Basist in improvizator Jošt Drašler se je skupaj z britanskim violinistom in improvizatorjem Benedictom Taylorjem v mesecu septembru mudil na krajši turneji v Veliki Britaniji. Skupaj (ter enkrat v triu s klarinetistom Tomom Jacksonom) sta nastopila v znanih londoskih placih za eksperimentalno glasbo, v Hundred Years Gallery, IKLECTIK in v Arch 1 ter v prostoru At the Coach House v Brightonu. Na vseh koncertih sta se srečevala z v Angliji delujočimi improvizatoricami in improvizatorji različnih generacij. Obenem sta v Londonu nastopila tudi na znameniti radijski postaji Resonance.fm. Tule je njegov dnevnik s pričujoče turneje…
19.9.
Na letališču Stansted sem, popolnoma zmeden z novim pametnim telefonom v roki, pristal ob 23.30. Sledeč nosu, ker druge možnosti pač nisem imel, sem začuda uspel za las ujeti avtobus številka A9, ki vodi do stadiona West ham, kjer me je – začuda brez viole v roki – čakal Benedict. Odpeljala sva se do Forest Gate-a, kjer domuje. Brez zadržkov se je »adaptacija« na novo okolje nadaljevala. Po treh vrčkih se oba odpraviva spat.
20.9.
Po angleškem zajtrku jo mahneva do centra. Bojda v Nacionalni galeriji razstavljajo francoske impresioniste. Na srečo ni bilo gneče (razen pri Van Goghovih sončnicah) pa tudi Cezanneovih del še nisem videl in, bogme, res so impresivna. Bil je petek in otočani jo po službi ne glede na status ucvrejo na pivo. Med sprehodom, dolg je bil kakih 7 km, do Hundred Years Gallery se je trlo belih ovratnikov, ki so stoje srkali pred nabito polnimi pubi. Pred koncertom pojeva zajeten vietnamski obrok in vstopiva v klub. Takoj opazim prijetnega možica za šankom, ki mi poda roko in izroči kontrabas (uporabljal sem ga v času turneje po otoku). Kasneje se izkaže, da je programski direktor prostora in anarhist in še Škot zapovrh. Stopnice vodijo do kletnega prostora, ki je koncertno prizorišče in galerija obenem.
Koncert se je začel točno. Vstopnina je bila za vse brez izjem enaka. Nastopil je band, ki je pred kratkim posnel zgoščenko, vsaj tako ga napove basist Pierpaolo Martino. Začeli so Steve Baresford, Pierpaolo in vrhunska bobnarka Valentina Magaletti. Kasneje se jim pridružita Adrian Northover in N.O. Moore. Muzika, ki so jo izvajali, je v meni vzbudila neverjetno zanimanje. Mehko pulziranje ritem sekcije z občasnimi ekscesi »solistov« je v kontinuirani maniri ustvarjalo vedno nove in nove teksture in to na neverjetno uravnotežen način. Ob tem se bobnarka ni »klišejsko« odzivala na vse mrgoleče impulze kolegov in jim skušala dinamično parirati, marveč je vztrajala pri svojem mezzopiano drobljenju. Izjemen koncert. V publiki nas je bilo okoli deset, med drugim tudi Adam Bohman, ki ga je bilo prav ganljivo opazovati, kako navdušeno je aplavdiral in potem tekel na zadnji bus, ki ga je odpeljal v uro in pol oddaljeni South London, kjer živi.
21.9.
Po angleškem zajtrku in dopoldanskem počitku se okoli 14. ure odpraviva v center. Pri Waterloo bridgeu srečava Johna Malkovicha, nekaj pojeva in peš do Hundred Years Gallery na koncert. Igrava v imenitni družbi dveh starost (John Russell in Matthew Hutchinson) in glasbenikov najine generacije (Cath Roberts, Andrew Lisle, Rachel Musson). Po približno enournem privajanju na »izposojen« kontrabas se koncert začne. Prednost dobijo starejši.
John Russell je še vedno v izjemni formi (pa ne tisti, ki ima opravka z vsebino) in to je lepo demonstriral. Vstopila sta po angleško, takoj v snov, jo prijeti in od tam naprej vztrajati do konca. Za njima sva nastopila midva v duu. Igrala sva približno 25 minut, tako kot vsi ostali nastopajoči na dogodku. Občutek je bil dober. Kontrabas se je dodobra začel uigravati. Menjava inštrumenta zna biti navdihujoča reč … Trio za nama je igral udarno in glasno v čuječi maniri. Po bisu smo pospravili in odhiteli po stopnicah gor na pivo in čik. Graham je rekel, da je bas lepo zvenel in ko sem ga vprašal, ali bi potreboval kaj novcev za najem, je odvrnil, da ne, da je anarhist. Ko ponovno pride v Slovenijo, mu pač vrnem uslugo. Tak je dogovor.
Kljub ne preveč dobremu obisku dogodka, vsi zadovoljni in srečni. Zdi se, da nov obraz (kar upam, da pomeni tudi svež zvok) pri otočanih vzbudi pozornost. Vsaj po pogovorih sodeč je tako. Vse jih zanima. Od kod? Zakaj? Kako to? No, ko povem, da prihajam iz Slovenije, praviloma vsi zastrižejo z ušesi, češ da so že slišali za tamkajšnjo majhno, a dejavno in zdravo sceno. Vsi poznajo Jazz Cerkno denimo (Rachel je tam igrala letos).
22.9.
Tokrat jo brez angleškega zajtrka pičiva direktno v prostore radia Resonance.fm. Sprejme naju možic Ivor Kallin, s katerim v nadvse sproščenem vzdušju uro in pol kramljamo, poslušamo, igramo. Predvaja se nekaj najinih svežih in malo manj svežih reči, na »menu« pa pride tudi kaj, kar naju v zadnjem času glasbeno vznemirja. Tonski mojster naštima mikrofone in gremo. Brez tonske direktno v eter. Med drugim predvajam tudi Za v razrez Olfamoštva. Tonski mojster in Kallin nad navdušena, ko povem, da sem član. Aha, še nekaj. Vsi glasbeni zanesenjaki v Londonu poznajo Širom.
Tom Jackson naju že čaka v pubu, do katerega pešačiva dobrih 10 minut. Podkrepljeni počasi odidemo do prizorišča z imenom IKLECTIK, kjer se je odvijal mini CRAM festival (CRAM je glasbena založba, ki jo vodi Benedict, in večkrat na leto organizira koncerte po Londonu). Dvorana je perfektna, z visokim lesenim stropom. Na oko sprejme kakih 200 obiskovalcev. Zgleda tako kot kak velik prenovljen skedenj.
Začelo se je s performansom (Neil Luck in Adam de la Cour). Tap dance, objekti, govor, miza. Vse to na komičen način komentira ujetost v zanko absurda vsakdana. Improvizirano. Sveže. Nadaljevali smo mi trije. Pred koncertov dvignem »action«. Prava poteza. Prvič s Tomom v manjši formaciji. Včasih steče, kdaj pa tudi ne. Tokrat je steklo. IKLECTIK ima res dobro akustiko. Steve Beresford in Blanca Regina sta zaključila. Nikoli ne bom pozabil tistih nekaj akordov, ki jih je zaigral na koncu, kot tudi ne tega, kar mi je rekel po koncertu ob stisku roke pred vhodom. Malo publike, veliko vsebine. Po koncertu Blanca pristopi in pove, da pozna Sonico in Briclja.
23.9.
Po angleškem zajtrku, ki je bil tokrat res obilen, sva odrinila s podzemno v center do galerije Tate Modern. Tam imajo Rothko room, ki je pustil močnejši vtis kot razstava na Dunaju. Tudi Monet je vsekal. V Brighton se odpeljeva z vlakom in ob prihodu naju na tamkajšnji železniški postaji že čaka organizator dogodka, s pločevinko v roki. Medtem ko hodimo do koncertnega prostora (At the Coach House), se dobesedno zaletimo v protestno povorko LGBT gibanja, ki poteka navdušujoče mirno. Za Brighton bi si po pričevanjih bilo vredno vzeti več časa. Nisva ga imela. Na hitro pojest in igrat.
Začela je Dolly Turing, ki je v svoj iskren, ezoteričen, a nepretenciozen nastop vpletla marsikaj, vključno z neverjetno nalezljivim spontanim smehom. Nadalje sta nastopila domačina, starosta Gus Garside – čigar kontrabas sem si izposodil ob tej priložnosti — in Paul Morgan. Elektroakustični minimalizem s počasi raztapljajočim se droneom, potisnjenim v ozadje. Nazadnje midva. To pot sva imela na voljo 40 minut, če sva hotela v London še isti dan. Vseh štirideset sva izkoristila. Morda odločitev, da igram Gusov bas, ni bila najbolj modra. Pot nazaj je bila dolga, zato sva si jo krajšala.
24.9.
Po opoldanskem angleškem zajtrku, ki sva ga delila s Tomom, smo peš vandrali po parku v bližini. Po kakih dveh urah se ulije in nas pošteno namoči. Vseh detajlov ne pomnim, vem samo, da se na neki točki znajdemo pred Benedictovim vhodom. Preoblekli smo se in počasi odšli proti naslednjemu prizorišču. Arch 1. Na poti do kluba poberemo Daniela Thompsona. Tom se poslovi. Ko vstopimo, nas sprejme dobro razpoloženi temnopolti gospodič. Iz zvočnikov se sliši muzika šestdesetih. Nad zvočniki se občasno zasliši vlak, ki vozi eno nadstropje više.
Začela sta Ute Kanngiesser in nekdo na ventilatorju in kontaktnem mikrofonu. Potem sva nastopila midva. Obokan strop je obema ustrezal. Set je bil spet dolg 30 minut. Za nama sta igrala Emil Karlsen na bobnih in Daniel Thompson na kitari. Danov ton in pristop premore neverjetno jasnost, a tudi bobni niso bili od muh. Po koncertu me je Ute opomnila, da sva že igrala, in sicer v Ljubljani na delavnici na Neposlušnem leta 2014.
25.9.
Na pameten telefon se v vmesnem času navadim in poln vtisov odidem na letališče Stansted.
Pristanek na Brniku je, kako naj rečem, mehko trd …
