Podobno kot lansko leto smo na Centralala tudi letos v Cerknem izpeljali delavnico pisanja o glasbi. Tokrat je bil fokus nekoliko drugačen. S sodelujočimi pisci in pisko smo skušali razmišljati o alternativnih variantah glasbene kritike/publicistike, predvsem takšnih, ki zaobidejo hladne analitične pristope in dekonstrukcije golega zvočnega dogajanja. Skušali smo se bolj suvereno in razumno nasloniti na čustveno inteligenco, pri pisanju izhajati iz lastnih življenjskih izkušenj, pozabiti na nekatere recenzentske klišeje, sploh pa preseči tradicionalno vzvišeno, od običajne publike odtujeno vlogo recenzenta. Rezultati se zvrstijo tedensko.
Piše Matevž Stopar:
»Pričakovanja vodijo v razočaranje«, je modrost, ki smo jo zagotovo že vsi nemalokrat slišali, pa vendar bi se verjetno vsak od nas nanjo moral spomniti nekoliko pogosteje. Če se ravnamo po reku, je mnogokrat bolje nove izkušnje sprejemati odprto in jim zmeraj ponuditi možnost pozitivnega presenečenja. Pri procesu sprejemanja novih izkušenj pa nas ne smejo zavesti ali v nas ustvariti lažnih pričakovanj tudi najbolj očitne stvari, kot je na primer ime festivala Jazz Cerkno.
Glede na ime bi vsak nepoznavalec brez večjih zadržkov lahko impliciral, da gre za serijo koncertov, ki se žanrsko gibljejo po različnih odvodih jazza. S tem bi verjetno povezali sub žanre, ki so se razvili nekje v sredini prejšnjega stoletja. S tako ustvarjeno sliko bi bili ob obisku drugega dne festivala izjemno razočarani. Jazz Cerkno se nemalokrat raje nagiba k sodobni improvizirani glasbi in drugim sorodnim, predvsem obrobnim glasbenim praksam, ki si z etabliranimi jazzovskimi tradicijami vsekakor delijo nekatere glasbene in idejne razsežnosti, a v svojih poskusih vendarle stojijo same zase. Na drugi dan festivala so na glavnem odru nastopili The Elephant, Radiant in Ill Considered. Za uvod smo pred prizoriščem lahko ujeli še domačo zasedbo TačMi Brass Band, ki je vzdušje popestrila tudi med menjavami zasedb na glavnem odru.
Jazz Cerkno se odvija v idiličnem naselju med gorami, ki v obiskovalcu ustvari precej drugačno razpoloženje od urbanega središča, kot je Ljubljana. Spokojnost Cerkna pa je uspela zmotiti domača skupina TačMi Brass Band. Svoj nastop so njeni člani pričeli pred glasbeno šolo, kjer se je že zbralo precej domačih in tujih navdušencev. Z izvedbo nekaj dobro poznanih komadov so uspeli pričarati precej nasmehov in pri udeležencih prižgati iskro navdušenja za vse prihodnje nastope. Po krajšem sprehodu po vasi so se glasbeniki ustavili ustavila ob prizorišču, kjer so odigrali še nekaj skladb, nato pa prepustili obiskovalcem, da se prestavijo k glavnemu odru.
The Elephant je italijanski trio, ki je cerkniško publiko na drugi dan preizkusil z verjetno najbolj nekonvencionalno glasbo. Trio, da bi pričaral kaotično vzdušje, uporablja inštrumente, kot so vibrafon, piccolo trobenta in različna tolkala. Polega tega pa predstavlja pomemben del zvoka skupine tudi elektronika.
Kaotična narava glasbe je pričarala hipnotično atmosfero, s katero smo se kot poslušalci lahko enostavno poistovetili. K temu je verjetno najbolj pripomoglo dejstvo, da je zasedba kljub nekoliko manj običajnemu zvoku med solističnimi deli uporabljala pogoste reference na melodijo, fraze pa tekoče razvijala, kar je poslušalcu nudilo nekakšno rdečo nit skozi celoten nastop. Na tak način se je bilo mogoče osredotočiti na osrednji lik celotne zgodbe, ki ga je podpiralo še dinamično ozadje. Morda bi lahko nastop primerjali s kakšnim delom slikarja Jacksona Pollocka. Kljub temu da ob prvem pogledu na platnu opazimo samo zmedo barv, lahko po nekaj časa zaznamo linije, ki sliko povežejo, kot opazovalci pa ob sledenju barvnih potez po delu zapademo v nekakšen trans.
Med nastopom je bilo moč jasno slišati, kdaj je skupina prešla v dele, ko si je privoščila nekaj več improvizacije. Najočitnejši problem celotnega nastopa pa se je pojavil pri prehajanju med različnimi odseki. Ti so bili ne-povezovalni in nenadni, poslušalci jim nismo mogli zares slediti. Po prehodu je skupina vsakič znova potrebovala čas, da ustvari prejšnje razgibano vzdušje, celoten nastop pa je tako začel doživljati nekakšen domino efekt, pri katerem se je celotna struktura podirala, še preden smo lahko poslušalci sledili spremembam v pristopu banda. Ne glede na to je skupina pokazala precej impresivnih solističnih delov, zvok vibrafona pa je nekako lepo dopolnil zvok celotne zasedbe.
Po krajši pavzi je na odru že stal avstrijski trio Radiant. V zvoku zasedbe smo lahko prepoznali precej močne vplive post rocka, ki so se pokazali predvsem v ambientalnih pasažah in udarnih ritmih. Poleg tega je bilo mogoče slišali tudi nekaj precej standardnih štiri krat štiri ritmov, ki bi jih lahko našli tudi na kakšnem techno albumu. Zasedba je svoj nastop začela res intenzivno. Uporaba digitalnih in analognih zvokov ter ponavljajočega groova je ustvarila hipnotično atmosfero, ki pa se je od vzdušja ob nastopu The Elephant vseeno precej razlikovala. Tu smo večji del pozornosti namenili ritem sekciji, ki se je držala udarnega, pa vendar statičnega groova. Večji del improvizacije je prevzela elektronika, ta je zapolnila praznino prostora in dodala ozadje celotni predstavi. Sampli zvokov električne kitare in njihova manipulacija so predstavljali tisti, nekoliko bolj dinamičen del nastopa, medtem ko so bas in bobni nudili precej trdno ritmično oporo. To je poslušalcem omogočilo, da nastop ni postal preobremenjujoč.
Kmalu po začetni skladbi je zasedba nekoliko spustila nivo energije. Predstava je postala precej bolj statična, meja med različnimi skladbami pa se je zabrisala. Nastop je tako prešel v nekakšno stagnacijo, skupina pa do zadnje skladbe ni zares uspela znova pritegniti naše pozornosti. Končni komad je znova pokazala bolj udarno naravo, pogovori med publiko so potihnili in znova je bilo opaziti hipnotično zibanje v udarnih ritmih.
Kot zadnji so nastopili dobro poznani londončani Ill Considered. Ti so se še najbolj približali splošni zvočni sliki nekaterih jazzovskih konvencij. Ne glede na to smo lahko prepoznali vplive tudi drugih žanrov, na primer drum’n’bassa in afrobeata. Skozi celoten koncert so bobni in bas držali izjemno zanesljiv ritem. To je saksofonistu Idrisu Rahmanu omogočilo precejšnjo svobodo pri improvizaciji. Tudi pri nekoliko daljših in bolj kompleksnih frazah, v katerih bi se morebiti sicer mnogo poslušalcev izgubilo, smo lahko svojo pozornost preusmerili k ritem sekciji in tako na nek način obdržali stik z glasbo. Zasedba uspe na tak način tudi nekoliko bolj neobičajen in posledično manj dostopen izraz približati tudi laičnim glasbenim navdušencem.
Po koncu dogodka bi si lahko postavili vprašanje, ali smo res obiskali jazz festival, pa vendar to zveni nesmiselno. Verjetno je bolj na mestu vprašanje, zakaj sploh poslušamo jazz. Težko je odgovoriti, pa vendar je odgovor za mnoge precej enostaven: improvizacija. Prisostvovanje nastajanju glasbe v trenutku je resnično nekaj čarobnega, pa naj bo to jazz, blues, elektronika ali katerikoli drugi glasbeni žanr. S tem v mislih lahko tudi nekoliko lažje ocenimo izkušnjo na drugem dnevu festivala Jazz Cerkno. Nastopajoči so na prizorišču uspeli s svojo kreativnostjo in glasbenimi inovacijami pritegniti publiko in jo popeljati v svet, v katerem smo lahko spremljali čisto poseben proces nastajanja nečesa novega, verjetno še nikdar slišanega. Ne glede na mnogotere zavajajoče konotacije, ki pritičejo označevalcu »jazzovski«, se je festivala zagotovo vredno udeležiti in se pustiti presenetiti hipnozi glasbenikov.
