Torto Editions, 2023
V tokratni recenziji obravnavamo drugi dolgometražec domačega multiinštrumentalista, širše poznanega po njegovem delovanju v zasedbah ŠKM banda, Hexenbrutal in sedaj že svetovno znanih Širom. Iztok Koren v nadaljevanju melosa, ki sta ga na prvencu začrtala s Chrisom Eckmanom, na novem albumu Praznina predstavlja frustracije, ki so nastale zaradi onemogočene turneje.
Teleološko lahko album razumemo kot izpraznitev ustvarjalca zavoljo ustvarjanja prostora za spremembe. K temu nas pravzaprav napoti Iztok sam v spremljevalnem tekstu albuma, ki ga lahko beremo kot post-festum analizo in kontekstualizacijo nabora kompozicij na Praznini. Koren se v veliki meri naslanja na spiritualno moč glasbe za (lastno) celjenje v obliki “vzpostavljanja ponovnega stika s samim seboj, očiščenja, sprejemanja odgovornosti in trezne etične refleksije lastnih dejanj”.
Kljub temu pa ustvarjalec tekom spremljevalnega teksta izrazi željo po drugem življenju kompozicij onkraj vzdušja, v katerem so nastale. S tem postavi album v paradoksalno pozicijo, kjer sicer poudarja pomembnost subjektivne interpretacije poslušalcev, vendar jih obenem s kontekstom albuma že usmerja. Pri tem je pomembno ločiti, da pri Korenu ne gre toliko za raziskovanje različnih načinov mišljenja in doživljanja občutka praznine subjekta. Slednja služi bolj kot vzrok ali začetni gibalec, ki ustvarjalca prisili v ustvarjanje. S tem se ustvari narativ o neizogibni in surovi ustvarjalnosti, iz vidika katere bi Iztok interpretom pustil veliko več manevrskega prostora, če bi pogoje nastanka albuma ohranil prikrite.
Zvočna plat kompozicij močno odseva identiteto ustvarjalca, ki smo jo lahko spoznali že na prvencu ali z izdelki skupin, s katerimi sodeluje. Skozi glasbo ohranja persono skrivnostnega, tuhtajočega, čustvenega umetnika, ki prihaja navzkriž s podivjanim, izolacionističnim materialnim svetom. Pesmi so prelivajoče in dromljajoče, mestoma pa lahko slišimo tudi bolj strukturirane ritmične in melodične fraze, ki s tekom plate postajajo bolj pogoste. Označili bi jih lahko za čustveno prozodične – so brez oprijemljivega semantičnega pomena, a kljub temu sporočajo določena duhovna stanja.
Celoten album je bil posnet v enem kosu, v enem dnevu, brez dodatnega nasnemavanja inštrumentov. To dejstvo pove veliko o Korenovi muzikaličnosti in izostrenem ušesu, predvsem zaradi konsistentnosti in povednega loka celotnega albuma, ki zveni zaokroženo in suvereno. Vseeno pa se zamejitve takšnega ekspresionistično spontanega pristopa pokažejo v razmeroma statičnih kompozicijah, kjer Iztok večinoma kontrolira parametre, kot so glasnost, ritmična gostota, usmerjenost fraze in tekstura. Umanjka pa več pozornosti za podrobnosti, ki bi kompozicije ozemljile in jim vdihnile bolj jasno identiteto, ki bi segala globlje od zgolj spremembe v inštrumentaciji. Seveda lahko občudujemo Iztokovo tehniko na vsakem posameznem inštrumentu, njegove improvizacijske in aranžerske sposobnosti, vendar srčika albuma ostaja skrita.
Zgornja neulovljivost sloni na nejasnosti, kaj želi ustvarjalec predati poslušalcu. Formula, ki nam je podana skozi spremljevalni tekst, se v strnjeni verziji glasi: okoliščine + sposobnost = izdelek. In odgovora na vprašanje, kaj nam album lahko ponudi onkraj analize zvočnosti, ne moremo najti. Morda je prava beseda za tisto, kar umanjka, vizija. Zdi se namreč, da bi Iztok lahko (in da verjetno tudi še bo) ustvaril opus takšnih ekspresivnih albumov samo na podlagi svoje izkušenosti in poznavanja specifičnosti svojega inštrumentarija. Kakor dober slikar, ki natančno ve, kako mešati svoje barve. Vse, česar se bo lotil naslikati, bo izgledalo dobro in njemu lastno, saj je izmojstril svojo obrt. Vendar je to ravno tisti nivo, na katerem bi moral ustvarjalec seči po neznanem, z vizijo in zaupanjem v svoje sposobnosti.
Iztok Koren se je ponovno potrdil kot izjemno ploden in tenkočuten ustvarjalec, ki lahko služi za zgled s svojo ekspresivnostjo in subtilnim tkanjem svojega notranjega sveta v glasbo. Prav tako je izjemno marljiv glasbenik iz vidika vseh osvojenih inštrumentov. Sam album pa je vsebinsko, kot namigne že njegovo ime, precej prazen. V duhu osvobojenega poslušanja si zastavite vprašanje: Kaj bi od glasbe odnesli, če ne bi o njej in skladatelju predhodno vedeli ničesar?
