Četrtek, 25. maj 2023, Klub Gromka
V sklopu festivala Druga Godba se je v četrtek, 25. maja, odvil nastop dveh veteranov čikaške improvizirane glasbe; govorimo o glasbenikih Damonu Locksu in Kenu Vandermarku, ki sta pod koncertnim ciklom Defonija ponovno združila moči in se v popoldanskih urah predstavila publiki kluba Gromka na Metelkovi. Duo ima do danes pod pasom malo manj kot tri leta sodelovanja, svoje partikularne glasbene prakse, ki sta jih prvič križala na festivalu Hyde Park v Chicagu, pa skupaj spajata na stičišču jazza, elektronike in pestre selekcije drugih žanrskih dialektov. Gre za ustvarjalni par, čigar člana prihajata iz precej raznosmernih glasbenih ozadij; Iz Vandermarkove več kot tridesetletne kariere lahko izpostavimo njegovo ključno vlogo pri izoblikovanju čikaške jazz scene, v katero je pognal število zasedb in relativno zgodaj prejel širšo prepoznavnost.
Vandermark ni aktiven le v polju improvizirane glasbe, ampak še v svetu alternativnega rocka, soula in funka; področij, iz katerih črpa tudi soustvarjalec Damon Locks, ki se poleg že omenjenih zvrsti v svojem ustvarjanju naslanja predvsem na tradicije hip-hopa in staro-šolske elektronike, le te elemente pa tematsko osredotoča v pripovedništvo črnskega družbenega boja. Onkraj glasbenega medija se je Locks poizkusil v praktično vsaki umetniški disciplini; zvok in animacija, vizualno oblikovanje, sodelovanje z raznimi plesalci in koreografi, ter tudi umetnostno poučevanje zapornikov. Srečanje teh dveh glasbenikov je torej obetalo zanimiv trk vplivov in pristopov, ki bi znal zaiti v nekonvencionalne, a potentne improvizacijske vode.
Tako je bil nekaj čez šesto z zvoncem oznanjen pričetek nastopa in usmeril čakajočo publiko z dvorišča pred klubom v koncertno dvorano. Po kratkem uvodu organizatorja sta se glasbenika povzpela na oder; Locks pred mešalno mizo, Vandermark za saksofon, s klarinetom v rezervi. Locks je vodil tematsko linijo nastopa s posnetki protestov črnskih skupnosti v Ameriki, ki jih je uporabil kot vstopno točko za sprotno miksanje hip-hop beatov. Performans je v počelu pretežno slonel na vnaprej komponiranih sekcijah, tekom koncerta pa si je glasbenik dovolil več prostosti pri snovanju spontanih, pogosto zaglitchanih podrobnosti in kasneje tudi težje-elektronskih odsekov. Ob Locksovo narativno podlago se je Vandermark prav tako le postopoma vključeval s saksofonom; tekom nastopa se je glasbenik širil iz spremljevalne funkcije in si prilaščal vedno manj utesnjen improvizacijski teren, ki mu ga je odpiral Locks med zgodbenimi premori protestniških manifestov. Vandermark je svoj doprinos sicer predolgo omejeval na vlogo akcentuiranja soustvarjalčevih beatov; s saksofonom je sprva le togo zrcalil elektronsko podlago in ob majhni raznolikosti svojega muziciranja – že tako ali tako omejenega na krajša zbadanja – ni zares pomagal izgraditi kreativnega sporazuma med dvema tujima glasbenima praksama. V grobem bi za prvo polovico nastopa lahko trdili, da je možnost po rodovitnem dialogu glasbenikov omejevala naglaševalna vloga saksofona, ki je preveč časa iskal svoje ravnovesje, da bi prerasel v enakovrednega zvočnega partnerja Locksovemu pripovedništvu.
Ko se je Vandermarkov performans končno nekoliko postavil na noge, se je ob svojih vrhuncih naravno ulegel ob hip-hop ritme in docela izkoristil ustvarjalno priliko, da bi odvrgel okove vnaprej zapisane okrasne funkcije. Saksofonist je ob večji ekspresivni svobodi lažje tvoril barvitejše instrumentalne fraze in se potegoval s soustvarjalcem za vodilno mesto. Ta samozavest je pa žal včasih odtegnila od Locksove narative, ki je v svojih bolj improviziranih manifestacijah izpadla bolj šarmantna, bolj izpovedujoča in – v odnosu do Vandermarkovega kasnejšega, včasih kontra produktivnega opletanja za pozornost publike – bolj vredna obravnave kot glavna atrakcija koncerta. Dvojčeva spontanost se je tako le malokrat izvajala na isti frekvenci, njena potentnost pa je bila zamejena s posameznimi, izoliranimi doprinosi vsakega izmed glasbenikov, ki so malokdaj naleteli na pritegljivo sozvočje.
Dinamika dua je stopila v bistveno boljšo luč proti koncu tri četrt urnega koncerta, ko je Locks zastavil svežo elektronsko podlago, sestavljeno iz samplov plemenskih spevov in udarnih afriških ritmov s pomočjo katerih je Vandermark, takrat že opremljen s klarinetom, nudil privlačno, disonantno igranje, ki je, za razliko od preteklih stilskih potez, posegalo v nojzerske vode in prilično komplementiralo razgibane semi-elektronske temelje. Dotična sekcija je parovo sintezo samplanja, komponiranja in improvizacije najbolje pripeljala do izraza, Locks sam pa je svojo naracijo prestavil iz neke splošne interpretacije črnske družbene pozicioniranosti v konkretnejšo, bolj neposredno vrnitev k ritualnim in psihedeličnim koreninam afrocentrizma. Zadnji utrinki koncerta so tako prikazali, kakšnega sodelovanja sta glasbenika zares sposobna: Naj morebitni pomisleki glede počasnega ogrevanja nastopa ne odštejejo od dejstva, da se Locks in Vandermark znata ujeti v karseda plodovit kooperativni tok. A naj tudi takšen zaključek upošteva majavo pot, ki sta jo ubrala, da sta zbližala svoje ustvarjalne značilnosti v skupni jezik; v svoji končni podobi soliden in primerno odločen, če ne ravno-ravno hitro osvojljiv.
