Petek, 25. april 2025, Klub Štala, Lokavec
Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Tudi Tomaž Grom, Martin Küchen in Zlatko Kaučič ne potrebujejo prav dosti, da v petdesetih minutah naredijo celo štalo. V petek, 25. aprila, smo se entuziasti lačni improvizirane glasbe zbrali v poslopju na obrobju Lokavca v zaselku Kuši blizu Ajdovščine, ki je včasih služilo kot hlev. Klub Štala že od leta 2018 skrbi za kulturno krmo bitij od blizu in daleč. Tako so nas tudi tokrat nahranili, kot so tistikrat v istem prostoru krmili krave, le da tokrat ni bilo seno tisto, ki je bilo sočno v izobilju in polno divjih rožic, ampak smo poslušalci izkušali kombinacije nenavadnih zvokov, udarcev, potegov in vzklikov.
Trojica je začela, kjer bi drugi že končali. Kot da bi imeli za seboj že večurno vajo v improvizaciji, je njihov začetek nakazal prihajajoči intenziven izlet v svet slišnega. Zgodila se je sprostitev zvoka. Držali so nas v občutku pričakovanja razpleta, neštetokrat v daljših premorih in čakanju na nov navdih. Stremeli so k vrhuncu, ki se ni zgodil, ter s tem ohranjali fokus in čar nastopa. Tišine niso delovale kot mašilo, prej je bila glasba sredstvo razumevanja nastale tišine. Premori bi lahko bili tudi daljši, zvočna kulisa je bila namreč bogata s hitrimi ritmi, glasnimi poudarki in obenem razvlečenimi izoliranimi zveni glasbil. Ko je nekdo našel hipni fragment in ga ponavljal, sta druga dva potrpežljivo poslušala in se odzivala z iskanjem ustreznega odziva v izrazu. Takšna mnogoterost je bila najbolj zanimiva. Vsak izmed nastopajočih mojstrov svojih glasbil; Grom kontrabasa, Kaučič bobnov in Küchen saksofona je na trenutke tudi pozabil slišati nove možne vstope v nadaljnje dele improvizacije. Slišalo se je, kot da vsak glasbenik v svojem tempu vztraja pri zvenu glasbila, ki se ga je na odru naučil vzljubiti. Čutno zatopljeni so bili vsak zase, kot v nekakšni skladni neskladnosti. To je bila igra zbujanja iz sanj in tavanje po pomenih naključij.
Küchen kot vzburjena severna ptica ni kričal le s saksofonom, ampak tudi s svojim glasom. V tem dretju je njegova govorica delovala naključno, dadaistično – spontani izbruhi iz posameznih zlogov v cele stavke v čisto naključni švedščini, njegovem maternem jeziku, kot je povedal na čiku po koncu koncerta. Küchen je zares vodil dialog med svojim glasom in igranjem inštrumenta. Na neki točki se je Kaučič s svojim goriškim naglasom odzval: »Kua se tuki dogaja?! KUA SE TUKI DOHAJA?!« In si odgovoril: »ČUDNA MUZIKA HAHAHA!« Vzkliknil je naravnost v bobnarsko opno. Že pred tem je proti bobnu obrnil telefon, na katerem je predvajal ponavljajoč posnetek opernega petja Marie Callas. Tudi Grom se je občasno oglašal – z medvedjim stokanjem, mahanjem s prenosnim zvočnikom, vtikanjem palic med strune in udarjanjem po »obtolčenem« kontrabasu. Prav vsi so z različnimi pripomočki glasbila obdelovali in z njimi pridodajali k raznoliki sestavi kompozicije. Kaučiču je šara padala po tleh, z različnimi predmeti je drgnil ob napete opne, činele. Küchen je pihal saksofon v konzerve, nato pa sunkovito počepnil in se z njimi igral. Nasploh je bil njegov način igranja zelo telesen, performativen in vendarle glasbeno nič manj sofisticiran kot tudi celotna pojava tega nenavadnega polisaksofonista. Grom je držal prostor in v ključnih trenutkih ohranjal zagon za nadaljnje izbruhe, četudi včasih le z minimalnimi zvoki. V hipu je znal priklicati tišino v najburnejših fazah improvizacije. Pri vseh kaotičnih oprijemih, prehajanju iz melanholije v mračnost, iz ekstaze v bluzenje so bili veliko vredni tudi trenutki, ko je Kaučič kot kontrapunkt držal enostaven, stalen, hiter ritem in s sinkopami vred subtilno pognal stvari naprej, tja, kamor še niso tekle. Takih trenutkov ni bilo veliko – bili so ravno prav umerjeni. V samih sekvencah je delal pavze, ki so zadrževale zastavljen tok. Izhodi iz ustaljene smeri in vračanje vanjo so nas prepričali o natančnosti premisleka tega eklektičnega početja. Vse skupaj je zvenelo kot uprizorjeni odmev življenja živali, ki so nekoč bivale tu, ali pa na stari kovaški obrat v hiši zraven, ki danes deluje kot muzej. Ob igranju glasbenikov je domišljija prehajala med razburjenimi kokošmi, kričečimi petelini, mukajočimi kravami in verigami, ki jim omejujejo gibanje, od tam pa tudi k tolčenju macole in pihanju v ogenj. Glasovi prebavljanja in prežvekovanja so se mešali z zvoki obdelovanja kovin, oglašanjem oslov in klici kmeta, ki se jezi, ker so mu koze ušle, pa jih kliče nazaj …
Skratka, prav lahko si je bilo ob koncertu umišljati, kaj vse se je tu nekoč godilo in obenem izkušati glasbo, ki duha priveže na tako lep kraj. Koncert smo obiskali v velikem številu, kot kak dogodek slične sorte v Ljubljani. S pomembno razliko, da jih je v teh koncih dosti manj, kar pa jih naredi še toliko bolj vredne obiska, navzočnosti in prisluha.
