Drugi dan festivala Sonica, v četrtek, 20. 4., je obeležil težko pričakovani nastop Lucrecie Dalt. Po pozitivnem kritiškem odzivu na njen lanski album ¡Ay! je glasba kolumbijske ustvarjalke dosegla še marsikatero uho poslušalcev, ki je na njenem prejšnjem nastopu na dotičnem festivalu še niso poznali.
Koncert se je v Kinu Šiška začel nekaj čez osmo. S prvim setom je odprla ROUGH-AH oziroma Urška Preis. Harfistka je svoj nastop stopnjevala skozi tri faze, v katerih je neprestano dodajala in odvzemala repetitivne plasti zvoka, kar je ustvarjalo fluidne gmote. Kombinacija harfe in različnih elektronskih pripomočkov običajno hitro postavi polje zvočnosti v nekaj eteričnega, predvsem zaradi kulturnih asociacij in simbolike, ki jo s seboj nosi harfa. Zdi se, da se Preis tega zaveda in simboliko tekom performansa uporablja v svoj prid z ustvarjanjem nekakšnih lynchevskih nebes, nedotakljivih in čistih, pa vendar črno-belih in umazanih. Polnih prelivajočih se alikvotov in prepredenih z disonancami. Performans pa je privezal tudi bolj abstraktno rdečo nit celotnega koncertnega večera, ki jo najdemo v dihotomiji igre in resnosti. Kontrast, ki se je pokazal skozi Urškino poslušanje, čakanje in nato poigravanje z različnimi tehnikami in napravami, je bil morda še bolj očiten pri naslednji nastopajoči, perujski skladateljici Ale Hop.
Ta je nastopila z električno kitaro, speljano skozi modularni sintetizator in povezano v sampler, ki ji je prav tako omogočal zankanje in repeticijo določenih segmentov in nalaganje zvokov. Funkcionalno se v svojem pristopu ni bistveno razlikovala od prvega koncerta, vendar pa se je ravno skozi to pokazala močna identiteta. Njena kompozicija je vsebovala več dinamičnega in tudi liričnega razpona, kot smo ga lahko slišali pri Preis. Ale Hop je v svoj nastop vnesla element divjosti, nepredvidljivosti in somatskosti. Vse to pa pritiče simboliki in kulturi električne kitare. Če smo koncert ROUGE-AH označili kot lynchevsko nebeški, je imela Ale Hop izrazito dionizičen podton, ki je bil podkrepljen še s projiciranimi vizualijami. Te so kot pika na i predstavljale resnično presežno vrednost njenega nastopa. Ustvarjale so vizualno kuliso in skoznjo v drugi modaliteti poudarjale prej omenjeno dionizičnost nastopa z aluzijami na celovito človeško doživljanje, zaznamovano z nežnostjo in bližino obenem, pa tudi s strastjo in erotičnim.
Z bučnim pozdravom je nazadnje na oder stopila Lucrecia Dalt skupaj s perkusionistom Alexom, ki za časa koncerta še ni imel izoblikovanega umetniškega priimka. Njen koncert je bil v relaciji do prejšnjih dveh veliko bolj strukturiran, predvsem iz vidika forme kompozicij. Te so bile zaokrožene celote z dolžino nekje do deset minut, kar je vodilo v veliko lažjo konsumpcijo nastopa. K temu so seveda prispevale ponastavitve po vsakem komadu v obliki aplavza. Na tej točki so imeli obiskovalci vseh treh koncertov za seboj že dobri dve uri pretresanja pod ogromnimi zvočniki Kina Šiška. Kljub temu da so bile pavze med komadi kratke, so poslušalcu omogočile kratek oddih v relativni tišini in pripravo na nadaljevanje. To pa je zgolj eden izmed razlogov, zakaj je Lucreciin koncert zvenel tako lahkotno. K temu je pripomogla tudi jasna ritmična struktura, vokal in predvsem ustvarjalkin način interpretacije. S samozavestnimi, počasnimi in elegantnimi premiki je ustvarjala vzdušje popevke, utopljene v morju zvoka, prepredenega z najrazličnejšimi zveni. Za to je bil v veliki meri zaslužen tudi Alex s svojo glamurozno opravo in ekscentrično razpostavljenim setom – beri: visoko dvignjen crash v duhu Johna Steinerja, pomnožen z deset. Pomembno pa je izpostaviti, da je kot performerska persona izpadel izjemno prepričljivo, iskreno in prikupno ter se predvsem s svojim igranjem izognil temu, da bi njegovo postavitev označili za pretenciozno in nepotrebno. Njegova minimalistična točnost se je perfektno zlivala s počasnim in zasanjanim igranjem ter vokalom Lucrecie in ga postavljala v enakovredno pozicijo s skladateljico. Ta je s svojim nastopom upravičila vsa pričakovanja in navdušenje kritika.
Drugi dan festivala Sonica je celovito in uspešno predstavil delo treh izjemnih ustvarjalk. Nastopi so se v veliko pogledih povezovali in prelivali v vzdušju, obenem pa so uspeli prikazati različne linije raziskovanja znotraj polja sodobne elektronike. Pozitivno je tudi, da občinstvo festivala z leti raste, kar nakazuje na svetlo prihodnost tako za ustvarjalce kot tudi za nadaljnjo kakovost produkcije. Pohvalno.
