R azmišljanje o improvizirani glasbi, njenem stanju, zastojih in premikih skozi zvočne zapise in izdaje že v začetku zadane ob protislovno naravo takšnih glasbenih pojavov. Snemanje in izdajanje je morda najbolj kritičen vidik improviziranja glasbe. Nasprotuje spontanosti, takojšnjosti in tranzitornosti glasbene igre. Posnetek in izdaja, namenjena večkratnemu poslušanju, improvizacijo pomakneta bliže njenemu navideznemu protipolu, skladanju, načrtovanem, v času razloženem, fiksiranem delanju glasbe. Ravno zavedanje tega protislovja in odzivanje, prilagajanje nanj je ena od kontinuitet domače diskografije v improviziranih muzikah minulega leta. Zdi se, da več glasbenikov posebej na ploščah zasleduje odmik od igranja ex tempore, da ne želijo posneti le še enega freejazz albuma, na ploščo postaviti le še enega dovolj uspelega impro seta, skratka, podvojiti živega momenta; skladajo kot jazzovski glasbeniki in vodje zasedb, ki že z izbiro glasbenikov in skicami tem, nastavitvami elektronike zakoličijo smer muzike, urejajo posnetke improvizacij, razvijajo spontano iznajden material, črpajo iz v letih zgrajenega lastnega zvoka, ki ga za izdajo na novo premislijo in premerijo.
Ker se meja med improviziranjem in skladanjem zato širi v heterogeno polje mnogih vmesij, je pomembno, kje takšen razmislek potegne mejo. Tako izpuščam nekatere pomembne izdaje, ki so sicer bolj domače pri poslušalcih spodaj naštetih glasbenikov. Plošča Shrimp & Karaoke (Migro Records) dua The Third Guy izostaja bolj zaradi le delne vpletenosti improvizacije v seriji skladb Why is Free Improv Boring kot zaradi akademskega ozadja glasbenikov. Ploščo oziroma kompozicijo Gospa, tega v realnosti ni (Kamizdat) Nine Dragičević izvzemam iz nasprotnega razloga – v celoti bi sodila pod domeno infrastrukture skladateljskega stanovskega združenja, ki se še kar trdno oklepa akademskega vstopnega kriterija.
________________________________
Irena Z. Tomažin: Cmok v grlu / Lump In A Throat (Zavod Sploh)
Irena Z. Tomažin je z izdajo Cmok v grlu (Zavod Sploh) ponovno ponudila večplastno dodelano stvaritev, pri čemer naj le omenimo izjemen album slik s slino in tušem Mateja Stupice, ki v ročni vezavi spremlja plošček. Cmok v grlu prinaša dva sklopa, zapolnjena izključno z glasom in stranskimi zvočnimi produkti glasovnega aparata. Prvi del se odvije kot zaporedje enajstih večinoma krajših kosov, ki vsak na poseben način vztrajno obdelujejo in osvetljujejo ozko fokusiran glasovni pojav, partikularnost iz osebnega repertoarja avtorice, vsak kos pa deluje kot materialna enota, ki jih Tomažin v koncertnih situacijah sestavlja, zlaga, kombinira, z njimi v trenutku izvedbe komponira. Nato pet daljših posnetkov predstavi montaže glasovnih plasti iz instalacije Obrazi glasov / Šum, ki so na novo zložene, posnete in zmiksane. Tu lahko vokalistka preseže omejitve glasu, ki ga v fraze vselej uokvirja potreba po vdihu (naslov uvodne skladbe plošče). Idealizirana predstava o glasu izključuje šum, zatikanje, trkanje, trenje glasu, njegovo zvezanost s telesno izkušnjo, s telesnim hrupom, zato je poslušanje glasovnih iskanj lahko nelagodno dejanje; hkrati pa nas glasovno ustvarjanje vselej zadeva bolj kot pričakujemo, saj je vsak poslušalec opremljen s tem instrumentom, poslušanje glasu je temeljito intersubjektivno v tem, da vsak na bolj ali manj nezavedni stopnji srečuje šum lastnega glasu. Cmok v grlu se med zvočnimi izdajami Irene Z. Tomažin najtesneje približa tej telesni sredici glasu.
Jaz, drevo: Cycles and Lullabies (Palomar Records)
Cene Resnik med domačimi glasbeniki najbolj zavzeto sledi spontanemu, strastnemu igranju v freejazzovski tradiciji in to ohranja tudi na svojih ploščah. V to tradicijo se je brez zadržkov in omejevanj v zadnjem letu spustil v Acamar Triu in Free Stellar Triu s trobentačem Robom Mazurekom, tu pa bi želel izpostaviti neštete nove nianse, ki sijejo na plošči Cycles and Lullabies (Palomar Records) še enega tria Jaz, drevo, zasedbe saksofonista Resnika, sicer kontrabasista, tukaj pa violončelista Giovanija Meierja in kontrabasista Borisa Janjeta. Manj običajna zasedba saksofona, violončela in kontrabasa narekuje tudi drugačno glasbeno smer – drugačen način ritmičnega obnašanja benda brez bobnarja je le prva posledica. Cycles and Lullabies je zbirka improvizirane komorne glasbe, v kateri umik freejazzovskega zagona ojača tisto, s čemer rokujejo dobri jazzerji – zvenske nianse, intenzivnost in detajle multifonikov, flažoletov, pomenljive gibe glissandov.
Ploščo lahko kupite tukaj.
Samo Šalamon & Freequestra: Free Sessions, Vol. 2: Freequestra (Klopotec)
Trio Jaz, drevo je po izidu plošče odigral nekaj koncertov, vseeno pa obvelja dejstvo, da tudi tako intrigantne zasedbe ne zdržijo daljše prisotnosti na koncertnem terenu, kjer bi se nastavki igre šele začeli razvijati. To še toliko bolj velja za velike zasedbe. V zadnjih letih je v mednarodnem prostoru format velike jazzovske improvizacijske zasedbe dobil nov zagon, ki ga je uspel tod okoli še najdlje vzdrževati Orkester Brez Meja / Orchestra Senza Confini; Tentet Jake Bergerja in Šalter Ensemble smo lahko slišali po dvakrat. Freequestra, enjastčlanska zasedba kitarista, skladatelja in v tem primeru še dirigenta Sama Šalamona po izidu plošče Free Sessions, Vol. 2: Freequestra (Klopotec) aprila lani še ni nastopila. Članstvo (ob Šalamonu še violinist Matija Krečič, saksofonist in klarinetist Achille Succi, pianist Marko Črnčec, tubist Goran Krmac, saksofonist Boštjan Simon, pozavnist Žiga Murko, kitarista Domen Gnezda in Vitja Balžalorsky, bobnarja Bojan Krhlanko in Jaka Berger; dobra druga polovica naštetih upravlja tudi z elektroniko) nam že samo pove, da je Šalamon zajel pisano kombinacijo improvizacijskih idealov in jazzovskih tradicij, ki za koherentno odigrano muziko zahteva jasno smer. Šalamon je dovolj izkušen vodja zasedb, da je očitno znal ubrati pravo razmerje med določenim materialom in prosto soigro, predvidenimi instrumentalnimi kombinacijami in kolektivnim duhom, da je iz zasedbe usmeril nepričakovano dobro muziko.
Fresh Dust Trio: Hilarious Experts (FMR Records)
Samo s plošče poznamo tudi Fresh Dust Trio, ki ga sestavljajo Jaka Berger, Samo Šalamon in pianistka Marina Džukljev. Pri njihovi izdaji Hilarious Experts (FMR Records) velja izpostaviti dvoje. Najprej leitmotiv tega pregleda, potrebo po skladateljskem usmerjanju improvizirane igre. Trije od štirih komadov temeljijo na vnaprej pripravljenem materialu Jake Bergerja, pri čemer je način izvedbe glasbe iz enovite tematike izvrsten – na eni strani je z vzdrževanjem gradiva v igri skorajda klasično strog, po drugi pa z poglabljanjem v temo, njenim ponavljanjem, obračanjem, grobimi razrezi priča o resnosti glasbenikov, ki se srečujejo v potrebi po delanju nečesa resno dobrega. Smer, ki jo daje igri tria enoten material, nadgradi drugi pomemben vidik glasbe na plošči – prepoznavna zvočnost akustičnih glasbil. Zven klavirja, akustičnih kitar in s strunami prepariranih bobnov ter šum tolkal, klavirskih preparacij in trzanja kitare se zliva v gosto spleteno zvočno enoto, polno drobnih utripov, perpetuuma poliritmij in bordunskih zvenov. Vse to obdrži tudi zaključna skupinska improvizacija. Domača plošča leta.
Domen Gnezda: Misnomer IV (samozaložba)
Že omenjena kitarista Vitja Balžalorsky in Domen Gnezda sta predstavila svoji solistični plošči, odigrani z različnima modularnima sistemoma efektov. Zlasti četrto nadaljevanje serije Misnomer (samozaložba) Domna Gnezde poglablja mrežo modifikacij kitarske igre, ki se na delih albuma, zbirke dvanajstih skladb, tudi povsem umakne iz končne zvočnosti, elektronika se v ušesih poslušalca skoraj osamosvoji, nato pa kitarist vedno znova vrne v glasbo zven strun. Elektroakustična sled se vije v nastavkih t.i. teksturne forme, v kateri se organizacija materiala odvija v več plasteh zvočnih figur in ozadij, druga tradicijska plat pa je privabljanje beatov, repetitivnosti, odmevov elektronskih plesnih muzik. S tako elaboriranim teksturnim zamahom je Gnezda tokrat ustvaril daljše skladbe, v njih vložil nekoliko več vnaprejšnjega razmisleka in s četrtim Misnomerjem prišel do točke, ko nadaljevanje zadnjih treh izdaj prihaja do lastnih omejitev.
code::source: System 01: Presence (PureZen Records, Zavod Jazz Cerkno)
Pedagoško platformo Mladi raziskovalci pod mentorstvom Dreja Hočevarja je po pianistu Mihi Gantarju v drugo zasedel kontrabasist Gašper Livk s sekstetom code::source. Livkovo vodenje lastne zasedbe spremlja diskurz o zvočnem kodiranju in generiranju lastnega jezika, ki se zdi preobložena tavtologija tistega, kar od poznih šestdesetih do danes ponuja teorija svobodne ali neidiomatske improvizirane glasbe. A očitno je tudi, da pozornost in natančnost do lastnega dela daje določene rezultate. Plošča System 01: Presence (PureZen Records, Zavod Jazz Cerkno), posneta maja v Cerknem, deluje na ravni nastavka, v katerem so se vzpostavile komunikacijske vezi med mladimi glasbeniki, že povsem sposobnimi kolektivnega delanja muzike, prav tako izstopa želja po izdelavi in gibanju zvočnih tekstur. Toda pri njihovem sicer pravilno nastavljenem, tihem odmerjanju se izgublja intenzivnost učinkovanja takšnega materiala, občutek obveznosti, nujnosti takšne zadržanosti. Ta intenzivnost in nujnost je že mesec po tehle posnetkih zrasla v zvočni postavitvi, kot jo je zasedba pokazala na nastopu v ciklu Abeceda Jazz festivala Ljubljana.
Rok Zalokar Trio: Port Songs (Mondigo)
Med nekoliko ožje jazzovskimi izdajami, kjer leto 2019 v glasbeni spomin ni dodalo prav veliko glasbe, izstopa Port Songs (Mondigo), tretje diskografsko poglavje pianista Roka Zalokarja v zahtevni zvrsti klasičnega jazzovskega klavirskega tria. Domača glasbena sodelavca sta zamenjala basist Alessandro Fongaro in bobnar Ruud Voesten, a zdi se, da je za uglasitev glasbe tria z mednarodno sodobno jazzovsko umetnostjo zaslužen predvsem Zalokar sam. Njegove kompozicije so dovolj kompleksne, a opremljene z razpoznavno tematsko sredico, z neparnimi vzorci (manifestativno pripisanimi vplivu indijske glasbe) so ritmično pestre, pianistova igra sega široko po teksturni in barvni paleti. Osredinjenost na pesemsko-poetično tipiko napoveduje že naslov, a vztrajno vračanje k mehkim, liričnim nastavkom, med katerimi se kljub perkusivni Dark Matter in suspenzu v P.S. Taal ne dogodi noben pravi prelom natančno postavljenih pravil, ambiciozno ploščo in nov trio pušča pred prihodnjimi koncertnimi in snemalnimi nadgradnjami.
Zlatko Kaučič in Tomaž Grom: Uho je senca očesa (Zavod Sploh)
Dve osrednji osebi domače improvizacijske scene, Zlatko Kaučič in Tomaž Grom, sta v zadnjem letu izdala več plošč. Njuna skupna Uho je senca očesa (Zavod Sploh) je edinstven dokument njune kreativnosti. Za začetek se na njej zasliši na moč nenavadna, posebna glasba tolkal in kontrabasa – ne le zaradi Kaučičevih citer in drugega neobičajnega tolkalskega instrumentarija ali zaradi Gromovih blagih dodajanj učinkov, marveč zaradi srečanja dveh zelo osebnih zvokovnih imaginarijev. To srečanje je potekalo v Kaučičevi domači kuhinji, v kateri sta glasbenika v improvizaciji iznajdene komade večkrat posnela, in v vrsti glasbenih kosov s plošče se zares zasliši njihov karakter, identiteto skladbe. V njihovem zaporedju glasbenika mojstrsko prehajata med prisluškovanji tihim zvenom in divje strganimi zagoni, med flažoletnim minimalizmom, groovom in dobro staro, a tako prekrasno izpeljano svobodno improvizacijo.
