Britanski zvočni umetnik in improvizator Lee Patterson je manchestrski ustvarjalec, ki je resnično precej obseden z zvoki iz narave in z zvokom samim, takšnim, ki ne potuje le skozi zrak, ampak tudi skozi druge medije, vodo, kovinske ograje, betonske mostove ipd. Njegovo delo vključuje improvizirano glasbo, snemanje zvokov iz okolja, filmsko glasbo in instalacije. Lee Patterson poskuša razumeti svojo okolico z uporabo pomožnega in lastnega organskega ušesa. Pri svojem ustvarjanju uporablja številne ozvočene predmete in procese. V svoji karieri je posnel že več kot dvajset plošč, sodeloval z različnimi improvizatorji, skladatelji, filmarji in zvočnimi umetniki. Med njimi so znameniti zvočni umetnik Max Eastley, britanski glasbenik, novinar in teoretik David Toop, nekaj najbolj prodornih mlajših zvočnih umetnikov in umetnic Ben Gwilliam, Rie Nakajima, Benedict Drew in Toshiya Tsunoda in mlajši britanski filmar, nominiranec za Turnerjevo nagrado, Luke Fowler, zasedba Common Objects (John Buthcer, Rhodri Davies idr.), vokalist Phil Minton, ameriška violinistka in ustvarjalka v polju terenskih posnetkov Vanessa Rossetto, legendarni kitarist Keith Rowe, elektrofonik Mika Vainio (Pan Sonic), britanski ansambel za sodobno glasbo Apartment House in številni drugi. Patterson je skupaj z japonskim zvočnim in vizualnim ustvarjalcem Tetsuyo Umedo ter francoskim pihalcem Xavierjem Charlesom del tria Atmosperique. Skupaj s Charlesom in Ireno Z. Tomažin tvori trio, s slednjo pa nastopa tudi v duetu. Eden njegovih zadnjih odmevnih projektov je opera irske skladateljice Jennifer Walshe ‘ Time Time Time’, pri kateri si oder ne deli le z njo, ampak tudi z MC Schmidtom (iz dvojca Matmos), Aine O’Dwyer, filozofom Timothyjem Mortonom ter s skandinavskima duoma Streifenjunko in Inge&Vilda. K nam prihaja v okrilju umetniške rezidence KUD-a Mreža, na kateri bo sodeloval z domačim improvizatorjem Samom Kutinom. Skupaj bosta 3. aprila nastopila v Klubu Gromka v okviru ciklov FriForma in FriFormA\V. Na kratko smo se pogovorili o njegovem ustvarjanju in sodelovanju z našima glasbenikom in glasbenico.
Luka T. Zagoričnik: Vaš instrumentarij je sestavljen iz zvočno ojačanih predmetov, strun in vzmeti ter ozvočenih ojačanih procesov, ki so hkrati precej nadzorovani, obenem pa nepredvidljivi in potrebujejo določen čas za razvoj. To postavitev uporabljate v improviziranem glasbenem kontekstu, ki večkrat temelji na sodelovanju in izmenjavi. Kaj to prinaša vašemu glasbenemu ustvarjanju in zakaj ste si izbrali to okolje za svoje delo?
Lee Patterson: “Ni strun – zaenkrat! Zvočno ojačani procesi imajo časovni razpon in obseg, v katerem se zvočni dogodki sprožijo, rastejo, se razvijajo in zbledijo … in da, včasih delajo, kar hočejo, ne glede na to, kaj sem jaz hotel! Včasih o stvareh na mizi razmišljam kot o zbirki sodelavcev… ali drugače! To okolje sem razvil s številnimi majhnimi ali mikro izbirami … sledeč možnostim, ki sem jih odkrival, med tem ko sem raziskoval s samimi snemanji in s kontaktnimi mikrofoni. Seveda so na moja ušesa vplivale različne oblike elektronske in improvizirane glasbe, v zadnjem času pa tudi stare in ljudske glasbene tradicije, zato morda ti vplivi občasno delujejo kot filtri, vplivajo na moje zanimanje za zvoke. Menim ali upam, da zaradi tega lahko rokujem s precej nenavadno paleto zvokov in ustvarim glasbo, ki je dokaj izvirna.”
Luka T. Zagoričnik: Delate tudi na področju tako imenovanih terenskih posnetkov, ki so tesno povezani s tem, kar počnete z vašim instrumentarijem. Pri obeh iščete in lovite zvoke prek mikrofona. Kako sta ta dva pola povezana v vašem ustvarjanju?
Lee Patterson: “Oba sta neposredno povezana, saj zame snemanje ni le lovljenje zvoka, temveč tudi testni prostor, skica, s katero razvijam in izdelujem ideje ter preizkušam material, da bi razumel njihov glasbeni potencial. Sčasoma postanejo ti materiali in predmeti inštrumenti. Snemanje mi je pomagalo razumeti svet in energijo, ki prehaja skozenj, na nepričakovan način – vsi zvoki nastanejo s preoblikovanjem energije, kot jo pretvarjajo inštrumenti.”
Luka T. Zagoričnik: Osebno vem, da zelo cenite ustvarjanje Sama Kutina, improvizatorja na hurdy-gurdyju, s katerim boste soustvarjali na rezidenci in odigrali koncert. Čeprav igra inštrument, ga obravnava bolj kot zvočni stroj, predmet, kar je blizu vašemu načinu dela. Kaj je v njegovem delu, kar vas vznemirja in na kakšen način lahko delata skupaj?
Lee Patterson: “Sama sem prvič srečal, ko je igral na ulici v Ljubljani. Kot turist sem se potepal po mestu, s seboj sem pa imel tudi svojo snemalno opremo. Slišal sem nekoga igrati nekaj, kar je za moja ušesa zvenelo kot tradicionalne hurdy-gurdy melodije – zvok, ki mi je zelo ljub, zato sem postal zelo vznemirjen in poiskal ubogega poba. Približal sem se mu in ga vprašal, ali ga smem posneti. Bil je ljubezniv in prijazen ter vesel snemanja. Začela sva klepetati in ugotovil sem, da pozna tebe, Luka, pa tudi Tomaža Groma in da bova oba naslednji dan snemala za Tomažovo audio-video delo z improvizacijskimi glasbeniki. Ko sem ga slišal in videl nastopati, me je odpihnilo. Bilo je popolnoma nekaj drugega od tistega na ulici – kot pravite, glasbilo uporablja kot zvočni stroj, da bi z zelo neposredno uporabo kontaktnega mikrona in drugih tehnik ustvaril neverjetno vrsto tekstur, zvenov in ritmov – zelo nekonvencionalno! Upam, da bova lahko skupaj raziskala številna področja, od bučanj industrijskega hrupa do subtilnih raziskovanj zvena in prostora in morda nekaj bogatih dromljanj ter ljudskih glasbenih stilov.”
Luka T. Zagoričnik: To ne bo vaše prvo srečanje z glasbeniki in improvizatorji iz Slovenije. Z vokalistko Ireno Z. Tomažin ustvarjate v različnih skupinah, od kvarteta in tria do dueta. Vokali so posebni, ker so zelo fizični, osebni in povezani s telesom, medtem ko je v vašem delu, zlasti v delu z ojačanimi procesi, nekaj odmaknjenega, v smislu, da jih poženete v gibanje, nato zvočno povečate in zajamete v medij zvoka. Vendar imajo hkrati tudi ti v sebi neko »teatralnost«. Kako bi opisali vajino sodelovanje?
Lee Patterson: “Da, tako je, Irena in jaz sva skupaj delala z Xavierjem Charlesom in tudi s Tetsuya Umedo. Irena je zelo zanimiva, ker uporablja svoj glas kot inštrument in je z njim zelo prilagodljiva. Sposobna se je spretno prilagoditi in zoprstaviti zvokom, ki jih lahko jaz ustvarim. To ustvarja zanimive napetosti, potiskanja in vlečenja v zvočnem prostoru, ki si ga deliva – preplet utelešenega in raztelešenega zvoka, ki na ‘glasbeno mizo’ prinaša zelo človeški element. Menim, da je najina glasba čudna oblika eksperimentalnega, elektronskega popa!”
Avtor fotografije Leeja Pattersona je Marcandrea
