V seriji pogovorov med glasbeniki začenjamo s pogovorom med dvema basistoma in improvizatorjema, Joštom Drašlerjem in Tomažem Gromom. Skupaj igrata v zasedbi Oholo, večkrat sta improvizirala skupaj v različnih formacijah, kljub istemu glasbilu pa izhajata iz različnih izhodišč in iz samosvojih zvočnih govoric in idej. Jošta Drašlerja poznamo kot kontrabasista, ki se udejstvuje v svobodni improvizaciji, free jazzu, jazzu in rockerskih ter indie rockerskih zasedbah. Ob študiju muzikologije je študiral kontrabas na Deželnem konzervatoriju v Celovcu. Učil se je tudi pri znanemu slovenskemu improvizatorju Zlatku Kaučiču, pri katerem je sodeloval v njegovih večjih zasedbah (Orchestra Senza Confini, Kombo, Cerkno Jubileum Orchestra), z bratom Vidom Drašlerjem in pihalcem Markom Karlovčecom tvori ognjevit free jazzovski trio DKD Trio, s katerim so povili ploščo in nastopali doma in v tujini. Je član Balžarlorsky-Drašler 3o, ansambla Olfamoštvo in zasedbe bobnarja Aleša Rendle, veliko pa sodeluje z Mariom Rechternom in Lindo Sharrock, Aleksandrom Škorićem in Benedictom Taylorjem. V letošnjem letu je posnel solistično ploščo za kontrabas The Balloon Catcher, v okrilju Zavoda Sploh pa deluje kot programski sovodja cikla Neforma, v katerem se skozi improvizacijo srečujejo glasba, sodobni ples in perfomens. Obenem je aktivno dejaven na sceni kot organizator dogodkov na Vrhniki in v Bistrici ob Sotli. Predvsem tu v manjšem lokalnem okolju skupaj s širšo ekipo posameznikov snujejo spontane, nove pristope k ustaljenim formam prezentacije koncertnih dogodkov, k drugačnim načinom poslušanja, organiziranja, druženja in mišljenja.
Tomaž Grom je o pričujočem intervjuju napisal sledeče: ‘Z Joštom Drašlerjem sva se najprej dve uri prosto pogovarjala. Na osnovi tega pogovora sem sestavil vprašanja, na katera je Jošt pisno odgovoril.’
Tomaž Grom: Jošt, kaj počneš zadnje čase?
Jošt Drašler: “Ma, nič posebnega.”
Tomaž Grom: Aha, čisto nič?
Jošt Drašler: “Ma, nekaj je. Ob torkih učim, imam vaje v triu s saksofonistom Juretom Boršičem in bobnarjem Vidom Drašlerjem, igram promocijski koncert ob izidu zgoščenke z zasedbo Aleša Rendle. V Sohu, nad Guliverjem. Tam, kjer sem enkrat že igral z Buh bendom. Igral bom tudi tri solo koncerte: enega v sklopu koncertov Rojišče na Vrhniki, drugega v Soteski, v sklopu Studia 8, in tretjega decembra v Cerknem na Keltiki. Pozimi odpotujem v Anglijo, kjer bova z violistom Beneditctom Taylorjem igrala nekaj duo koncertov. Je pa trio z Vidom in Boršičem edini bend, ostalo so zasedbe.”
Tomaž Grom: V čem pa je razlika med bendom in zasedbo?
Jošt Drašler: “Bend redno vadi, se dobiva. Kompozicijski postopki se sprejemajo na bazi konsenza. Vsi vpleteni se morajo strinjati. Horizontalna demokracija takorekoč. Na vajah s triom najprej dvajset minut igramo v maniri Ornetta Colemana, kasneje se posvetimo kompozicijam. Skozi ponavljanje osnovne teme skušamo izluščiti bistveno in odkrivati lastni zvok. Prek prakse. Ta je pomembna. Vsi trije tudi komponiramo.”
Tomaž Grom: Si že kdaj bil del kakega benda?
Jošt Drašler: “Ja, Balžalorsky-Drašler trio, Kombo, Zmajev rep, Oholu že težko rečem bend.”
Tomaž Grom: Kako si se znašel v zasedbi Aleša Rendle?
Jošt Drašler: “Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem se v Birdlandu na »sessionih« bolje počutil, kot pri Gajotu. Se mi je zdelo bolj odprto. Jaz sem se v jazz sam educiral preko TV-ja. V Bistrici ni bilo nič. Na TV-ju je bil Rončel. Tam sem videl Quatebriga. Stric mi je dal ploščo Revolution in the Zoo. To mi je bilo res všeč, bolj kot Grašič. No, v Birdlandu sem zagledal te ljudi. Rendlo, De Glerio, Leonardija. Sanjal sem, kako bom nekoč igral z njimi. To so bili moji vzorniki. Čez pet let me pa Rendla pokliče in povabi v bend. Je nekje slišal, da Jošt nekaj zna. Kakšna čast. Po dvanajstih letih sem še vedno zraven…”
Tomaž Grom: Si takrat tudi zaigral na »sessionih«?
Jošt Drašler: “Ne, si še nisem upal. Sem imel prevelik rešpekt.”
Tomaž Grom: In če to primerjaš z današnjimi sešni?
Jošt Drašler: “Danes je to drugače. Mladi gredo, takoj ko dobijo priliko, na oder. Se mi zdi, da jim manjka odgovornosti. Se nič ne sprašujejo, vse je nekako samoumevno.”
Tomaž Grom: Kakšna se ti zdi razlika med občinstvom na koncertih z Rendlino zasedbo in kakšna na serialki Confine aperto?
Jošt Drašler: “Razlike so po eni strani velike, po drugi pa niti ne. Včasih je težko oceniti, katera publika bolje zaznava, sprejema, posluša glasbo, saj Rendlin kvartet izvaja bolj žanrsko določljivo muziko in načeloma pritegne širše občinstvo. Škripanja je tam le za vzorec. Raje bi primerjal ljubljansko impro občinstvo z dunajskim na primer, ki ima mnogo daljšo tradicijo prirejanja koncertov tovrstnih muzik, kar je privedlo do tega, da jih obiskuje mnogo starejše poslušalstvo. Nekoč se je znanec pošalil, da na Dunaju srečuje med publiko sivolase gospode in spremlja koncerte ob vonju klobas, v Ljubljani pa dolgolase mladeniče in mladenke ter vonja marihuano. Sicer pa je kjerkoli na svetu podobno. Ti prostori so majhni. Po največ sto »neposlušnih« ušes sprejmejo.”
Tomaž Grom: Kaj vse vpliva na potek glasbene improvizacije v koncertnem kontekstu?
Jošt Drašler: “Veliko dejavnikov je. Od akustičnih, psihoakustičnih (luč, vonj v prostoru …), do na videz popolnoma banalnih (npr. kaj si jedel ob zadnjem obroku). Tudi pozicija publike je zelo pomembna. Nerad igram, če je poslušalstvo predaleč stran od glasbenika. Hočem, da začutijo inštrument do drobovja. Ko je vzpostavljena prevelika distanca med sodelujučimi, to nikoli ni dobro. Zagotovo pa že sama prisotnost občinstva močno vpliva na boljši fokus glasbenika. Še sploh, ko se bariera med špilavcem in poslušalcem zabriše in se zdi, da vibracija poslušanja sokreira glasbeno tvarino. No, to se mi zdi pa idealna situacija za improvizacijo. Taka utopična ideja skupnosti se zimprovizira skozi koncertno izkušnjo. Ko smo vsi, s publiko vred, navdahnjeni, je to mogoče doseči. To je v resnici lahko močna kolektivna izkušnja.”
Tomaž Grom: Kaj vse se ti zdijo danes razlogi za improvizacijo v koncertnem kontekstu?
Jošt Drašler: “Težko vprašanje. Na t.i. ljubljanski sceni je koncertov ogromno. Mislim, da smo oni dan našteli v mesecu septembru po vsej Sloveniji štirideset dogodkov, od tega dva festivala. Tudi prostorov je dovolj. Sprašujem pa se, kako je možno, da kar naenkrat toliko glasbenikov svobodno improvizira? Od kod motiv. Scena nenadoma, iz danes na jutri, tako vznikne. Veliko mladih glasbenikov koncertira, odpira nove prostore in je aktivnih. Verjetno v Ljubljani lažje in hitreje prideš do odra, če si glasbenik improvizator, kot pa če si kantavtor na primer. Kar absurdno ne? Razlogov za tako situacijo ne poznam, se jih pa da slutiti. Niti ne morem reči, ali je to dobro ali slabo. Včasih smo imeli zelo intenzivno obdobje na Raziskavi refleksiji, ki jo še vedno organiziraš. Sploh med leti 2010 – 2014 je bilo močno. Praktično nisi smel manjkati. Potreba po igranju je bila izjemna. Refleksije eksplozivne. Enkrat na mesec se je organiziralo brezplačne koncerte, ad hoc zasedbe je sestavljal vsakič nekdo od nas. Gibanje takorekoč. Tistih ducat glasbenikov je bilo verjetno ključnih za vznik ljubljanske scene.”
Tomaž Grom: Se ti zdi, da je bilo včasih drugače?
Jošt Drašler: “Sam sem vzgojen v prostorih, ki so grajeni od spodaj navzgor. V teh prostorih še danes največ igram. V bistvu se mi koncertiranje v impro kontekstu v tem momentu ne zdi tako zelo nujno. Morda ga je celo preveč. Se mi pa večdnevna mednarodna srečanja in muziciranja zdijo blazno intrigantna (Improcon v malem). Celo zelo pomembna. V Bistrici ob Sotli v Klubu Metulj se kdaj dobimo. Skupaj z Mitjo jih organiziramo. Zgodijo se spontane poslušalnice, pogledamo kak dokumentarni film. V času druženja se vzpostavi mini knjižnica s čtivom v glavnem literature 20. stoletja. Poslušamo vedno svežo, nikoli zastarelo svobodnjaško muziko iz šestdesetih, sedemdesetih let (na relaciji Chicago, New York, London, Wuppertal), pa tudi ostale sodobnejše marginalne zadevščine. Zgodi pa se tudi, da utopično skozi prizmo freeimpro modela mislimo družbo…”
Tomaž Grom: Kako se pripravljaš na solo koncert improvizirane glasbe in kako na koncert z zasedbo Aleša Rendle?
Jošt Drašler: “Že nekaj časa prakticiram precej fizičen odnos do inštrumenta. Vzdržujem kondicijo. Enostavno. Poprimem za inštrument in igram. Na začetku skušam čim manj razmišljati in ne raziskujem inventivnih metod ipd. Ko sem dobro ogret, pa začnejo stvari drugače zveneti in takrat si privoščim več eksperimentiranja, tveganja in razvoja le tega. Za solo koncert moram biti pripravljen iz danes na jutri, če je treba. Rutina je zelo pomembna. Drugače je pri zasedbah, kjer se od tebe pričakuje, da igraš po zapisu. Tu smo na čisto drugem glasbenem polju. Izhodišče je popolnoma drugo. No, sicer pa pri Rendli ni vse do potankosti izpisano. Na določenih mestih igramo v »freejazzovski« maniri. Tam skušam odpreti ušesa in izstopiti iz klasične vloge, ki mi sicer pritiče v zasedbi, hkrati pa moram skrbeti, da skupaj zazvenimo.”
Tomaž Grom: Kdaj te inštrument najbolj preseneti, uboga, inspirira, navdušuje in kdaj blokira, utesnjuje?
Jošt Drašler: “Spremembe so ključne. Včasih je dovolj, da menjaš strune, vse začne drugače zveneti. Ampak to so bolj tehnični razlogi. V koncertni situaciji pa ponavadi prihaja do presenečenj takrat, ko te inštrument ne uboga. Ta presenečenja lahko povročijo panično reakcijo, v tistem trenutku tudi poslušaš slabše. Pozornosti ni več. Težave lahko rešiš na kreativen način, če si seveda na to pripravljen. Naučiti se moraš sprejemanja tovrstnih zagat. To je lahko zelo inspirativen moment. Od tod lahko na novo gradiš naprej. Rezultat je ponavadi vedno intriganten in svež.”
Tomaž Grom: Kateri so tvoji izzivi, ko igraš improvizirano glasbo in kateri, ko igraš v bendu, npr. z Buhom?
Jošt Drašler: “Imperativ pri Buhu je odigrati enako ali vsaj sorodno oz. podobno linijo ali rif. Igramo kompozicije, ki imajo bolj ali manj predvidljive strukture (harmonske, ritmične, melodične). Dolžina skladb je določena, tempo je fiksen. Vokal je potisnjen močno v ospredje, torej je moja naloga vzpostaviti jasen harmonsko ritmičen fundament, ki je tudi dinamično odmerjen. Spremljava tako rekoč. Predvsem pa natančno veš, kaj čemu sledi. No, ko improviziram, se vse to obrne na glavo … Pri improvizaciji nikoli ne veš, kaj sledi. Izstopiš iz vloge spremljave, kar posledično zahteva igranje z še več odgovornosti. Pripravljen moraš biti tako rekoč na vse, hitre odzive, tudi tvegati, kar je vedno ključ do generiranja novih zvočnih nians, tekstur. Zdi pa se, da je kljub vsemu največji izziv izostreno medsebojno poslušanje.”
Tomaž Grom: Se ti zdi pomembno, da z določeno zasedbo igraš več koncertov zaporedoma in kaj ta kontinuiteta prinaša? (npr. duo z Benedictom Taylorjem)
Jošt Drašler: “Zelo pomembno. Skozi koncertiranje in refleksijo namreč bolje spoznavaš skupinski zvok, razvijaš različne možnosti, pelješ koncerte v različne smeri, itd. Kontinuiteta prinaša tudi osvoboditev. Bolj kot veš, kam gravitira zvočnost zasedbe, več svobode ti ta ponuja. Bolj kot razvijaš madsebojno zaupanje, več svobode imaš. Na zaupanju gradiš. Več kot je zaupanja, več si upaš, bolj si pogumen in več tvegaš. Na ta način lahko iznajdeš kaj, česar še ne poznaš, če le imaš ušesa odprta in če je stimulacija sošpilavcev močna in navdihujoča. Nikoli zares ne veš, kako se bo koncert odvijal, kaj točno boš ustvaril tudi ne. Veš pa, da si želiš delati dobro, svežo, intrigantno glasbo.”
Tomaž Grom: Raje igraš pred domačo publiko ali kje drugje in zakaj?
Jošt Drašler: “Scena je majhna. Publika obstaja in se celo povečuje in precej poveličuje to našo muziko. Pravzaprav igramo prijateljem. Mnogokrat poznaš prav vse poslušalce. In to osebno. In oni tebe. To morda pomeni, da pričakujejo, da boš igral tako »uspešno« kot na prejšnjem koncertu. Izvajal podobne trike, itd. To je po svoje dobro, če so kritični lahko primerjajo koncerte med sabo in si s tem profilirajo okus in mnenja. Se mi pa zdi, da je igrati pred publiko, ki te ne pozna, večji izziv. Sam dogodek ni tako predvidljiv in posledično tudi glasba ne. To dvoje se kar malo navezuje v resnici. Če dobro premislim, je skorajda lažje in konec koncev tudi bolj smiselno igrati, ko te ne poznajo. A ni občutek boljši, če nahraniš lačna ušesa?“
Tomaž Grom: Kaj je pravzaprav dober/uspešen koncert improvizirane glasbe?
Jošt Drašler: “Po moje niti ne gre toliko za uspešnost kot v bistvu za odgovornost do tega početja. To je namreč proces, katerega del so tudi problemi, ki jih je treba v realnem času reševati. Včasih ti to reševanje uspeva bolje, drugič slabše, zgodi se pa tudi, da bi se raje v zemljo vgreznil, kot pa nadaljeval z igranjem. Ni časa za analizo, medsebojni konsenz. Moraš se nekako prebiti skozi. Se truditi. Morda pomeni prav uspešen »preboj« tudi uspešen koncert. Delo, trud, predanost ali strast, če hočeš, igrajo ključno vlogo. Odgovornost do dogodka in tako naprej. Vsesplošna afiniteta do površinskega poslušanja, ki je v nevarnem porastu, nima tu kaj iskati. Tudi ta večni nesporazum in (ne)razumevanje pomena »svobode« nekaterih praktikantov svobodno improviziranih muzik je včasih smešno patetičen. Nisi svoboden. Podobno kot je svobodni trg paradoks, podobno kot je svoboda govora paradoks, je tudi svoboda pri improvizaciji paradoks. Ne moreš igrati karkoli in pika. Dostikrat se svoboda v tem primeru enači z brezbrižnostjo … Predvsem pa moraš odkriti in spoznati razloge za to početje. Preizpraševati moraš kako? in vedeti zakaj!… Sicer pa je uspešnost koncerta improvizirane glasbe nemogoče izmeriti. Kriteriji so namreč zelo osebni.“
Tomaž Grom: Bi izpostavil kakšen tvoj koncert improvizirane glasbe, ki je po tvoje zelo uspel in kakšnega, ki ni uspel?
Jošt Drašler: “Včasih so neuspehi tako boleči in nerešljivi, da se jih ne da premostiti v koncertni situaciji, na odru, v realnem času. Nerad se znajdem na odru v zasedbi na željo drugih t.i. kuratorjev. Naravnost obožujem pa situacije, ko prvič zaigram (ne na odru) z določenim glasbenikom, glasbenico. Te ad hoc variacije. Zaigraš in potem si podaš roko. Se predstaviš. Uspeh, če ga tako imenujemo, je v tem primeru v precejšnji meri odvisen od medsebojnega poslušanja (ob prvem srečanju ponavadi ušesa zardijo, tako globoko se posluša), skrbi za zvok, odprtosti, tudi norosti in … Ja, v resnici iskrenosti.”
Tomaž Grom: Kako se improvizirana in komponirana glasba dopolnjujeta? Se da izvlečke improvizacij vnašat v kompozicije in obratno?
Jošt Drašler: “Prav gotovo se. Sploh pa v solo situaciji, ko ni oklepanja na ostale glasbenike. (Komponiranje je v tem primeru tesno povezano z improviziranjem.) Ni toliko zunanjih glasbenih stimulacij. Včasih se mi zdi, da ko igram solo, samo recitiram že vnaprej nastavljeno idejo. (Pravzaprav izvajam kompozicijo.) A vendar ni tako enostavno. Zgodi se namreč, da zvok v prostoru in sam zvok tvojega inštrumenta zaradi akustičnih posledic, drugačnega konteksta itd. nenadoma začne zveneti drugače. Kljub temu da imaš razvit nek oseben jezik in da le redkoma uspeš presenetiti samega sebe, okoliščine vplivajo na razvoj, sosledje tekstur, odločitve, dramaturgijo, itd. Ne morem pa mimo tega, da je vedno, ko smo poskušali igrati preskribirano snov (kakšne izseke iz improvizacije), ko smo sledili partituri, nek pomemben element muzike umanjkal. Ne znam še formulirati, kaj nantančno je umanjkalo, vem samo, da je bil zvočni rezultat bolj tog. Kot da ne izpade dovolj zares. Zdi se mi pa, da na nezavedni ravni konstantno poteka obraten proces. Vse kar nas obdaja (zvočni in (nad)(ne)zvočni svet), nas je obdajalo in nas bo obdajalo, vpliva na improvizacijo.“
Tomaž Grom: Na katere načine se da poslušati improvizirano glasbo?
Jošt Drašler: “Zgolj in samo aktivno. Površinski poslušalec načeloma ne zdrži dolgo. Obstajajo pa tudi takšni, ki jo poslušajo, a je zares nikoli ne slišijo.“
