Klemen Šali: »Ker noise ni ravno top glasbeni žanr, ki bi ga gostinci prirejali na svojih terasah, žal lani nisem imel nobenega koncerta v živo.«

Klemen Šali aka MONO Scarves na nastopu v ciklu Beli šum. Foto: Zavod Uho oko

Klemen Šali aka Mono Scarves je mariborski raziskovalec zvoka, producent noisa, ki svojo zbirko inštrumentov množi tudi z izumljanjem zvočnih virov ter šraufanjem vintage naprav. Poleg ustvarjanja glasbe vodi delavnice s sinti in s t. i. bendanjem, svojčas pa je kot tehnik in avtor oddaj bogatil ekipo Radia MARŠ. Njegov zadnji odmevni projekt je bila lani izdana večmedijska knjiga Klastrfak pesnika Dejana Kobana, za katero je prispeval noise D.I.Y. soundtrack, pred slabim mesecem dni pa je izšel še svež material Mono Scarves. Novosti najdemo na split izdaji, ki si jo Mono Scarves deli s svojim sokrajanom Vinkom Fickom aka Chemomorphom, ki je pod imenom Mada Poka bolj aktiven na psy-trance sceni. Deljeni album je založila založba Terraformer Research Facilities, ki jo vodi še en uveljavljen producent noisa s psevdonimom Neo-Cymex, Dejan Požegar.

Klemna Šalija smo povprašali o omenjeni izdaji in založbi, preteklem letu, koronskih vplivih, špilih in noisu.

Nazadnje sva se pogovarjala v sklopu tvoje izdaje Prijazna ploščica za Radio Študent. Takrat je korona situacija že pošteno zarezala v vse pore našega življenja, zelo občutno tudi na področju kulturne dejavnosti in glasbe. Hkrati se je v medijskem prostoru pojavilo kar nekaj snovi politikov in drugih odločevalcev v stilu kontroverznih, tudi kontradiktornih izjav in posnetkov, afer itd. Takrat si prepoznal kar nekaj materiala, primernega za samplanje ali le za navdih. Se je že kaj od tega realiziralo?  

Ja, res je. Zaradi izredno zanimivega oziroma bizarnega načina komunikacije v slovenskem političnem prostoru je le-ta krasen peskovnik za iskanje novih samplov. Nekaj malega sem realiziral. Natančneje en izsek Janševega govora v parlamentu sem uporabil v pesmi Kaj pa tisti rizling?, ki se nahaja na novem splitu, ki sva ga z Vinkom Fickom izdala pri Terraformer Research Facilities.

Je pa s temi sampli tako, da jih je na tone in ko prileti nova domislica z vrha naše države, se mi zdi, da niti nismo več pretirano presenečeni niti nas ne pretrese pretirano, razen ko je striktno povezana s še več obveznostmi. Na primer: izjava o ključnih štirinajstih dnevi, ki vsakokrat sledijo, je praktično že tako ponarodela kot najbolj stereotipni vici. In zdi se mi, da raje vlagam nojzersko energijo v dokazovanje nesmiselnosti le-teh kot pa v roganje nekomu na oblasti.

Na drugi strani pa me tudi ne zanima početi nekaj, kar je že malo prežvečeno. Koliko priredb izjave »Uživajte, dokler še lahko« je preplavilo družabna omrežja, pa je to morda samo »glasbeno najuspešnejši« vladni kiks.

Bliža se obletnica prvega vala in karantene. Kako ustvarjalno je bilo sicer tvoje zadnje leto? Si imel več volje in zagona zaradi morebitnega nezadovoljstva ali obratno? Si imel v tem preteklem letu kaj možnosti igrati v živo ali prek streama?

Preteklo leto zame osebno ni bilo najboljše, tudi če odmislim virus in njegove omejitve. Rahlo mi je manjkalo elana, vendar ne (samo) zaradi Covid situacije. Res pa je, da sem uteho poiskal tudi v lastnem ustvarjanju. Nastalo je nekaj dobrih posnetkov, ki morda ugledajo luč v kratkem, morda pa tudi ne. Ne bi namreč rad objavljal nebroj 25-minutnih komadov, ampak si želim izluščiti bistvo, hkrati ga nočem samo vreči poslušalcu v glavo, ampak mu želim dati tudi prostor, da komad doživi po svoje. Nastajale so tudi ne povsem monoscarveske zadeve, na primer zvočna krajina za Klastrfak – pesniško zbirko Dejana Kobana.

Kar se tiče koncertov, je pa bolj slabo. Ker noise ni ravno top glasbeni žanr, ki bi ga gostinci prirejali na svojih terasah, lani žal nisem imel nobenega koncerta v živo. Tudi prvi stream nastop sem doživel šele letos. Skupaj z Dejanom Kobanom in Anjo Romih smo uspeli izvesti uradno izdajo Klastrfaka, ki bi morala biti že lani, pa se je predstavitev zaradi ukrepov in omejitev ter naše želje po živem dogodku zamaknila na letos in na internet.

Imaš sicer kaj stika s svojimi noise ali drugimi glasbenimi tovariši po Sloveniji (seveda poleg oseb, ki so vpletene v novo izdajo)? In če, o čem običajno teče beseda?

Ne nimam. Še z najbližjo od vseh, s Kikiriki, s katero sem se nazadnje videl 9. Oktobra, ne. Res je, da smo se z nekaterimi slišali, da si voščimo novo leto, rojstne dneve in podobno. Aja, pa Klastrfak se je zgodil, tako da sem jih nekaj celo srečal letos v živo.  Če se že zgodi, o čem teče beseda? Klasika – debate, kot smo jih poznali, obogatene s koronskimi špekulacijami.

Tvoje plošče običajno nastajajo v samozaložbi, deljeni album pa je, kot si omenil, izdala založba Terraformer Research Facilities, ki je do zdaj založila že Kikiriki, Ž, Gen 26 itd. Kako je prišlo do sodelovanja?

Drži, da večina izdaj nastane v samozaložbi, vendar velja omeniti tudi založbo Debila records, pri kateri je izšel Mono Scarves v vseh možnih derivatih.

Sicer ne vem čisto točno, kdaj je prišlo do dogovora z založbo Terraformer Research Facilities, ker je od takrat že nekaj časa, zdi se mi, da po izdaji Neocymexa in Kikiriki. Ali pa je bilo celo po prvi izdaji Terraformer Research Facilities. Bilo pa je nekako tako: vodja založbe Dejan Požegar je naznanil, da načrtuje tudi mojo izdajo in potem se je čez nekaj časa to tudi dejansko zgodilo.

Ploščo si deliš z izvajalcem, ki deluje pod psevdonimom Chemomorph. Rečeno mi je bilo, da gre za legendo mariborske elektronske scene. Kaj bi kot Mariborčan in tudi elektroničar lahko povedal o njem?

To je eno tistih vprašanj, ki jih ne maram. Namreč, pojasnjevati mariborsko sceno nemariborčanom, ne da bi bili na terenu oziroma v/na sceni.

Res je, pod imenom Chemomorph se skriva legenda mariborske elektro scene. Človek, ki je prerolal že marsikatero noč, polotal že marsilatero mešalko / sintisajzer in zložil že marsikateri komad. Urbana legenda pravi, da je novoizvoljeni župan Arsenovič ob obhodu pekarne vstopil v njegov plac in dejal, da si tako predstavlja Pekarno.

Klemen Šali alias MONO Scarves. Foto: Osebni arhiv

Lahko pojasniš, kateri viri zvokov se znajdejo na tvojem delu izdaje? 

Viri zvoka se delijo na tri dele. Prvi je seveda tisti, ki ga dejansko proizvedejo sintetizatorji zvoka; pri tem splitu je malo več zvokov ustvaril tudi računalnik, natančneje program Pure data.

Drugi vir so vokali/sampli, pridobljeni od tu in tam, ljudske pesmi, komercialne uspešnice, reklame s socialnih omrežij, izseki iz novic … Vse se da uporabiti, le vprašanje dolžine sampla je. Za ta split sem se poigraval tudi s spletno stranjo eBranje. Potem so tukaj še dejanski terenski posnetki.

In če govorimo o terenskih posnetkih, je tukaj tretji, in pomemben, vir zvokov oglašanje krave, ki se pojavlja od prvega nastopa naprej, resda z leti postaja vedno bolj zakrit in obdelan z efekti.  Prisoten je tudi na tem splitu, vendar že tako modificiran, da dvomim, da ga bodo poslušalci prepoznali.

Omenil si, da si doživel svoj prvi stream v sklopu predstavitve Klastrfaka. Stream sicer ni nič novega, se je pa zvišala številčnost tovrstnih prenosov, ker je to trenutno edina možna oblika koncertnega udejstvovanja za glasbenike in spremljanja za poslušalce/gledalce. Si si uspel kakšen stream ogledati? 

Hja, streami so nova sedanjost, bi si pa upal trditi, da mučna in ne nujno prijetna. Seveda sem si gledal nekaj koncertov, večino ŠTREAMOV (op. Kino Šiška), Bakalino Veliko iz Galusove dvorane, Deconstruct festival itd. Je pa res, da si pogosto nastavim kak posnetek koncerta oz dj seta tako za zraven, ko počnem kaj drugega. Ta rešitev kot nadomestilo za odsotnost koncertov se mi je zmeraj manj všeč.

Bo imel Split tudi kakšno spletno predstavitev v obliki streama?

Iskreno povedano, ne vem. Mislim, da je Dejan Požegar boljši naslov za to vprašanje.

Kako pa si se lotil komadov na Splitu? So to izseki nekih daljših sešnov, improvizacij ali si jih pripravljal komad po komadu in z neko zelo izluščeno idejo?

Gre za mešanico obojega. V razmerju 5:3 v prid sešn komadov. Stvar je nastala preprosto tako, da sem si nekatere komade zamislil in ustvaril, nato pa okoli njih uporabil še nekaj fragmentov dveh improviziranih setov, ki zadevo povežejo v celoto.

Noise mnogokrat povezujemo z različnimi temami in koncepti, denimo s kaosom, destrukcijo, nekonformizmom, svobodo, šokom, lahko tudi z  čistega zvoka itd. Prav tako lahko ob noisu poslušalci dobivajo asociacije na naravo, katastrofe, industrijo, vojne itd. Na kakšen način ga ti dojemaš in poslušaš? 

Zelo je odvisno od človeka, kaj doživlja ob poslušanju noisa in predvsem, kako noise definira. Noise je zelo širok pojem in znotraj le-tega so stvari razmaknjene od recimo ambient noisa na eni strani do harsh noisa na drugi.  Res je, da noise povezujemo z marsičem, malo me pa bega, da ne vem, zakaj ga večinoma povezujemo z nečim stresnim. Na spletu obstajajo namreč deseturni posnetki maternice, ki jih mlade mamice predvajajo komaj rojenim otrokom, da le-ti lažje spijo. In ljudje tako radi med poletnimi plohami spijo z odprtimi okni, ker jih dež pomirja. V obeh primerih gre bolj ali manj za noise.

Kot človek, ki je od nekdaj fasciniran nad industrijo, vlaki, ogromnimi stroji in podobnim, sem mogoče tudi bolj nagnjen k produkciji in poslušanju takih zvokov. Je pa res, da ponavadi, ko poslušam nosie, ne poslušam sedemurnih terenskih posnetkov, mi pa občasno paše, če te nekdo spretno zmiksa med seboj in ustvari novo zanimivo zvočno krajino.

Način, na kakršnega dojemam noise, se večinoma ne spreminja. Lahko bi poslušal glasbo maistreama, pa je ne. Ker mi ni všeč, noise pa mi je. In ker nisem vedno enakega razpoloženja, tudi ne poslušam vedno istega noisa oziroma izvajalcev le- tega.

Se je tvoj odnos do noisa kaj spremenil, odkar si se prvič znašel v stiku z njim in ga začel delati pa do danes, ko imaš že nekaj kilometrine?

Seveda. Na začetku je noise predstavljal igračkanje v snemalnici radia, ustvarjanje hrupa bolj kot ne zase. Ko pa sem začel ustvarjati pred publiko, je bil pogled na noise oz. lastno ustvarjanje posvečen predvsem količini zvokov, ki so hrumeli iz  zvočnikov. Če bi imel takrat 100-kanalno mešalno mizo, bi najbrž zapolnil vse kanale,  pa čeprav bi zvočilo proizvajalo le en kul zvok.

Z leti se je zvok malo »izčistil«, ni več toliko histeričnega menjavanja zvokov, pa še bolj dodelani so. Celotna vizija, kaj pričakujem od komada ali koncerta, je malo drugačna.

Po nekaj več kilometrine ugotoviš, da sta dva sinta in en efekt čisto dovolj za koncert, tako se je na primer »rodil« Mini Scarves.

Za konec bi te prosila, da podeliš kakšno misel, nasvet za poslušanje, gledanje, branje ali morebitno napoved.

Noiserski nasvet je domači  noise zbornik  Drmk Kronika vol.2. Najdete ga na youtube kanalu DRMK – Društvo za razvoj mladinske kulture oiroma na linku tukaj.

In še zelo preprost nasvet za prihodnost. Dobro si zapomnite dni, ki jih trenutno živimo, in si spomin nanje prikličite v dneh, ko se vam zaradi dežja ne bo dalo na koncert, ki je v zaprtem prostoru. Ali pa, ko bo vstopnina za koncert 12 €, vi bi dali pa samo 10.

Novo izdajo Klemna Šalija pod  imenom MONO Scarves lahko poslušate in kupite tukaj:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *