Na dan premierne uprizoritve Romea in Julije vlada v ruskem gledališču Bolšoj kaos: glavna igralka, razvajena zvezdnica večera, se iz udobja hotelske spalnice kuja po telefonu, češ da ne bo stopila na oder, ker je njeno ime na oglaševalnih posterjih natisnjeno v premajhni velikosti. Na drugi strani režiser obupano baranta za igralkino sočutje in se sklicuje na ugled gledališča, ki naj bi ga ta s svojim vedenjem ogrožala. Njegovo moledovanje pada na gluha ušesa, najti primerno nadomestilo za Julijo ob takšni uri pa se zdi ravno tako nemogoč podvig. Kot po čudežu se tik pred predstavo rešitev pojavi v preddverju teatra: v spremstvu slavnega podeželskega igralca Ivana Kristena, ki je prišel na ogled predstave, mu sledi žena Sonja. Ta se naravno zlije z vlogo in po uspešni uprizoritvi sklene, da ostane v mestu in se zbliža z urbanim gledališkim miljejem. Sonja pritegne pozornost igralca Romea, mladega Kenta, ki se kmalu zaljubi v dekle in posledično vzbudi Ivanovo ogorčenje, saj je ta tokrat ostal brez odrske vloge, prisiljen brezmočno opazovati, kako se njegova veliko mlajša žena zgublja v blišču gledališkega sveta, prepolnim z ljubezenskimi tekmeci.
Češki nemi film Grehi ljubezni je klasična romantična tragedija, kjer pa običajni kliše starejšega, posesivnega moža, ki onemogoča mlajši ženi, da razcveti v novem okolju z novim ljubimcem, zamenja pripoved o samodestruktivni moči ljubosumja. Kentovo laskanje Sonja namreč diskretno odbije s pismom, v katerem afirmira svojo ljubezen do moža, saj ji je ta omogočil vstop v igralsko kariero, a kopica nesporazumov, rojenih iz Ivanove trmoglavosti, razvije sprva nedolžno zavist v nasilen akt, igralec pa pristane v podeželski beznici, kjer si blaži vest z alkoholom in gnije v samopomilovanju. Ko nekega dne končno spet prileze v mesto, da bi se soočil s Kentom, mu ta razkrije pismo, v katerem Sonja potrjuje svojo zvestobo možu. Ivan ob novici, da je sam odgovoren za patetični zasuk svojega življenja, prosi Kenta, naj dobro poskrbi za Sonjo, nakar se primaje do gledališkega okna in se v pričo mladeniča vrže skozenj na ulico, da bi prihranil ženi resnico o svojem sramotnem propadu. Sonja in Kent se kmalu zatem poročita.
Z Grehi ljubezni je Slovenska kinoteka 10. aprila odprla serijo treh digitaliziranih filmskih klasik, ki jih je tokrat prispeval Češki nacionalni arhiv. Čeprav je film, narejen leta 1929, ob restavraciji leta 2017 dobil tudi novo elektronsko glasbeno spremljavo, je bila dotična projekcija v sklopu serialke Kino-uho obogatena z akustično godbo. Andrej Goričar na klavirju, Ana Mezgec na violini in Milan Hudnik na violončelu so tokrat pospremili nemi film in navdali dogajanje na platnu z atmosfero, ki močno sugerira na zgodnja leta filmske umetnosti.
Če smo v povezavi s ciklom Kino-uho lahko v preteklosti besedičili o reinterpretativnem potencialu; vpetem v medigro starega slikovnega materiala in novejših glasbenih intervencij, lahko za obravnavani filmski večer poudarimo, da je bil zastavljen v precej bolj staromodni maniri za razliko od nekaterih prejšnjih, bolj eksperimentalnih uprizoritev znotraj cikla. Kompozicija, ki jo je izvedel trio, zveni bližje nečemu, kar bi zasledili v originalnih spremljavah nemih filmov kot pa v kasnejših retrospektivah, kar pa se je glede na material (ob dokaj konvencionalnem estetskem in kinematografskem jeziku) izkazalo za pravilno izbiro. Glasba v takšnem kontekstu igra večstransko vlogo; od emocionalne intonacije in (včasih humornega) poudarjanja telesnih gibov igralcev do bolj elementarne vzpostavitve vzdušja, ki se tekom filma levi v različne oblike. Generalna atmosfera pa je v tem primeru konsistentno kazala stoletje nazaj; dneve, ko si je človek lahko kupil karto za nemi film, se usedel s cigaro in pivom v lokalni teater, položil noge na prednji stol in užival ob glasbeno-vizualnem spektaklu.
Da je tako filmsko izkušnjo (oziroma vsaj njen bolj asketski približek) danes moč postreči bolj poredko, je samoumevna resnica, kar pa vseeno ne pomeni, da nima svojega čara in svojega prostora. Dejstvo, da do dotičnega filma tudi v digitalni dobi ne moremo zlahka dostopati in da na spletu o njem najdemo le fragmente informacij pomeni, da film prinaša vsakokratnemu občinstvo pridih nečesa novega, podobno kot vsa pretekla desetletja. In ne glede na to, kako dobro poznamo medijske klišeje in kulturne stalnice, s katerimi operira neko delo, živi format, v kateremu je nemi film predstavljen, pripomore, da se mu prepustimo bolj prizanesljivo in z večjim zanimanjem. Film Grehi ljubezni se je tako ob odlični, prilično arhaični glasbeni spremljavi izkazal za nadvse uspešen doprinos cikla Kino-uho, ki še naprej raziskuje in potrjuje vrednost interakcije filmske umetnosti in žive glasbe.
