Zgodilo se je po naključju. V fokusu februarske refleksije domače eksperimentalne improvizirane scene so dui. Retroaktivno sem ugotovila, da ves čas opazujem vez znotraj para glasbenikov oziroma glasbenic, in kako – si bom dovolila to klišejsko besedo – kemija med njima naredi koncert za dobrega/slabega. Ne gre za performativost nastopajočih, temveč za senzibilnost posameznika_ice v paru in zmožnost hitrega odziva na umetniški/zvočni dražljaj. Tole bo poskus racionalizacije podtalnega odrskega dogajanja, ki ima za posledico zvok.
Duo v triu
Če začnem na koncu meseca: kontrabasist Daniel Studer in klarinetist Markus Eichenberger že več desetletij igrata skupaj. Na svoji tokratni turneji pa za vsak koncert povabita novega gosta, topot trobentača Axla Dörnerja, s katerim sta nastopila v okviru FriForme v ŠKUC-u. Zdi se, kot da bi Eichenberger na basovskem klarinetu z oddaljenimi, komaj zaznavnimi toni ustvaril globino, nekakšno tretjo dimenzijo zvočnega prostora in s tem utrl pot dialogu Studerja in Dörnerja. Studerjeva igra je bila impulz in gonilo zvočnega toka ter je Dörnerju omogočala iznajdbo novih zvočnosti že znanega materiala. Zvezda večera je bil mogoče trobentač, toda prav utečen duo je zadevi dal strukturo in celovitost: kontrabas je predlagal zvočni material, trobenta se je odzvala in izpopolnila zvočno misel, ki jo je nato dekonstruirala, bas klarinet je včasih komentiral trobentine »stranske poti«, hkrati pa dajal osnovo, na katero se je naslonil kontrabas. Studer-Eichenbergerjeva stabilna, uigrana baza je Dörnerju omogočila igrivo zvočno invencijo. Iz njega je na odru sevala (humoristično) militantna avra, toda zvok njegove trobente je bil prav nasproten; nežen, duhovit, ciničen. (Pozitivno) presenetljiva je bila resnost, s katero so dojemali svoje delo, in strast, s katero so igrali neštete ponavljajoče se zvoke vsakdana. Še vedno jih zanima zvočna vsebina, kar se mi včasih zdi prava redkost.
Virtuozni duo
Uvertura v koncert Studer-Eichenberger dua z Axlom Dörnerjem je bil nastop še enega, in sicer saksofonskega dua – Brine Kren in Lenarta de Bocka. Če je trio spletel mrežo različnih zvočnosti, ki jo sestavlja preplet odzivov na poetike vsakega posameznika, torej če se je njihova dinamika na odru kazala v bogati zvočni teksturi, se je pri Brini Kren in Lenartu de Bocku prizadevnost kazala v želji po nekakšnem Gesamtkustwerku. Poezija Brine Kren je poskušala orisati šest realnih bogov današnjega dne, ki naj bi bili v svoji grotesknosti izvir navdiha za zvočni material. Za še bolj jasno predstavo jih je narisala Tisa Neža Herlec. Toda eksplicitna programskost glasbe ni prinesla pričakovane zvočne raznolikosti, zato so bogovi pogosto zveneli podobno. Duo je sicer pokazal zavidljivo virtuoznost, sploh glede na njuno mladost. (Brina Kren je namreč še vedno v srednji šoli.) Namesto da bi tehnično brezhibnost uporabila kot skupno izhodiščno točko, prisluhnila eden drugemu in iz tega ustvarjala naprej, je bilo videti, kot da igrata eden zraven drugega in ne drug z drugim.
1+1=1
Petra Strahovnik in Ji Youn Kang sta na nastopu v Katedrali Kina Šiška v sklopu projekta Zvo.či.ti delovali, kot da igrata šah. Njuna zvočna kompozicija je bila nepredvidljiv zvočni rezultat niza potez, ki sta jih odigrali na ozvočeni stekleni resonančni plošči, na katero sta polagali različne vsakdanje objekte. S tem sta osvobodili resonančne frekvence izbranih predmetov. Skladba Resonanca je po njunih besedah skrit zbor predmetov. Narava same kompozicije ju je prisilila k opazovanju in poslušanju minimalnih zvočnih razlik, kar je bilo še toliko bolj razvidno iz njune postavitve v prostoru. Sedeli sta ena nasproti druge, med njima je bila miza s predmeti. Ko je prva končala z zvočno potezo, je bila na vrsti druga. Redko sta se pogledali. Pozorno poslušanje in razumevanje odigranih potez je zagotovilo jasno, skoraj kompozicijsko natančno strukturo nepričakovanih zvočnosti. V prvi plan sta dali procese, ki se tudi sicer dogajajo na eksperimentalno improvizatorskem odru, toda s to razliko, da je bil v Resonanci proces materializiran v vizualni komponenti, zvočna kompozicija pa je bila nekakšen presežek otroške igrivosti. Občinstvu sta približali tisto, kar se dogaja izza zvočne kompozicije, skratka v področje vidnega sta prestavili tisto, kar je ponavadi slišno. Hkrati pa sta ustvarili hipnotično delo, v katerem poslušalec_ka izgubi pojem o času, in mu_ji ne ostane drugega kot opazovati zvok.
Duo v senci sola
V še enem zgodnjem februarskem koncertu cikla Zvo.či.ti sta nastopila Tomaž Grom in Séamus O’Donnell. Pred sklepnim skupnim nastopom s skladbo Intervention with unknowable outcomes sta nastopila vsak posebej. Grom je tokrat preoblečen v polarnega medvedka izvedel performans (?) Pizda, vsi neki špilajo, jaz sem pa umetnik, v katerem duhovito in kar se da cinično preizprašuje meje, formalne okvire in razlike med koncertnimi dogodki, performansi, ambientalnimi zvočnimi dogodki, zvočnimi inštalacijami itn. V ozadju pa so se na Rad(b)iu Triglav vrteli zvoki živalskega cesarstva kot nekakšen komentar na „bio-sound-art“. Zakaj umetniki_ce, ki strukturirajo zvočne materiale niso glasbeniki_ce? In zakaj glasbeniki_ce niso umetniki_ce? Je še vedno treba igrati na instrument, da bi se nekoga označilo za glasbenika_ico? Zakaj se nekemu dogodku reče koncert, drugemu pa ne, če gre za podoben format? Medvedek je še najbolj jezen, ko v občinstvo meče knjige o glasbi in zvočnih umetnostih, po katerih sam (dobesedno) hodi. Simptomatično, nihče ni vzel knjige v roke. Nihče se tudi ni pritožil, ko se je polarna maska grobo prerivala in odrivala občinstvo. Skratka, nihče ni spregovoril, prav tako kot da bi se pogovarjali o glasbi ali zvoku. Tako je medvedek neartikulirano kričal in pozival k dialogu.
Če se vrnem na duo: tako Tomaž Grom kot Séamus O’Donnell sta imela močna solistična nastopa, kar je s časovnim odmikom nekoliko zasenčilo njun duo. V spominu sta mi veliko bolj jasno ostala njuna ločena nastopa kot skupen. Verjetno tudi zato, ker sta v ločenih nastopih delovala toliko bolj različna, v skupnem pa ne več. Čeprav improvizacija, je delo Intervention with unknowable outcome delovalo kot vnaprej pripravljena kompozicija. Improviziran nastop je zvenel popolnoma usklajeno, tako da včasih ni bilo mogoče jasno ločiti, kdo nadzoruje katerega od zvokov. Jasen dramaturški lok in skoraj pravljična narativnost sta delu dali občutek zaokroženosti.
*
Zdi se mi, da v skupinski improvizaciji ne gre iskati samo zvočne inventivnosti, ampak predvsem preučevati odnose med glasbeniki in glasbenicami. Duo je prvi logični korak v skupinskem igranju. Pa čeprav se je mogoče najbolj enostavno odzivati na inpute samo ene druge osebe, je igra v paru najbolj previdna in včasih razkaže veliko več kot zvok.
