Hodeči umetnik Martin Eccles v galeriji Steklenik

Foto: © Zavod Cona

Galerija Steklenik je v kratkem času postala atraktivno zvočno prizorišče, v katerem svoja dela predstavljajo umetniki, ki ustvarjajo v povezavi z naravo. Mednje spada tudi Martin Eccles, hodeči pesnik oziroma zvočni umetnik, ki nam je predstavil deli Št. 1: »sled« in Št. 2: »brez sledi«. Prvo delo beleži zvočno dogajanje v rudniku svinca Smallcleugh, po katerem se je sprehodil avtor. Zaprtost prostora čutimo v zamolklosti korakov, ki ustvarjajo ritem, dajejo nekakšno oporno točko dogajanju in urejajo njegovo razgibanost. Drugi zvoki nas po svoji naravi asociirajo zlasti na zvoke kamenja, preostali zvočni nabor pa je bolj ambientalno spremljevalen (zvoki ptičev …). V obeh delih se kot skupni element pojavi voda in pričara nekakšen občutek primarnega vira. Delo Št. 2: »brez sledi« daje glavno vlogo reki Pont v Northumberlandu, ki jo je Eccles prehodil vzdolž in proti toku. 

Kot je pojasnil umetnik, je hoja vzdolž reke zvočno bolj sinhrona z okolico, saj slišimo v glavnem šum vode, več zvočnega dogajanja pa sproža hoja nazaj oziroma proti toku, kjer se koraki izluščijo iz zvočnega konteksta. Ves čas smo priča naravno-urbani krajini, v kateri ne manjka niti hrup naključnega letala. Hoja po vodi vključuje več zvočnega dogajanja, efekte vode, okoliške šume, poke, šelestenje, brodenje po vodi pa daje ritem, ki ga ustvarjajo koraki. Slednje postopoma preglasi voda, ki si utre svojo zvočno podobo. Vsi dodatni zvoki gradijo notranjo dinamiko, tok reke pa sčasoma ustvari konstanto, ki preplavi ritem korakov. Prevladujejo zvoki naravnega izvora, ti nas zaradi 8-kanalnega predvajanja prestavijo v samo bistvo zvočnega dogodka, kar pa na trenutke zmoti zvok urbanega izvora. To približevanje in oddaljevanje je plod naključja in daje delu značaj življenjskosti aktualnega okolja, ki pa ni nikoli isto. Lahko bi govorili o neke vrste zvočnem realizmu, saj narava ni predstavljena v idilični podobi, marveč gre bolj za veren posnetek dogajanja v njej, za raziskovanje njenega drobovja ter hkrati nevsiljivo prisotnost človeka, ki daje ritem dogodku. Celostno zajemanje zvočne tvarine nas postavlja v vlogo zvočnega raziskovalca, ki odkriva njen svet. Večkanalna predstavitev prispeva k plastičnosti izraza in nas resnično potegne v srž samega dogajanja.

Martin Eccles je o svojem delu zapisal: »Svoje delo osredinjam okoli idej, vezanih na gibanje, razdaljo in čas. Moj performans raziskuje pomen hoje in človekovo dejanje hoje po Zemljinem površju. Odkriva, kako se premikam v odvisnosti z razdaljo in časom ter na kakšen način se ta odvisnost spreminja, kadar so moji čuti otopeli. Ljudje med hojo namreč uporabljamo čute, primarne zanjo, a če jih odstranimo, postane hoja veliko bolj kočljiva, premišljena in počasnejša aktivnost. V globoki vodi ali pod zemljo je naš vid recimo povsem oslabljen – nismo sposobni “paziti, kod hodimo”. Ob posnetkih hoje v reki, rudniku in skozi močvirje bo moj performans naslikal zvočno podobo človeka v dejanju hoje.«

V svoji predstavitvi je Eccles poudaril tudi, da gre vedno za edinstven in neponovljiv dogodek, saj je voda v nenehnem gibanju in prav tako tudi umetnik, ki hodi po njej. Gre torej za nepovratnost in večno spreminjanje. Umetnik se je po reki sprehodil ob zimskem in spomladanskem enakonočju in s tem obeležil tudi minevanje oziroma menjavo letnih časov. Čas je torej tista bistvena postavka, ki poleg prehojene poti označuje spremenljivost. Umetnik se pri tem sklicuje zlasti na čute in svojo intervencijo označuje kot umetnost hoje, kot dotikanje. Naslanja se na izkustvo čutov ob stiku s tlemi in se hkrati opira na palici, saj hoja po reki pomeni drugačno izkustvo kot tista po kopnem. Kot je vedel povedati že Leonardo v svojem Traktatu o slikarstvu, sta zvok, glasba minljiva in je interpretacija vsakič izvirna, unikatna, medtem ko slika ostaja nespremenjena. Gre torej za vsakič novo, edinstveno priložnost in kot taki smo ji prisluhnili tudi v Stekleniku.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *