Intervju z intermedijskim ustvarjalcem, glasbenim producentom in DJ-em Janušem Alešem Luznarjem ob spletni premieri performansa Ictuscordis Variatio, ki bo na spletu dosegljiv od 25. 12. 2020 do 31. 12. 2020. Luznarja že vrsto let poznamo v okrilju klubske elektronske scene, kjer je ustvarjal pod imenom Yanoosh, sodeloval na kompialcijah kluba K4 in pri založbi rx:tx leta 2011 povil album Hibernate, 1000 Miles from the Earth, ki so ga nekateri tedaj umeščali v sfero post dubstepa. Luznar že nekaj let razvija eksperimentalni performans Ictuscordio, v katerem preko medija audiovizualnega performensa in s pomočjo biološke povratne zanke (biofeedbacka) ozvočuje ritem in pulz srca ter ga vtira v zvočno, vizualno in psihofizično izkušnjo.
Najnovejšo etapo v razvijajočem projektu Ictuscordio Variatio si boste lahko prek spleta ogledali na povezavi tukaj.
Ictuscordis serijo ustvarjaš od leta 2018. Kako se je začelo?
Že daljnega leta 2009 sem imel idejo, da bi hkrati ozvočil srca več ljudi in iz njihovih srčnih utripov v živo ustvarjal glasbo. Zanimalo me je, ali bi se srca zlila v harmonijo, v en utrip, v kakofonijo, v kaos, poln preskakovanj, v histerijo … Na klubskih nastopih sem se večkrat spraševal, kako bijejo srca ljudi, ki so poslušali glasbo in plesali nanjo. Ali bijejo v ritmu glasbe ali tolče vsak po svoje?
Želel sem si ustvariti nekaj, kar bi lahko ljudi zamaknilo in ganilo še bolj kot elektronska glasba.
Ko sem začel raziskovat tehnični del svoje pompozne ideje, sem spoznal, da je bila zadeva za tisti čas preveč kompleksna. Zato sem začel najprej raziskovati in testirati različne mikrofone na sebi, s čimer sem ugotovil, da je najboljša rešitev za ozvočen srčen utrip prilagojen stetoskop. Opravil sem veliko neuspelih poskusov zaradi prenizke glasnosti srca, zato sem začel razmišljati o ultrazvoku in različnih senzorjih. Začel sem eksperimentirati in iskati način, kako bi lahko izvedel koherenten zvočno-vizualni nastop. Sčasoma sem spoznal, da si želim uporabiti pristen in organski zvok srca z vsemi interferencami ostalih organov.
Kako se je projekt razvijal v teh letih?
Lahko rečem, da uspešno. Vanj je bilo vloženega veliko dela, tako mojega kot mojih sodelavcev, veliko razmisleka o tehniki in ogromno vaj. Leta 2018 sem se pridružil Pifcampu, kjer sem se povezal z avdio inženirjem Gregorjem Krpičem, ki mi je pomagal razviti ojačevalec in mikrofon. V številnih poskusih ozvočenja svojega srca sem opazoval svoje občutke in jih poskušal razumeti. V veliko pomoč mi je bil tudi strokovnjak s področja psihologije dr. Vid Vanja Vodušek. Četudi nisem povsem razumel, kaj se telesno dogaja s srcem, ko se z njim poigravam, sem v procesu dela spoznal, da v projektu Ictuscordis raziskujem odziv zvoka srca na psihofizično stanje.
Kmalu sem ugotovil, da raziskujem nekaj, kar ima ogromno aplikativnih vrednosti in možnosti nadgradenj, zato sem se odločil, da vse skupaj predstavim kot serijo raziskovalnih performansov. Prvi del sem poimenoval Ictuscordis »modulatio«, v katerem sem ozvočil svoje srce in z njim zvočno moduliral. Sproduciran zvok sem uporabil tudi za kontrolo vizualizacij, ki sem jih nadgrajeval in prilagajal v dramaturški lok glede na čustva, ki sem jih želel izzvati v posameznem trenutku performansa. Tako sem na svoj način preizkušal biofeedback oz. povratno zanko, v kateri utrip srca narekuje tempo performansa, hkrati pa sem prek različnih modulacij zvoka to isto srce pripravil do povišanja in nižanja tempa ter sprememb v intenzivnosti svojega bitja in tudi čustev.
Bil sem svoj poskusni zajček, moje srce pa je bilo navdih in inštrument hkrati.
Z veliko truda in tudi nekaj sreče sem lahko izvedel številne ponovitve v Ljubljani, Novi Gorici, Celju, Celovcu in Budimpešti, celo v letu 2020, ko je bila večina umetniških nastopov odpovedanih. Izkušnje iz prvega dela serije so bile neprecenljive. Ko ljudje na slušalkah poslušajo moj srčni utrip, jih na nek način spustim v svojo intimo, v notranji svet, ki ga sam vse življenje znova in znova spoznavam. Ko modeliram zvočno podlago, tudi sebe popeljem v svet lastnih spoznanj, ki hkrati segajo onkraj mene. Zelo intenzivno doživetje tako zame kot za poslušalce.
Leta 2019 sem z madžarskim plesalcem Gyulo Cserepesom, ki je bil dolga leta dejaven v Sloveniji, ustvaril Ictuscordis »dialogue«. Šlo je za sinhronizacijo dveh src, glasbenika in plesalca, moj ozvočen utrip je bil podlaga za zvok, njegovo srce pa je prek pulznega senzorja kontroliralo vizualizacije. Letos sem se odločil, da različne goste povabim v svoj »laboratorij« na Ictuscordis izkušnjo, kjer osrednjo vlogo glavnega akterja prevzamejo njihova srca. Decembra nam je uspelo posneti premierni performans z imenom Ictuscordis »variatio«.
Kako si izbral svoje goste?
Že med letom, ko sem v studiu preizkušal različne tehnike ozvočenja srca na več ljudeh, sem spoznaval, da je tudi za njih izkušnja zelo meditativna in da jo doživljajo na raznolike in hkrati podobne načine. Zanimalo me je, kako bi Ictuscordis doživljali ljudje, ki se tudi v svoji profesiji ukvarjajo s svojim telesom oz. zvokom. K sodelovanju sem povabil dramskega igralca Marka Mandića, ki je v svojem delu izjemno fizično izrazen, nekdanjo športno plezalko Natalijo Gros, ki je morala v svoji karieri preseči marsikatero omejitev telesa in DJ-a Valentina Kanzyanija, ki deluje na klubski glasbeni sceni že več kot dvajset let, kjer s glasbo posega v čustvena stanja svoje publike, kar je sorodno mojemu delu.
In kaj so ti povedali?
V pogovorih po performansu, ki so del projekta že od samega začetka, so odzivi podobni. V veliki večini ljudje zvok svojega srca skupaj z glasbo, ki jo iz njega ustvarjam, občutijo kot sproščujočo, včasih celo metafizično izkušnjo.
Praviš, da je izkušnja intenzivna. Pa njen psihološki vidik?
Že pred začetkom projekta sem se povezal s strokovnjakom s področja psihologije dr. Vidom Vanjo Voduškom. Po performansu »modulatio«, kjer do trideset ljudi sedi skupaj v krogu in posluša performans na slušalkah, vedno izvedem pogovor z njimi in Vid mi je pomagal razumeti in ubesediti, kam vse nas izkušnja lahko pripelje, saj je pomembno, da se znamo v občutja tudi vrniti in jih reflektirati. Odzivi publike so zelo različni, od zadržanih do pogovorov, ki trajajo celo uro. Pogosto se zgodi, da ljudje potrebujejo več časa, da se zavejo realnosti prostora, v katerem sedijo, preden so pripravljeni na pogovor.
Med pogostimi odzivi so na primer spomini na zvoke iz materinega telesa oz. maternice. Nekateri so se počutili, kot da bi jih hotela prevzeti neka entiteta, ko pa so se ji prepustili, so lebdeli v polni praznini. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so se obiskovalci zaradi tesnobe stežka udeležili performansa, nato pa so ugotovili, da so bili strahovi odveč. Mislim, da je izkušnja odvisna od celotne publike na performansu, saj vsa srca stalno bioelektromagnetično komunicirajo.
Kaj vse vpliva na v živo ustvarjeno glasbeno podlago? Koliko se posamezni nastopi razlikujejo med seboj?
Vsak nastop je unikaten, odvisen je od številnih dejavnikov, tudi od občutij, ki jih obiskovalci prinesejo s seboj, od tega, kako se vsi skupaj zavedamo svojih teles, koliko smo se pripravljeni prepustiti itd. Sicer se vedno držim smernic, kako performans dramaturško izvesti, a se vse lahko zelo hitro spremeni glede na prevladujoče psihofizično stanje in na atmosfero. Izvedba je odvisna tudi od zvoka, ki ga zajame mikrofon, saj je tako občutljiv, da lahko že šum projektorja spremeni celotno doživljanje in s tem tudi način miksanja.
Dolga leta deluješ kot DJ in producent. Ali je tvoj performans v bistvu live act?
Tako je, mislim celo, da je Ictuscordis avdiovizualni live act v najbolj pristni izvedbi.
Oktobra, ko smo bili spet v lockdownu, si bil povabljen na gostovanje v madžarski MU Theater. Kakšna je bila izkušnja?
Zelo me veseli, da sem v tem letu, ko so vse kulturne prireditve zamrle, lahko gostoval v tujini.
Imel sem tudi srečo, da me je podprla znamka glasbene opreme Audio-Technica, pri kateri so mi posodili vrhunske slušalke. Po dosedanjih izkušnjah z madžarskim občinstvom, ki se mi je vedno zdelo nekoliko zadržano, nisem pričakoval veliko odziva, vendar je bil tolikšen, da sem moral po eni uri občinstvo prositi, da se prestavimo ven iz dvorane in pogovor nadaljujemo zunaj. Prejel sem celo e-mail obiskovalke, da se je po performansu počutila kot na sedativih. Dober občutek je, da umetnost lahko konkurira farmaciji! Je bil pa obisk v Budimpešti zanimiv tudi zaradi politične situacije, tudi tam se umetniki upirajo avtoritarni oblasti in zahtevajo svobodo za svoje ustvarjanje.
Kako pa kot umetnik občutiš lockdown?
Razmere so zelo problematične, saj se ustvarjalci vse leto trudimo delati, pripravljati in razvijati svoje projekte, ki pa jih zaradi neznank ob proti koronskih ukrepih na koncu ne moremo izpeljati. Žal mi je, da je bila v Sloveniji umetnost v letošnjem letu sabotirana in upam, da se bo to v najkrajšem možnem času spremenilo.
Izvedba projekta Ictuscordis temelji na živem ustvarjanju in komunikaciji src. Seveda sem vesel, da sem v težkih pogojih uspel skupaj spraviti goste iz sveta igre, športa in glasbe ter celo ekipo, da smo lahko posneli video, ki se bo predvajal na spletu, a srca prek računalnika ne morejo komunicirati na isti intenziteti, kot bi na performansu z občinstvom. Srce je najmočnejši generator energije v človeškem telesu, ki na nezavedni ravni ves čas komunicira z drugimi, in žal se prek spletne izvedbe del nje izgubi. Živa umetnost je namenjena očem publike brez digitalnih posrednikov, tako pač je.
Kakšni so novi načrti za Ictuscordis?
Načrtov je kar nekaj. Že zdaj delam na albumu s podnaslovom »memoriae«, ki bo sestavljen iz posnetkov gostov, ki so »posodili« svoje srce. Album bo marca 2021 izšel pri založbi Kamizdat. Spomladi sem s prvim delom serije Ictuscordis vabljen v Pariz. Tudi v naslednjem letu bom k sodelovanju povabil različne strokovnjake, saj me čaka še veliko raziskovalnega dela. Dogovarjam se na primer s kardiologom, saj bi si rad razširil obzorje vpliva mojega dela tudi na zdravstveno področje. Kaj se zgodi, ko svoja srca v obliki glasbe posluša zbor kardiologov?
Glede na močno izkušnjo, ki jih pri ljudeh sproža Ictuscordis, se zdi logično, da s projektom nadaljujem. Saj so tudi časi taki, da je treba opolnomočiti naša srca. Jaz bom iz njih še naprej ustvarjal čudovite inštrumente …
