Ko klavir ostane le okrasek

Kaja Draksler & Peter Evans, Kreativna jazz klinika Velenje, 28. 2. 2020. Foto: Žiga Jenko

V okviru Jazz klinike, ki s prekinitvami poteka v Velenju že od leta 2000, se je tudi letos pod umetniškim vodstvom Jureta Pukla v petek, 28. 2. 2020, odvijal večerni koncert Kaje Draksler na orglah in Petra Evansa na trobenti. 

Kajo sem imel priliko že velikokrat slišati v različnih zasedbah in prostorih. S svojim igranjem in kreativnostjo me je skoraj vedno navdušila, zato me je novica o velenjskem nastopu razveselila. Še bolj pa me je navdušila napoved, da bo igrala v duu s Petrom Evansom, ki me je lani v okviru improviziranega nastopa v večji zasedbi s Hanom Benninkom zelo navdušil.  V družbi Jureta Pukla, Bena van Gelderja, Petra Evansa, Georga Vogela, mentorjev lanskoletne Jazz klinike, so v velenjski galeriji ustvarili zabaven koncert improviziranih godb, v kombinaciji z nekaj standardnimi jazz formami. Han Bennink, prvo ime med mentorji lanskega leta, je v svoji zabavni maniri orkestriral petčlansko zasedbo, prehajal je iz standardnih jazz form v improvizirane, umanjkale pa niso niti njegove klasične bobnarske točke ležečega igranja po tleh. In na tem koncertu je Peter Evans še posebej izstopal z obvladovanjem igranja standardov in sproščenostjo ter suverenostjo v elementih improvizacije. Zato sem si od petkovega koncerta, na katerega sem se namesto enourne vožnje v Ljubljano ali Maribor, po dolgem času le sprehodil, obetal veliko.  

Začelo se je s presenečenjem. Pozicija koncertnega klavirja je nakazovala, da ne bo uporabljen. Uteži zavite v blago ob orglah in odkimavanje skrbnika orgel z glavo, pa jasno nakazovale, kaj bo Kaja ta večer igrala. Ob orglah je že čakala tudi pripravljena trobenta. 

Koncert se je začel s premikanjem zraka. Peter in Kaja sta izvedla počasen in meditativen vstop v improvizacijo s pihanjem v trobento in spuščanjem zraka s tihimi dolgimi toni skozi cevi orgel. Sledile so potrpežljive muzike z drovnovskim pridihom. Kaja je iz orgel z držanjem tonov na klaviaturi izkoriščala neskončnost tona in s premikanjem registrov izvabljala netipične orgelske zvoke v maniri modularnih sintetizatorjev zvoka. Način igranja me je asociiral na mojstrico tovrstnih godb Eliane Radigue. Vse skupaj je nepopustljivo in s pomočjo krožnega dihanja podprtih neskončnih tonov bogatil Peter Evans. 

Premiki po sproti nastajajoči zvočni pokrajini dua so bili počasni in premišljeni. Seveda se je v dobrih 50 minut trajajoči improvizaciji zgodilo tudi nekaj padcev koncentracije, ko sta muzičista iskala vstop v godbo z novimi pristopi, saj so se že uporabljeni izpeli. A se je to dogajalo vešče, z občutkom in s prepuščanjem prostora drugemu v ustvarjanju solo zvočnega prostora. Po dveh tretjinah koncerta se je glasba premaknila in muzičista sta začela skupaj utripati v preprostih kombinacijah tonov. Zgodil se je podoben prvinski zvočni pogovor kot v Spielbergovih Bližnjih srečanjih tretje vrste. 

Med igranjem so je zgodilo tudi nekaj nenačrtovanih dogodkov na inštrumentih, ki pa jih je duo spretno vkomponiral v glasbo. Edina »težava« nastopa se je pojavila, ko so orgle ob večji dinamiki preglasile in skrile trobento. Vendar se to ni dogajalo prepogosto in bi lahko rekli, da je bilo fino slišati, kako je trobenta zopet zasijala v zvočni sliki ob nižanju glasnosti. To je po drugi strani vzelo sterilnost nastopu in pokazalo stabilnost obeh glasbenikov pri igranju njunih inštrumentov.

Koncert je bil odličen in mislim, da bi imel posnetek, v kolikor bi obstajal, vznemirljiv potencial za ponovno poslušanje. Slišati orgle v improviziranem koncertu je res redek privilegij. Do zdaj sem slišal dva mojstrsko izvedena koncerta Jean-Luca Guionneta, ki pa sta bila solistična in zato tudi drugačne narave. Upam, da bomo duo imeli še kdaj priliko slišati. Če ne na orglah, pa vsaj s  klavirjem in trobento. 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *