Kako se je Zavod Sploh znašel na Mesecu sodobne glasbe v Berlinu?

Sredi julija je povsem nepričakovano prišla elektronska pošta. V besedilu pa: »DragiTomaž Grom, draga Špela Trošt, septembra bi vas radi povabili v Berlin, da bi predstavili Sploh na našem simpoziju v okviru Meseca sodobne glasbe.«

Field Notes in Akademie der Künste Berlin sta 26. in 27. septembra gostila simpozij s pomenljivim naslovom »Imagining music in 2052 – contemporary music in global contexts«. Od kod 2052, je bil prvi pomislek; Nina Čalopek, muzikologinja, producentka in članica umetniškega sveta Glasbenega bienala Zagreb je šla celo brskat po internetu, kaj pomembnega se ima v svetu glasbe zgoditi usodnega leta. Našla ni ničesar. V Berlinu se je nato izkazalo, da je bil izbor letnice povsem naključen.

Elektronska pošta je še razložila, da bi na simpoziju skupaj z nami razmislili o medkulturnem sodelovanju, mednarodnih mrežah in umetniških praksah v svetovnem kontekstu. Prvi dan simpozija je bil zamišljen kot odprt prostor, ki omogoča samoiniciativno izmenjavo in prenos znanja. Drugi dan pa je ponudil priložnost za spoznavanje in izmenjavo z organizacijami, festivali in ansambli sodobne glasbene scene na Balkanu.

No, roko na srce, ni bilo kaj razmišljati, saj so prireditelji elektronsko ponudbo zaključili poslovno spretno in pošteno: »Zelo bi bili veseli, če bi kdo iz vaše ekipe želel predstaviti vašo pobudo v tem kontekstu. Seveda bi pokrili stroške potovanja in nastanitve in ponudili manjši dodatek v višini 150 € za prispevek

Berlin je še kar nor … Našo predstavitev so umestili pred predstavitev atenskega Onassis kulturnega centra Stegi!? V najavah pa napovedali še Glasbeni bienale Zagreb in  No Borders Orchestra z glasbeniki iz bivše Jugoslavije. Prisotnost Zavoda Sploh se je sprva zdela kot nekakšna napaka … Obenem pa tudi izziv podrezati v to druščino in njihov odnos do nujnosti preoblikovanja sodobne glasbe kot odziv na družbeno transformativne procese, kakršni so globalizacija, digitalizacija, migracije in mobilizacije. Mar niso partnerstva, sodelovanja, razvoj omrežij, medkulturni dialog že dolgo pomembna agenda v koncipiranju glasbenih projektov, festivalov in programov financiranja, no, umetnosti na sploh? Odprti prostor pa si je zadal prvič zbrati na kup naše morebitne individualne ekspertize, da bi jih v bodoče skupaj razvijali. Opremljeni s topiko globalno, medkulturne kompetence ipd. v kontekstu nove ali sodobne glasbe smo bili povabljeni k preizpraševanju in analizi stanja v milo rečeno najživahnejše vrelišče najrazličnejših naprednih glasbenih praks z dolgoletno zgodovino, mi, katerih že sama država še ni dopolnila 30 let.

Berlinski mesec nove glasbe je poskrbel za glasbeno predoziranje s 100 dogodki na 50-ih prizoriščih, s festivaloma BAM (Berliner Festival für aktuelles Musiktheater) in KONTAKTE ’19 (Biennale für Elektroakustische Musik und Klangkunst) ter srečanji s predstavniki berlinske scene in gostujočimi direktorji ansamblov, s kuratorji, skladatelji, muzikologi, akademiki, društvi, inštitucijami in njihovimi predstavniki.

V Berlin sva torej letela oba v povabilu naslovljena. Na srečo pred kakšnim mesecem nisva izbrala bivšega, slovenskega letalskega prevoznika, zdaj že v stečajnem postopku, in povsem gladko pristala, resda zaradi obveznosti doma šele pozno popoldan, in medias res Odprtega prostora na Umetniški Akademiji pri Brandenburških vratih. Ko sva previdno in od daleč zrla v udeležence (in počasi v njih prepoznavala skladatelje sodobne komponirane glasbe, predstavnike velikih festivalov in inštitucij te iste glasbe), njihovo gibanje po prostoru in poslušala kratke nagovore nekaterih o potrebnih bodočih akcijah, se nama je še vedno in celo še močneje motalo po glavi, da sva na napačnem mestu. Pod predlagane nujne akcije v slogu kurirajmo skupaj, povežimo se, načrtujmo naslednji simpozij … naj bi se udeleženci po lastni presoji podpisovali na lističe, pritrjene na panojih. Še kar zmedena, se nisem pod nič podpisala.

Na neformalnem druženju ob pijači smo se nato nemudoma zavohali bivši Jugoslovani: zagrebški in koprski bienale ter beograjski Ansambl Studio 6. Toda tudi na terasi akademije nad Pariser Platzom ni bilo možno najti odgovora, kako se je Zavod Sploh sploh znašel v tej združbi.

Zato je bilo prvo vprašanje drugega dne simpozija na drugem sedežu akademije (Bellevue): »Kako ste našli Zavod Sploh?« Preprosto, vprašali so znance in sodelavce, ti so se pozanimali pri svojih znancih in sodelavcih. Dobili so približno 100 predlogov. Ker so nas v odgovorih večkrat omenjali, so gostiteljice pregledale našo spletno stran in se strinjale, da bi bilo dobro, verjetno prav zaradi naših specifik, da smo zraven.

Organizatorice, kot se je pokazalo, naklonjene improvizaciji, so kljub drugače zastavljenemu programu in zaradi bolezni umetniškega vodje No Borders Orchestra omogočile predstavitev svoje dejavnosti in domače glasbene scene prav vsem prej omenjenim predstavnikom z Balkana.

Tomaž Grom (Zavod Sploh) je problematiziral nekaj nevralgičnih točk glasbene realnosti, jih serviral s primeri ter sprožil kar nekaj vprašanj in komentarjev udeležencev.

-Šalter Ensamble: Švicarji največ plačani, Slovenci malo manj, Hrvati še malo manj, Srbi najmanj.

-razlike v družbenem statusu in posledično zaslužku improvizatorjev in akademskih glasbenikov

-seksizem, povezan z glasbenimi žanri, kjer je več denarja in moči (klasična glasba, jazz, rock)

-zdolgočasenost občinstva v državah zahoda za razliko od vzhoda

-pri nas čedalje bolj razširjeno pomanjkanje samokritičnosti v slogu »everything goes«

 

Špela Trošt in Tomaž Grom, predstavnika Zavoda Sploh na simpoziju v Berlinu. Foto: © Field Notes

Margareta Ferek Petrić, umetniška direktorica Glasbenega bienala Zagreb, je izzvala debato z odločitvijo, da ne bo sestavila programa na podlagi kvot, ampak izbirala dobre glasbenice in glasbenike, saj je v sodobnosti dovolj enih in drugih. Na vprašanje norveškega predstavnika Ultime (festivala sodobne glasbe Oslo), kako je s kvotami in enakopravno zastopanostjo žensk na Balkanu, je Tomaž Grom problematiziral zastopanost žensk v glasbenih projektih z obeh koncev. Poudaril je, da je potrebna zavest o kvotah, toda ne za vsako ceno in na račun kakovosti. Slabo uslugo enakopravnosti spolov povzročajo zahteve tipa: »Vabim te na festival, ampak če zrihtaš še eno žensko. Rabim glasbenice.« To je že večkrat doživel. Po pripovedovanju njegovih kolegov, negativne posledice kvot najbolj občutijo skandinavski glasbeniki, ki skorjda nimajo več možnosti dobiti državne podpore, če njihov projekt ne vključuje zadostnega števila glasbenic. Producentka Nina Čalopek je kot težavo izpostavila manko sodobnic skladatelja Milka Kelemena, ustanovitelja bienala, ki mu bo del naslednje jubilejne 60. edicije, leta 2021, posvečen. Srbska harfistka, članica beograjskega simfoničnega orkestra in Ansambla Studio 6, je delila povsem drugačne izkušnje, v Srbiji je bilo in je še vedno ogromno izvrstnih skladateljic. V njenih glasbenih krogih to pripisujejo socialistični ureditvi naše bivše države in komunističnemu načelu o enakosti spolov, ki je spodbujalo ženske, naj delajo. Hrvaška in slovenska realnost, s katerima se je soočila na berlinskem simpoziju, sta to tezo ovrgli. Sicer pa so zagrebški festival v letu 2019 z novim umetniškim svetom po večletnem vegetiranju, zaprašenosti in zaprtosti vase uspešno posodobili in odprli različnim glasbenim praksam, številnim sorodnim (več medijske umetnosti, tonski inženiring, akustika) in drugim poljem (urbanizem, arhitektura, filozofija, sociologija).

Na svojstven način se s promocijo sodobne glasbe spopada Onassisov kulturni center v Atenah. Za začetek sezone na stežaj odprejo vrata hrama z brezplačno jedačo in pijačo, kamor pride prek 2000 mladih, ki vsi domov odidejo opremljeni s programsko knjižico. Spet drugič priredijo brezplačni koncert Johna Cagea z izvajalci razporejenimi po hodnikih centra in pride približno 1000 obiskovalcev. V neposredni bližini je kar nekaj šol in fakultet, s katerimi sodelujejo, med drugim so tesno povezani s študenti glasbene produkcije. Do kdaj bomo v Sloveniji obstajali zgolj producenti samouki? Kuratorka glasbenega programa Lorenda Ramou je še poudarila, da jo bolj kot rezultat zanima umetniški proces – to kot namig tistim, ki bi se želeli predstaviti v grški prestolnici, vsako leto oktobra namreč Stegi na svoji spletni strani objavi poziv za umetniške projekte od koderkoli in kogarkoli. (https://www.onassis.org/open-calls/)

Berlinčanke so pametne … Bistroumno so združile raznolikost glasbenega sveta tako vsebinsko kot produkcijsko.

Fotografiji © Field Notes

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *