Gašper Piano: most med Slovenijo in Brusljem

Foto: iztok Zupan

Kitarist in elektrofonik Gašper Piano je kot skladatelj in producent aktiven na področjih filmske glasbe, video arta, multimedijskih projektov in inštalacij, sodobnega plesa, slikarstva, performansov in gledališča. Kot kitarist in avtor je dejaven v različnih akustičnih, električnih in eksperimentalno-ambientalnih zasedbah, tako domačih kot tujih. Od leta 2001 je v samozaložbi izdal deset albumov, njegova dela pa so bila predstavljena na nacionalnih in mednarodnih razstavah, festivalih, koncertih in performansih. Izvorno je kitarist, strunar širokega žanrskega zamaha, ki v lastno strunsko govorico vleče številne vplive in stile, a jih hkrati tudi dekonstruira, razgrajuje in vpleta v povsem samosvoje abstraktne zvočne tvarine, kompozicije, v elektroakustična zvočna okolja, v stik z odri sodobnega gledališča, plesa in performansa ter v svobodne improvizacije. Širino in nemogočo temeljno opredelitev njegovega ustvarjanja lepo ponazarjajo številne izdaje na njegovem bandcampu, ki jim lahko prisluhnete tukaj.

Zadnja leta je izjemno dejaven na mednarodnem prizorišču, predvsem v Bruslju in širše v Belgiji, kjer nenehno muzicira, sklada, organizira koncerte, cikle, ad hoc seanse tako z glasbeniki kot številnimi performerji in plesalci, sodobnimi umetniki … Med njimi je v improvizacijah sodeloval z legendarnima Meg Stuart in Markom Thompkinsom, redno sodeluje s perfromerjem Davisom Freemanom, s katerim je kot del kolektiva Random Scream letos pri nas nastopil tudi na festivalu Spider, ter z vizualnim umetnikom in perfomerjem Markom Požlepom. V času festivala Spider je več dni preživel v Sloveniji in se intenzivno pojavljal na koncertnih in klubskih odrih, kjer je improviziral z Vidom in Joštom Drašlerjem, Cenetom Resnikom, Bojanom Krhlankom, Tomažem Gromom in Galom Furlanom. S slednjim bosta pri založbi Klopotec kmalu izdala svoj prvi album. Piano je v kratkem času dodobra razburkal domačo sceno, jo oplemenitil in lahko samo upamo na njegovo bodoče udejstvovanje na njej. Sprva je to storil na dveh ploščah s kitarskim kolegom Primožem Sukičem, ki je prav tako dejaven na mednarodni sceni. 

Cikel ADDER KLANK si najprej zasnoval kot festival improvizacijskih srečevanj v Belgiji, s konceptom, ki si ga poimenoval »zborovanje spontanih zvočnih trkov« pa nadaljuješ. Kaj se ti je osebno kot glasbeniku-ustvarjalcu-improvizatorju razprlo skozi ta srečevanja in kaj leži v ‘nepredvidljivih zvočnih trkih’, da si se odločil za njihovo nadaljevanje in raziskovanje? 

Srečevanja sem doživljal kot izredno osvobajajoča. Odkril sem, da improvizirana glasba predstavlja zame povezovanje, poslušanje, gradnjo, skratka nekakšno skupnost, kjer se prav zaradi kohezivnih elementov odpirajo področja igrivosti, domišljije, drznosti in eksperimentov. Skoki v neznano in glasbena »tveganja« so postajala del organizma, ki ga je določena zasedba ustvarila v trenutku. Ugotovil sem, da lahko pri tovrstnih glasbenih zborovanjih precejam raznovrstne glasbene vplive, težnje in inspiracije, utišam racio in amplificiram občutke, okrepim odzivnost, eksperimentiram s preparacijami glasbila in razširjenimi tehnikami, sproti postavljam in hkrati rušim strukture, kar me posledično vodi v nadaljnje oblikovanje lastnega glasbenega izraza nasploh. Bolj ko prepuščam, da se vse te stvari odvijajo same po sebi, bolj me igranje vodi k nekakšni transcendenci.

Seveda vzpostavljanje glasbenega dialoga v trenutku improvizacije ne poteka vedno gladko; od tod tudi poigravanje z izrazom »trk«. Toda prav v »uglaševanju« različnih glasbenih estetik in pristopov, ki zame vsebuje tudi konotacijo usklajevanja družbeno-kulturnih okolij, prepričanj, izkušenj in zgodb, občutim čarobnost. Rezidenca v Zsenne Art Lab (Bruselj), kjer sem meseca maja organiziral ADDER KLANK – Gathering of Spontaneous Sound Collisions, mi je dala občutek, da po dolgem koronskem zatišju in lockdownih ponovno gradimo nov svet upanja, vpostavljamo dialog različnih ozadij – backgroundov, se poslušamo in odkrivamo nova obzorja. Z izvrstnimi glasbeniki z vseh vetrov in različnih generacij ter pedigrejev sem ta zbiranja in igranja v studiu, vsak dan z drugimi, doživljal kot obrede. Še posebno, kadar mi je uspelo izstopiti iz samega sebe in opazovati proces. Doumel sem, da sem v nepredvidljivih zvočnih trkih bližje občinstvu, saj prav tako opazujem, izkušam prvič, čutim koncentracijo prostora in se potikam po neznanem. Imam občutek, da lahko tako vsi skupaj kreativno poslušamo in opazujemo proces, ki se ne skriva za vnaprej določenimi »triki«. 

V Sloveniji sta se v zadnjih dveh desetletjih improvizacijski in eksperimentalni glasbeni sceni zelo razvili in sta zelo prezentni v našem glasbenem prostoru, tako ustvarjalno kot odrsko. Kako je s tem v tujini, kjer se veliko giblješ in ustvarjaš na različnih glasbenih področij, od skladanja, do improviziranja? Kakšni so pogoji in kako so se denimo spremenili v aktualnem koronskem času?

Pred osmimi leti sem začel veliko delati v Evropi. Največ v Bruslju, kjer sem odkril izjemno raznoliko in inovativno sceno sodobnega plesa, performansa, gledališča in eksperimentalne glasbe. Svežino prinaša položaj mesta na stičišču velemest. V Belgiji je v kulturo veliko vlagala Flamska skupnost, s čemer je utrdila svoja prizorišča v prestolnici in dvignila raven kulture v Flandriji. Inovativne skupine sodobnega plesa-gledališča, kot so na primer Rosas, Damaged Goods, Ultima Vez, Peeping Tom, Needcompany in druge ter podpora s strani države so v začetku devetdesetih let ustvarili meko za scensko-performativno umetnost. Inovacije so se dogajale na področju elektronske glasbe, improvizirana in eksperimentalna glasba pa sta tam prisotni že od šestdesetih let. Obstaja nešteto plesnih skupin, veliko gledališč, klubov, koncertnih prizorišč, skvotov in festivalov, ljudje pa skrbijo za povezanost, vitalnost scene tudi s prirejanjem koncertov in kulturnih dogodkov v domačem prostoru.

 Na splošno sem s svojim delom lahko prehajal med različnimi segmenti kulture; od sodelovanja s priznanimi in uveljavljenimi institucijami, pa vse do alternativnih scen. Žal je Flamska skupnost s podporo stranki N-VA zavila v desno. Pred dvema letoma je ministrski predsednik Jan Jambon porezal 60 odstotkov podpore kulturi, kmalu zatem je nastopila še pandemija. Večja imena se danes še nekako držijo, mlajši in manj uveljavljeni ustvarjalci pa trenutno dihajo na škrge. 

Tvoje ustvarjanje je zelo raznoliko, med drugim posega tudi v polje večmedijske umetnosti, v polje sodobnega plesa in v polje audiovizualnega. Zanima me, kako denimo improvizacija in njen potencial, njena odprtost, zmožnost raziskovanj, izstopanj iz ustaljenih vzorcev in zmožnost napak ter naključij oplaja tvoje druge dejavnosti?

Že zelo zgodaj sem se začel zavedati, da mi bodo prav povezovanja z drugimi umetniškimi zvrstmi pomagala ohranjati odprtost, zmožnost raziskovanj in opuščanje ustaljenih vzorcev. Aplikacija glasbe v polje večmedijske umetnosti, plesa in vizualne umetnosti me dodatno motivira, da venomer preizkušam nekaj novega. Pri komponiranju, oblikovanju zvoka – sound design-u in izvajanju glasbe v živo pogosto uporabljam računalnik, ki je pravzaprav moje drugo glasbilo. Z njim enako kot na kitari iščem moment presenečenja, ki ga lahko dosežem le s preizkušanjem, improvizacijo in eksperimentiranjem. Ko se prebijem do nabora glasbenih orodij in začetnih zvočno-glasbenih osnutkov, za katere menim, da mi bodo omogočila zaobjeti koncept, sledi druga faza procesa; uporaba le-teh v interakciji z ostalimi komponentami projekta – dramaturgijo, gibom, tekstom, vizualijami, svetlobnimi učinki, improvizacijo …

Gašper Piano z Markom Tompkinsom in Meg Stuart. Foto: video still © Gašper Piano

V širšem kontekstu peformansa, sodobnega plesa in lastne »nadrealne kompozicije« si nastopil tudi v okviru festivala Spider v Tivoliju kot član mednarodne ekipe Random Scream pod vodstvom Američana Davisa Freemana. Za kakšen projekt gre in v kakšnem odnosu sta gib, performativna gesta in glasba?

Some Things Only Come Out at Night je izkustven, senzoričen performans, ki z »obujanjem duhov« in participativnimi gestami sooča gledalca z njegovo lastno preteklostjo, da bi zgradil boljšo prihodnosti. Gledalcu omogoča vstop v očiščevalni ritual, kjer lahko le-ta dobesedno zažge temačne misli in se pridruži ekstatičnemu plesu. 

Glasba potuje med suspenzom, kaotičnostjo, klišejskimi hollywoodskimi vzorci, simboliko trash-horror filmov, ponavljajočo se plemensko glasbo in ambientalnimi vložki. Ključno vlogo igra luč, ki zelo počasi odstira dogajanje in karakterje. Kakor da bi šlo za privid, nekaj prikritega, sublimnega in neprijetnega, je tudi v zvočni atmosferi prisoten Freudov »unheimlich«, ki pa se v drugi polovici predstave razreši v obredu in liričnem zaključku.

V kratkem času si letos izdal dve plošči iz cikla ŠKRIP, sešnov improvizacij, ki jih določa odmerjen časovni okvir in v katerih sodeluješ s strunarjem Primožem Sukičem, izvrstnim interpretom sodobne in eksperimentalne glasbe, delujočim pri nas, v Belgiji in Franciji, ki pa se vse bolj udejanja tudi v polju svobodnega improviziranja. V intervjuju za Centralala je o odnosu med izvajanjem kompozicij in improvizacijo med drugim povedal tudi tole: »Pri izvajanju proste improvizacije se lahko počutim veliko manj svoboden kot pri izvajanju najbolj natančno izpisane partiture«. Kako je s tem pri tebi? In nenazadnje, kaj se ti kot kitaristu razpira v dialogu z njegovim zvenom strun?

To, da nekaj odigram točno tako, kot naj bi bilo oziroma kot si je nekdo zamislil, sega pri meni bolj v področje vaje, učenja, natančnosti in »drilla«. Lahko se približam idejam in izraznosti ustvarjalcev, ki me navdihujejo, vendar pa se osebno počutim svoboden šele, ko pretopim tovrstne izkušnje v improvizacijo ali komponiranje. Skratka, ko postanejo del mojega jezika, tudi če včasih malce pojecljam. S tem mislim na »napake«, ki pa lahko vodijo v nekaj unikatnega.

S Primožem sva se izvrstno ujela. Je odličen kitarist, izredno senzibilen in komunikativen v improvizaciji in izvajanju glasbe nasploh. Poleg tega si deliva zelo podobne vizije in tendence. Pri najinih sešnih se mi vedno razodene, da z minimalnimi vložki in poglobljenim poslušanjem glasba kar nekako sama pove, kam bi rada šla. Zavedava se, da ima duo potencial za razvoj prepoznavnega zvoka. 

Če se povrneva k ADDER KLANK-u, kako načrtuješ njegovo prihodnost? Bo ta razpeta med mednarodnim okoljem in tudi našim domačim prostorom?

Prihodnost Adder Klank-a vidim v realizaciji festivala na različnih koncih sveta, vendar si želim v začetnih fazah povezati predvsem slovensko in belgijsko impro sceno. Naslednjo pomlad bom s kontrabasistom Petrom Jacquemynom v Bruslju organiziral prvi večji festival. Upam, da mi bo logistično uspelo. Junija sem se v Sloveniji povezal in igral z odličnimi glasbeniki, kot so Tomaž Grom, Vid Drašler, Jošt Drašler, Gal Furlan, Bojan Krhlanko in Cene Resnik. Zavedam se, da obstaja še ogromno drugih dobrih glasbenikov in želim si jih spoznati. Slovenska impro-eksperimentalna glasbena scena je odlična in prizadeval si bom, da z njo vzpostavimo most z Brusljem. 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *