Krtine zvoka

Dora Attila, Jošt Drašler, Boris Janje, Elisa Ulian. Foto: Mitja Hlupič

Bistrica ob Sotli je tih kraj, ki se zvija sam vase. Vzpenja se in zavija ob cesti tako, da kljub svoji majhnosti nekatere svoje dele skriva pred drugimi. Kozjanski park, v katerem stoji, se javlja kot slutnja. Tu in tam se pokaže, v pridušenem zimskem jutru, prepojen z odbleskom snega ali kot obris v adventnih nočeh, če le vas, zgrinjajoča se vase, v želji, da bi se stisnila, ogrela, a obenem ohranila razdaljo med vsemi svoji deli, to dovoli. Občutek imaš, da pluješ skozi kozmos na samotni ladji, narejeni v obliki zgodovinske srednjeevropske vasi. Ob vseh hišah in hiškah, oštarijah in središčni cerkvi morda položaj najbolj povzema najbolj osamljen blok na svetu, tipična zapuščina bivše države; neznaten, vaški, naš tip bloka, ki tako veliko govori s tem, ko je za kontrast; ima dve nadstropji, je ločen od drugih stavb, edini in visi nad zamrznjeno njivo, iz njegovega dimnika pa se kadi, kot bi šlo za staro domačijo. Nedaleč stran je Kumrovec z menda razpadajočimi relikvijami socializma. 

Nekje v najbolj skritem delu podvozja te kozmične ladje se nahaja brneči Klub Metulj. To je najbolj nepričakovan klub na svetu, podobno kot je omenjeni blok najbolj osamljen. A zdi se, da je med tukajšnjimi potniki nenavadno veliko ljudi z domišljijo: v Bistrici najdemo glasbenike, premišljevalce, literate. Vsi se zbirajo tudi na Rezidentih.

Med enim od pogovorov smo ugotavljali, da nas v ljubezni do improviziranih godb veže neko spontano dojemanje sveta. Stvari so bolj nejasne, velike kategorije bolj iluzorne, dogajanja bolj paradoksalna, kot se navadno zdi. V enem redkih političnih izvajanj smo v sklopu omenjenega pogovora ugotavljali, da je odnos do Drugega pri nas organski, je predhoden vsaki politični opredelitvi. Podobno je improvizacija oblika zvočenja, ki je morda globlja od same glasbe. V enem od pogovorov je Vid Drašler omenjal grudice zvoka, iz katerih je sestavljena resničnost – Amadej Kraljevič je dodal, da gre za krtine oziroma po domače krtijeke. Da, to je glavna lastnost Rezidentov; čudenje nad resničnostjo kot tako, ne dopuščanje, da bi zvok in obnašanje ljudi postajali samoumevni. Krtine, zdaj najbrž zamrznjene, s katerimi so prepredena okoliška polja in mreže rovov pod njimi in klub v kleti.

Rečeno je bilo, da je prav ta bližina odprtosti in čudenje zametek skupnosti, ki nastaja okoli improvizacije. Utopične skupnosti, je dodal Jošt Drašler – a prav v tem je čar. In resnično ta odprtost omogoča blago valovanje, nedolžnejši humor, spontano filozofiranje onkraj samoumevnih kategorij in z njimi povezanih napetosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje. Preprosto je tu nek dober vajb, nekaj kar blagodejno deluje na organe. A odprtost seveda vedno prinaša nevarnost; kjer je nekaj nedorečenega, tam je lahko odrešilno, a tudi pogubno, hitro se lahko pridružijo nihilistični in magični elementi. Vprašanje je, v katero smer bi se vse skupaj odvijalo, če bi, denimo, Rezidenti trajali več tednov. 

Prav v tem je čar, da gre za vikend – za majhno vikendaško utopijo, ki nekaj odpre, potem pa je vsakemu menda prepuščeno, da si zadevo interpretira po svoje. In se potem morda vrne z novimi izhodišči, ki jih lahko nadgrajuje ali spet razpira. Podstrešna soba, v kateri smo spali, je bila polna ljudi, ki med spontanimi prihodi in odhodi niso motili drugih – res gre za ljudi, ki so blizu zvoku.

Noči potekajo kot nekakšne rimske pojedine: spontano zbiranje ob inštrumentih, zatopljeni seti in vmes pogovori, spremljanje Luke Dončića ter druge prostočasne dejavnosti. Resnost, s katero se igra, je osupljiva in zdelo se mi je, da bi praktično vsak set mirno lahko bil objavljen na posnetku. Nekateri so govorili o legendarnem nastopu Blaža Božiča na prejšnjih Rezidentih; ko je odšel, je pustil kraj v osuplosti, ki se menda še ni polegla.

Jasno je postajalo, da je neprimerno dragoceneje prisostvovati tem dogodkom ob ognjišču kot koncertom z več deset tisoč glavo publiko; ti dogodki so precej relevantnejši. Če bi drugič to zvenelo kot puhlica, je bilo tokrat doživeto.

Sam sem kot pesnik skušal improvizirati z besedo in branjem; izgovarjal sem naključne besede in fraze, bral svoje pesmi in pesmi Primoža Čučnika, ki sem jih preprosto imel s seboj. Prav tako kot je generativen jezik, torej kolikor je mogoče v jeziku tvoriti neskončno pomenljivih izrazov, je generativno tudi branje; pesem je mogoče prebrati na neskončno različnih načinov, pri čemer sploh ni nujno, da glas kot instrument nastopa v petju ali kričanju. Seveda pa številnih možnosti govoril za proizvajanje zvoka ne gre zapostaviti; šepet, krik, cviljenje in navadno ritmično izgovarjanje so prav lahko sopotniki. Za najbolj plodna se izkažejo tista sodelovanja med poezijo in godbo, v katerih ti nista zelo otipljivo ločeni. Naloga govorca je, da se s svojim načinom izrekanja priplazi med zvok, išče v njem rove, kje se spleta z različnimi inštrumenti, drugimi zvoki in prihaja na plano tam, kjer se zanj odpre prostor. Pri tem se rob pomena zliva z robom zvoka v pasto, ki se blago, a zanesljivo plazi v ušesa in tam ostaja. Seveda so tu tudi številne možnosti mikrofona in njegove lege v razmerju do položaja ust in roke, ki znatno vplivajo na posredovanje besede.

Na koncu sprehod po poljanah, kanjon reke, skale, ki se čudno oprijemajo stene, cerkev, kot vedno zgrajena na nedostopnem mestu, zaraščene zapuščene bajte, sneg in narisano nebo, ki emanira; valovanje duše in spontani pogovori o temeljnih zadevah. Blur med urbanim in ruralnim, alternativnim in občim. Rahlo škripanje odpiranja in pripiranja vrat med krtinami zvoka. 

* Na tokratni ediciji so se (z)družili: Vid in Jošt Drašler, Jure Boršič, Andrej Boštjančič Ruda, Boris Janje, Cristiana Fusillo, Elisa Ulian, Dora Atilla, Yvonne in Harad Hofmeister, Paolo Pascolo , Alberto Novello, Amadej Kraljevič, Muanis Sinanović.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *