Januar kljub pregovorni počasnosti (»prihajanja k sebi« od novoletnih praznikov) ni škrtaril z dogodki na jazz in impro sceni – nasprotno, vaš recenzent je kar težko izbral tri dogodke, za katere je bil zmenjen, da jih bo »obdelal« v istem članku. Naključje (ki smo mu tudi malo pomagali s takimi in drugimi objektivnimi in subjektivnimi napotki in željami) je hotelo, da so vsi trije popisani januarski dogodki bili del koncertnih ciklusov ali festivalov. A vendar so bile med njimi še kake razlike, tako med samo ponujeno glasbo kot v raznolikih prizoriščih in nenazadnje publiki. Čisto vsak dogodek je popolnoma sodil v svoj lasten (in tudi širši) kontekst in se imenitno prilegel točno na prizorišče, kjer se je tudi odvil. Tudi občinstva so se izkazala za pravšnja in dogodku primerna: sedeče in zamišljeno v klubu CD, a očitno tudi zelo čuteče (kot se je izkazalo ob gromkem ploskanju po koncu nastopa), za vriskanje in ovacije razpoloženo občestvo na cerkljanski Keltiki ter zvedavo, a malček tudi še kar tipajoče in sramežljivo na dogodku Confine aperto, ko je šlo za pogovor in reakcije po improviziranem nastopu. A pojdimo po vrsti …
Cankarjevi torki, Stian Westerhus: V, 21. januar 2020, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
Ciklus Cankarjevi torki je v sezoni jesen 2019 / zima in pomlad 2020 še poseben poudarek v programu namenil kitaristom. Med njimi smo si 21. januarja ogledali norveškega strunarja Stiana Westerhusa, ki se je predstavil s projektom V. Westerhusu, ki ga poznamo iz številnih pri nas dokaj cenjenih zasedb, kot so Puma, Jaga Jazzist ter Ulver (nazadnje se je sicer pri nas ustavil 2012 v Šiški s solističnim performansom), so na odru družbo delali Ståle Storløkken (Elephant9, Supersilent), ki je skrbel za klaviature in elektroniko, ter Erland Dahlen, ki je ob bobnanju prav tako »imel čez« elektroniko. Seveda si je tudi kitarist pomagal z elektronskimi učinki in večkrat se je njegov rezek zvok težko ločil od zvoka, ki ga je iz klaviatur in sintetizatorja izvabljal Storløkken.
Če je zvočna gmota, ki so jo muzičisti vešče in ubrano sproti spreminjali od zelo abstraktnih, eteričnih tem do energičnih izbruhov in zvenskega mrgolenja, občasno spomnila na space- in prog-rockerje (še najbolj na King Crimson), je glasba v delih, ko je Westerhus zapel, nezadržno spomnila na mojstre eterične ambientalne glasbe Sigur Rós. A s to razliko, da islandska ambientalna formacija poje v izmišljenem jeziku, Westerhus pa je pel v angleščini. Vendar pa so zaradi zvočno zelo nastlane teksture njegove glasbe besede oziroma njih pomen le redko pronicale do naših ušes. Vse je nekako vibriralo, odmevalo, do nas so prihajali bolj zlogi in vokali kot cele besede ali povedi … Skratka, kakršno koli sporočilo je dobesedno ostalo v zraku in raje bi videl oziroma slišal, da bi se tudi norveški kitarist poslužil kakih izmišljenih besed ali pač (pre)prosto vokaliziral, se pravi, da bi iz svojega glasu ustvaril dodatno glasbilo, ki naj obarva in poudari odigrano. Tako so ti zapéti deli – in ni jih bilo malo! –, sploh tisti daljši, razlomili dinamiko koncerta, ki je bil sestavljen iz enega samega kosa glasbe. Ko pa se je trio prepuščal le muziciranju, smo imeli kaj slišati: od nežnih pasaž, ki te mamijo k sanjarjenju in slikanju notranjega filma, h kateremu je trojica polagala vznemirljive in plapolajoče zvočne slike, do gromkega brbotanja in suvanja ali pa drobljenja zvokov na majhne prvine, ki te je predramilo iz sanjarjenja z odprtimi očmi. Čisto inštrumentalni deli so bili res zelo dobro odigrani in tudi za njihovo dinamiko je bilo poskrbljeno, a kitaristovo petje, ki se je včasih zdelo kot ne tič ne miš, je vendarle pustilo preveč mešanih občutkov, toliko, da se bomo bolj spominjali tega kot dobrih delov.
25. mednarodni festival Keltika, Gabrijel, Cerkno, 11. januar 2020
Čeprav sem podpisani del organizacijske ekipe, ki pripravlja festivala Jazz Cerkno in Keltika, se koncertov na slednji bolj redko udeležim; razlogov je več, še največkrat dejstvo, da sem določene skupine že videl (Keltika, kot gotovo veste, ponuja koncerte vseh žanrov in stilov, veliko je tudi domačih zasedb, ki jih pač ujamem kje drugje). Dober razlog za tokratni obisk ni bil le povratniški nastop odličnega norveškega kvarteta Cortex (na Jazzu Cerkno slišani leta 2016), marveč tudi dokaj svež slovensko-italijanski Durizzotto / Bajc / Furlan Trio. Ta formacija, ki je nastala na pobudo Zlatka Kaučiča prav za nastop na festivalu Brda Contemporary Music Festival leta 2018 (posnetek je lani pod naslovom Spontaneous Clip izšel pri Klopotcu), je poskrbela za imeniten uvod v večer.
Italijansko saksofonistko Clarisso Durizzotto smo spoznali na lanskem Jazzu Cerkno kot članico (in tudi pobudnico ustanovitve) afrobeat / funk kolektiva Maistah Aphrica, domača člana pa poznamo iz Koromača (Matjaž Bajc) ter številnih solo in drugih projektov (Gal Furlan). Bend je začel »in medias res« – če bi kak poslušalec vstopil v klub le pol minute po začetku, bi nemara mislil, da je trio sredi komada, tako ognjevito in zagnano so namreč špilali. Bajc je svoje glasbilo napadel z vsemi sredstvi in tehnikami; izkazal se je z izrazito telesnim odnosom do kontrabasa, iz katerega je izvabljal sila raznoliko paleto zvokov in šumov. Od avantgardne variante »walking bassa«, ko je vse pokalo in se iskrilo, prek tenkočutnih mikrotonov do tolkalskega pristopa k samemu fizičnemu tkivu inštrumenta. V silovitosti ni nič zaostajala saksofonistka, ki je po lanskem nastopu z odlično nafunkano in s precej pokvečeno elektroniko obogateno formacijo pokazala, da še kako dobro obvlada tudi freejazzovsko govorico in vse njene dialekte. V svoje glasbilo je pihala, kot da bo jutri konec sveta, se zvijala in zvirala ter pletla vrtoglave linije, za katere se je večkrat zazdelo, da prihajajo iz vsaj dveh saksofonov.
Bobnar Gal Furlan je s polnim zamahom zavzeto spremljal ognjevito igro, ji dodajal ritmične in zvenske odtenke, še zlasti z nemirno in filigransko igro po činelah. Vsi trije so se izkazali kot mojstri nenadnih umiritev, premolkov, zasukov, ko se je nažgana godba hipoma ustavila, se preusmerila v skrbno drobljenje, raziskovanje, tipanje po novih in novih odtenkih in odmevih zvoka. Enako kot so iz hitre prestave prešli v nižjo, so se znova z zavidljivo uigranostjo povzdignili v prasketajoče ognjeniške zvočne izbruhe. Podobno kot na albumu, so tudi v Gabrijelu odigrali le nekaj daljših komadov, ki so jih spretno peljali čez drn in strn, od gromke udarnosti do počasnega destrukturiranja skladb. Izjemno, sploh če vemo, da je šlo za šele tretji nastop tria!
Cortex so v bistvu kar stari odrski znanci; v Sloveniji so nastopili tudi na ljubljanskem festivalu in v Gromki. Podpisani sem slednji koncert prešprical, a sem jih ujel v Saalfeldnu, ko je bil za bobni Paal Nilssen-Love. Tudi tokrat je bil izvirni bobnar Gard Nilssen upravičeno odsoten; njegovo mesto je zasedel Dag Erik Knedal Andersen. To ni bila edina novost, kajti igrali so nove skladbe, ki še niso objavljene na nosilcu zvoka. Trobentač Thomas Johansson je prvo skladbo napovedal kot Blue Gromka. Kot smo slišali isti večer na valovih Radia Študent v intervjuju z zasedbo Cortex, ki sta ga v Cerknem opravila Andrej Pervanje in Luka Seliškar, je skladba dobila ime prav v Gromki, ko so vprašali publiko, naj za še nenaslovljeno skladbo predlaga naslov. A bolj kot simpatičen naslov skladbe nas je presenetil obrat od prejšnje zvočne slike, po kateri so (bili) Cortex znani: namesto silovitih, drvečih freejazzovskih pasaž skladba srednjega tempa s poudarjenimi melodijami in bolj ko ne klasično strukturo. Melodije sta enakopravno načenjala in peljala trobentač in tenorski saksofonist Kristoffer Berre Alberts, bodisi vsak zase bodisi v zagnanem skupinskem prepletanju tem. Kontrabasist Ola Høyer je z mastnimi, močnimi linijami držal pokonci ritmično ogrodje skladb, ki pa jih je z razkošno igro tako po opnah kot činelah razširjal bobnar Dag Erik Knedal Andersen. Nove skladbe so nas spomnile na »zlato dobo« jazza v 50. in 60. letih 20. stoletja, ko so se melodične linije kar prehitevale in strastno dopolnjevale na razvejani podlagi ritem sekcije. Nove smernice benda so več kot očitno naletele na odobravanje publike (kakih 50 duš), ki je z dolgimi aplavzi in vriskanjem nagradila vsako skladbo in se odzivala na posamične solistične parte.
Novi oziroma začasni bobnar je več kot navdušil; ves čas je pumpal ritem, ga vzdrževal in dodajal drobne in nenadne okraske. Privoščil si je tudi izdatno solistično pasažo, ki ni v nobenem trenutku zapadla v »pokaži, kaj znaš« ali golo eksihibicijo njegovih veščin. Nasprotno, z odmerjenimi zamahi in udarci je na bateriji ustvaril svojevrstno miniaturno (tolkalsko) skladbo znotraj skladbe, s katero je dodatno potrdil, da so se Cortex zelo dobro odločili, ko so ga angažirali za začasno zamenjavo stalnega bobnarja.
Nove skladbe razkrivajo bolj čuječen in potrpežljiv značaj članov kvarteta; čeprav so se v starejših skladbah odkrito spogledovali s slovitim in silovitim kvartetom Ornetta Colemana in Dona Cherryja (kar naj bi tudi bila ena izmed spodbud za ustanovitev zasedbe), novi komadi niso toliko bombastični in viharniški, tako hitri in našpičeni. Sedaj si vzamejo čas za počasno grajenje čvrsto strukturiranih tem, ki bolj temeljijo na posamičnih melodijskih linijah in njihovi izpeljavi kot pa na skupinskem izbruhu. Potopljena in zbrana igra, dovršene skladbe, ki, čeprav z več kot kančkom retro »štiha«, dajo jasno vedeti, da so nastale v sedanjem času, izjemna uigranost in srčnost, vse to so nove in tudi že znane kvalitete tega izvrstnega kvarteta. V odlični kombinaciji z domače-italijanskim triom so nam privoščili enega boljših jazzovskih špilov v zadnjem času!
Confine aperto novi, Galerija ŠKUC, Ljubljana, 30. 1. 2020
»Confine aperto ne bo le koncert, bo pogovor, okrogla miza, predavanje, srečanje, izmenjava, soočenje vseh prisotnih. Na slepi zmenek ne pridejo le glasbenice in glasbeniki, pač pa tudi občinstvo. Nastopajoči bodo oznanjeni na dogodku samem.« Takole je na spletišču, na katerem berete tudi ta članek, obznanjen novi koncept že dobro utečene in dobrih 15 let trajajoče serijalke, posvečene improvizirani in eksperimentalni glasbi. Čeprav smo spremljevalci scene ob teh napovedih pametovali in tuhtali ali dodatna napoved »usmerja: Muanis Sinanović« pomeni, da bo omenjeni tudi kurator nove serije, smo po uvodnem nagovoru Tomaža Groma, izvedeli, da to ne drži. Kurator, ki je med prijavljenimi na razpis (kar je še ena novost) izbral sodelujoče v novi sezoni, ostaja Laszlo Juhasz, v vlogi, ki jo je tokrat zasedel Muanis Sinanović, pa se bodo izmenjevali različni domači poznavalci tovrstne godbe. Ideja je, kot je razvidno iz na začetku citirane napovedi, tako glasbenike kot občinstvo spodbuditi k pogovoru, premišljanju, refleksiji in analizi glasbenih praks, ki se nudijo na ciklu. Za nastopajoče smo, kot obljubljeno, izvedeli na kraju samem: to sta bila avstrijsko-slovenski kontrabasist Matija Schellander in portugalski saksofonist José Lencastre. No, v bistvu bi morali slišati trio, ki bi ga naj zaokrožil slovenski glasbenik, a tokratni predvideni tretji član tria, bobnar Bojan Krhlanko, ni prišel. (Grom je nekje proti koncu dogodka prebral njegov sms z opravičilom, kar je izpadlo zelo simpatično in je nekako poglobilo občutek skupnosti in medsebojnega razumevanja.)
Galerija je bila domačno, bolj intimno urejena – stoli so bili postavljeni v polkrog, kake tri desetnije radovednih glav pa se je poljubno posedlo naokrog, nekateri s pijačo ob nogi ali v roki, nekateri brez. Pogovori so razumljivo potekali v angleščini, kar je dogodku, ker smo bili vsi prisotni pač sekundarni govorci te današnje lingue franche, dajalo prijetno počasen tempo, znotraj katerega si je vsak vzel dovolj časa za premislek ali pa celo simpatično pobaral ostale, kako se kaki slovenski besedi reče po angleško. Gromovemu nagovoru je sledil še kratek uvod tokratnega moderatorja Sinanovića, ki je glasbenika vprašal, ali bi se raje pogovarjala pred koncertom ali po njem. Muzičista sta raje izbrala pokoncertni pogovor in stopila k svojima inštrumentoma. Povedati moramo, da ne le, da nista nikoli prej skupaj igrala, Schellander in Lencastre sta se dejansko spoznala v Ljubljani na tisti dan, le kako dobro uro pred koncertom.
Vendar smo to dejstvo, da se namreč tako ali drugače ne poznata, še najmanj kot snovalca zvoka, zaznali le v nekaj prvih minutah nastopa, ko je bilo jasno, da se še tipata in se medsebojno poslušata. A to se dostikrat dogaja tudi na koncertih glasbenikov, ki imajo za seboj veliko skupnih nastopov, navsezadnje je v improvizaciji vsak nastop (kot) prvi. Prvi vtis je bil, da je Schellander prevzel iniciativo s svojim rezkim dronanjem in nizkimi, zamolklimi toni, na katere je Lencastre nizal slikovite, razvejane linije, ki so hitro menjavale tako zven kot naboj. Že dokaj kmalu pa sta bila slišati kot zelo uigran in po zvočnem razdajanju enakopraven par, ki točno ve, kaj hoče povedati. Spretno sta nizala vinjete in daljše odseke, včasih spomnila na kak klasičen freejazzovski dvojec, a se nato mimogrede preobrazila v avantgardna raziskovalca zvena in iskalca popolnega skupnega zvenenja.
Raskavo in špikajoče je dajalo prostor bolj gladkim, »lepim« tonom ali pa široki paleti razširjenih tehnik, s katerimi sta se lotevala svojih zvočil. Saksofonist je tako (skozi) svoje glasbilo večkrat le prepihaval, včasih je v ta namen snel ustnik in zapihal vanj. V dveh kratkih, a jedrnatih in smiselno sklenjenih kosih glasbe sta se več kot uspešno soočila, drug pri drugemu prevprašala zmožnosti in preference ter našla skupni jezik, ki je, po odzivu sodeč, bil všeč tudi zbranim poslušalcem. Ad-hoc tandem je nemara najbolj navdušil, ko sta se svojih glasbil lotila, kot bi bili tolkali. Pobudo je dal Schellander, ko je začel trkati in tolči po telesu svojega inštrumenta, Lencastre pa je prijel idejo in s prsti začel plesti po tipkah in cevi saksofona, ne da bi v njega (za)pihal. Odlična majhna miniatura, ki je pokazala, kako vešča sta v prilagajanju in sprotnem sledenju zamisli, ki se porajajo neposredno na odru.
Koncertu je sledil pogovor z glasbenikoma, v katerega se naj bi vključili še poslušalci. Sprva se je zatikalo, glasbenika sta bolj na kapljico kaj povedala, morda tudi zaradi intenzivnega muziciranja pred tem. A dokaj kmalu je pogovor stekel in čeprav smo imeli na koncu vtis, da je ostalo še veliko nevprašanega in neizrečenega, smo lahko z njim kar zadovoljni. Morda bi veljalo v prihodnje namesto takojšnjih vprašanj o sami naravi, posebnosti in smotrnosti improvizirane glasbe (skratka samih zelo resnih vprašanj, o katerih, kot je Schellander povedal, on sam niti ne razmišlja) začeti s kratko predstavitvijo sodelujočih, kakim kratkim povzetkom doslejšnje življenjske poti ali razgrnitve neke vrste njihovega umetniškega creda. Kakor koli, slišali smo, da Lencastre tovrstno improvizirano igro dojema kot dialog, kot iskanje skupnega imenovalnika, podobno dogovoru, da bo pogovor potekal v angleščini, ker jo pač vsi razumemo. Odgovori na vprašanja o političnosti improvizirane glasbe so bolj kot ne ostali nedorečeni, nejasni, videti je bilo, da se glasbenika v to ne poglabljata in takrat bi bilo treba nemara pogovor preusmeriti kam drugam in ne vztrajati na tem … konec koncev je bila ena od ponujenih misli ta, da gre pri političnosti za res široko polje, za katerega obdelavo bi potrebovali več ur. Kljub kaki taki manjši neiznajdljivosti moderatorja, da pravočasno začuti, kako glede posamične teme »dihata« izpraševanca, je vendarle pogovor tekel v enakomernem ritmu, z občasnimi vpadi Groma in Juhasza in tudi kakega obiskovalca, ter ponudil dovolj zanimivih nastavkov in tudi kako zabavno podrobnost, da se ni zdel dolgovezen. A vendar za prihodnja snidenja svetujemo malo več improvizacije in sprotnih intervencij tudi v pogovornem delu!
