Ob praznovanju 100. edicije koncertnega cikla Rojišče, ki se bo v petek, 28. avgusta 2026, zgodilo v Klubu vrhniških študentov – KVŠ Zakon na Vrhniki, smo se pogovarjali z kontrabasistom, soorganizatorjem in soustanoviteljem Humanističnega in umetniškega društva »O« (HUD »O«) Joštom Drašlerjem. Rojišče že od leta 2012 na raznolikih vrhniških prizoriščih vztrajno goji prostor za nekompromisno svobodno improvizirano glasbo, free jazz in eksperimentalne zvočne prakse ter ostaja ključno lokalno in mednarodno stičišče neodvisne kulture. Tokratni jubilej zaznamujeta nastop eksperimentalnega jazzovskega sedmerca Oholo! – zasedbe, ki je svoj sploh prvi koncert odigrala prav v Klubu Zakon, ter predstavitev literarnega prvenca Reka Malora in njeno porečje avtorja, režiserja fotografije in dolgoletnega podpornika cikla Andreja Lupinca – Lupota. V pogovoru se z Drašlerjem dotaknemo etike delovanja na neodvisni sceni, prepleta osebnega entuziazma s političnostjo organizatorskega dela, izzivov javnih prostorov in kulturnih politik ter pomena povezovanja v kolektive in platforme, kot je VIZIJA.
Na svojo dejavnost na področju kulture z Vidom izpričano gledata z veliko požrtvovalnostjo, osebno zavezo in trdimi moralnimi prepričanji. Za vaju ni zares razlike med osebno in profesionalno?
Jošt Drašler: Je in ni. Namreč, obdobja malodušja so v vseh teh letih vztrajanja postala stalnica. Imamo torej enačbo z dvema konstantama in dvema spremenljivkama. Konstanti sta malodušje na eni in vztrajanje na drugi strani ter spremenljivki osebno in profesionalno. Vprašanje, ki si ga neprestano zastavljam, je, koliko je to osebno še sploh povezano s kolektivnim. V smislu, a se ne zdi, da je osebno zmeraj bolj nemogoče povezati s kolektivnim. Ko osebno v družbi popačenega individualizma ni več povezano s kolektivnim, imamo problem. Same mimobežnice brez tangent in skupnih točk, nadzvočne hitrosti vektorjev.
Profesionalno pa nam bo s sistematičnim uničevanjem neodvisne scene tako ali tako v nekaj letih, ali pa celo mesecih, kot zaenkrat kaže, odvzeto. Ne bo nas. Ne bomo mogli delovati, ker bomo izginili. Od lakote nas bo pobralo in izpuhteli bomo, ali pa nas bo vetrič kot takele uboge, nemočne, suhcene in nebogljene dvajsetkilske spake odpihnil.
Če se pa vrnem na vprašanje, bi vseeno dodal, da ločevanje med osebno in profesionalno na našem polju, polju freejazza in free impro ekstremne eksperimentalne noizerske muze z zvrhano mero entuziazma, poročene z utopično mislijo, ni mogoče. Uf, kolikokrat se mi v misli prikradejo scenariji za drame absurda z bridkimi konci, kakopak. Na Vrhniki pa sploh. Z Vrhnike prihaja šampion drame!
Iz kakšne motivacije je torej nastalo Humanistično in umetniško društvo »O«, kdo sploh je Društvo HUD »O« in kaj v tej relaciji je Rojišče, ki bo 28. avgusta obeležilo svojo stoto izvedbo?
JD: HUD »O« smo ustanovili Žiga Gruden, Vid Drašler in jaz z namenom, da prebudimo Cankarjansko vas in skušamo odpirati nove prostore platformam za ustvarjanje umetniških vsebin. V bistvu smo bili gverila (verjetno smo še vedno). Tovrstnih javnih prostorov smo v obdobju preteklih petnajst let odkrili kar nekaj (zapuščeni Bazen – sedaj porušen; Železniška postaja Vrhnika mesto – tudi tam ne moremo več organizirati ničesar, ker ZIC tega ne dovoli itd.), jih zaskvotali (to ne pomeni, da smo tam živeli) in napolnili z vsebino. To je bil naš modus operandi. Naš osnovni namen. Rojišče je bilo pač logična posledica takratnega brbotanja na lokalni glasbeni sceni, katere del sva s svojim glasbenim udejstvovanjem brez dvoma bila in sva še vedno oziroma vedno bolj, no. Prvih nekaj edicij ne bi mogli izpeljati brez tovarišije, ki je hodila igrat praktično zastonj, ker še nismo razpolagali s sredstvi. To je bilo eno tako posebno obdobje afirmacije teh muzik pri nas. Čas absolutnih zapriseg in totalnega entuziazma!
Kaj je poleg osebnega zagona in motivacije še potrebno, da se takšna dejavnost lahko izvaja in nadaljuje, koliko zunanje pobude, pomoči, kolegialnosti, kolektivnosti?
JD: Društvo je od svojega nastanka prešlo skozi številne različne faze. Na splošno se mi zdi, da smo kot družba že lep čas pred novimi civilizacijskimi izzivi. Zaenkrat kaže, da jim nismo kos. Odkar je na spletu šikaniranje, žaljenje in vse druge oblike nespodobne komunikacije postalo norma, je delovanje v kolektivih oteženo. Dandanes reklo, da beseda ni konj, drži bolj kot kadarkoli prej, sploh če je izrečena z distance. Varnega zavetja domačega fotelja. Preko naprave, kakopak. Virus se širi in društvo tukaj ni izjema. Ogromno je problemov, s katerimi se vedno težje spoprijemamo. Komunikacija članov zna biti nespoštljiva, na trenutke celo žaljiva … Včasih je težko, vendar vztrajamo. Vztrajamo v tej utopiji, da praksa svobodno improvizirane glasbe in dinamika ter odnosi med špilavci na odru v akciji lahko predstavljajo model popolne družbene ureditve. Taktilnost, tovarištvo, solidarnost, pomoč in kolektivnost se vendarle tam, pred našimi ušesi, odslikavajo v najžlahtnejši luči …
Kaj meniš o dveh fantomskih pojmih – ustvarjalnost in debirokratizacija, kot ju uporablja aktualno Ministrstvo za kulturo ob svojem pogromu nad področje?
JD: Gre za popolno sprenevedanje, laži, podtikanja. Ta boj proti t. i. neodvisni sceni je brezsramen in po tihem pričakovan, vendar si nisem predstavljal, da bo tako politično demagoški in direkten.
Je pa to priložnost, da se ceh zedini, da Asociacija in Zasuk nastopita v imenu vseh in enotno ter da predvsem predstavita ta naš poklic širšemu občestvu. Ljudem, ki jih desna trobila do sedaj še niso popolnoma oprala in prepričala, da gre za lenobe. Hkrati se malo bojim, da je prepozno. Vse skupaj res postaja žalostna farsa. Uf, zdajle mi je šinil v možgane odlomek iz intervjuja z Mladenom Dolarjem izpred let. Zapomnil sem si ga, napisal na ceglc in ga nalepil na steno. Citiral je Orwella. Takole nekako je dejal: »Vsako revolucionarno prepričanje dobi del svoje moči iz skrivnega prepričanja, da se ničesar ne da spremeniti.«
Koliko svoj način in etiko delovanja z Vidom povezujeta s specifično vsebino in skupnostjo, katere del sta?
JD: To je tako prepleteno, da je v resnici eno od drugega nemogoče ločiti. To, o čemer govoriš. To etiko delovanja in povezovanje s specifično vsebino. Mreža je pregosta in material popolnoma vraščen. Dozdeva se mi, da mi ne bi uspelo, tudi če bi želel. Ujet sem.
Lahko pa povem, da se političnost in ideologija, ki ju s sabo nosi muzika, s katero se ukvarjamo in jo gojimo že dobršen del življenja, na ravni organizatorja bolj poznata. Kot organizator sem stokrat bolj političen in ideološki kot pa kot glasbenik (seveda sem tudi na odru političen). Ko sem na odru, v aktu, na delu, takrat hočeš nočeš vstopim v ta sonični svet. Premeščen sem v imaginarni prostor in sproti rešujem probleme, ki jih slišim v realnem času. Kot organizator imam popolnoma druge skrbi. Delujem, distribuiram, obdelujem in zdi se mi, da sem bolj političen, in kot tak morda tudi bolj koristen?
Po vseh bojih, vztrajanju in ob kontinuiteti delovanja – kako danes, v odnosu do aktualnosti, preteklosti in prihodnosti, gledaš na situacijo z javnimi prostori za ustvarjalne dejavnosti in prireditve v vrhniškem lokalnem okolju? In kako lahko to povežeš z delovanjem drugod, bodisi v Ljubljani ali v Bistrici ob Sotli, od koder si?
JD: Joj, o tem je malo duhamorno razpravljati, ker je dolgočasno in modus operandi povsod isti. Torej, občine ustanovijo zavod, ki skrbi za šport, turizem in kulturo. Tukaj vedno kultura potegne kratko. To je kratko malo tako in Vrhnika seveda ni izjema. Prostorov ni več na voljo. Še tiste, ki smo jih zaskvotali, so ponovno zavzeli ali porušili. Gentrifikacija umetnosti.
Je pa res, da so obnovili Rokodelski dom (ustvarjalno stičišče Vrhnike), kjer je možno najeti prostor. Prav namenjen je temu. Torej, najemu pisarn, coworking placeov, vadnic, vendar proti plačilu seveda. No, tam sedaj društvo najema prostor oziroma vadnico. Naslednji veliki projekt je namreč glasbena šola. Ugotavljamo, da na edukativni ravni do sedaj nismo bili dovolj aktivni. To nameravamo v prihodnje spremeniti. Tudi v Obsotelju se nekaj kuha …
Kako pristopate k celostnemu programu Rojišča, ki poleg glasbe vsebuje še predstavljanje drugih kulturnih vsebin?
JD: Zadnje čase kuriram predvsem jaz v sodelovanju s Suzano Kajba. Modus operandi je približno takle: prečeševa maile in ponudbe (teh se čez leto nabere kar precej, ker postajamo zanimivi za glasbenike, ki turajo na relaciji Zagreb – Italija, torej alpsko-mediteranski del evropskih turnej) in se na podlagi cenovne dostopnosti (ponudimo lahko le spanje, hrano in mizerne do spodobne honorarje) ter kvalitete potem odločiva. Teh ponudb se čez leto kar precej nabere, tako da v samem bistvu ne gre toliko za kuratorstvo kot za tovarištvo, podporo in prezentacijo tovrstnih glasbenih praks. Neke vrste koncertna platforma, pa tudi distribucija in promocija teh muzik. Nikoli namreč nismo sedli za mizo in rekli: »Tale band si želimo!« Naše minorne finance nam tega ne omogočajo. Konec koncev to sploh ni naš namen! Takole čez palec bi rekel, da nam na leto uspe organizirati približno šest do osem koncertov.
Kako pomembno je, da imate tudi prek različnih kanalov osebnega in profesionalnega delovanja razvite odnose s podobnimi pobudniki širše po Sloveniji, nenazadnje je Društvo HUDO del platforme VIZIJA in tudi za Rojišče #100 sodeluje z več različnimi koproducenti?
JD: Zelo pomembno. Na to gledam kot na nek mehurček, ki ga vsi skupaj napihujemo in za katerega skrbimo, da se ne razpoči. Vsak prispeva svoje. Vizija je super konzorcijska platforma. V svojem bistvu tako sedaj tudi na formalni ravni povezuje deležnike na polju free impro scene in free jazza in skrbi za boljšo dostopnost tovrstnih vsebin. Tukaj so tudi Razsrediščenja (Zavod Sploh). Skupaj v koprodukciji organiziramo po dva koncerta na leto. Sicer smo pa že davno prišli na idejo, da se posamezna prizorišča povežemo med sabo in tako glasbenim zasedbam, ki prečkajo Slovenijo, omogočimo tri do štiri koncerte zaporedoma. Kot neka transverzala v bistvu. Pri tem smo včasih bolj in drugič manj uspešni. Je pa vseeno treba omeniti, da postajamo vedno bolj pomembno in zaželeno prizorišče med Zagrebom in Italijo.
Zakaj ravno Oholo! na Rojišču #100? Kdo je Lupo, kaj predstavlja, kako to razumeš znotraj programske linije in kako/zakaj bo stota izvedba v prostoru KVŠ Zakon?
JD: Odgovor je pravzaprav zelo preprost, pa tudi sentimentalen v svojem bistvu. Oholo! smo izbrali zato, ker smo prav v Klubu Zakon pred leti odigrali svoj prvi koncert. Zdi se nam lepo, da se ob stoti izvedbi Rojišča zgodba na nek način sklene oziroma ponovno odpre tam, kjer se je začela.
KVŠ Zakon pa za vse nas tudi ni zgolj prizorišče, temveč prostor spominov, srečevanj in pomemben del lokalne kulturne zgodovine. Za Rojišče #100 se je zato zdelo skoraj samoumevno, da se vrnemo tja. Tudi trenutna ekipa, ki vodi klub, je brez pomislekov stopila nasproti pri organizaciji dogodka.
Andrej Lupinc Lupo pa je direktor fotografije (med drugim tudi letošnji prejemnik nagrade IRIS za življenjsko delo), pisec kratkih zgodb in pesnik. Tokrat bo predstavil svežo izdajo Reka Malora in njeno porečje. Je pa Lupo tudi figura, ki po svoje povzema duh Rojišča: radovednost, odprtost, igrivost in pripravljenost na srečevanje neznanega. Velja omeniti, da nam je svoj čas s trideset metrskim kablom – bili smo ga odvili priklopljenega na njegovo vtičnico – posojal elektriko, ko smo kar nekaj let organizirali koncerte v zaskvotani Železniški postaji Vrhnika mesto!
