V pričujočem besedilu se nam je ukvarjati z našemu bralstvu nemara manj znanim, a po financah, organizacijski in promocijski pojavnosti najmočnejšim segmentom oziroma prireditvenim adutom kulturne (glasbene) politike v Berlinu. Skušali bomo pokazati, kako se ta tako v vertikalnem kakor v horizontalnem načinu, predvsem pa po vsebini prepleta z množico prostorov, prirediteljev in dejavnosti, ki omogočajo nenehno – in še zmerom bogato – dejavnost na področjih nove muzike, eksperimenta, improvizirane godbe in svobodnjaškega jazza, ki v svoji osnovi terja docela drugačne družbeno-ekonomske prijeme in pri njih tudi vztraja.
V zadnjih desetih, petnajstih letih so se prej živahne migracije muzičistov in muzičistk iz ZDA, Avstralije, Azije in drugih koncev Evrope v Berlin ustalile, če že ne omejile, zaustavile. Razmah rentnega kapitalizma je pokazal zobe novega ekonomskega realizma in osiromašil svojčas veliko močnejše četrtne stanovanjske skupnosti in zadruge, kar pomeni, da so prej znosne najemnine postale tako visoke kakor na siceršnjem evropskem Zahodu. Z ene strani to pomeni, da se je morala glasbeniška srenja znajti drugače (z novo, dodatno razdelitvijo bivalnih prostorov, recimo, ali s pogostnejšim oddajanjem sob v času turnej), z druge strani pa ugotovimo, da se vse več aktivne glasbene populacije oprijemlje poučevanja, delavnic ali inštrukcij, medtem ko honorarji za nastope ostajajo prejkone identični: priložnosti za špil ali »tezgo« je še vedno precej, a seštevek na koncu večera v povprečju doseže komaj četrtino, morda tretjino tiste vsote, ki jo ista oseba ali zasedba prejme, vzemimo, pri nas, ko igra na sofinanciranem, subvencioniranem koncertu. Redka so namreč prizorišča, ki jih izdatneje podpira zasebni sklad premožnega navdušenca nad »robnimi« muzikami (npr. Exploratorium, za mnoge »presterilen« prostor, a brez dvoma pomemben tudi v pedagoškem in arhivarskem smislu), malce več je takšnih, ki se oslanjajo na skromno mestno subvencijo (kakor je, denimo, ljubka umetniška naselbina z vrtom in zamestnim pridihom Kühlspot Social Club), večino pa ta hip tvorijo »progresivne komune«, v katerih se združi več glasbenikov in glasbenic, ki družno plačujejo najemnino za javni prostor, se opremijo s šankom, a pri tem tvorijo morda najživahnejšo priložnost za srečanja, ki pomenijo tudi nastanek novih in novih kombinacij, zasedb, bendov. Med temi je v zadnjih letih sila aktiven in razburljiv Richten25.
In če vprašate tiste od »naših«, ki so v zadnjem času še najpogosteje gostovali v Berlinu – Irena Z. Tomažin, Tomaž Grom, Zlatko Kaučič, Kaja Draksler, Jošt in Vid Drašler, Širom … – se utegne zaplesti pri prenočiščih. Kadar niso ravno gostje Slovenskega kulturno-informacijskega centra SKICA na kakšni otvoritvi razstave, posebnem koncertu oziroma ne bivajo v berlinskem rezidenčnem stanovanju ali kadar ne nastopijo na kakšnem festivalu, utegne biti poleg samostojnega, večkrat zamudnega iskanja prenočišč tudi prehrana na dan koncerta veliko siromašnejša, kakor jo nudimo svojim gostom in gostjam pri nas.
Zdaj v našem tekstu nastopi težava, ki je v osnovi posledica kulturnega fetišizma, o čemer bi vsekakor kazalo razpravljati kdaj posebej. Nekateri med protagonisti in protagonistkami na »sceni«, o kateri smo govorili zgoraj, namreč koketirajo z jazzom oziroma radi igrajo tudi jazz, svobodnjaški, novi jazz, drugi pa so izraziteje »strogi« improvizatorji, še več, morda so zazrti v eksperiment, glasbeno avantgardo ali druge načine »alternativne« glasbene oziroma zvočne igre. In v Berlinu obstoji prireditev, ki se že izročilno trudi, da objame marsikaj, pri čemer je jazzovski del improvizatorjev v izraziti prednosti, pripeti pa se, da v svojem programu seže še globlje in tako poskrbi za uravnoteženost mestne vertikale in horizontale. To je Jazzfest Berlin; konec lanskega leta so priredili že njegovo 61. edicijo. Jazzfest Berlin je prejemnik nagrade združenja European Jazz Network (EJN) za drzno programiranje leta 2021 (naj spomnimo, da je to nagrado leta 2018 prejel tudi Jazz festival Ljubljana, ki sta ga tedaj vodila Bogdan Benigar in Pedro Costa). In prav leta 2018 je bila umetniška direktorica že Nadin Deventer in do današnjih dni preživela vse krute patriarhalne napade in precej nenavadne pripombe moškega jazzovskega sveta, ki je ta festival prej programiral desetletja in desetletja. Konec oktobra bo Jazzfest Berlin – pod umetniškim vodstvom Deventer – vnovič združil raznolike scene improvizirane glasbe iz ZDA in drugih držav z živahno berlinsko glasbeno sceno ter nadaljeval svoje dejavnosti v sodelovanju z berlinsko civilno družbo, vključno z otroki, mladimi in študenti, ki so se v zadnjih treh letih še okrepile. Iz tega sodelovanja je lani nastal tudi eksperimentalni kratki film. Programske širjave, ki so skoz burna, a večidel »moška« desetletja znale poskrbeti tudi za pomemben stik z mestom onkraj zidu, torej z vzhodnonemškimi muzikami, pa so bile v prireditev vtkane že ab ovo.
Eno dobro leto po slavnem obisku predsednika ZDA Johna F. Kennedyja, v samem času, ko so osnovali Jazztage (tako se je spočetka imenoval Jazzfest), je bil v Zahodnem Berlinu gost častiti Martin Luther King, ml. Svoje govore je podal na več mestnih koncih – o čemer danes pričujejo razni zaslužka željni turistični vodniki – in se pri tem razpel med religiozne momente in spomin na ubitega predsednika. Prav tedaj je bil že dograjen arhitektonski biser: modernistično in izjemno akustično stavbo Berlinske filharmonije so spričo prepotrebne tišine postavili daleč proč od prometnih ulic, prav na tisto mesto v Tiergartenu, kjer je arhitekt Albert Speer snoval eno krilo gigantskega nacionalnosocialističnega središča »svetovne metropole Germanija«. Takole je častiti Martin Luther King, ml. govoril 13. septembra 1964 v Berlinski filharmoniji za otvoritev prvih Jazztage:
Bog je iz zatiranja ustvaril premnoge stvari. Svojim stvaritvam je podaril zmožnost ustvarjanja – in iz te zmožnosti so izvirale sladke pesmi žalosti in veselja, ki so človeku omogočile, da se je spopadel s svojim okoljem in številnimi raznolikimi situacijami. Jazz govori o življenju. Blues pripoveduje zgodbo o življenjskih težavah, in če se za trenutek zamislite, boste ugotovili, da se najtežje realnosti iz življenja prenesejo v glasbo, potem pa se iz njih izlušči novo upanje ali občutek zmage.
To je zmagoslavna glasba. Sodobni jazz nadaljuje s to tradicijo in poje pesmi o zapletenejšem urbanem življenju. Ko življenje samo ne ponuja reda in smisla, glasbenik ustvari red in smisel iz zvokov zemlje, ki tečejo skozi njegov inštrument.
Ni čudno, da so iskanje identitete med ameriškimi črnci v veliki meri zagovarjali jazzovski glasbeniki. Dolgo preden so sodobni esejisti in učenjaki pisali o rasni identiteti kot problemu za večrasni svet, so se glasbeniki vračali k svojim koreninam, da bi potrdili tisto, kar se je prebujalo v njihovih dušah.
Veliko moči našega gibanja za svobodo v Združenih državah izhaja iz te glasbe. S svojimi sladkimi ritmi nas je okrepila, ko nam je začel pešati pogum. S svojimi razkošnimi harmonijami nas je pomirila, ko je bila naša duša strta.
Danes se jazz izvaža v svet. V posebnem boju črncev v Ameriki je namreč nekaj podobnega univerzalnemu boju sodobnega človeka. Vsakdo ima svoj blues.
Vsakdo hrepeni po smislu. Vsakdo potrebuje ljubezen in želi biti ljubljen.
Vsakdo potrebuje aplavz in srečo. Vsakdo hrepeni po veri.
V glasbi, zlasti na tem širokem območju, ki mu pravimo jazz, najdemo tudi odskočišče za vse to.
Glavnina današnjega Jazzfesta Berlin je v eni izmed najlepših dvoran, kar jih premore Evropa: Haus der Berliner Festspiele. Njeni začetki sezajo v obdobje države blaginje, tistega socialdemokratskega prebliska, ki ga v zamahu demokratizacije oznamuje tudi »družba kulture«. Čeprav je gradnjo, roko na srce, spodbudila ameriška okupacijska oblast, v njenem poslanstvu prepoznamo staro »nemško ideologijo«: kultura je prejkone žlahtnejši nadomestek za umazane posle politike. Ameriški trik, s katerim so Nemčijo po nacionalsocializmu popeljali na pot eksistencialistične demokracije (za občutek demokratičnosti v državi so dovolj natančno in pravočasno odmerjeni paketi popularne kulture, zlasti filmov, muzike in, kajpak, ustreznih blagovnih igračk), je kazalo prenesti na novo raven. Zid je bil zgrajen že eno leto in pol pred tem, živci so popuščali. Ko je 1. maja 1963, slaba dva meseca pred omenjenim Kennedyjevim obiskom mesta, tedanji župan Berlina Willy Brandt ključe novega hrama predal častitljivemu gledališkemu režiserju in intendantu Erwinu Piscatorju, se je poslanstvo osredotočilo k enemu samemu cilju. Piscator in drugi intendanti – predvsem s področij teatra in sodobne klasične glasbe – so dobili mamljivo, a organizacijsko in produkcijsko zahtevno nalogo: zahod Berlina naj se čimprej seznani s »svobodo in novostmi v kulturi in ustvarjalnosti«: Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Living Theatre, John Cage, Pina Bausch … Prvotni naziv stavbe oziroma dejavnosti je bil zelo direkten: Theater der Freien Volksbühne (za razloček od stare, dobre Volksbühne, ljudskega gledališča, ki je ostalo na sovjetskem Vzhodu in kot tako »ni bilo svobodno«) … Desetletja historične distance in današnji položaj od zvezne republike finančno izdatno podprtih dejavnosti v prelepi, zdaj tudi diskretno obnovljeni stavbi, dokazujejo, da je bila naloga spolnjena bolje od vseh pričakovanj. Edinole z eksistencialistično demokracijo se ni mogla meriti: izdatni deleži paketov ameriške pop kulture so istočasno kajpak zmagovali na vseh frontah ponudbe.
Jazzfest Berlin dobro izrabi par dodatnih prizorišč v kulturnem centru, tako tudi sam oder, ko se publika iz dvorane z 999 sedeži privabi kar tjakaj, kakor na kakšnem povečanem festivalu (Ne)poslušno v Španskih borcih, koncerti pa potem imitirajo klubski vrvež; ima pa tudi izvrstne pogoje za pogovore, delavnice in vaje. Sodeluje še z dvema precej raznolikima klubskima prostoroma, pri čemer ugotovimo, da ni prav jasno, zakaj gredo nekateri špili tjakaj in niso del »osrednjega programa«. Verjetno gre za dovolj težavne programsko-logistične odločitve, kar je travma vsakega festivala te velikosti. Prvi klub je A-Trane, ki deluje od leta 1992 in v svojem rednem programu v glavnem predstavlja straight-ahead oziroma ekonomsko zanesljive in vsebinsko-izvajalsko predvidljive zadevščine, kar se za časa festivala dodobra radikalizira, tako da smo lani tam, denimo, užili izjemen nastop tria s pianistko Angelico Sanchez, kontrabasistom Barryjem Guyjem in bobnarjem-tolkalcem Ramónom Lópezom. A-Trane je po opremi in pohištvu sodeč precej snobovski jazzovski klub, tudi cene pijače so temu primerne, a osebje kljub temu deluje dovolj prijazno in je vsekakor dobrohotno do razrednih in izvedbenih širjav, kakor jih pozna in predstavlja festivalsko okolje. Drugo prizorišče je Quasimodo tik zraven nič manj slavnega kinematografa Delphi na Kantstraße. Klub obče muzične prakse je umeščen v lično zanemarjen untergrunt, ki takšno in drugačno muziko predstavlja že od leta 1977. Tjakaj se lahko na dveh ravninah s stranskimi mizami in stoli zbaše kakšnih 300 ljudi, torej je prizorišče prav tiste velikosti, ki jo trenutno, vzemimo, v Ljubljani zelo pogrešamo. Oder je v Quasimodu še kar hecen, kajti po višini je do stropa tam še manj prostora kakor v klubu Gromka na Metelkovi. V Quasimodu nikdar ne postavijo sedežev, tako da mora utrujena noga priti kakšne pol ure prej, če se hoče usesti k mizi ali na klopi kam ob stran. Zadnji festival je tam ponudil nenadkriljive špile, na katerih so se predstavili Marc Ribot solo, Tim Berne’s Capatosta, The Young Mothers in James Brandon Lewis Quartet.
Omenjena festivalska imena nam razodenejo, da Jazzfest Berlin deluje, kakor da bi programsko zmešali festivale v Ljubljani, Cerknem in Skopju in jim pridodali vseslovensko klubsko ponudbo, kakršno poznamo čez leto. Tako smo med 61. berlinskim jazzovskim praznovanjem lahko slišali, denimo, Wadada Lea Smitha solo, Amirtha Kidambi’s Elder Ones, Signe Emmeluth »Banshee«, David Murray Quartet, Mary Halvorson’s Amaryllis Sextet, Patricia Brennan’s Sextet … še globlje v »strožje« improvizacijske vode pa je šla festivalska prireditev s podelitvijo Nagrade Alberta Mangelsdorffa, ki jo je prejela glasovna umetnica in skladateljica Lauren Newton. Po prejemu tega visokega priznanja Nemške jazzovske zveze je namreč nastopila v duu s svojo dolgoletno partnerko (znano tudi z njunega albuma Live in Ljubljana, posnetega na koncertu v Gromki oktobra leta 2010), kontrabasistko Joëlle Léandre. Zadnji festival je še okrepil svojo pedagoško dejavnost in se poglobil v socialno stanje, kakor ga je zapaziti v mestni četrti Moabit, svoje izdatno finančno razkošje pa je pokazal z nepozabnim koncertom 18-članskega London Jazz Composers Orchestra, ko sta se vodji s kontrabasom in skladatelju kompozicije Double Trouble Barryju Guyju pred veličastnim bendom pridružili kar dve pianistki, obe v vrhu našega časa: Marilyn Crispell, ki je prejela tudi posebno festivalsko nagrado, imenovano kar po angleško: Instant Award for Improvised Music, in Angelica Sanchez.
Kar zadeva nastopajoče iz Slovenije, velja poudariti, da je Jazzfest Berlin, ki se pod vodstvom Deventer sistematično posveča ženski ustvarjalnosti, zelo naklonjen Kaji Draksler. Pred tremi leti so tako gostili njen projekt matter 100 za mednarodni sekstet, v katerem igra tudi Samo Kutin, leta 2021 so jo predstavili v duu s portugalsko trobentarko Susano Santos Silva, leta 2018 pa je na festivalu igrala s triom Punkt.Vrt.Plastik (še Petter Eldh in Christian Lillinger, sicer nepogrešljivi berlinski as, ki ima posebne stalaže s svojimi diskografskimi pojavnostmi posebej poudarjene tudi po nekaj mestnih ploščarnah).
V dnevih in tednih, ko mrjejo ljudje, bolj ali manj povezani z godbami, o katerih je govor na tehle straneh (Mike Westbrook, Hans Falb iz Jazzgalerie Nickelsdorf, vsestranski umetnik Marko A. Kovačič in naš godbeni kolega Peter Barbarič), je šla nekako mimo nas novica, da je 30. decembra 2025 pri 91 letih odšel tudi Ulrich Eckhardt. Njegovo ime bralki in bralcu nemara ni znano, vsekakor pa se nam približa, ko omenimo, kje in kaj je delal dolga leta. Gospod Eckhardt je bil namreč domala 28 let, med letoma 1973 in 2000, umetniški direktor (intendant) in kulturni inovator pri Berliner Festspiele. Ta častitljiva institucija prav letos praznuje burnih in – če potegnemo črto – zelo uspešnih 75 let obstoja, gospod Eckhardt pa se je v pokoju vrnil k aktivnemu glasbenemu življenju, ki je oznamovalo njegovo mladost, tako da ga je bilo mogoče pogosto slišati kot orglavca v več berlinskih cerkvah.
Ne gre, da bi se zdajle šli hagiografijo Eckhardtove osebe, sploh ne, pač pa velja orisati pomen »slavnostnih iger«, strukturo te organizacije in njen doseg. V nekaj besedah povedano, gre pri Berliner Festspiele za nekakšen glomazen, mastodontski Cankarjev dom, ki je z združitvijo Nemčij postal še veliko večji. Marsikomu, marsikateri se že ta zdi prevelik in težko obvladljiv, medtem ko so Berliner Festspiele pravo pravcato mestno »ministrstvo za kulturo«. Uradno so namreč pod njegovo streho naslednje samostojne prireditvene enote in prostori: Haus der Berliner Festspiele (to razkošno dvorano smo že spoznali), Berlinski mednarodni filmski festival (Berlinale), Berlinski slavnostni tedni (Berliner Festwochen), Gledališka srečanja (Theatertreffen), Musik-Biennale (sodobne klasične glasbe), Berliner Lektionen (serija debatnih večerov v Renaissance Theatru) in, seveda, Jazzfest Berlin.
Pomen in položaj Berliner Festspiele izvrstno odseva ves historiat berlinske kulturne politike, pravzaprav je tudi poligon za »politične diagnoze« raznih časov, v isti sapi je umetniška inovacija in nenehno povabilo k mednarodnemu dialogu. Institucija, ki je bila svojčas kulturno obličje, dokaz obdobja Wirtschafswunder (gospodarskega čudeža), Brandtovega berlinskega županovanja (1957–66) in pozneje še njegove kanclerske vloge (1969–74), je – dobesedno zrasla na vojnih ruševinah – morala vsekakor odločno parirati svojemu vzhodnemu sosedu izza zidu in njegovi močno podprti ponudbi visoke kulture, nositi pezo avantgarde, zdaj pa zdaj celo alternative, predvsem pa je pomembno, da je s svojo širno ponudbo zmerom ohranila dovolj mestnih in zveznih sredstev, da je lahko ponudila najboljše. Tako je tudi danes. In medtem ko Nemčija nezadržno drvi v ekonomsko krizo, ki je spričo predolgega zatiskanja oči tudi politična, in se hitro, opazno militarizira, se Festspiele držijo svojega osnovnega poslanstva in tudi svojega proračuna. Zdi se, kakor da Nemčija in Berlina (vsaj) teh festivalskih prireditev nikakor ne bosta spustila iz rok.
Igor Ž. Žagar je v svojem prispevku za Sobotno prilogo Dela (»Nazaj v prihodnost: spomini na drugo republiko«, objavljeno 17. januarja 2026) alarmantna dejstva iz Nemčije strnil takole. Stanje duha v naslednici velikega rajha je na las podobno situaciji v času pred letom 1933, kakor v raziskavi ugotavlja fundacija Friedrich Ebert Stiftung (FES, sicer tudi sama naslednica oportunističnega socialdemokratskega revizionizma). Kakor namreč kaže raziskava FES, so skrajna prepričanja v Nemčiji vedno bolj pogostna: 79% Nemcev se ima sicer za »prepričane demokrate«, a kar 24% od teh »prepričanih demokratov« ne priznava parlamentarnega odločanja in manjšinskih pravic. Politični pluralizem postaja nezaželen, v demokracijo zaupa le še 53% ljudi. Dobrih 30% vprašanih se strinja s tole izjavo: »Če se tujci pri nas preveč razširijo, jim je treba po potrebi z uporabo sile pokazati, kdo je gospodar v hiši.« Kar polovica Nemcev pa meni, da bi »država potrebovala eno samo močno stranko, ki bi predstavljala celoten narod«.
Ko omenjeno situacijo prestavimo na glasbeno polje, lahko ugotovimo, da vse prireditve »tipa in pomena« Berliner Festspiele ohranjajo sredstva, dovolj občinstva in podobo v občilih, medtem ko v vsakdanjem življenju – omejimo se le na jazz in improvizirano godbo – isti protagonisti in protagonistke, ki jim Jazzfest Berlin ponudi oder in dostojen honorar, naj ponovimo, sicer še zmerom lahko igrajo na več prizoriščih po mestu, toda za precej manjše plačilo. Tam po letu 2000, ko je pred kratkim umrli Ulrich Eckhardt zapustil svoje pomembno delovno mesto, so najemnine za sobe in stanovanja začele strmo naraščati. Ni malo muzičistov in muzičistk, ki so takrat še odkrivali dobrobit življenja in dela v Berlinu, danes pa odhajajo in na odre Jazzfesta prihajajo iz krajev, ki so jih njega dni zapuščali. Izgovor, da je tam »še zmerom dovolj dobro«, ne zadošča več: Echkardt je deloval v radikalno drugih in drugačnih časih, če to pogledamo z zunanjega standarda, medtem ko je položaj vseh, ki delujejo v okviru dejavnosti, nad katerimi bdi Berliner Festspiele, slejkoprej identičen. In prav Eckhard je bil tisti mož, ki je kaj takega sploh omogočil. Prispodoba, po kateri je ravno v njegovem času filmski Berlinale prejel svojo rdečo preprogo in prenehal biti »najnavadnejši« med največjimi tremi v Evropi, velja tudi za vse nefilmske zadeve, med katerimi je berlinski Jazzfest.
Berliner Festspiele letos praznujejo svojo 75. obletnico. V Haus der Berliner Festspiele, Gropius Bau in na številnih drugih prizoriščih v Berlinu bodo predstavili pestro paleto nekonvencionalnih umetniških pristopov z mednarodnim odmevom, ki presegajo žanrske meje. Posebna pozornost bo namenjena Marini Abramović s projektom razstave in performansa, ki bo potekal na več prizoriščih, novo prizorišče pa bo postala tudi berlinska Ringbahn, torej krožna prometna žila mestne železnice.
Ikonična umetnica Marina Abramović obeležuje obletniško leto s svojim trenutnim projektom Balkan Erotic Epic, ki presega običajne zadeve forme. Razstava Balkan Erotic Epic. The Exhibition je že to pomlad na ogled v Gropius Bau, medtem ko bo predstava Balkan Erotic Epic. The Stage Version jeseni v Haus der Berliner Festspiele odprla sezono uprizoritvenih umetnosti 2026/27. Posebna pozornost bo namenjena tudi umetnici Gabriele Stötzer, katere doslej največja institucionalna samostojna razstava Dabei sein und nicht schweigen se bo junija odprla v Gropius Bau. Gabriele Stötzer je za obletnico tudi oblikovala plakat za Berliner Festspiele. Ob tej priložnosti bo konec avgusta v Gropius Bau predstavila tudi nekonvencionalno predstavo. S temi prispevki bo Gropius Bau pod vodstvom direktorice Jenny Schlenzk – skupaj z razstavo Es ist nicht mehr mein Problem, macht eure Scheiße alleine z deli Christopha Schlingensiefa in skupinsko razstavo Kreuzberg (delovni naslov) jeseni – osvetlil vrzeli v obravnavanju preteklosti razdeljene Nemčije in razkril različne poglede na njeno ponovno združeno sedanjost.
Z umetniškim projektom »What If Berlin«, ki bo potekal več tednov na železniškem »ringu« S-Bahna, bo japonski umetnik Akira Takayama v obletniškem letu združil globalne perspektive z lokalnimi vprašanji. Od konca avgusta bo projekt, ki nastaja v sodelovanju z državnimi železnicami (Deutsche Bahn), obiskovalcem 27 postaj S-Bahna tako predstavil neuresničene umetniške ideje iz zgodovine Berlina in prireditve Berliner Festspiele – in te stare ideje s pomočjo profesionalnih vodnikov preoblikoval v nove predloge za prihodnost mesta.
»V letu svoje 75. obletnice se bodo Berliner Festspiele ne le posvetile temu, kako so njihov razvoj zaznamovale tradicija in preobrazba ter njihove trajne povezave s povojno zgodovino Nemčije in Evrope, temveč bodo pogledale tudi v prihodnost in razmislili o radikalnih kulturnih in geopolitičnih spremembah današnjega časa. S posebnimi programi v festivalskem gledališču, Gropius Bau in na berlinskem železniškem »ringu« bomo ustvarili prostore in živahna prizorišča za umetniško odličnost in inovativne formate, za polifonični dialog s svetom in nove možnosti sobivanja,« pravi Matthias Pees, direktor Berliner Festspiele.
V okviru štiridnevnega cikla »The Great Disorder«, ki bo potekal konec avgusta v okviru programa »Reflexes & Reflections«, bodo v Haus der Berliner Festspiele z okroglimi mizami o vzorcih geopolitičnega in družbenega (ne)reda gostovali, med drugim, Angela Merkel, Adam Tooze, Steffen Mau in Meera Nanda; kuratorja programa sta Saba-Nur Cheema in Meron Mendel. Ob upoštevanju obletnice bo ta izdaja »Reflexes and Reflections« obravnavala tudi tradicionalne vezi Festspiele z Vzhodom in Zahodom od njihove ustanovitve leta 1951 in zastavila vprašanje: Kaj sledi po Vzhodu-Zahodu in Severu-Jugu?
Musikfest Berlin – ki poteka v sodelovanju s Fundacijo Berlinskih filharmonikov – v okviru umetniškega vodstva Winricha Hoppa prav tako postavlja obletnico festivala v središče svojega programa; festival se je kot mednarodni orkestrski festival razvil leta 2004 iz Berliner Festwochen, ki so se prvič začeli s koncertom 5. septembra 1951. Otvoritveni koncert Musikfest Berlin 2026, ki bo 28. avgusta 2026 v Filharmoniji v Berlinu z anti-opero Le Grand Macabre Györgyja Ligetija, je tudi praznovanje 75-letne zgodovine Berliner Festspiele ter festivalov in dejavnosti, povezanih z njimi. Letošnja izdaja bo počastila tudi vrsto skladateljev in del, ki so posebej povezana z Berliner Festwochen, kot so opera Georgea Gershwina Porgy in Bess ter glasba Igorja Stravinskega, Hansa Wernerja Henzeja, Sofije Gubaiduline in Wolfganga Rihma.
Berliner Festspiele s svojima »podfestivaloma« MaerzMusik in Jazzfest Berlin ponuja prostor za eksperimentalne vidike sodobne glasbe. MaerzMusik – pod umetniškim vodstvom Kamile Metwaly – se je pred kratkim začela z monumentalnim delom Georga Friedricha Haasa 11.000 Saiten v tovarniškem prostoru MaHalla in predstavila skupno 16 svetovnih premier z ansambli, kot so Klangforum Wien, Ensemble Dedalus iz Francije in KNM Berlin. Drugi vrhunec bo koncert Meredith Monk, ki ga bodo dopolnile filmske projekcije. Nenavadna skladateljica bo letos prejela berlinsko umetniško nagrado – veliko nagrado Akademije umetnosti.
V maju bo festival Theatertreffen, ki ga vodi Nora Hertlein-Hull in financira Nemška zvezna kulturna fundacija, predstavil deset najbolj izstopajočih uprizoritev preteklega leta, ki jih je izbrala žirija kritikov; med njimi so dela v režiji Leonie Böhm, Sebastiana Hartmanna, Pınar Karabulut in Jette Steckel. Program razprav, ki ga je zasnoval Matthias Dell, bo neposredno povezan s temami povabljenih iger. Novi teatrski pristop Mehr Drama!, zasnovan v sodelovanju z Verband Deutscher Bühnen- und Medienverlage (VDB), omogoča uglednim dramatikom, kot so Gerhild Steinbuch, Sivan Ben Yishai in Sasha Marianna Salzmann, da ponudijo osebno izbrane poglede na sodobno dramatiko. Poleg tega bodo potekale tri tradicionalne podelitve nagrad.
Dogodki Treffen junge Szene v štirih disciplinah – gledališču, plesu, literaturi in glasbi – nadarjenim mladim v starosti od 11 do 21 let ponujajo umetniško platformo ter prostor za ustvarjalno izmenjavo in razvoj. So del širše serije državnih natečajev, ki jih je sprožilo in ki jih financira Zvezno ministrstvo za izobraževanje, družino, starejše, ženske in mladino. Leta 2026 bo Treffen junge Szene pod vodstvom Susanne Chrudine posvečen zlasti pogledom mladih na prihodnost in politični razsežnosti umetnosti. Novembra bo Treffen junger Autor*innen praznoval 40. obletnico in se prvič udeležil sodelovanja z drugim nacionalnim natečajem, nastajajočim mednarodnim filmskim festivalom v Hannovru.
V sezoni uprizoritvenih umetnosti 2026/27 – pod umetniškim vodstvom Yusukeja Hashimota – bo po otvoritvenem performansu Balkan Erotic Epic Marine Abramović na sporedu še njena gledališka različica v Haus der Berliner Festspiele, oktobra pa bo mogoče doživeti tudi svetovno premiero nove stvaritve koreografinje Anne Terese De Keersmaeker GLA55, ki jo bo, po zgodnjih kompozicijah Philipa Glassa, razvila družno z ansamblom Ictus, saksofonskim kvartetom Bl!ndman in plesalci svoje slavne skupine Rosas. Do januarja 2027 bo pet mednarodnih produkcij umetnikov (Mario Banushi, Marie Chouinard, Damien Jalet / Koheiji Nawa, Gisèle Vienne in multimedijski performativni kolektiv Dumb Type) ponudilo raznoliko panoramo sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki segajo od performansa, plesa, multimedije do multidisciplinarnih pristopov, tematsko povezanih z umetniškim raziskovanjem mitov in ritualov.
Poleg razstave Marine Abramović bo Gropius Bau leta 2026 predstavil tudi druga umetniška dela, ki se kritično ukvarjajo z družbenimi strukturami in zabrisujejo meje med zvrstmi. Program se je začel v začetku marca z novo predstavo Leile Hekmat Roses Rising – The Movement. Prav tako spomladi si je mogoče ogledati dela Petra Hujarja in Liz Deschenes v medgeneracijskem dialogu o fotografiji, BAUBAU pa v svojem stalnem igralnem prostoru vabi mlade obiskovalce, naj se smejijo, divjajo ali pa sploh nič ne počnejo.
Berliner Festspiele in njihova prizorišča redno gostijo dolgoletne partnerje in gostujoče prireditve: festivala Tanz im August in mednarodni literarni festival berlin bosta to poletje ponovno gostovala v festivalskem gledališču. Akademija umetnosti je 4. in 5. marca v Haus der Berliner Festspiele predstavila Bundesjugendballett Johna Neumeiera s predstavo The Invisibles. Tudi skupina Sasha Waltz & Guests bo na glavnem odru predstavila gostujočo predstavo, kjer bo 17. aprila potekala tudi podelitev nagrade Theaterpreis des Bundes. Svojo 75. obletnico pa bo junija v Haus der Berliner Festspiele, navsezadnje, praznoval tudi Goethejev inštitut. Malokdo ve, da ta pomembna ustanova za promocijo kulture in ustvarjalnosti iz Nemčije ni državna kakor sta, recimo, British Council ali Francoski inštitut, pač pa zasebna …
