Program Soundtrips, ki poteka v nemški pokrajini Westfall oziroma Severni Poreniji, se je pričel pred približno desetimi leti, v sklopu projekta pa se je zvrstilo že 50 koncertnih turnej improvizirane glasbe. Posebnost ali zanimivost programa je dejstvo, da ga pripravljajo glasbeniki sami po različnih prostorih v mestih severozahodne Nemčije, gostujoči glasbeniki pa so k njemu povabljeni. Med kuratorji so denimo saksofonist Stefan Keune, kitarist Erhard Hirt, pihalec Florian Walter, bobnar Martin Blume in violinistka Gunda Gottschalk, ki je tudi pobudnica programa. V sklopu 50. serije koncertov Soundtrips pravkar gostujeta slovenska vokalistka Irena Z. Tomažin in ameriški tolkalist Michael Zerang, 49. turneja pa je pripadla bratoma Joštu in Vidu Drašlerju, kontrabasistu in tolkalcu, ki sta v Porenju gostovala med 4. in 12. septembrom. V intervjuju sta spregovorila o podrobnostih turneje, o samih prizoriščih, organizatorjih, publiki, financah ter nemških ukrepih v zvezi s korono. Beseda pa je nanesla tudi na rezidenco, ki naj bi jo omenjeni tandem med 1. in 30. oktobrom preživel v Berlinu, a se žal ne bo zgodila. Glasbenika sta namreč nekaj dni po opravljenem intervjuju in nekaj dni pred odhodom izvedela, da Ministrstvo za kulturo nima več rezidenčnega stanovanja v Berlinu, saj se je lastnik stanovanja odločil, da ga ne bo več oddajal.
Pri Sundtrips gre torej za združenje prizorišč, ki jih upravljajo muzičarji. In kako sta vidva prišla v stik s tem programom? Ali sta dobila priporočilo, sta videla prijavo, so vaju povabili?
Vid: Povabili so naju. V bistvu sva bila v Berlinu …
Jošt: … konec maja leta 2019.
Vid: V Berlin sva šla za par dni in imela nekaj koncertov. V Kühlspotu, v enem izmed koncertnih placev, nas je bilo sedem, osem glasbenikov, ki smo igrali v različnih zasedbah. Po koncertu je do naju pristopil Erhard Hirt in prosil, da bi si izmenjali kontakte. Kasneje nama je pisal, razložil, da organizirajo Sondtrips in da naju bo predlagal. Več ljudi namreč izbira gostujoče glasbenike. Enkrat na leto se usedejo, da naredijo izbor, ali pa dvakrat … ne vem. In tokrat je predlagal naju, preposlušal je najine stvari in pregledal, kaj delava. In so naju pač izbrali. Jaz osebno sploh nisem vedel, da Soundtrips obstaja.
Vidva bi sicer morala iti na turnejo že aprila?
Jošt: Ja
Ampak se je potem zamaknilo?
Jošt: Ja
Kako točno zgleda tovrstna turneja? Glasbeniki imajo torej določeno število koncertov, okoli devet, deset. Kako pa je potem, ko prideš v plac? Igraš najprej posamično in nato z gosti? Turneja namreč predvideva, da se vedno nekdo priključi.
Jošt: Tako. Midva sva pričela v duu in igrala 15, 20 minut, nato so se nama pridružili glasbeniki, v glavnem lokalni. Tisti, ki tam prebivajo, v največ primerih pa celo tisti, ki organizirajo. Verjetno je bila zaradi korone časovna omejitev za naju 20 minut, da bi ostalo še 40 minut (Nemci se seveda teh ukrepov zelo striktno držijo) za bodisi trio bodisi kvartet.
Kakšni pa so bili placi? Gre za javne ali zasebne inštitucije?
Vid: Placi so pa zelo različni. Eni so uradni klubi z zgodovino. Denimo klub v Bilelefeldu obstaja že od sredine 50-ih. Imenuje se Bunker: v zaklonišču pod zemljo deluje kot jazz klub že približno 70 let. Legendaren klub, v katerem so igrali že praktično vsi. Drugače pa glasbeniki organizirajo koncerte, kjer je v mestu pač mogoče. Igrali smo v ogromni galeriji, v Kunstmuseumu v Bochumu, v Düsseldorfu v najstarejši protestantski cerkvi Bergerkirche … Niso vsi prostori nujno glasbeni prostori. Nekateri so, nekateri ne.
Jošt: Münster ima denimo redno dejavnost v klubu BLACK BOX. Prav tako redno deluje klub Bunker v Bielefeldu. Tudi Loft v Kölnu, kjer bi morala igrati, je verjetno podoben prostor, ampak so en mesec pred izvedbo koncert prestavili na drugo lokacijo. Ena tretjina je prostorov, kjer redno potekajo koncerti, ena tretjina organizatorjev pa se mora seliti in iskati alternativna prizorišča. Bi pa na tem mestu izpostavil Kunstmuseum Bochum, v katerem organizator Martin Blume organizira tudi festival. Gre za precej velik prostor, ki je kar redna postaja Soundtripsov. Soundtripsov se na leto izpelje pet, mest, kjer se dogajajo, pa je 15.
Se pravi razporedijo koncerte?
Jošt: Ja, razporedijo. Vsako mesto pride trikrat do štirikrat na vrsto. In če k temu prišteješ še kak drug koncert, ki ga denimo Martin Blume organizira v Kunstmuseumu, hitro ugotoviš, da se v Kunstmuseumu v Bochumu zgodi pet tovrstnih koncertov na leto, kar ni švoh.
Kako pa je s publiko? Gre za predvidljivo publiko ali je raznolika kot prostori sami? Če sta imela seveda priložnost, da to spoznata. Ne vem, koliko sta se uspela družiti in pogovarjati z organizatorji, ki imajo uvid v to.
Vid: Ker je to specifični čas, je potrebno povedati, da je bilo nekaj koncertov razprodanih. Zaradi posebnih pogojev je namreč veljala omejitev 17 ljudi.
Jošt: Munster je bil eden takih. Tudi Oberhausen. V Oberhausenu je zelo poseben plac (Zeche Altstaden). Tam so prvič po dvajsetih letih organizirali impro koncert. Organizatorja sta naju opozorila, da utegne nekaj poslušalstva prostor zapustiti, kar se je naposled tudi zgodilo.
Vid: Tja, kjer ni rednih koncertov, hodi starejša publika. Občutek je, da so oni kot mlajši spremljali razvoj jazza in jih še vedno zanima, kaj se trnutno dogaja z jazzom ali drugimi muzikami. Pri nas tega ni. Kot da je tam več generacij glasbenikov, ki se ukvarjajo s tako muziko, in je tudi publika starejša.
So potem tudi muzičarji starejši?
Vid: Igrala sva s starejšimi in z mlajšimi. Ampak v Nemčiji je glasbenikov starejše generacije, ki se ukvarjajo s to glasbo, veliko več kot pri nas. Je pa v povprečju publika starejša kot pri nas. To bi skoraj zagotovo lahko rekel.
Jošt: Kar pa tako ali tako velja za nemško govoreče področje.
Vid: Zame je to malce nenavadno. Sprašujem se, kaj bo čez dvajset let. Bo tam sploh še publika za tovrstno glasbo? Verjetno bo.
Jošt: Cel kup izjem je, ki potrjujejo pravilo. Na primer Berlin. V Porenju pa se zdi, da špilaš v prostorih, ki nimajo prav nobene zveze s t. i. alternativno kulturo. Občutek, kot da si del neke visoke umetnosti, da je impro tam tretiran kot “resna glasba”. Scena je znatno finančno podprta.
Verjetno gre za državne ali občinske institucije?
Jošt: Tako je. Rekel bi pa še kakšno o organizaciji. Pogovarjali smo se z Gundo Gottschalk, ki vodi Peter Kowald Gesellschaft in je pobudnica Soundtripsov. Njena osnovna ideja je bila, da bi to vodili (organizirali) glasbeniki in da bi bilo čim manj posrednikov. Enostavno je potrkala na vrata občine in njenega odbora za kulturo ter ustno, na štiri oči, predstavila projekt. Ni tako zbirokratizirano kot pri nas, ko mora društvo obstajati dve leti, da lahko sploh zaprosi za sredstva, pa še to na togi, čisto zbirokratiziran, način prek razpisov in potem upaš, da boš dobil toliko, da boš v najboljšem primeru životaril. Tam potrkaš na vrata, predstaviš projekt in se dogovoriš. Tam je šel razvoj scene po drugačni poti. Po manj trnovi poti drugačnih produkcijskih modelov in pogojev. Pri nas tovrstno muziko logično povezujemo z alternativno kulturo, ker je zrasla iz nje, ker brez RŠ-a in entuziastičnih posameznikov verjetno danes ne bi imeli ničesar.
Koliko pa sta denimo zaslužila na koncert in kako se sploh Soundtrips financira? Ali klubi, organizatorji, muzičarji sami poskrbijo za plačila, ali je vse s potnimi stroški vred del tega programa?
Vid: Zaslužila sva vsak po 200 eurov na koncert. Pol prispeva Soundtrips, ta ideja, ki je povezala vseh teh 15 mest, pol pa prispeva klub, prostor oziroma mesto. Kdo ta denar priskrbi? To so pa ravno ti glasbeniki, ki se v drugem delu špila priključijo gostujočim glasbenikom. Gunda si je nekoč organizirala 16 koncertov po Ameriki, za kar je potrebovala precej časa, a ji je uspelo. In ko je prvič v življenju igrala 16 koncertov zaporedoma, se ji je zdelo fino, da bi to doživel vsak glasbenik, ki se ukvarja s tovrstno glasbo. V takih pogojih se marsikaj spremeni. Ona si je torej zamislila, da najprej gostujoči glasbeniki odigrajo svoj del; včasih solo, včasih duo. Da deset dni zaporedoma razvijajo svoj jezik, v drugem delu večera pa jim lokalni glasbeniki to bistvo sesujejo, da se morajo nato vsakodnevno na novo sestaviti. Koncept se mi zdi zanimiv in izkušnja je res močna. Igraš z glasbeniki, ki jih lahko vnaprej preveriš, toda jaz nisem nobenega. Prideš tja, v teh časih si niti roke ne podaš … na licu mesta poskusiš nekaj skupaj odšpilati.
Jošt: Je pa vseeno potrebno omeniti, da na devetih špilih nisva nikoli poslušala, samo špilala sva. Ponavadi v podobnih situacijah … na festivalu ali na ciklu, ki predvideva dva koncerta, enega igraš in drugega poslušaš. Tokrat sva pa ves čas samo igrala, sama ali s pridruženimi glasbeniki. Zadnji dan sva izsilila, da sva malo poslušala. Najprej je bil najin duo, nato lokalni in čisto na koncu kvartet. In je bilo res fino.
Vid: Tudi jaz zelo rad poslušam in se bolje počutim, ko nisem v središču in nekdo okrog mene. Lepše je, da si najprej sam, nato nekdo drug sam in potem še skupaj. Če si sam, pa potem le še skupaj, izpadeš kot nek center.
Jošt: Kot neka ekscentrična kozlarija. Vsa pozornost je na tebi. Tudi meni to ni bilo všeč, to tudi ni ideja te muzike.
To je ena od dilem te turneje torej. Ali sta že pred odhodom imela kakšne pomisleke? Biti toliko dni skupaj in igrati? Nevarnost, da bi se iztrošila? Ali možnost, da se razvijaš in nadgrajuješ? No, vidva pravzaprav že toliko časa skupaj igrata, da ne vem, ali je ta pomislek na mestu.
Vid: Jaz nisem imel nobenega pomisleka.
Jošt: Tudi jaz ne. Nikoli nisem bil v tej regiji, tudi Vid ne. Tako da je bilo končno odpotovati v Westfalijo zanimivo. Spomnim se, kako sem v šestem ali sedmem razredu osnovne šole pri geografiji gledal povezave avtocest, ko smo imeli zemljevid Nemčije pred sabo. Kakšno spletišče! Učili smo se o njeni industrijski moči, zdaj sem jo pa končno videl na lastne oči.
Ali sta že kdaj prej imela primerljivo turnejo?
Jošt: S tako muziko ne.
Vid: No, ko sva bila en mesec na rezidenci v Berlinu, sva precej igrala. Je pa res, da ne vsak dan zaporedoma. Drugače je, če nimaš niti enega prostega dne vmes. Včasih s koncertom nisi povsem zadovoljen in naslednji dan imaš še en koncert, še eno priložnost …
Jošt: No, na tej točki bi bilo pa pomembno omenit tudi to, da je bilo organizacijsko vse zelo dobro izpeljano. Če se navežem na Vida … ko si na rezidenci v Berlinu, se vračaš vedno v eno in isto stanovanje in je stvar rešena. Tukaj sva se pa morala seliti praktično vsak dan s hotela v hotel. Včasih sva morala prevoziti tudi dvesto kilometrov iz mesta do mesta, kar ni ravno lahko. Tudi s tega vidika je drugače. Dejansko si na turneji. V Berlinu špilaš po mestu.
Vid: Tudi v Berlinu včasih potrebuješ od doma do placa za špil uro ali uro in pol in je še težje.
Jošt: Hotel sem samo poudariti, kaj vse je turneja. Voziš se z avtom od mesta do mesta, seliš stvari, spiš v drugih posteljah. Tudi to vpliva.
Road trip.
Vid: Čeprav si na relativno majhnem geografskem območju, ampak vseeno. Ko sva bila enkrat tam, ni bilo več takih razdalj. Mogoče sva se vozila dve uri na dan ali pa eno uro, uro in pol. Po kavi, lepo.
Če se še malo vrnemo na prizorišča. Verjetno je bilo vse v redu? Logistika?
Vid: Ja, po nemško, bi lahko rekel.
Ozvočenja verjetno nista koristila?
Vid: Samo enkrat.
Jošt: In še to v jazz klubu.
Vid: In še to, ker je bil oder tako daleč od ljudi, da so se odločili, da bi vseeno malo ozvočili.
Kako so pa reševali probleme s korono, ki je še kako aktualna?
Jošt: Zelo striktno in na zelo jasen način. A si hotela še kaj?
<iframe width=”560″ height=”315″ src=”https://www.youtube.com/embed/YK0wqcF5gy0″ frameborder=”0″ allow=”accelerometer; autoplay; clipboard-write; encrypted-media; gyroscope; picture-in-picture” allowfullscreen></iframe>
Ja, samo še nekaj. Omenila sta, da je bilo v enem od klubov lahko le 17 obiskovalcev. Kakšna je pa potem bila kapaciteta teh prostorov – krat 3?
Vid: Pač meter in pol razdalje.
Jošt: Izpostavil bi koncert v Münstru. Erhard Hirt, ki je organiziral ta koncert, je kot gostujočega glasbenika povabil Floriana Walterja. Ker igra saksofon, zanj veljajo še toliko bolj rigorozna pravila. Razdalja od nastopajočih do saksofonista mora namreč biti osem metrov. In kaj je naredil Erhard? Naju je dal na sredino, z leve je bil Erhard, z desne pa Florian. Med nama in Florianom je bilo pleksi steklo in med nama in Hirtom prav tako, publika pa je bila oddaljena štiri metre od nastopajočih, samo tako smo lahko to izpeljali. In na ta način je spravil 17 ljudi v klub. Če ne bi bilo pihalca, ne bi bilo pleksija. In ta pleksi postavitev je močno vplivala na muziko.
Vid: Ampak v ta klub bi v običjnih okoliščinah šlo …
Jošt: 50–70 ljudi …
Vid: Ko pride Schlippenbach, je dva dni razprodano, ker prodajo več kot 80 kart.
Jošt: In on pride vsako leto. Recimo, da je enaka kapaciteta kot v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli.
Vid: Majhen prostor, a poln je kar dovolj velik za tak koncert.
Jošt: Zelo dobro akustiko ima.
Vid: Trije placi so bili razprodani. Wuppertal, Oberhausen in Münster. Pač ljudje niso mogli priti. Kar pa ne pomeni, da bi jih bilo 100, morda 30 ali 25 namesto 17. To ne bi nič spremenilo.
Jošt: Povsod, kjer sva igrala, je bil to prvi koncert po izbruhu korone. Samo v Bilelefeldu ne.
Ali se v Nemčiji koncerti ne odvijajo redno? Imata kaj več informacij o tem?
Jošt: V Bielefeldu so organizirali koncerte zunaj, v parku.
Vid: V zaprtih prostorih lahko organiziraš koncerte, a se moraš držati pravil. Vse je jasno, razdalje in posledično število obiskovalcev. Pri pihalih mora biti večja razdalja in torej manj občinstva.
Jošt: Na rock koncertu mora biti razdalja med izvajalci in publiko osem metrov. Iste restrikcije kot v Sloveniji v resnici.
Je pa res da impro … težko ga je igrati zunaj …
Vid: Ja, pa zima bo!
Ali bi lahko naredili vzporednico z domačimi prizorišči in pri nas organizirali podobne pogoje za turnejsko gostovanje?
Vid: Bi, na podoben način.
Je dovolj kapacitet? Ali že poteka kaj podobnega?
Jošt: Seveda. Hitro bi jih naštel. Trije klubi. Mislim, tri prizorišča. Vrhnika, Bistrica ob Sotli in Fri-fru-fra v Rožni Dolini v Novi Gorici.
KUD Kussa v Lokavcu pri Ajdovščini?
Jošt: Ta je že skoraj preblizu ostalim. Slišal sem pa, da se Confine aperto seli v Maribor, kar je super. Se pravi še tam. Hitro bi lahko imeli šest prizorišč, če dobro pomislim.
Vid: Drugačna pa je finančna plat. Tukaj delamo bolj …
Jošt: … gverilsko!
Vid: Rešujemo ljudi, ki so na turneji, ne vabimo neposredno, ker tega denarja res ni. Vsi ti manjši placi ga nimajo. Če kakšen bend potrebuje koncert, mu lahko mogoče omogočimo dva, tri špile, da jih spravimo od Italije do Hrvaške.
Jošt: Tranzitna država pač. Saj veš, kako je nastal Sunday Noise.
Ravno to. A je pri nas dovolj velik trg, da bi lahko to speljali?
Jošt: Je.
Vid: Tudi na Dunaju ali v Berlinu je večinoma po 15 ljudi na teh koncertih. Ni velike razlike, ali je koncert na Dunaju ali na Vrhniki. Če pride par ljudi iz Ljubljane, pa mogoče še kdo iz Gorice, lahko imaš na koncertu 20 obiskovalcev.
Ljubljana je nasičena s koncerti.
Jošt: Ja, ampak kljub vsemu na tovrstne koncerte publika prihaja, kar je super.
Izpostavila sta dilemo: ogromno igraš, ne da bi, razen izjemoma, poslušal koga drugega. Je še kakšen pomislek, ki bi ga lahko izpostavila glede Soundtrips?
Vid: Osebene dileme so, seveda: ali si želiš s komerkoli igrati ali ne. Se pa skozi življenje to malo spreminja. Včasih se zdi, da moraš z vsemi igrati in pod vsakim pogojem, da je to zelo pomembno. Spet drugič se zdi, da ti tega ni treba, da bi lahko bil mogoče malce izbirčen in igral le z glasbeniki, za katere imaš občutek, da bi lahko z njimi vzpostavil dialog. To so dileme. Jasno mi je le, da ni pravila. Včasih se počutim tako, kot da je preveč vsega, včasih bi pa še več. Ampak zdi se, da je ta ideja, možnost razvijanja in sesuvanja, dobra. V bistvu je kar v redu premišljeno.
Ni pa opcije, da bi mogoče lahko kje vseeno sam izbral, s kom bi špilal?
Jošt: Ne, s tem bi jim v resnici zrušil koncept.
Vid: Po koncertu je pa laže. Aha, tam je bilo tako, tam tako, z enimi laže igraš, z drugimi malo teže. Ampak to je vedno tako. Mogoče ne vedno zgolj zaradi glasbenikov, ampak tudi zaradi placa in vsega skupaj. Saj je vedno tako. Nek koncert je takšen, drugi pa drugačen.
Eno trapasto vprašanje … Bi lahko rekla, da sta imela več dobrih ali več slabih špilov? Če lahko ocenita seveda …
Vid: Same dobre, haha.
Jošt: To je zelo subjektivno. Ampak, saj nikoli ne vemo, kaj je tu dobro ali slabo. Ostane samo občutek – a smo kaj skupaj naredili ali ne, a smo se zelo trudili in nam ni uspelo ali se pa nismo nič trudili, pa je vse šlo z lahkoto. Nikoli ne veš.
Sta več naredila sama?
Jošt: Kako to misliš?
Kot duo?
Jošt: V duu ni tako interesantno igrati, ker ni več toliko vprašanj. Jaz sem se na primer trudil vedno drugače začeti, da bi presenetil človeka, ki z mano igra 20 let, ali koliko že?
Vid: Nisem tega zaznal, haha. Zajebavam se. V bistvu je po koncertu vsak koncert težko sprejeti, čez deset let je pa vsakega laže sprejeti. Vsaj jaz se v tem trenutku tako počutim.
Kaj je dobro ali slabo, lahko torej šele za nazaj poveš?
Vid: Potem se mi zdi vse dobro, zdaj pa vse slabo.
Je potem sploh smiselno soditi, kaj je dobro ali slabo, in predalčkati. Ali je vse dobro, če gledaš samo nazaj?
Jošt: Meni se pa zdi, da je dobro vse, kar bo prišlo, kar je bilo, se mi pa ne zdi nič posebnega.
Dobro sta to obrnila.
Jošt: Še to. To se mi pa zdi res pomembno. Akustični pogoji … dvorane so bile zelo različne. Prostori so zveneli popolnoma različno in muzika je bila zelo odvisna od akustike prostora. Tako se je izkazalo na koncu.
Ali številčnost publike ni imela vpliva?
Jošt: Haha.
Tudi to vpliva na akustiko, če smo natančni.
Jošt: 20–25 ljudi je prihajalo na koncert.
Vid: Ja, 15–25, prvi dan so prišli štirje, ker so morali dogodek tik pred zdajci prestaviti v drug, bolj oddaljen in neznan prostor.
Recimo še kakšno o gostih.
Jošt: Štirikrat so se nama pridružili saksofonisti. Verjetno največkrat. Kitara trikrat. Bobni dvakrat.
Kaj pa kontrabas?
Jošt: Tudi dvakrat.
Vedno me je zanimalo, ali je glasbenik, ko mora nepričakovano improvizirati z nekom, ki igra enak inštrument, pod večjim pritiskom kot sicer?
Jošt: Ne.
Vid: Jaz osebno sem bil sprva nekoliko spoštljiv do Martina Bluma, saj sem ga kot mlajši poslušal v Cerknem in na drugih koncertih. On je legenda. In potem si misliš: Vau, to pa bo zdaj! Toda med samim igranjem ta spoštljivost izgine. Pred in po koncertu je prisotna, vmes pa gre … Super je bilo igrati z njim. Ne strah, ampak spoštovanje – ne vem, ali zaradi tega igram drugače, je pa vsekakor občutek drugačen.
Jošt: No, na tem koncertu sem jaz zelo slabo slišal pozavno. Zaradi korona ukrepov, distance in velikosti prostora. Sprva me je zaskrbelo, kako bodo ti pogoji vplivali na turnejo. Potem sem jih nekako sprejel.
Ali lahko rečemo, da dobi človek tako priložnost samo enkrat v življenju? Kaj to pravzaprav pomeni?
Vid: Veš kaj? To, da odigraš en koncert v Berlinu in nekdo po naklučju pride in reče: »Ej, zdravo!« To, se mi zdi, se redko dogaja …
Jošt: … ko se zdi, da živimo v kruti realnosti, kjer moraš svoje delo postavljati na piedestal, se ukvarjati z reklamo, glasbo ponujati kot izdelek na polici, čisto kapitalistična logika pač. A očitno se tu pa tam zgodi tudi kaj takega …
Vid: … da se ni treba tebi ukvarjati s tem, da si moraš zrihtati turnejo za leto 2022. To, da ti nekdo po koncertu reče: »Ej, super je, bi tam igrali?« je nekaj najlepšega v resnici.
Jošt: In z muzičarji … to, kar si prej omenila … kako je bilo z glasbeniki igrati. Z nekaterimi bomo prav gotovo še kdaj igrali. Oktobra imava rezidenco v Berlinu in z nekaterimi sva že tako rekoč dogovorjena, da se dobimo in kakšno rečemo. Ni še fiksno, ampak izmenjali smo kontakte.
Sta med turnejo torej dobila še kakšen špil?
Jošt: Nič potrjenega, a, kot rečeno, bomo v Berlinu verjetno kaj ušpičili. Seveda s tistimi, ki ustvarjajo tudi tam.
Gremo še malo naprej. Omenila sta, da bosta med 1. in 30. oktobrom imela rezidenco v Berlinu. A se bo to res zgodilo?
Jošt in Vid: Haha, upajmo.
Jošt: Glede na to, kaj se dogaja na Ministrstvu za kulturo, vprašanje. Ravno danes sva izvedela …
Vid: … da se nekaj dogaja. Da se bo pogodba podpisala tik pred odhodom. V desetih dneh se lahko še vse spremeni. Izvedela sva, da se rezidenca v Berlinu seli na drugo lokacijo in še ni vse poštimano. Lahko se torej zgodi, da se bo zavleklo. Upam, da ne. To sva danes izvedela. Upam, da bo vse v redu.
Ali kaj razmišljata o tem, kaj bosta v Berlinu počela?
Vid: Veliko bova po koncertih hodila, kar je dobro in kar sva pogrešala na Soundtrips. Upava, da bova tudi kaj igrala. Zaenkrat je zagotovljen zgolj en koncert in eden je pod vprašajem. Občutek imam, da naju bodo berlinski glasbeniki, s katerimi sva v preteklosti že sodelovala, kar vključili, v slogu: ni panike, ko bosta tu, se bo že kaj našlo. Vsaj tako je potekala komunikacija z njimi.
Jošt: Seveda, svet je majhen. Tudi ti jih poznaš, tako rekoč osebno. Denimo, Rieko Okuda je aktivna kot glasbenica in organizatorka.
Oragnizira tudi koncerte?
Jošt: Tudi.
Vid: Pa Marcus Krispel.
Jošt: Marcello Busato, Anti Virtaranta. To so gverilske reči. Dobijo se v prostorih za vaje na obronkih ringa Berlina, ga na hitro spremenijo v koncertni prostor, poberejo simbolično vstopnino, prodajajo pivo in na ta način dobijo na koncu tistih deset eurov in grejo domov.
Glede rezidence … rekla sta, da bi rada hodila po koncertih in igrala. Še kaj drugega?
Jošt: V načrtu sva imela tudi snemanje, ampak je ideja padla v vodo. Mogoče se na licu mesta kaj zmenimo.
Vid: Zaradi ukrepov vsega, kar sva si zamislila, ni bilo možno organizirati. Prvotni plan ni v celoti izvedljiv, ker sodelavci ne morejo priti v Nemčijo. Upam, da bova sploh lahko šla. Težko je načrtovati, ker je vse tako negotovo.
Jošt: Da bi tam zgolj bivala, nama ni dovolj. Rezidenca ima smisel, samo če jo izkoristiš v polni meri – da čim več igraš.
Če ne, bosta šla pa v Bistrico ob Sotli.
Vid: Saj, konec koncev sva lahko tudi doma en mesec. Berlin, ok … Če bi bil v Berlinu brez špilov deset dni, šel poslušat nekaj koncertov, malo hodil okoli, se s kom dobil in špilal, potem ja. En mesec je pa malo dolgo. Še posebej, če moraš doma odpovedati učenje in nekaj koncertov.
Jošt: Seveda. In zdaj imamo tudi plac na Vrhniki, ki je prišel kot nalašč, ob pravem času. Kot zgleda, se bodo pogoji zaostrovali in do marca, aprila ne bo nič bolje. Napovedi se uresničujejo.
Dvorana na Vrhniki je skoraj toliko velika, da bi lahko polovico ali dve tretjini publike z Jazza Cerkno spravili noter.
Jošt: Govoriš o Kulturnem domu?
Ne, o stari vojašnici.
Jošt: V mislih sem imel Študio, prostor na Vrhniki, ki ga zdaj najemamo. Za vaje. En tak delovni kabinet.
