Serija koncertov Jazz v Narodnem domu, ki vsako leto poteka od jeseni do spomladi, beleži že približno 20-letno zgodovino, v sklopu le-te pa se je v Mariboru zvrstilo že mnogo jazzovskih mojstrov in zasedb. Tudi letošnja sezona sledi podobnim smernicam, od lanske jeseni do zdaj pa smo se lahko v Narodnem domu naužili mnogih znanih imen, kot so Han Bennink, Mats Gustafsson, Miles Okazaki in Kenny Grohowski, če omenimo le nekatere. V živo smo lahko slišali enega najbolj vročih imen newyorške scene, to je trio Ohad Talmor Newsreel, pa večplastni Omri Ziegele Tomorrow Trio, svobodnjaški »akcijski jazz« zasedbe Cortex, energični jazz-rock Freakdom ter novo kreativno formo The End, od domačih gostov pa je nastopil Kristjan Krajnčan z edinstvenim projektom DrummingCellist. Naslednji koncert v sklopu cikla bo trio Keïta – Bronnimann – Niggli, ki predstavlja presečišče afriških elementov in zahodnjaškega jazza, ujamete pa ga lahko 12. marca na Malem odru Narodnega doma v Mariboru. O programskih smernicah cikla, sceni v Mariboru in širše smo se pogovarjali z Davidom Braunom, nekdanjim glasbenim novinarjem (Radio MARŠ, Muska), nekdanjim programskim vodjem cikla Skrite note in festivala Izzven ter Jazz festivala Ljubljana. danes pa programskim vodjem Jazzlenta in cikla Jazz v Narodnem domu.
Po katerem ključu ste izbrali nastopajoče letošnjega cikla Jazz v Narodnem domu (lasten okus, naključnost zaradi turneje nastopajočih, priporočila …)?
Cikel Jazz v Narodnem domu obstaja (sicer sprva z drugim imenom) od decembra 1999. Približno takrat sem tudi prvič napisal vsebinsko obrazložitev cikla, saj smo se potegovali za javna sredstva na lokalnem in nacionalnem nivoju. Od tedaj in vse do danes je – vsaj v mojih očeh – cikel enak. Ob opazovanju posameznih koncertov se seveda utegne zdeti, da je bil prej takšen, sedaj pa je drugačen, vmes pa ni bil ne to in ne ono – toda jaz mislim, da ves čas sledi istim smernicam. Zato tudi vsako leto gledam dokument z isto vsebinsko obrazložitvijo cikla, ki jo od leta 1999 vrtim, dopolnjujem in spreminjam v želji, da bi upošteval vse vidike ter čim bolje opisal glasbeno pestrost cikla – in bolj kot to počnem (seveda predvsem zavoljo prijav na razpise), bolj se mi potrjuje, da je še zmeraj isti.
Spremembe so seveda v brez-papirni promociji cikla, saj smo skoraj v celoti prešli na splet in družbena omrežja, v napredku pri tehnični izvedbi ter na nekaterih drugih področjih delovanja – vsebinsko pa ocenjujem, da cikel sledi istim vodilom že 20 let.
Kar hočem dejati je, da v bistvu ne znam povedati, v čem se cikel »letos« razlikuje od katere koli druge sezone. Seveda pa pri izboru nastopajočih igrajo vlogo vse okoliščine, ki si jih naštela.
Imate tako kot za Jazzlent popolno svobodo pri izbiri?
Seveda.
Čemu je v sklopu cikla zgolj eden domač predstavnik? Kaj vas je pritegnilo pri projektu Drumming Cellist, da ste ga umestili na program?
V minulih letih je v Mariboru delovalo kar nekaj organizatorjev, ki so v svojem programu predstavljali pretežno slovenske izvajalce, zato se mi je zdelo (tudi po posvetu s preostalimi organizatorji) samoumevno, da v mestu, v katerem vsi nagovarjamo zelo maloštevilno občinstvo, vsak izmed nas ponudi največ, kar lahko. Na takšen način se je oblikovala zelo pestra ponudba koncertov tujih in domačih izvajalcev.
Cikel pa je – razumljivo – finančno omejen, kar posledično pomeni, da je omejen tudi po številu koncertov. Trenutno ga sestavlja manj kot deset koncertov letno, praviloma osem, tako da se mi zdi zastopanost slovenskih izvajalcev, glede na tuje, primerna (saj ti prihajajo z vseh koncev sveta). Tako kot pri tujih izvajalcih tudi pri slovenskih pri izboru upoštevam relativno aktualnost projekta oz. glasbe, njegovo mednarodno prepoznavnost, podprtost z aktualnim nosilcem zvoka ter vpetost v klubsko ali festivalsko sceno ter strokovno periodiko. Mislim, da ne govorim zgolj v svojem imenu, če rečem, da skušamo številni slovenski organizatorji koncertov jazzovske in improvizirane glasbe – najbrž spontano in neubesedeno – stati ob strani slovenskim glasbenikom še posebej tedaj, kadar tudi sami začutijo, da so v kreativnem zagonu in da bo prav ta-in-ta projekt, skupina ali glasba zaživela, ne le danes ali jutri, na enem majhnem odrčku, temveč da ima zadeva potencial, da gre čez meje. Ne le geografske …
Umeščenost slovenskih izvajalcev v programe, ki jih pripravljam, je uravnotežena s programom Jazz Podij (ki poteka v času festivala Lent). Ideja programa odstopa od vseh ostalih slovenskih programov, saj daje vsako leto enemu slovenskemu glasbeniku »carte blanche« pri sestavi tri-dnevnega programa. Vodja Jazz Podija je tako povsem samostojen in lahko predstavlja katere koli svoje zasedbe ali projekte (v resnici lahko celo tuje, če le zna to utemeljiti), pri čemer mora spoštovati prej našteta merila ter skrbeti za premierne izvedbe. Program predstavlja kreativni izziv ter organizacijski napor za vsakega glasbenika in ga praviloma spodbudi k razmisleku o mednarodni prepoznavnosti, zato je poslanstvo spodbujanja slovenske ustvarjalnosti več kot izpolnjeno. Iz Jazz Podija se rojevajo turneje, albumi in številna nova sodelovanja.
Projekt DrummingCellist Kristijana Kranjčana ima seveda celo vrsto posebnosti, ki vse po vrsti narekujejo njegovo umeščenost v cikel Jazz v Narodnem domu. V ciklu sem doslej posebno pozornost namenil solističnim nastopom – vsi so bili skrbno izbrani in predstavljali glasbenike, ki so v to zahtevno odrsko predstavitev vložili obilico napora. Denimo: Iva Bittova, Hakon Kornstad, Paolo Angeli, torej seveda tudi Drumming Cellist.
Kako bi reflektirali dozdajšnji program? Ste letos pri pripravi programa vnesli kakšne novosti, postajate z leti bolj drzni pri izbiri nastopajočih? Koliko se nastopajoči ponavljajo? Gustafsson je denimo kar prisoten …
Del vprašanja je morda naslovljen v mojem prvem odgovoru.
Ponovitvam se načeloma izogibam, seveda pa se je treba vprašati, kaj »ponovitev« pomeni. Skušam se držati nepisanega vodila, da isti vodilni glasbenik zasedbe ne nastopa v obdobju dveh let, ista skupina pa vsaj v obdobju treh let. Gre za smernico, ne pa za pravilo, saj se ga ne želim držati, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi, denimo nov album, obsežna turneja ali aktualnost zasedbe oz. glasbe. In seveda pri tem ne gre zanemariti dejstva, da se je v minulih dvajsetih letih, odkar organiziram koncerte, stkalo precej vezi z glasbeniki, skupinami in agencijami in posledično rad priskočim na pomoč, kadar je nekdo »around« (se pravi na turneji v neposredni bližini z nezasedenim terminom), saj nam sredstva ne omogočajo, da bi program snovali po svoje, ne da bi upoštevali navedenih okoliščin. Vse skupaj je v resnici živ sistem, ki zahteva konstantno prilagajanje in usklajevanje.
Razumem pripombo, da je Mats Gustafsson prisoten pogosto. To najbrž drži, a je potrebno upoštevati več vidikov. Vsakokrat je igral s povsem drugačno zasedbo: The Thing, Swedish Azz, The End, Fire … in tudi če bi igral (in je) s kakšno zasedbo večkrat, glede tega v večini primerov ne bi imel pomislekov, saj praviloma poskrbi za povsem nove nastavke v glasbi.
Dejstvo, da si v vprašanju izpostavila prav njega, pa kaže tudi na to, da gre za glasbenika, ki je tako plodovit in kreativen, da je nemudoma širše opazen ter nagovarja zelo širok spekter ne-jazzovskih poslušalcev. Kar zadeva mariborski cikel, bi zlahka isto vprašanje naslovila glede pevca Andreasa Schaererja, ki je prav tako nastopil večkrat, a je v ljubljanskih krogih ostal neopažen. In zlahka bi navedel še koga, ki se večkrat vrne na naš oder …, predvsem pa se mi pogostejša prisotnost nekaterih oseb v jazzu zdi povsem naravna, saj odraža aktualnost dogajanja. Če bi se postavili recimo v čas hard-bopa in se spraševali o tem, zakaj nam v številnih zasedbah bobne igra Art Blakey, bi najbrž prišli do podobnega sklepa.
Ne vem, kaj misliš z vprašanjem, če postajam pri izbiri izvajalec z leti bolj drzen? Svoje delo vidim kot organizacijo koncertov, »drznost« ni vrednota, ki jo pri svojem delu zasledujem.
Kako bi komentirali trenutno stanje v Mariboru in okolici, kar se tiče jazza in improvizirane glasbe? Recimo včasih je bil še Mariboring, bili so pogostejši dogodki v Kibli itd. Sedaj se zdi, če se seveda ne motim, da sta Jazz v Narodnem domu in Jazzlent edini možnosti obiska tovrstnih muzik. Se zdi mogoče večji problem nezainteresiranost organizatorjev in publike ali ni financ, razpisov s strani občine?
O tem bi se lahko razpisal čez meje prostora, ki je temu pogovoru namenjen. Pravilna je ugotovitev, da je bilo »včasih« več ponudbe in da je je trenutno razmeroma malo (naj dodam, da imamo na jazzovskem in sorodnem področju še cikel Blue Planet, ki prav tako poteka v Narodnem domu Maribor).
Če strnem svoja opažanja ter izkušnje zadnjih dvajset let na področju organizacije koncertov, potem menim, da so razlogi predvsem v nezanesljivem načinu financiranja, ki je za neodvisne producente zelo obremenjujoč. Brez javnih sredstev zaenkrat (še) ne zna shajati nihče, pri javnem financiranju pa se lahko le redko kdo na področju neodvisne kulture zanese na dolgoročno podporo strokovnih komisij in teles, ki o financiranju odločajo. Pojav, ki v bistvu pomeni odsotnost strategije (oziroma, ker »strategije« praviloma obstajajo, odsotnost razmisleka o tem, kaj s tovrstnimi koncerti javnost pridobiva), je seveda več kot znan in nikakor ni omejen na jazzovsko sceno; podobne usode brez vsakršne vnaprejšnje napovedi so po dolgoletnem delu doletele mednarodno renomirane pevske zbore in baročne festivale. Ker dejavnost vsakega izmed teh praviloma temelji na angažiranosti ene »osebe« ali silno majhnega kolektiva, je prepoznana kot »otrok« te osebe, ne pa kot del družbenega življenja. Posledično tam, kjer bi moralo iti za objektivno presojo, prihaja do odločitev na osebni ravni, zato pač občasno zmanjka energije in številni obupajo, kar se mi zdi povsem človeško.
Žal je v zraku tudi nek splošen duh po samoumevnosti zmanjševanj, krčenj in proračunskih rezov, zato je oseb, ki bi se bile pripravljene soočati z zmeraj istimi težavami manj, torej je tudi manj ponudbe in zato ne gojim ravno pretiranega optimizma do nastanka česa novega.
Koliko ste prisotni v Ljubljani in v kakšni meri ste povezani z ljubljanskimi organizatorji tovrstnih koncertov in ciklov? Bi lahko primerjali Maribor in Ljubljano z vidika tovrstnih muzik (če je to seveda smiselno), glede na to da ste bili tudi v Ljubljani precej prisotni (pisali ste tudi za revijo Nova muska, pripravljali program za Jazz festivala Ljubljana)? Imate kakšno kritiko glede Ljubljane – kaj se je spremenilo, postalo boljše ali šlo na slabše …
Sam sem zaradi družine in drugih obveznosti nekoliko manj vpet v povezave z ljubljanskimi organizatorji kot pred časom, to gotovo drži. Povezave pa so dovolj pogoste in trdne, da nam omogočajo tvorno komunikacijo, kadar je ta v interesu naših programov, seveda pa tudi sproščeno debato o muziki, ki nam je v enako veselje. Najbrž imam zadnja leta več povezav z avstrijskim Gradcem ali Lipnico, delno Dunajem. Te reči se pač spreminjajo; ko sem pred dvajsetimi leti pričenjal z organizacijo koncertov smo pa pač skupaj dihali kot eno v trikotniku Zagreb – Ljubljana – Maribor.
Glede scene v Ljubljani nimam nikakršne kritike, pač pa glede zastavljenega vprašanja: kaj pa če bi za nas preprosto bila vrednota, da bi stvari – namesto da postanejo slabše ali boljše – ostajale enake?
