjica. Kar nekako logična zveza mejnih glasb in progresivne poezije. Poezije, ki jih detektira založba Črna skrinjica in njen urednik Dejan Koban, opisujejo s pridevniki samonikle, neobvladljive, direktne, sodobne, ki bi jih čisto lahko uporabili tudi za opise glasb tega festivala. Svoje poezije so ob spremljavi improvizirano elektronskega zvočenja Jake Bergerja prebirali Urša Majcen, Pino Pograjc in Lenart Sušnik. In nikakor ne gre spregledati odločnega sola zvona s cerkvenega zvonika, ki sta Jaka in Urša kratko malo vkomponirala v performans.
Večerni del na glavnem odru je začela mnogoštevilna zasedba Šalter Ensemble. Desetčlanski kolektiv, čigar delo temelji na kratkotrajni ustvarjalni rezidenci, ki ji nato sledi več koncertov po različnih državah, prisega na akustično igranje, zato se je pred nastopom pojavljalo tudi vprašanje, kako bodo funkcionirali, ozvočeni na tem festivalskem odru. Bojazen je bila odveč, kolektiv je deloval sproščeno in kompaktno. Prvo skladbo je zložil Tomaž Grom in v njej osrednjo vlogo tudi na odru namenil robotskemu snare bobnu. Pod drugo sta se podpisala Jonas Kocher in Gaudenz Badrutt in v njej poudarila elektroniko, nenazadnje so jo kar trije člani kolektiva – Gaudenz Badrutt (elektronika), Tomaž Grom (kontrabas, elektronika), Josef Klammer (bobni, elektronika) – navedli kot svoj prvi ali vsaj drugi inštrument. Tretjo kompozicijo, edino z besedilom, pa je Elisabeth Harnik (klavir) zgradila okrog pesmi Sylvie Plath Mushrooms, ki jo je interpretirala Irena Z. Tomažin.
Sledila je nova zasedba slovenskega saksofonista Jureta Pukla ANOROK. Pukl (tenorski saksofon, elektronika) in Ralph Alessi (trobenta) sta nas popeljala skozi številne izmenjujoče se solistične nastope, ki so se kot po pravilu končali z že kar malce preveč obveznim aplavzom publike. Seveda vsak aplavz publike glasbeniku sprva dobro dene, ga poboža, vendar pa glasbeniki tega kova nedvomno začutijo tudi posiljenost določenih aplavzov, ki so jih prejeli zgolj zato, ker so izvedli solo. Prav tako je moteč element lahko tudi prezgoden aplavz, ko glasbenik želi po krajšem ali pač daljšem trenutku odsotnosti zvoka še kaj dodati. Po drugi strani pa se nahajamo na festivalu improvizatorjev, ki lahko na tak prezgoden ali odvečen aplavz odreagirajo povsem enako, kot odgovorijo na nepričakovan ton, odigran s strani soglasbenika. Vseeno pa bi bilo najbrž bolje, če bi se najbolj neučakani aplavderji mogoče kdaj držali reka »manj je več«. Ritem sekcija je bila tokrat bolj v ozadju, bobni bi bili mogoče lahko malenkost tišji, saj so nemalokrat preglasili kontrabasista, ki je večinoma vztrajal na nezahtevnih osnovnih linijah. Omeniti velja njegov solističen uvod v eno od skladb, kjer pa ga je žal potem ponovno »povozil« boben. Zasedba je pritegnila pozornost v nekaj delih skupnega igranja. Pukl je v skladbah uporabil tudi elektronsko matrico, a je na neki točki obupal nad »jabučkom« in nastop nato pripeljal do konca analogno.
Zadnja na petkov večer je nastopila Aki Takase z zasedbo JAPANIC. V njej je ta v Nemčiji živeča japonska pianistka k sodelovanju povabila mlajšo generacijo jazzistov, med njimi tudi svojega pastorka Vincenta von Schlippenbacha (DJ IllVibe) z gramofoni. Ta se v zasedbo vključuje kot povsem enakovreden glasbenik in skozi nastop odigra nekaj zanimivih duelov tako z mačeho na klavirju, ki je ob tem tudi zaplesala, kot tudi z Danielom Erdmannom na saksofonu. Redko tudi vidimo gramofonarja s takim številom vinilk na odru. Celoten nastop so zaznamovali številni prehodi med improviziranimi deli in znanimi homage odseki, katerih melodije hranimo nekje v svojem spominu. In te so ga naredile malce lahkotnejšega za pred spanjem. Razen če ste večer nadaljevali Pr’ Gabrijelu, kjer je glasbo vrtel še en gramofonar Borka.
In tu, v Gabrijelu, se misli hočeš nočeš nostalgično vrnejo v spomine. V čas, ko je bilo živo še vse leto. Ko so mimo prikolovratili ne le lavfarji, pač pa tudi neredki nastopajoči na prejšnjih festivalih. Shanir Blumenkranz’ Abraxas s predvozačem, »solistom« Joštom Drašlerjem, nekega mrzlega zimskega večera, pa Norvežani Cortex in pred njimi Durizzotto / Bajc / Furlan Trio. Pa vse do žanrsko najbolj možno raznolikih potujočih trubadurjev, kot sta Eugene Chadbourne & Schroeder, pa Damir Avdić, ki je večer lepo ogrel z dokumentarcem Pravi človek za kapitalizem. Ali pa Sara Renar, The Frictions, Martin Ramoveš, Divje jezero in še mnogi drugi. Tak plac zdaj manjka Cerknu, Plac, kjer bi trubadurji stresli pesek iz popotnih čevljev, kaj dobrega iz Ančkine kuhinje pojedli, si naročili Guinessa ali filter kavo, potem pa vzeli lutnjo in povedali, da so bili tam …
Zadnji zaključni dan pa je pisec tega zapisa zaradi organizacijskih obveznosti na svoji lokalni sceni »čez grič« žal moral izpustiti. Ne dvomi pa, da se je odvil v maniri in na nivoju letošnjega 28. festivala Jazz Cerkno.
