Jazzarije (opombe k 60. jazz festivalu Ljubljana)

Mladi raziskovalci II: Gašper Livk’s code::source, foto: Nada Žgank

Zapis je komentar z nekaj zapažanji in opombami k minulemu festivalu jazza v Ljubljani. Naslov Jazzarije je sposojen pri nekdanji informativni oddaji Radia Študent, posvečeni jazzu in (sodobni) improvizirani godbi. V duhu te oddaje se spodobi, da »central-ala-ni« zapis ni le kramljanje o jazz festivalu Ljubljana. Poleg tega ni recenzija, nima namena secirati posameznih nastopov na festivalski prireditvi, čeprav si bo privoščil kakšno bežno oceno, oznako, vrednostno sodbo. Bolj me zanimajo festival, njegovo mesto, podoba in program v relaciji z drugimi:  v odnosu do drugih prireditvenih krajev v Sloveniji in bližnjimi v tujini, navsezadnje v relaciji z glasbenim življenjem v mestu, kjer je doma in ki v svojem središču postaja podobno instantno kot vsakršno drugo evropsko, »zahodno« mesto – »isto sranje, isto pakovanje«, če si sposodim ansambel Buldožer.

Datum: petek, 21. junij 2019. Kraj: Park Sveta Evrope. Priložnost: 60. jazz festival Ljubljana. Ura: približno 21.30, zgodnji večer že v poltemi. Vreme: poletno jasno in prijetno toplo v primerjavi z vročino čez dan. Dejavnost pišočega: kramljanje z znancem ob srkanju piva. (Uradno zaveden) festivalski dogodek: muziciranje na stranskem festivalskem odru na prostem pod krošnjami drevesa v parku, Mladi raziskovalci II – Gašper Livk (kontrabas) in druščina muzičistov in muzičistk.

V nekem momentu se je kolektivna improvizacija izvila iz značilnega tipanja, vzpostavljanja in prekinjanja dialogov in se začela iz instrumentalnih dovtipov zlivati v nekakšen skupinski crescendo, vse skupaj je začelo glasbeno precej zanimivo gibati v nekaj, kar dolgoletni spremljevalci in poslušalci improviziranih godb precej dobro poznamo in hitro prepoznamo. Muziciranje je prešlo v neko »drugo stanje«, tako ljubo glasbenikom, ko začenjajo muzicirati v smer ali prispejo/se povzdignejo do »stanja«, ki je na področju improvizirane godbe tihi imperativ, »idealna« situacija, ki je težko vsakič dosegljiva. Takoj se je za-slišalo tudi tistim, ki smo se držali bolj po strani in se šli družabljenje. Zapustil sem udoben krog pogovora in šel bližje k odru. Vedno rad gledam improvizatorje pri delu. Spektakularni so. Toda tu je še več odkril pogled na široko razkropljeno občinstvo (v parku, 300, 400, morda celo več glav v prostoru, markiranem in zamejenem z nekaj dodatnimi preprostimi svetlobnimi efekti: luči, ki osvetljujejo tri okoliška debla in oplazijo krošnje dreves), ki je nenadoma začelo ščebetati manj glasno, in predvsem na tiste, gosto posedene na zelenici pred odrom. Očitno se je za vse nekaj začelo dogajati. Verjetno je med veliko mladimi obrazi marsikdo prvič videl/slišal skupinsko improvizacijo tega svobodnjaškega tipa »v živo«, toda njihovi pogledi so bili fiksirani na odrsko dogajanje, ne v zaslone mobilcev. Muziciranje ni bilo »vrhunsko«, tudi ne nekaj, kar še ne bi videli in slišali, a očitno se je vsem »dogajalo«, v srži je bilo unikatno. 

To je bil zame ključen trenutek in najbolj krasno odprt moment, dogodek letošnjega festivala jazza v Ljubljani, ki ni zveden le na sam odrski nastop. Ne-vsakdanje vsakdanji, a poseben, za občinstvo, naključne mimoidoče, ki so se zaustavili in – upam – za domače mlade raziskovalce. 

Bilo je drobno potrdilo, da je jazz festival z reanimacijo parka pred Cankarjevim domom – se pravi z njegovo širitvijo iz soban in kluba s teraso v park, ob cesto – dobil svojo socialno in prostorsko koordinato, »domicil«, ki se je pripravljal zadnja leta. (Za kaj takega sicer potrebuješ tudi naklonjeno vreme in prilagodljivost, hitre odzive prireditelja, če se vreme na hitro sfiži, kar se je prejšnja leta in tudi letos). Zamisel o privabljanju in oblikovanju občinstva z zajetnim delom programa festivala v parku na dveh odrih, ki je za občinstvo brezplačen, je letos polno zaživela, celo toliko, da je bil vrvež v petek zvečer že skoraj na meji (Ko slišiš mladce, ki se dogovarjajo s kolegi, češ »Stari, ulet’ pred Cankarja, tukaj dogaja«, je reč na robu hipnega trendovstva v slogu »kam ). Ali drugače, jazz festival v Ljubljani je po dolgih letih tavanj, poskusov in tudi zapovedi njegove vrhuške dokončno osvojil in oblikoval »svoj plac« zunaj nekdaj »kultnih« Križank, ustvaril je prostor, ki je danes ravno prav prijetno odmaknjen, distanciran od »disneyland središča« Ljubljane, celo toliko, da lahko naenkrat posedanje v Cankarjevini in pred njo (pred leti nekaj nezamisljivega, tudi odbijajočega, vsaj zame) postane razmeroma normalna, utečena zadeva za jazzu in glasbi skladateljev improvizatorjev naklonjene mestjane in načrtne obiskovalce festivala od drugod.

Sodobni glasbeni festivali jemljejo čas tam, kjer ga vsakdanje življenje s čedalje hujšimi prisilami in omejitvami noče dajati. Vzeti (privoščiti?) si čas za obisk takšnega festivala, recimo, da je to 60. jazz festival Ljubljana, pomeni odtegniti se obveznostim ali dnevni rutini zabijanja prostega časa, doma ali v bližnjem lokalu, če ga je kaj sploh na voljo. Cene vstopnic so na jazzu vedno dostopne in ne pretirane – ob številnih brezplačnih koncertih omogočajo vsaj ogled enega ali dveh večerov oziroma festivalskih dni. Pri festivalih, tudi pri ljubljanskem, gre za naše zavestno jemanje oziroma odmerjanje aktivnega prostega časa za tiste, ki delajo za naše oglasbljanje drugačnega reda, se pravi za glasbenike. Glasbeno osmišljajo naš prosti čas oziroma muzicirajo za tiste njegove odmerke, ki smo jih zastavili godbi. Večina ljudi, ki našo bolj ali manj dejavno potopljenost v podajano godbo v živo, no, vsaj načelno pripravljenost nanjo, postrežejo na takem socialno glasbenem dogodku, časovno privezanem na kraj, je del podpornega osebja festivala – od natakaric in natakarjev, tonskih tehnikov, prodajalk vstopnic, administratorjev (so na javni plači ali so najemna delovna sila). Celo oba selektorja, uradna prebiralca programa jubilejnega festivala, Edin Zubčević in Bogdan Benigar, in direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, ki z zavodom odločilno jamči, da je jazz »skupen«, v »javni lasti«, kakor je pred leti krasno, a politično ostro o usodi jazz festivala v pogojih vsesplošne privatizacije družbenega zapisal tovariš Miha Zadnikar, so del tega podpornega osebja, po rangu sicer pomembnejši, odgovornejši javnosti, njenemu sprejemu in kritiki, a vseeno še vedno del podpornega osebja festivala. 

In, če smo jasni, ta podpora vseh izvedbi programa ob jubileju je bila na precej visoki ravni, še zlasti če upoštevamo, da prireditev organizira precej toga javna ustanova, ki je prislovično vedno znala tipično »podbaciti«. Teh spodrsljajev, institucionalne togosti je še vedno precej (na primer, naenkrat je slabše izkoriščena terasa ob klubu CD, pred leti ključen festivalski plac, na katerem se vsak obiskovalec  počuti, da je del nekakšnega jet seta, tako eksluzivno je videti), toda načrt CD, da bo takorekoč ves program izvajal v sicer še vedno precej nemogočih in oklepniških prostorih kulturnega centra s koncertno infrastrukturo in kapacitetami in da glavnino festivalskega družabljenja z izbranim brezplačnim glasbenim dogajanjem seli v Park Sveta Evrope ob tovarišu Kidriču, je letos bolj polno obrodil sadove. 

Jazz festival je dejansko zadihal v parku kot središču dogajanja in zbirališču, s koncerti, mladimi raziskovalci, abecedo, pivom in drugimi tekočinami po razmeroma ljudski ceni, vlekel je nase. Zaradi tega so bila celo potovanja v koncertne dvorane znosnejša. Morda je koga tudi na novo navlekel na godbo in muziciranje, ki nista ravno del njegove vsakdanje glasbene opreme.  

Na takšnih sodobnih festivalskih postavitvah glasbenega obilja in vmes posejanih praznih tekov je vsak hočeš nočeš postavljen v položaj nekakšnega jazzovskega flâneurja; po eni strani pohajkuješ in odbiraš v različnih prostorih in ob različnih urah (razen če nisi fanatik in greš na vse, do končne zmage), po drugi pa nenehoma vlečeš na ušesa tu in tam, se namenoma udeležiš dveh prej podčrtanih dnevnih koncertov in pomotoma doživiš tretjega, ki začrtano obrne na glavo, posediš in pokramljaš z znancem, znanko in vajin pogovor zmoti doživeta muzika, ki se iz funkcije kulise, ki ji je bila dodeljena, avtonomno prebija v ospredje. To so najlepši pripetljaji na tako gosto posejanih festivalskih dogodkih, ko vnaprejšnjo selekcijo zmoti nepredvidena glasbena motnja, recimo, predirni špil. 

Ne pozabimo, da je 60. obletnica festivala minevala v letu obhajanj in komemoracij mlajših in tudi drugačnih glasbenih prireditev. Ta zgodovinska globina sočasno opozarja na številne spremembe v polpreteklem obdobju, na to, da ta prireditev ni več sama, edina zveličavna, čeprav ima še vedno veliko simbolično težo. Samo spomnimo se (bližnjih) obletnic nekaterih po dani muziki sorodnih, mlajših glasbenih festivalskih prireditev pri nas in posebej tistih, ki potekajo v istem majhnem mestu, Ljubljani: Druga godba (35 let), Jazz Cerkno (drugo leto 25 let, v sodobni preobleki od fešte na prostem pri gostilni Želinc leta 2000), tolminska Sajeta (20 let), mariborski Lent (od 1993 začenši s festivalom Folk Art in vedno solidnim Jazz Lentom), tu lahko pristavimo celo festival Neposlušno (od leta 2012, z nizom koncertov Confine aperto od leta 2005), redne metelkovske prireditelje, Defonija in Gromka sta posrečeni dislocirani partner festivala, pestro delovanje v Bistrici ob Sotli okrog Metulja, redno zunaj Ljubljane obratujejo festivali v Velenju, Novem mestu, v Goriških Brdih (Brda Contemporary Music Festival) in na Ravnah, celo v Kamniku včasih dajejo kaj zajazziranega. Za bridki konec pa je tu še Festival Ljubljana (šteje 67 let), ki je tudi upravitelj javnih Križank, a k njim se vrnemo na koncu. Če k temu prištejemo še bližnji okoliš, od Vidma, Trsta, avstrijskih festivalov, začenši s Saalfeldnom (letos praznuje 40. letnico) in bolj daljnim Nickelsdorfom, meko impro-godb (blizu 40 jih ima), ko jih ni noben povohal, še najmanj Rončelov izbor v času sicer lepega mini buma afro-latinskih godb, potem je že ta bežno predstavljena prireditveno-festivalska geografija kazalec sprememb v zadnjih desetletjih. Jazz, k zvočni svobodi nagnjene improvizirane godbe in druge muzike, kjer se eksperimentira, improvizira, odmika ali približuje jazzu, so v Ljubljani del docela drugačne konfiguracije prireditev in njihovih prostorov kot pred dobrimi dvajsetimi leti. Na pasti in dobrobiti trenda obče festivalizacije godb sem začel opozarjati že pred dvanajstimi, trinajstimi leti – tedaj z malo privihanim nosom in obrvmi (prav na način »high brow«) nad poganjanjem festivalov vsepovsod z marxovsko parafrazo, v slogu bratov Marx: »Če vam je v vašem provincialnem kraju dolgcajt, si omislite festival. Potem vam ne bo nič manj dolgcajt, ampak imeli boste vsaj festival.« Danes popravljam – proti vladajočemu diskurzu »glasbene odličnosti« in »vrhunske glasbene umetnosti« –, da velja podpreti vsako pobudo za festival (z odkrito pomočjo/podporo Ministrstva za kulturo, občin in turističnih uradov) v krajih, kjer se nek zagnanec ali skupina ljudi resno odloči za preganjanje dolgčasa iz svojega kraja, če se vsaj pokaže majhna možnost, da ni vse skupaj »kravji bal« in … (op. poljubno vstavi). Morda bi na takih krajih lahko bolj redna nastopala in drugačno tvornost predstavljala domača benda s spodobno in kakovostno odigrano muziko, ki spretno kombinira različne elemente, Kukushai (z energično pevko Evo Poženel in izvrstnim bobnarjem Bojanom Krhlankom) in bolj eklektični električni Eclipctic (kitarist Jani Moder in trobentač Igor Matković z ekipo)?

Made To Break, foto: Aleš Rosa

Tudi pozicije moči in silnice v svetovnem jazzovskem polju so se medtem zelo spremenile, polje je doživelo velike transformacije – eh, saj je zdaj že nekdanji enfant terrible na evropskih jazzovskih odrih, John Zorn, njegov veteran, rezidualni modernist downtowna. Še pomnimo tisti briljantni zamišljeni Zornov dialog med njim in Wyntonom Marsalisom izpred let (v 90. letih, v času ameriških jazzovskih vojn med neotradicionalisti oz. konservativci in avantgardisti). Zamišljal si ga je – čisto realno – na jazz festivalu v Franciji. Marsalis: »Ti ne bi smel nastopati na tem jazz festivalu«. Zorn: »Imaš prav. Ne igram jazza. Ampak to je edini špil, ki ga dobim.« Takih izrecnih vojn (hkrati tudi bojev za priznanje in finančne vire v  ekonomiji manjšega obsega, kar jazz je) ni več, so pa drugačni tipi vzpostavljanja razločkov in estetskih diskriminacij. Ključno je bilo, da se nekateri jazz festivali v Evropi (tudi ljubljanski) na to niso ozirali in so na svoje odre vabili predstavnike nove muzike, ki so bili zunaj ali onkraj neotradicionalnega (ameriškega) jazza. Pravzaprav je ob izjemni decentralizaciji in policentričnosti jazza v svetu najbolj osupljiv novi val izobraževanja mlajših glasbenikov, s katerim se je spremenila tipična socializacija glasbenikov izpred let. Tu je že bolj pomembno vprašanje, koliko je sploh še možnosti in predvsem prostora za glasbenike avtodidakte in kakšen je proces »odučevanja« od naučenih formul, načinov šolsko legitimiziranega akademskega igranja, obdelovanja lastnega glasbila, tradicionalnega »afrologičnega« iskanja in poudarjanja »osebnega sounda«, tako značilnega za jazz in njegovo nemirno zgodovino, vključno z eksperimentalnimi, svobodnjaškimi odvodi in koketiranjem s popularnimi formami, od jazz-rocka naprej do današnjih permutacij. 

Vse to mi je po malem rojilo po glavi med vandranjem po letošnjem jazzu. In kaj je omrežilo in pomnilo uho? Najprej dražestno izrazen rockovski glas z jazzovskimi finesami krasne Mariam Wallentin s še vedno čvrstim in konkretno hrupnim in udarnim  triom Fire! Ta skandinavska trojka (tokrat z drugim basistom) je še vedno, sploh če upoštevamo še orkester, ki ga je sestavil Mats Gustafsson, ena najbolj prodornih, udarnih postav z novojazzovskih robov. Je dobra zasenčena patina s starim repetitivnim tripom. Tu sta dva kontrabasovska sola: svežina z medidativnim lokovanjem mlajšega avstrijskega kontrabasista Manuja Mayra in vedno znova hecne kombinacije s kakšno utečeno potegavščino preveč kabarejsko teatralne Joëlle Léandre. Drago Ivanuša je v petek popoldan pred presenetljivo številnim občinstvom v Linhartovi dvorani odigral svoj najboljši klavirski solo recital doslej, pianist raste z La Bête humaine, je vse bolj impulziven in širokih razponov, predvsem pa odločno vihrav za vsako odigrano noto. Chicaško- evropski kvartet Made to Break je vsaj zame najboljši novojazzovski koncert festivala, obenem pa je to najbolj originalna skupina pihalca Kena Vandermarka v zadnjem času, duhovita, odmerjenih kontrastov med pop formo in aranžiranimi komornimi deli, s taktnim in subtilnim elektrofonikom Christofom Kurzmannom, enim redkim za »laptopom« in elektronskimi zvočili, ki ne determinira, ampak muzicira in se dejavno, iskrivo odziva na skupno igro. V četrtek me je popoldan v parku zaustavila Abeceda s pevko Veroniko Kumar in posedenim na sončni dan sredi improviziranega kosa dala mehko in koketno zapeti jazzovski standard, ki ga je druščina začela simpatično nerodno razstavljati – fina impro-poštevanka v zadregi. Za las sem ujel le sklepni del koncerta okteta pianistke Kaje Draksler, toda kakšen finale je to bil: prava ljudska himna, z mikavnimi šolanimi glasovi in zrnato aylerjevsko erupcijo drugače povsem zvesto beročega, podrejenega kompleksni in ambiciozni kompozicijski tvarini za glasove in ansambel, nizozemskega saksofonista in klarinetista Aba Baarsa. Eden najbolj svetlih momentov letošnjega jazza. Saksofonistu Igorju Lumpretu, ki je pred dvema letoma s kvartetom odigral enega najboljših koncertov domačih glasbenikov, od kar jih gledam na festivalu, nova izbrana skupina (z dvema Chicagovcema v bendu, čelistko Tomeko Reid in bobnarjem Chadom Taylorjem, in impozantnim kubanskim pianistom iz NY, Aruanom Ortizom) in izvedba nista stekli –  Chromatic Vortex so v predlogu, konture in smer novejšega Lumpertovega skladanja (tudi za vokal) se šele nakazujejo.

Kaja Draksler Octet, foto: Nada Žgank

Ko sem pred dvema letoma na festivalu v Sarajevu prvič doživel maraton niza kratkih koncizno zapisanih atonalnih »bagatel« Johna Zorna za različne postave z vmesnimi prostori za relativno prosto obdelavo posameznih izvajalcev, ki puščajo dovolj prostora za avtorsko imaginacijo, je bilo jasno, da bi si to zaslužila tudi Ljubljana. Bagatele v veliki dvorani CD so bile bogatejše za dva  dodatna nastopa-izvedbi. Mnenja ne spreminjam. Ostanki (že delno historične) nove muzike downtowna Manhattna, ki jih okrog sebe še zbere skladatelj improvizator (dobro plača in še vsi so deležni javne pozornosti, tudi to je del deala), so v teh štirih urah razgibane, zafrknjene štiklce številnih amplitud, preskokov, dali multižanrski, večslogovni novomuzični »spektakel«, ob katerem lahko kdo viha nos ali poka od navdušenja, vsekakor pa ob zahtevni tvarini kdo težko reče, da ta reč ni bila pošteno ubrisana, nadzorovano načrtovana in mojstrsko odigrana – spektakularna. Zorn sklada za znance iz kroga, za njihov zven, persone, njihove kalkulirane, vštete odzive na določeno zahtevo po submisivnosti (nekateri so napol vdani interpreti, drugi anarhični rušilci, vendar v zakoličenih mejah, ki jih postavlja, premika le on). Glede na znano akustiko velike dvorane (zbranih približno 800–900 poslušalcev) je bilo skoraj pričakovati, da jo bodo slabše odnesli hrupnejši, električno ojačani bendi, rock, jazz in sodobni R&B bendi, ravno drugače od sarajevskih razmer. Edino HC mladci Trigger, ki niso več najstniki, kar so še bili v Sarajevu, so jo dobro odnesli, ker pač – kot se za mularijo spodobi – ne jebejo z nadvse telesnim špilom. Tudi vedno odrezav kvartet Masada, ki ostaja del post-ornettove HC-jazz paradigme, je zvok nekoliko spodnesel, ne pa spodsekal. Ta kvartet je preprosto izjemen. Tokrat sem bil bolj pozoren na različne interpretacije istih bagatel, kjer zares šele nastane prava zabava v žanrskih in slogovnih posegih zasedb. Na kratko: ponovno sta bila izvrstna, klasično virtuozna pianistka Sylvie Curvoisier in violinist Mark Feldman, tudi druga pianistka s podobnimi afinitetami do nove glasbe, Kris Davis, je skupaj s kitaristko Mary Halvorson in kolegi odigrala zelo decentno, zgibano verzijo bagatel. Na enaki ravni kot v Sarajevu sta že skoraj »nesramno predobra« akustična kitarista Gyan Riley in Julian Lage, s sprevračanjem konvencionalne liričnosti in arabesknosti dueta kitar na perverznem robu »pocukranosti« z nekaj tečnobe, ki je imanentna komadom. Oba sola – trobentarja Petra Evansa in »laptoparke«, elektrofoničarke Ikue Mori – sta šla daleč čez. Evans je hudirjev trobentač, ki je malone odigral bagatelni medley z vmesnimi akrobacijami,  modulacijami tona, preskoki, ki jim prav ležejo preskribirani ostri lomi. Prava radost pa je bila vnovič slišati (z drugačno predelavo in odbirom bagatel kot v Sarajevu) Ikue Mori z dozdevno melanholičnim nizanjem melodij z emulacijo klaviatur s šumnimi finesami, drobnimi pregibanji-programiranega  tonskega niza komadov, ki so – res presenetljivo – povsem napolnili, šamansko osvojili dvorano in se plazili po njenih stenah. (Majhna privatna anekdota, s Kenom Vandermarkom sva vzneseno in občudujoče ugotavljala, da Ikue Mori od svojih začetkov z bendom DNA konec sedemdesetih do danes ne popušča, vedno pride na dan s krasnimi, novimi idejami; to, da je imenitno muzičistko untergunta končno videlo in slišalo toliko ljudi skupaj, kljub njenim večkratnim nastopom pri nas, je morda največja posamezna odlika paketa bagatel z izjemnimi glasbenicami in glasbeniki.) Bagatele so daleč najbolj izzivalen kompozicijski delež/poseg Zorna v zadnjem času, resen oddih po kapitaliziranih pesmaricah z judovskimi motivi. V njegovem načinu pisanja/skladanja, organizacije in dela s krogom sodelavcev, bendi se ni veliko spremenilo, kar ne pomeni, da ni docela neortodoksen in socialno devianten od utečenih načinov, le krog po malem še širi, vanj kooptira druge. Menim, da si je Ljubljana bagatele za jubilejni festival pošteno zaslužila, kar je zbrano občinstvo tudi odkrito pokazalo z izjemno lepim odzivom. Ob vseh dobrih norostih je vendarle perverzno anahrono gledati šefa, kako dirigira, odmerja, ustavlja, usmerja skozi zahteven preskript navit alter-treš-rock bend, kot je Asmodeus (sicer mnogo bolj rušilno hardcorovski  v Sarajevu, a Trevor Dunn je ob kitaristu Ribotu in bateriji Grohowskega globoko umazan basist, imenitno zapacani bombarder v globočinah.) In, dodam, nikoli se ne naveličam gledati magije za bobni Joeya Barona in Kennyja Wollesena (zadnjega še raje na vibrafonu), ne glede na ansambel. Je pa še druga ironija, toliko dobrega, sočnega »swinga« na enem kupu, jazziranja v najboljšem tradicionalnem pomenu besede, ob vsej raznolikosti bagatelnežev, pravzaprav na vsem festivalu nismo slišali. In to od – eklektičnih premaknjencev, ki svojo ekscentričnost radi kažejo.

Zornova »dobrodelna«  uvertura s hermetičnimi javnimi vajami na orglah (za kakšnih 600–700 ljudi) je bila pa tudi krepko presenečenje. Ko je enkrat preštel registre, ujel trk različnih frekvenc, nastavil zanko in jo pognal, spominjala je na najbolj perfidni »elektro-loop«, in so Cankarjeve orgle malo zaječale, malo pa tudi zadovoljno zapredle, se je v nekaj trenutkih odvil eden boljših zvočnih/ambientalnih pripetljajev – z zbadljivim saksofonskim klicem zraven, ki je samo spomnil, da ima ta tip med tisočimi altsaksofonisti enega redkih takoj prepoznavnih zvenov (koliko jih je še takih – recimo, po Ornettu ali ob njem: Jimmy Lyons, Henry Threadgill, Roscoe Mitchell, Arthur Blythe, Carlos Ward, morda Trevor Watts, pa Gregg Ward, počasi bo mogoče tam Chris Pitsiokos … Res jih ni veliko). Špasna »hermetika« z neobičajnim orglarjem.

Opomba: Nekaj še manjka. Morda je napočil čas, da pri nas kdo (sploh ni nujno, da je to tzadik s svojimi) izvede izjemen Zornov komad-igro za improvizatorje Cobra. Predlog jazz festivalu ali improvizatorskim krogom, povabite Newyorčana Anthonyja Colemana (bil je zraven od zametkov Cobre in drugih podobnih iger na začetku osemdesetih), naj komad z znakovnim sistemom in načini izklicevanja, »rufanja«, odvadi z domačimi improvizatorji. Prevelik komad je, da ga ne bi »odkartali«. 

Po tem kratkem pregledu in nekaj kratkih mnenjih in sodbah ostane še sklepno dejanje letošnjega festivala in z njim povezano vprašanje – ali je bila selitev v poletno gledališče Križank s koncertom Snarky Puppy sploh potrebna? Ne glede na dež in vse zoprnije v zvezi s tem, je bila selitev festivalskega dne v staro jazzovko porizorišče – poletno gledališče Križank – popolna antiteza vsega dogajanja prej, malone izničenje. Menim tudi, da ljubljanski jazz festival nima kaj početi v Kinu Šiška (naj bo ta zraven pri soprodukciji koncerta ali ne), ne glede na upravljanje dveh mestnih javnih zavodov z dvema javnima prostoroma. Snarky Puppy so sicer bend, ki je zame precej bolj intriganten zaradi kolektivne organizacije skupine, dolgoletnega ubiranja strategij, načina delovanja kot pa zaradi izvabljenih muzik, ki so tipično, po malem trendovsko regresivno strganje po naplavinah različnih poskusov hibridizacije v pop-rock polju z jazzovskimi nastavki. Njihova aktualnost, tak je moj vtis, je ravno v zanimivo podani ravnodušni dolgočasnosti (če ne celo zdolgočasenosti), s katero proizvajajo muziko, napolnjeno z zvoki klaviatur, ki so nekdaj veljale za »hladne«, danes pa po generaciji in pol, razodevajoče učinkujejo »toplo«, »avtentično« z mimobežnimi referencami na sound svojih herojev, ki jih ne pozabijo omenjati ali sproti glasbeno označiti. Ni problema, so tak, perfektno starikav mlad pop bend s hakeljci, ki izdajajo širšo vednost in znanje. Naj bo, taki koncerti so koristni spoznavni večeri, podobno kot pred leti stik z norveškim kolektivom še daljše kilometrine Jaga Jazzist. Drugo je, kakšna znamenja prireditelj festivala pošilja s takšnim sklepnim koncertom jubilejnega festivala.

V zvezi s Križankami in poletnim gledališčem, ki sta bila dolgoletni mitski kraj jazz festivala (in še niza drugih koncertov in festivalov, zaradi katerih so postale tako spektakularno simbolično zbirališče), pa bi rad dodal tole, z nekaj zgodovinskega zlopamtila. 

Pred 27. aprilom 2016, ko so zgodaj v letu pristojni s Festivala Ljubljana namestili/potegnili platno čez poletno gledališče Križank zaradi državne proslave, je bila vremenska napoved po prazniku povsem jasna – ohladitev in zelo verjetne snežne padavine. Je Festival Ljubljana z direktorjem Darkom Brlekom tedaj pospravil streho? Ne. Prišlo je do polomije. Je kdo na Festivalu Ljubljana za to javno sramoto in škandalozno upravljanje z javnim prireditvenim prostorom odgovarjal? Ne. Potem je seveda začelo prihajati do vseh zapletov glede gradbeniških zadev, dovoljenj, pa glede potresne varnosti srednje šole za oblikovanje v neprimernih prostorih Križank, poleg je seveda še Plečnik in dediščinski posegi “vanj” itd. Toda Festival Ljubljana še kar operira s Križankami in se gre v posmeh vsem svojo hohštaplersko opereto, če je treba tudi na belih lipicancih. Je pa slab upravitelj pomembnega javnega koncertnega prostora. To je kar pre-le-po. Če kdo hoče iz javnega spremljanja prireditev v dežju v nekih pelerinah narediti žur (kot svoj čas Novomeščani na Rock Otočcu iz valjanja v blatu), naj, ampak Križanke so bile prostor, kjer za to ni bilo potrebe. Prepomemben prostor, da se nekdo iz njega s tako aroganco zafrkava. Zato je vprašanje o zadnjem koncertu jazz festivala v Križankah čisto na mestu.

Šestdesetka na jazzu v Ljubljani je postregla z dobro prireditvijo, potrdila svoj status in dobila tudi zgodovinsko potrdilo, da jazz v Ljubljani po letu 1982 ni bil nikoli zares retradicionaliziran, kar bi danes glede na stanje muziciranja v svetu pomenilo resno zagato. Pokazali so mi program jazz festivala na Dunaju (užas, tam so šli pod jazzovsko marelo v mainstream pop). Ljubljanski festival je prepomemben, da bi se šli z njim te stare, neproduktivne igre. In tole letos je bil resni pokazatelj, da prireditelja vsaj na programski ravni v glavnem ne zanimajo. Ga tudi nimajo za kaj.