Večkrat nagrajeni in mednarodno prepoznavni glasbenik, skladatelj in improvizator ter filmski režiser in scenarist Kristijan Krajnčan se je uveljavil kot eden najbolj unikatnih ustvarjalcev naše domače grude. Čeprav ga pretežno poznamo kot jazzovskega bobnarja, je svojo glasbeno pot pričel kot klasični čelist, oba inštrumenta pa je združil v samosvojem solističnem projektu DrummingCellist. V svojem kreativnem udejstvovanju se je lotil že številnih zvočnih poljan, njegovo najnovejše raziskovalno področje pa je ljudska glasba. 11. oktobra letos je izdal album Zabučale gore, ki je rezultat tako osebnih kot tudi zgodovinsko zabeleženih virov o omenjeni muziki in kjer se njegova violončelo in bobni prepletajo v štirih poustvarjenih ljudskih in dveh avtorskih pesmih, ki sledita ljudskemu melosu ostalih. Poleg tega je tudi avtor sodobne plesno-glasbene predstave po motivih slovenskega ljudskega izročila in mitologije Med se iskri v temi. Slednjo je z dodatnimi glasbeniki in plesalci predstavil na Jazz Festivalu Ljubljana junija, ponovno pa bo projekt na voljo za ogled in posluh v živo 19. decembra v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. O slednjem, predvsem pa o novem albumu, procesu dela, razmerju med improvizacijo in kompozicijo, ljudski glasbi nasploh ter iskanju skupne identitete smo s Kristijanom spregovorili v intervjuju.
Kako si? In s čim si trenutno najbolj zaposlen?
Pravkar sem končal promocijo albuma. Septembra in oktobra sem imel nekaj koncertov, zdaj pa svež začetek. Razmišljam pravzaprav o idejah za novo ploščo.
Kot solo izvajalec?
Da, kot solist. V povezavi s tem konceptom imam še nekaj idej, ki jih še nisem uspel raziskati. Druga stvar je projekt Med se iskri v temi, ki smo ga s plesalci izvedli na Jazz Festivalu Ljubljana letos. Ponovno bomo projekt predstavili decembra v Cankarjevem domu in ga za to priložnost nekoliko nadgradili. Tretja stvar je pa pisanje scenarija za celovečerni film. Pri meni se zmeraj izmenjujeta hibernacijsko obdobje, ko se stvari pletejo in raziskujejo, in obdobje koncertov, ko pride do realizacije.
V prvi polovici oktobra je izšel tvoj novi album Zabučale gore. Imel si predstavitev v Kinu Šiška. Kako je bilo, kakšni so bili vtisi?
Odkar sem začel igrati ta zame novi koncept z ljudskim melosom, se mi zdi, da sem še bolj postal jaz – jaz. Da sem našel del sebe, ki ga prej nisem vključeval. Zdi se mi tudi, da ljudje v slovenskem prostoru to začutijo. Ne vem, ali zaradi mene ali, ker je to del njih. Prav tako se mi zdi, da sem s solističnim projektom DrummingCellist v zadnjih šestih letih vsaj do določene mere glasbeno dozorel. In da lahko zdaj tudi celovečeren koncert speljem brez prevelikega stresa. Seveda pa je bil ta koncert v Kinu Šiška zelo poseben, ker je prišlo nekaj zame zelo posebnih ljudi. Prišel je moj profesor za čelo iz srednje glasbene šole, ki me ni slišal 18 let. Bil je zelo navdušen, kar mi veliko pomeni. Tudi sicer je bil odziv res dober, kar mi služi kot lepa popotnica za naprej in vzpodbuda, da je to smer, ki jo je vredno raziskovati. Da se ta krog med ustvarjalcem in poslušalcem sklene. Dejansko se mi zdi, da se je občinstvo s tem projektom še malo razširilo, o čemer prej sploh nisem razmišljal. Navsezadnje se nikoli prej nisem kaj dosti ukvarjal z ljudskimi stvarmi.
Ker si v osnovi klasik in jazzer?
Tako je. Kot bobnar sem raziskoval t. i. moderni ameriški in evropski jazz … Kot violončelist pa na začetku klasično glasbo. Slovenska ljudska glasba me ni zanimala oziroma se mi ni zdela zanimiva, da bi jo raziskoval, če jo primerjaš denimo z afrokubansko ali z bolgarsko, ki ima zanimive ritme, posebne melose in drugačne uglasitve. Mislil sem, da pri nas tega ni. Ampak, ko sem začel raziskovati, sem ugotovil, da to ne drži in da imamo tudi mi veliko različnih posebnosti, samo da so malo bolj skrite in malo bolj razparcelirane. In da je to, kar se mi zdi da ima večina ljudi za slovensko ljudsko glasbo, zgolj nekih petnajst odstotkov večinoma avstrijskih vplivov.
Kar se tiče ljudske glasbe, že ime dosti pove, saj omenja ljudstvo, kar je čisto drug kolektiv, kot je država. Meje države so se navsezadnje vseskozi spreminjale …
Ja, seveda. Glasba ima vedno vplive od drugod. In bolj kot greš nazaj v preteklost, težje rečeš, da je to naša glasba. Vedno je bil nekdo tukaj in pustil določen pečat. In dlje kot greš nazaj, težje je ločevati, kaj je naše, njihovo itd. In ravno to je zame smisel v muziki. Da izhaja iz enega in da nas spominja na to enost.
Na albumu so torej štiri ljudske skladbe in dve tvoji avtorski, ki sta v podobnem ljudskem melosu in lepo zaokrožujeta album. Sedaj je ljudska glasba v tvojem fokusu raziskovanja. Kdaj pa si se z njo spoznal, četudi te še ni zanimala?
Od doma, kjer se je dosti pelo. Moji starši in njihovi prijatelji in seveda stari starši. Če smo imeli doma kakšna praznovanja, je kdo od starejših slej ko prej pričel peti in ker so vsi znali besedilo, so se pridružili. Imam zelo lepe spomine na to. Ampak, ko sem bil majhen, mi je bilo za to vseeno. Igral sem se in poslušal. Je bilo pa nekaj posebnega v tem, ustvaril se je en zelo dober vibe. Sej veš, petje vedno prinese dobro pozitivno in povezujočo energijo. Kakor muzika. Še sploh za ljudsko petje menim, da ima to vlogo. Namreč, ljudska glasba ni bila narejena za to, da bi zgolj sedel in poslušal nekoga, ki poje, ampak je spodbudila, da so peli vsi, ko so recimo šivali, želi ali kaj podobnega.
Taka kolektivna glasba je, ki povezuje.
Ja. Čeprav ne povsod. V različnih predelih sveta ima lahko različno vlogo. Recimo v Indiji t. i. »naši ideji« ljudske glasbe rečejo klasična glasba. Sestavljena je na način, da se moraš v njej izmojstriti in jo torej izvaja mojster. Ob tem pa poslušalci štejejo in razumejo, kaj se dogaja. Tudi na bližnjem vzhodu so pevci, ki neverjetno dobro pojejo četrtinske tone. Za tovrstno izvedbo moraš biti res dobro treniran, kot klasičen glasbenik.
Že v otroštvu se moraš izučiti tega, da to sploh slišiš.
Ja, je pa tudi pomembno vseskozi vaditi inštrument. Pri nas pa se mi zdi, da je imela ljudska glasba drugačno vlogo, vlogo povezovanja in dvigovanja duha, raising the spirit. Podobno kot blues, kjer so zraven peli in delali, da so, vsaj po mojem mnenju, sploh lahko duhovno preživeli. V glavnem imam lepe spomine iz otroštva, a so se mi potuhnili. Šele zdaj sem začel razmišljati o njih in o vrednosti tega. Sam ne poznam pol toliko besedil kot moji starši in tudi oni verjetno znajo pol manj kakor stari starši. Ne morem pa reči, da je namen tega projekta obuditi ljudsko glasbo, saj je narejen povsem drugače. Mogoče pa ima v sebi podobno idejo, vrednost in spoštljivost. Spoštljivost, toda ne v smislu nedotakljivosti, prepovedi vnašanja novosti, ampak kot priznavanje vrednosti ljudskega melosa in primarnih idej. To sem skušal tudi izraziti.
Imaš torej kar nekaj stika z ljudsko glasbo že iz otroštva. To je torej prvi vir. Katere vire si pa uporabil, ko si jo raziskoval? Kje si raziskoval in s kom si se o njej pogovarjal?
Šel sem na SAZU, kjer dela moja pol-teta, ki mi je dala veliko virov, zelo starih posnetkov iz voščenih valjev, ki so seveda digitalizirani. Na začetku mi je dala pregled čisto vseh regij, nato te, ki so me bolj zanimale. Imajo seveda katalog, po katerem sem brskal, ampak nisem prišel daleč. Ogromno je tega. Večinoma so me zanimale čim bolj stare stvari, saj se mi zdi smiselno priti do najstarejšega vira. Med drugim sem denimo dobil posnetke iz leta 1914, ki jih ni veliko, ampak imajo hud naboj. Pevci tistega časa zvenijo povsem drugače od današnjih.
Tudi bral sem o ljudski glasbi in nato vse skupaj smiselno povezal. Zato ima vsaka skladba naslov in podnaslov in ta je bil zame vodilo.
Podnaslovi, ki so v angleščini?
Ja.
Po kakem ključu si pa izbral ravno te štiri ljudske skladbe, ki so se znašle na albumu?
Zelo preprost princip imam – mora me zintrigirati. Pesem Zabučale gore je na Gorenjskem zelo popularna in smo jo doma dosti peli.
Pri rezijski De Göra Plazina Mojä me je pritegnila tonika, ki se vseskozi počasi dviga. V nobeni ljudski glasbi nikjer na vsem svetu nisem zasledil takega koncepta. V pesmi pojejo o odhodu na goro, kar doda tudi mitološko konotacijo – iti na goro lahko pomeni iskanje resnice, mistike. Fascinantno se mi je zdelo, kako se njihova tonika, vsakič ko zapojejo frazo, malo dvigne. Poskušal sem poudariti ravno to, kar je skladba že imela v sebi in se naučiti, kje točno so ti dvigi. Včasih namreč niso niti četrtinski toni, ampak celo manjše razdalje med toni.
Pri pesmi Rasti mi, pšenica mi je bila zelo všeč melodija, ki se mi zdi v svoji preprosti lepoti genialna. Prav tako pa mi je všeč besedilo oziroma razumevanje le-tega. Jaz je namreč nisem obravnaval kot ljubezen med dvema človekoma, ampak med človekom in božanskim ali nečim spiritualnim. Zato sem jo tudi podnaslovil Surrendering to Mystery. »Mystery« kot nekaj neznanega, mističnega. Pa še ena ideja se mi je utrnila pri Rasti mi, pšenica. Če daš pod to melodijo basovsko linijo Bachove Passacaglie, gresta skupaj. Basovska linija, ki jo slišimo proti koncu skladbe, je torej basovska linija iz Passacaglie, ki jo je tudi Bach bojda vzel od nekod drugod. Saj tudi pri cantus firmusih ni bilo avtorja, kakor pri ljudski glasbi ni bilo avtorja. Te cantus firmuse so lahko prosto jemali in na njih gradili svoje polifonije. Podobno je mene zanimalo vzeti od Bacha to basovsko linijo in na njej graditi.
Skladba Tri jetrve pa se mi zdi fascinantna zaradi moških glasov na voščenih valjih. Tudi zato sem te posnetke uporabil v skladbi in jih oblikoval v groove. Vodila me je ideja: »feeling the slavic blues.« Skladba je sicer dvodelna, ima tri in štiri takte. Jaz sem jo naredil trodelno, ima tri takte, tri takte, štiri takte in hkrati vpel vanjo bluesovska harmonijo in ritem. Obenem pa vzpostavlja čisto svoje vzdušje, ker je v lestvici diminished, kar daje nekakšen slovanski, belokranjski občutek.
Glede bluesa pa me vedno bolj zanima povezava Slovanov, ki smo tudi bili sužnji, in bluesa, ki se je začel iz suženjstva. Kar je zame zelo fascinantno pri bluesu, je vzdušje, ki ga ustvari. Dvigne duh poslušalca, čeprav izhaja iz največje bolečine nekoga, ki so mu vzeli vso svobodo in dostojanstvo. Torej, očara me ta pretvorba bolečine v nekaj zelo močnega in dobrega, ki bi lahko bila tudi zgolj javkanje in depresija. Pa sploh ni.
Tri jetrve so tri sestre?
Pomeni tri snahe. Bratove žene. Tekst pripoveduje o njihovih spominih na svoje ljube, medtem ko delajo, kosijo na polju. Lahko si predstavljaš, da je bila morda katera zaljubljena v katerega drugega od teh bratov, če so z brati poročene. It’s about work and love. Tako kot je blues. V glavnem … zame je bilo važno najti pomen, tako zase kot tudi za skladbo. Nisem pa hotel, da to postane kemičen eksperiment, ki bi bil prisiljen. Hotel sem, da deluje organsko, čeprav se včasih mogoče zelo oddalji od ljudske muzike. Želel sem, da se to organsko zgodi.
V spremnem tekstu zapišeš, da avtor besedila pesmi Zabučale gore znan.
Ja, Oton Zupančič. V bistvu je on poslovenil moravsko ljudsko pesem. Kasneje je postala naša ljudska, ponarodela.
Zakaj si se odločil, da poleg štirih ljudskih skladb dodaš še dve svoji v podobnem melosu? Skladbi Vodnjak in Requiem, ki album oklepata na začetku in koncu?
Da izhajam še iz nečesa svojega, se mi je zdel logičen koncept. Prva skladba, Vodnjak, katere podnaslov je Diving Into Ancestry, predstavlja moj vzgib potopitve v vodnjak ljudskih mitologij in skladb. Obe skladbi sta nastali dosti spontan. Ko sem vadil in raziskoval se mi je zdelo, da sta povezani s to ploščo. Takoj sem tudi vedel, da mora biti ena na začetku in ena na koncu, da se vse zaokroži in ustvari lok.
Kakšno pa je razmerje med kompozicijo in improvizacijo pri albumu in kako pomembno je, da se izmenjujeta ali dopolnjujeta?
Ne vem točno, koliko sta prisotni v deležih. Lahko je dosti improvizacije, toda sam material je pa precej skomponiran vnaprej. Dostikrat pa tudi kaj ne zveni kot improvizacija, ampak je. Si pa zagotovo puščam svobodo. Pri albumu je te manj, ker sem hotel narediti krajšo in bolj kompaktno ploščo, saj je bila osnovna ideja narediti LP. Določil sem tudi dolžino 20 minut za prve tri komade in enako za druge tri. Žal mi LP-ja zaradi financ in čakanja ni uspelo narediti, čeprav si ga zelo želim. Tudi naslovnica bi na LP formatu dobro izgledala. Mogoče kdaj v prihodnje. Zaradi tega na albumu ni veliko improvizacije on the spot, so pa na njem momenti – solo izvajanja, ki so »klasično jazzovsko« improvizirani. Denimo pri Tri Jetrve je groove na bluesovsko formo in čez solo. Ali pri Rasti mi, pšenica, kjer je na koncu čez basovsko linijo solo čelo. Pri predstavitvi albuma v živo si vedno pustim možnosti za izhode. Več imam tudi prehodov med komadi, ki so čisto improvizirani, da vem, od kod izhajam in kam grem, vmes si pa pustim svobodo, kako do tja priti.
Všeč mi je ideja, da delaš ploščo z drugim razlogom, kot igraš v živo. Zakaj ne bi izrabil močnih plati igranja v živo, prisotnosti občinstva, trenutka in energije ali pa plošče, da jo nekdo posluša drugje? Saj gre za čisto drugo pozornost. Pri plošči mi je všeč tudi možnost nasnemavanja, v živo ne morem naenkrat igrati bobnov in čela. Z nasnemavanjem plasti je glasba bolj sproducirana, bolj ‘speglana’, kot v živo, ko imam precej več možnosti, da grem kam drugam.
Zakaj pa izbira obeh inštrumente oziroma zakaj igrati tudi na čelo, kot da je tolkalo, če so bobni tudi na razpolago?
Ker sem bobnar. Zame je to čisto logično. Že v srednji šoli sem ves čas tolkel po mizi s prsti, kar je seveda drugače kot s palicami. Dostikrat se zgodi, da se izkušnje, ki si jih pozabil kasneje vrnejo.
Denimo, igral sem čelo, ga nato pustil, ko sem šel študirati bobne, ga nato spet začel igrati zaradi filmske glasbe, ki sem jo študiral, in tu in tam posnel kakšen komad. Pred šestimi leti sem padel v obdobje, ko se je vse končalo ali nisem imel ničesar. Nekaj bendov in filmskih projektov je propadlo. Kar naenkrat sem se znašel v breznu in nisem vedel, kaj zdaj. Iz tega se je rodil DrummingCellist. Kot eksperiment. Hotel sem narediti album, posneti, nasneti bobne, čelo in to je to. Če rata rata, če ne ne. Vedel pa sem, da to pač moram poskusiti enkrat v življenju. Takrat sploh še nisem improviziral na čelu, vse življenje sem na njem vadil klasiko. Nato me je Robi Jamnik povabil na Festival slovenskega jazza. Seveda sem bil za, a nisem vedel, kako to izvesti v živo.
Nato sem začel delati na čelu, iskat zvoke in raziskovati tehnike, kar še vedno počnem. Tudi to, kar sem znal na bobnih, sem poskusil improvizacijsko pretvoriti na čelo. Pri tem mi je pomagalo klasično obvladovanje čela. Zmogljivosti, ki jih pridobivaš od otroštva, saj je kasneje to težje popravljati in spreminjati. Pa tudi to … So zanimivi čelisti, a čelo je eden manj raziskanih inštrumentov v polju improvizacije. Vsa godala, trobila, pihala, tolkala so … Mogoče oboa ne. Z improvizacijo na čelu lahko marsikaj dosežeš; kitarske, basovske, etno zvoke, ogromno nekih razširjenih tehnik. Hkrati ima inštrument velik razpon. Se mi zdi, da se res približa človeškemu glasu, ker sega od basa do alta in soprana.
Po eni strani izhajaš iz klasičnega izobraževanja prek čela, po drugi iz jazzovskega prek bobnov. Tukaj pa se lotevaš ljudske glasbe …
Ni ljudska glasba. Ljudska glasba je inspiracija.
A je to, kar igraš na albumu, zate žanr? Ali dojemaš ljudsko glasbo kot žanr? Kaj je to, kar igraš na albumu?
Rad igram glasbo, ki nima žanra. Tako ali tako te ves čas od zunaj umeščajo v žanr. Kamorkoli pošlješ ponudbo, te vprašajo po žanru? Ja, to je muzika!
Ja, ves čas moraš dodajati tudi t. i. tag oznake, denimo na Bandcampu ali drugih medijih.
Tako je. Pri Spotifyju lahko izbereš samo tri žanre. So jazz festivali, festivali klasične glasbe … Mene pa že celo življenje zanima ravno to, kar presega žanre. Zveni morda superiorno, ampak ni mišljeno tako. Iz svoje domišljije in inspiracije vzameš to, kar ti zaradi nekega razloga ustreza, kar te »premakne«. Lahko je afriški groove z moderno klasično harmonijo in razširjenimi tehnikami, z zvokom, ki spominja na ljudski inštrument ali pa kaj drugega. Kaj je potem tukaj žanr? Nisem pa velik zagovornik fuzije, le da ta je. Se mi pa zdi, da se na tem mestu začne delo vsakega umetnika. Poučiš se o žanrih in o ljudeh, ki so delali pred tabo, bodisi skladatelji bodisi performerji, bodisi ljudske pesmi bodisi Bachove suite. Ko imaš ta nabor, se začne tvoje delo. Kdo si pa torej ti? Kaj si ti? Verjetno so vplivi, ki te spremljajo že od otroštva, in je tisto, kar te žene, kar je tvoje, kar je zelo težko opisat in natančno razložiti. Ali je sploh kaj tvoje ali je zgolj konglomerat tvojega okusa, združujoč različne vplive muzik, ki si jo poslušal, vadil, igral? Zato zelo cenim glasbo oziroma glasbenike, ki grejo preko, ki ne ostajajo v določenem žanru ali sledijo ozki smeri, v imitiranju nekoga, ki je to pred njimi bolje počel.
Kako pomembno je, da si se projekta lotil sam in nisi še koga povabil k sodelovanju?
DrummingCellist se je že rodil kot solo, kot združevanje bobnov in čela. Sploh nisem pomislil, da bi projekt razvijal še z nekom. Ker sem pa pri raziskovanju in ustvarjanju albuma prišel do zanimivih idej in konceptov, potem razvil projekt Med se iskri v temi. Kompozicije so pri tem projektu razširjene, svoj velik pečat in ideje pa so dodali še glasbeniki, Tomaž Gajšt, Boštjan Simon, Robert Jukič, in plesalci, Žigan Krajnčan, Kristyna Šajtošova, Katja Legin, Bor Prokofjev.
Ko greš v nekaj sam, raziskuješ sebe. Kot da bi šel pod vodno gladino gledat in razmišljat. Pri razvijanju projekta pa ne greš zgolj vase, temveč raziskuješ tudi navzven, ko raziskuješ posnetke, bereš gradivo ali poslušaš muziko. Pri tem je proces zelo drugačen. To mi je zelo všeč. Nenazadnje pa sem v muziki prišel tudi do točke, ko zaupam svoji intuiciji in grem za nečim, kar me vleče, ne da bi preveč razmišljal, ali je to dobro ali ne in ali se splača. Zdaj imam že idejo za naslednjo ploščo ali pa celo dve.
Ponovno povezano z ljudsko glasbo?
Ena je, ena pa niti ne. Ne bi še o tem govoril. Hotel sem samo reči, da se mi vedno, ko začnem delati novo solo ploščo, zdi ideja, ki jo imam, neizvedljiva. Zdi se mi, da ne vem, kako bo projekt uspel. In po mojem mnenju je to edina ideja, ki jo je vredno raziskati. Vse ostalo je kopija samega sebe in prežvekovanje enega in istega. Zdaj imam toliko zaupanja vase, da tudi če ne vidim poti do cilja, si zaupam. Ko začnem delati, se počasi začne vse razvijati in vem, da bom prišel do cilja. Še vedno sem. Ko se bom ponovno vrgel v to brezno, bom že sproti videl, kako leteti. To se mi zdi zelo pomembno in to rad vidim pri drugih umetnikih. Da brezkompromisno sledijo idejam, ki so mogoče težko izvedljive. To se mi zdi, da je magija improvizacije in ustvarjanja.
Kako pomembno je, kje igraš? Denimo v kakšnih prostorih, za kakšno publiko – izobraženo ali ne? Pomislila sem tudi, da si namesto v hram slovenske kulture šel predstavit album v Kino Šiška.
Kino Šiška je bil povezan s projektom Cellofest. O publiki nikoli zares ne razmišljam. Če sledim svojemu toku in se hkrati skoncentriram na to, kar igram, je občinstvo vedno z mano, vsaj zdi se mi. Ne gre za koncentracijo v intelektualnem smislu, da razmisliš in to izvedeš, ampak se to dogaja hkrati. Da so ljudje s tabo, veš, ko nastane tišina, saj je ta tišina izredno gosta. Takrat začutim, da so z mano.
Čeprav nikoli ni zares čista tišina.
Včasih pa je. Če se nekdo preseda in kašlja v tišini, veš da ni tam s tabo. Če pa denimo igraš nek ton in ga res poslušaš in res končaš, čutiš to tišino, saj se zgodi neka čarovnija pričakovanja.
Ko sem bil mlajši, je bil moj odnos: »I wanna play my shit.« Zdaj pa veliko bolj razmišljam tudi o akustiki prostora. Nov koncept igranja v živo se je rodil v Ghentu. Tam je bil zelo dober akustični prostor, s sabo pa sem imel samo looper in računalnik in še dosti drugih vnaprej posnetih materialov. Hotel sem namreč doseči določen zven. Vsega, kar sem si zamislil, nisem mogel odigrati. Ker pa mi je bilo žal, da bi akustiko prostora pokvaril s posnetki, ki ozvočeni ne bi tako pristno zveneli, sem se na licu mesta odločil in vse odigral v živo brez posnetkov. Slednje je bilo na nek način strašljivo, po drugi strani pa je prišlo ob pravem času. Od takrat pri tem projektu dejansko vse odigram v živo. Imam efekte, npr. delayje, nimam pa vnaprej posnetih plasti bobnov, čela in loopov. Tako sem dosti bolj svoboden.
Ker pobuda za projekt izhaja iz ljudske glasbe, me zanima, kje bi si želel igrati, če bi lahko igral kjerkoli na prostem?
Verjetno v kakšni jami ali pa na svetišču starovercev v Kobaridu. Tam je neko drevo in menda so včasih tudi koncerti. Za staroverce je bilo svetišče tako ali tako narava.
Koliko je na posnetku živega igranja in koliko je dodanih posnetkov?
Veliko manj kot na prejšnji plošči. Tam je bilo ogromno loopov, ki jih je bilo potrebno editirati. Tokrat pa sem vse odigral, več ali manj od začetka do konca, je manj layerjev in te plasti so tudi bolj efektivne. Potem sva z Andrejem Kobalom izbrane stare posnetke na voščenih valjih in moje igranje pri njem kar nekaj časa obdelovala. Ideja je bila, da bi vsi zvoki prihajali iz mojega igranja ali iz voščenih valjev, od koder prihaja flavour, ki sem ga iskal. Denimo pri Tri Jetrve čelo postane tolkalo. Andrej poudarke tega tolkala nato uporabi, da prožijo zvok voščenega valja, ki nato spominja na zvok peska. Včasih sva uporabila tudi njegove analogne sinte ali pa analogni tape delay, da pod čelom podpre base. Že prej sem omenil, da je album bolj sproduciran.
Ali se s Kobalom poznaš že od prej?
Ne. Na album sem želel dodati elektronski layer. Želel sem si nekoga, ki bi to naredil z okusom. Ne preveč eksperimentalno, podpreti mora že obstoječe. Za Andreja sem prvič slišal, ko je bil s svojo invencijo njegov GranuRise nominiran za MIDI Award. Dojel sem, da je to pravo sredstvo, ki bi omogočilo željeno elektronsko manipulacijo.
Si poskusil sam?
Sem malo. Ko sem pa videl, kaj on počne s tem, mi je bilo jasno, da mora to storiti on. In je bil na srečo za! Ko sva se spoznala, sva se pa tudi takoj povezala in imava še veliko idej, ki jih bo treba raziskati. Krasno je, da ti taki ljudje pridejo na pot ravno, ko imaš neko idejo. Stvari se zgodijo takrat, ko se morajo, v pravem času. V najinem primeru je bilo tako.
Album Zabučale gore je posnet in izdan. Kaj pa bo s projektom v prihodnje?
Nekaj koncertov sem že imel, nekaj jih bo verjetno še naslednje leto. Čakam še nekaj recenzij. Kot običajno.
Ali si med raziskovanjem ljudske glasbe bil pozoren na to, koliko je dandanes še skupnega ljudskega petja? Denimo, ko sem bila še otrok, se spomnim, da je ob ličkanju koruze na podeželju vedno kakšna gospa zapela. Ali si raziskoval tudi to ali zgolj preteklost?
Ne, tega nisem. Je zgolj moja osebna izkušnja, da je tega zdaj manj v mojih krogih. Ne vem pa, koliko je tega drugje.
Ali ti poješ in to predajaš naslednji generaciji?
Ob kakšnem prazniku ali kaj podobnega skupaj zapojemo z družino, tako da otroci tudi to slišijo. Ne pojemo pa več tako razširjenega repertoarja, kot sem ga jaz spoznal. Je pa res krasno vzdušje, ko se recimo poje troglasno. Nekaj naravnega se zgodi, drugače resonira, vibrira, ko poješ še z nekom. Namreč, če sam zapoješ en ton, tvoje telo resonira v tem tonu, če pa še dve osebi zapojeta, trije resoniramo med sabo. Zgodi se tročan. Sam ne moreš tako resonirati. To se denimo na drugem nivoju dogaja tudi, ko igraš v bendu z ljudmi, ki jih spoštuješ, jih imaš osebno rad in te inspirirajo. Ko igraš z njimi, se podobno dogaja z interakcijo časa, idej, izmenjav. Sploh v improvizaciji. Vesel sem, da v projektu Med se iskri v temi sodelujem s takimi ustvarjalci.
Kako si se počutil na Drugi godbi, ko je zasedba Gugutke pred tabo prav tako zaigrala Rasti mi, pšenica?
To je bilo super, čisto nepričakovano se je zgodilo.
Zadnje čase se dosti pogovarjam z ljudmi o tem, da se jih precej vrača k tradiciji na več področjih, tudi k ljudski glasbi. Nastajajo zasedbe, ki jo poustvarjajo, posamezniki prirejajo pesem ali dve na svojem albumu. Si ti to opazil?
Sem, ampak ne vem, ali zato, ker sem začel tovrstno glasbo igrati, ali gre dejansko za porast. Tudi mojega očeta Lojzeta to zelo zanima in je to vključil v nekaj projektov za simfonike in zbor. Ravno je imel koncert, za katerega je priredil tudi ljudsko glasbo in pisal svojo v tem stilu. On se je tega sicer lotil povsem drugače kot jaz. Ima drugačne ideje, kar se mi zdi super. Veš kaj, mi moramo najti svojo identiteto, ki je, mislim, Slovenci še nismo našli.
Če si že ravno to zadnje omenil, v spremni besedi k albumu si napisal, da nisi raziskoval zgolj ljudske glasbe in mitologije, temveč si iskal tudi slovensko identiteto. Kaj si točno s tem mislil?
Nisem ekspert za sociologijo in zgodovino, lahko pa povem, kaj jaz čutim. Zdi se mi, da imamo Slovenci problem s svojo identiteto, in sicer v smislu, da nimamo postavljenega močnega stebra, iz katerega bi črpali, kdo smo. Ne vem, zakaj je temu tako. Morda je eden izmed razlogov, da smo bili ves čas okupirani in smo ves čas morali kazati lažno identiteto hlapcev, da smo preživeli. To se danes kaže v tem, da bi ljudje vrgli puško v koruzo, preden bi se sploh zares začeli boriti. To včasih opazim v športu. Moja žena je Bolgarka. Bolgarija je bila okoli 500 let v vojni s Turki. Razvili so močno identiteto, ker so jo morali, da bi se zmogli boriti s sovražnikom toliko časa. Vedeti so morali, zakaj se borijo, kdo so in iz nekje črpati energijo in moč. Mi pa smo preživeli tako, da smo se potuhnili oziroma da smo nekako znali ohraniti slovenskost podtalno ravno toliko, da nas niso uničili.
Po drugi strani pa jaz zelo globoko v sebi čutim močno slovansko identiteto, iz katere se mi zdi vredno črpati oz. to identiteto na novo odkriti. Zdi se mi namreč, da smo zelo zanimivi ljudje, tudi spiritualno, npr. kot staroverci, za katere smo šele zdaj odkrili, da smo jih imeli. Da smo imeli religijo, ki ni zares religija in je zelo povezana z naravo. Ne pa, da se obešamo na kliše, da smo Slovenci vedno nekje na sredini. Nisem ekspert, je pa bilo napisanih že veliko člankov o tem. O tem se tudi večkrat pogovarjam s prijatelji: kaj je zares ta identiteta oziroma kje jo najti? Če pogledaš druge večje narode, imajo močno identiteto. Denimo Nemci ali Francozi imajo v dobrem in v slabem svoj steber, kdo so, kaj delajo, kaj jim pomeni kultura.
Mogoče je problem, da se Slovenci preveč identificiramo napram drugim, ki jih dojemamo kot slabe, na podlagi razlik in nacionalističnih predstav. Da nekoga sovražimo, namesto da bi črpali iz nečesa, nekega stebra, na katerem bi gradili. Zdi se mi tudi, da iskanje identitete in korenin lahko postane celo nevarno.
Ja, razumem. Vem o čem govoriš, ampak jaz ne mislim tega. Jaz tega ne povezujem z nacionalnostjo, temveč z nekim spiritom, duhom.
Toda v to past lahko marsikdo zapade.
Seveda. Potem pa se zaživijo ekstremistične in nacionalistične težnje. Bolj govorim o kulturi in na kakšen način nekdo doživlja in gleda svet, kar pa je povezano z njegovo zgodovino. In kdor ima slednje dobro postavljeno, lahko dlje skoči.
Še zadnje. Kot filmskemu režiserju ti vizualna podoba albuma gotovo veliko pomeni. Od kod so fotografije na zgoščenki?
Z Belopeških jezer. Zgodba je taka. Ob treh zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane do Belopeških jezer, da bi ujeli sončni vzhod. Bilo je pozimi, ko je bil res res največji mraz. Na sebi sem imel vse obleke, kar sem jih imel na razpolago. Naš asistent je omedleval od mraza, ker se ga je prejšnji večer napil.
Kdaj ste šli? Kateri mesec?
Šli smo decembra 2019 ali začetek 2020. Pred korono. Ko je sneg seveda. Fotografiral je Jan Pirnat, izreden fotograf in moj prijatelj. Zadovoljen sem s fotografijami. Posnetek na naslovnici je nastal tik pred sončnim vzhodom v čisto naravni svetlobi. Zadnja fotografija je odsev obraza v čelu, ker ima inštrument lak, ki ga distorzira na led.
Si dal fotografu kakšne napotke, kaj bi si želel?
Malo že, potem pa sva se skupaj pogovarjala in našla koncept ter lokacijo. Individual versus mistery, eternity. Je pa zanimivo, da so te fotografije nastale pred albumom, še preden sem sploh začel to ploščo ustvarjati. Takrat je bil samo nejasen občutek, potem pa je dve leti kasneje iz tega nastal projekt Zabučale gore.