V petek, 19. septembra, se je v Slovenski kinoteki pričela nova sezona rubrike Kino-uho, posvečene klasikam nemega filma, obogatenim z živo glasbeno spremljavo. Tokrat so v kinoteki moči združili s koncertnim ciklom Friforma. Ta predstavlja »neidiomatska zvočenja, na lokacijo vezane (»site-specific«) zvočne umetnosti in svobodne jazzovske godbe. Gre za mešanje sodobne akademske in eksperimentalne glasbe, elektronike, elektroakustike, svobodne improvizacije in avantgardnega jazza.« V idejnih konceptih obeh ciklov torej najdemo stičiščna izhodišča, za katera bi lahko rekli, da privedejo do organskega povezovanja sodobne glasbene kompozicije in narativnih značilnosti neme filmske umetnosti. A petkova izvedba je morda na določene trenutke razočarala, predvsem v ključni komunikaciji med glasbo in sliko.
Tilen Lebar je vrhunski glasbenik in skladatelj mlajše generacije, dejaven na področju komponiranja komornih del, izvajanja improvizacijske glasbe in interdisciplinarnih ter zvočnih umetnosti, kar je nenazadnje odražala tudi njegova izvedena kompozicija, ustvarjena posebej za tokrat predstavljeni film Podzemlje režiserja Josefa von Sternberga iz leta 1927. Ta še danes velja za prototip klasičnih gangsterskih filmov, saj obravnava teme zvestobe, izdaje, maščevanja, ljubezenskega trikotnika in se zaključi s katarzo oziroma razrešitvijo moralnih napetosti med osrednjimi protagonisti.
Zgodba Podzemlja se prične v megleni noči na mestni ulici, ko Bull Weed (George Bancroft) sredi bančnega ropa pod svoje okrilje vzame Rollsa Royca (Clive Brooks), od alkohola propadlega nekdanjega odvetnika. Slednji s prestopom na temno stran zakona kupuje priložnost za novo življenje, medtem pa nehote razvije naklonjenost do Bullove ljubice Feathers (Evelyn Brent), ki mu čustva tudi vrača. Feathers privlačita Roycova inteligenca in stoičnost, ki sta v popolnem nasprotju z Bullovemim karakterjem vihravega gangsterskega šefa. Čeprav je kot ženski lik postavljena v vlogo jabolka spora oziroma tiste, ki sproži zaplet, Feathers za tisti čas kaže več kompleksnosti, kot bi sprva pričakovali. Zaveda se namreč posledic svojih dejanj, sveta, ki se deli na dobro in slabo, ter svoje lastne volje. To se najbolje izrazi v prizoru z Bullovim rivalom Buckom Mulliganom. Ta namreč izkoristi Bullovo okajenost in skuša Feathers s priliznjeno nasilnim zapeljevanjem spraviti na svojo stran. Zaradi te nepremišljene predrznosti ga Bull v navalu maščevalnega besa ubije in pristane za zapahi. Njegova odsotnost nato pri Roycu in Feathers na tehtnico postavi možnost izdaje ali zvestobe, zdaj imata namreč idealno priložnost za pobeg v novo skupno življenje. Film se stilsko jasno napaja v ekspresionizmu, kar se kaže v Sternbergovem igranju s sencami in močno poudarjeno gestikulirano igro. Ekspresivno poudarjena igra zrcali moralno razcepljenost osrednjih protagonistov in to je tudi element filma, za katerega se zdi, da se nanj najmočneje nasloni kompozicija Tilna Lebarja.
Kompozicija za altovski saksofon je v osnovi zastavljena dokaj klasično, postreže pa tudi z odmiki v bolj eksperimentalno izrazje. Lebar se v njej nasloni na salonske melodije 20. let prejšnjega stoletja in melodije klasičnih spremljav nemih filmov, ki jih je predrugačil z uporabo semplov, elementov žive elektro-akustike ter ritmične oziroma melodične rekonstrukcije. Preigravanje kompozicije skozi niz semplov na mestih ustvari konfuzno zvočno sliko, za katero se zdi, kot bi na trenutke želela preglasiti sam film in se namenoma upreti pripovednemu ritmu montaže. Veliko je spoju pridodala narava Lebarjevega komponističnega izraza, vendar je umanjkalo nekaj več sinhronizacije z ritmom pripovedi in splošno atmosfero filma, da bi se slika in zvok lahko našla in pričela smiselno prepletati. Čeprav so bile morda nekatere izvedbe v preteklih sezonah rubrike Kino-uho zastavljene tako, da je glasba zrcalila splošno atmosferično vzdušje filma, se je zvrstilo tudi nekaj kompozicij, ki so to presegle in ponudile ravno tisto komunikacijo oziroma sinergijo med podobo in glasbo, ki smo jo tokrat pogrešali. Delovalo je, kot da Lebar z glasbo skuša poudariti in morda obogatiti predvsem moralne precepe v notranjem dogajanju protagonistov, kar je še posebej poudarjeno v drugi polovici filma, ko sta v fokusu Royce, Feathers in njuna zvestoba Bullu. Slednjega prav tako doleti končno spoznanje ali sprijaznjenje, da so se med njegovo ljubico in njegovo desno roko razvila čustva, s katerim film privede do katarze. Vse to Lebar učinkovito izrazi z uporabo efektiranega glasu, ki na tem mestu prekine dominanti saksofon in se izraziteje poveže z dogajanjem na platnu. Vendar pa takšni posegi uspejo le na določenih mestih. Večino trajanja film in kompozicija ostajata na nasprotnih bregovih, v lastnih časih in prostorih.
Tokratnemu blagemu razočaranju navkljub pa gre z novo sezono Kino-ušesa še vedno za dobrodošel projekt Slovenske kinoteke, ki preko slike in zvoka povezuje zgodovino in sodobnost ter z glasbeno interpretacijo ponudi drugačno, novo branje kultnih, pozabljenih in ponovno oživljenih klasik svetovnega filma.
