Luka Juhart: » Lahko se odmikamo od tega, kar znamo, a nikoli ne bomo ubežali sebi in svojemu nezavednemu.«

Akordeonist Luka Juhart je eden naših najbolj priznanih izvajalec sodobne klasične glasbe, profesor in iniciator številnih izvedb novih skladb ter novih pristopov v polju sodobne klasične glasbe, v katerih združuje različne scene.  Nagrajenec Prešernovega sklada poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V njenem okrilju vodi tudi Studio za sodobno glasbo, kjer skupaj s študenti raziskujejo nove zvočne možnosti, nove kontekste in nove zvoke. Kot poustvarjalec nastopa po vsem svetu, na uglednih festivalih, ciklih in koncertnih prizoriščih (Neos Festival, Donaueschingen, BBC Proms, Warsaw Autumn, Lucerne Festival, Royal Albert Hall v Londonu, Elbphilharmonie v Hamburgu, Concertgebouw v Amsterdamu …). Pri založbah Sploh in L’innomable je izdal prvo zgoščenko z izvedbami del Vinka Globokarja, Bojane Šaljić Podešva, Uroša Rojka, Volkerja Heyna in Stefana Beyerja.  Sodelovanje s Splohom je nadaljeval z albumom Deconstructing Accordion  in ga izdal pri znameniti založbi NEOS s skladbami Vita Žuraja, Eduarda Demeta, Artura Fuentesa in Clausa-Steffena Mahnkopfa. Na njej je predstavil tudi svojo avtorsko skladbo hrUP. Leta 2019 je pri založbi NEOS v sodelovanju s Splohom sledila še cedejka Works For Clarinet & Accordion z Urošem Rojkom, s katerim na njej izvajata skladbe Rojka, Iris ter Schiphorst ter Juhartovo kompozicijo Unleashed. 

Tik pred novim zaklepom je Juhart kot član ansambla Contrechamps nastopil na znanem beneškem bienalu, zaradi zaklepa pa je odpovedal avtorski koncert v okrilju letošnje Slowindove pomladi v Slovenski filharmoniji, pri kateri bi v že tako okrnjeni ediciji morali sodelovati Uroš Rojko, pesnik Gregor Podlogar in improvizatorji Tomaž Grom, Samo Kutin in Irena Z. Tomažin. Dogodek se v drugačni verziji zdaj seli na splet, na njem pa bosta 24. novembra ob 20-ih zvečer v duu nastopila z Urošem Rojkom. 

Koncert si boste lahko ogledali tukaj.

Z Luko smo spregovorili o odprtih kompozicijah, eksperimentalni glasbi, njegovem odnosu do improvizacije in seveda o aktualnosti, v kateri moramo živeti, delovati in ustvarjati.

Pred tabo je nov projekt, umeščen v Slowindovo pomlad z (negotovo) izvedbo v Slovenski filharmoniji, v kateri premeščaš kompozicijske modele in vanje umeščaš tudi svobodno improviziranje in poezijo. Nam lahko razkriješ osnovni koncept pričujočega dogodka in kakšne relacije med komponiranim, (po)izvajalskim in med odprtim, improviziranim v njem tvoriš?

Ko sem nekje aprila dobil vabilo, da bi zastavil avtorski večer, sem že takoj predvidel težave, ki bi jih utegnili imeti zaradi krize z virusom. Zato sem dogodek želel zastaviti z lokalnimi glasbeniki, a takimi, ki se navadno na odru ne srečujejo. Formo komponirane glasbe pomešane z improvizacijami smo nekajkrat že preizkusili s Studiem za sodobno glasbo, ki ga vodim na Akademiji za glasbo. Tokrat sem si želel, da se to zgodi tudi v hramu klasične glasbe, Slovenski filharmoniji, s poklicnimi glasbeniki. Če bi izpostavil eno od idej, s katero sem se ukvarjal zadnja leta, je to zagotovo ideja po združitvi različnih scen. Menim, da se samo v Ljubljani na področju glasbe tvorijo posamezne interesne skupine, ki zelo redko zahajajo na enake dogodke, imajo pa več skupnega kot si upajo priznati. To se mi zdi velika škoda. Z združevanjem teh skupin bi vsi veliko pridobili.

Dogodek sem sicer koncipiral kot preplet svoje glasbe, improvizacij in poezije, pri katerem bi improvizirana in komponirana glasba imeli enakovredno vlogo, poezija pa bi služila kot spremljevalna komponenta. Vse izvajalce sem imel namen omejiti, a jim dati tudi veliko svobode, pri čemer bi vsi morali igrati napisane stvari, a tudi improvizirati. Sedaj, ko odgovarjam na to vprašanje, je že jasno, da koncerta s tem konceptom ne bo. Zaradi epidemije ter številnih omejitev so me Slowindovci prosili, da izvedem koncert s čim manjšo zasedbo. Tako rekoč čez noč sva se z Urošem Rojkom odločila posneti najin program. Brez vaj, bolj ali manj v enem poizkusu. Koncert bo predvajan 24. 11.

Kako se kot ustvarjalec »spopadaš« z odprtimi formami in načini izvajanja, ki od tebe terjajo denimo večji osebni kreativni doprinos, te vpenjajo v nove situacije (denimo performativne in v soočanja s prepleti z drugimi umetniškimi formami) in zahtevajo spontane odločitve v samem trenutku izvajanja v živo, kot je denimo to pri svobodni improvizaciji?

Jaz takšne momente razumem kot možnost, da se zgodi nekaj enkratnega in sem jih vedno rad videl v partiturah, ki sem jih igral. Če je le mogoče, poizkusim imeti čim več stvari pod kontrolo oz. se pripraviti na različne scenarije. Naštudiram tudi okolje, v katerem bom igral. Seveda pa prepuščam glasbeni material trenutni inspiraciji. Spomnim se npr. skladbe Bojane Šaljić Podešva, ko sem najprej na prosojnicah moral z akrilom ustvariti partituro, po kateri sem improviziral. Ure in ure sem preživel v likovnem ateljeju, da sem približno imel pod kontrolo čopič in si nisem na odru dodatno zakompliciral življenja. Čeprav je to samo delček moje zgodbe z improvizacijo, se mi zdi, da kar dobro ponazarja moj delovni proces.

Nedavno smo pri nas dobili knjigo o aleatorični glasbi na Slovenskem. Koliko pa se ti zdi, da je dediščina aleatorike, nedeterminiranosti, naključja, odprtih kompozicij (grafičnih, prozno-verbalnih, intervencij …) prisotna v našem prostoru? Tovrstna okolja je denimo tvorila Bojana Šaljić Podešva, nekateri mlajši študenti glasbe, kot sta denimo basist Gašper Livk in pihalec Tilen Lebar, sta že uprizorila nekaj tovrstnih skladb in se večkrat umeščata tudi v kontekst improvizacije. 

Z aleatoriko so se pri nas ukvarjali mnogi, a menim, da se ji nihče ni zares posvetil. Posvetil tako, da bi takšen način skladanja lahko označili za njegov slog. Če izvzamem Vinka Globokarja, pri nas skladatelji niso izvajalcem pogosto namenjali veliko svobode, zato težko govorim o neki dediščini. Improvizatorji se nikoli niso na veliko družili s klasično skladateljsko strujo, ta pa se je bolj vračala h klasični notaciji. Razlogov zato je več, najbrž je eden pomembnih tudi ta, da nikoli nismo imeli poklicnih glasbenikov, ki bi se resno ukvarjali s to zvrstjo glasbe. Za takšne kompozicije potrebuješ namreč izkušene, ustvarjalne in angažirane glasbenike, ki obvladajo sodobne izvajalske prakse, a so vešči tudi improvizacije. Na klasičnih akademijah se lahko recimo naučijo prvega, a zagotovo ne drugega. Improvizatorji pa imajo pogosto luknje v izvajanju specifičnih materialov. No, to se počasi spreminja. Tudi sam se na akademiji zelo trudim, da bi mladim dal širino.

Te relacije ste s študenti raziskovali že znotraj Studia za sodobno glasbo Akademije za glasbo, v tem letu je improvizator Tomaž Grom poučeval na Akademiji. S kakšno izkušnjo želiš seznaniti študente? Marsikdo v improvizatorski sceni je po drugi strani zelo skeptičen do poučevanja svobodnega improviziranja v kontekstu izobraževalnih inštitucij, češ da proces preveč formalizira samo prakso.

Se strinjam, a nekje je treba začeti. Ko igraš prvo skladbico J. S. Bacha to tudi ni podobno baročni izvajalski praksi in stvari učencem zelo poenostavimo in posplošimo. Po tem pa z vsakim novim delom bolj odkrivaš svet te glasbe. Pri tem je pomembno poudariti, da vsak ni za vse. Nikomur ni treba življenja posvetiti Bachu, tudi improvizaciji ne, moraš pa kot poklicni glasbenik vsaj nekaj malega vedeti o vsem. Večina študentov sploh ne ve, da kaj takega, kot je prosta improvizacija, sploh obstaja! Da ta scena sploh ni majhna in da od tega lahko celo deloma živiš. Klasične akademije postajajo vedno bolj specializirane, toge in na nek način neživljenjske. Tisti, ki želijo po akademiji ustvarjati v sodobnem glasbenem prostoru, v takšni inštituciji ne dobijo vseh potrebnih znanj, saj jih niti ne morejo. Študij bi potem trajal precej več let. Ampak še vedno je za glasbenika to najboljša izobraževalna pot, mi profesorji bi samo morali boljše razumeti potrebe mladih in potrebe scene. No, to poizkušam s Studiem vsaj malo popraviti. Precej bolj bi v ta problem zarezal z novim študijskim programom, ki ga načrtujem vpeljati v prihodnjih letih.

V svoji karieri veliko sodeluješ z Vinkom Globokarjem, ki je v svoji bogati karieri med drugim tudi tvoril pionirske začetke svobodne improvizacije. Njegova stališča so v zvezi z njo zelo radikalna. Bolj kot to pa me zanima, koliko, če sploh, je tovrstna improvizatorska senzibilnost morda (neimplicitno) prisotna tudi v njegovem komponiranju.

Njegovih radikalnih stališč glede improvizacije v glasbi, ki jo napiše, skorajda  ne moremo prepoznati. Takoj ko je nekdo avtor nekega dela, mora izvajalce omejiti, skladbo mora nekako formirati. Vinko seveda pogosto daje veliko svobode svojim izvajalcem in v svoje skladbe vključuje številna naključja, aleatorične zapise, ki si jih vsak interpretira po svoje, odprte časovne omejitve in odprte zasedbe, a vse dobro premisli in združi s svojo formo. Svoje bogate izkušnje iz improvizacijskega sveta uspe premeteno vkomponirati v pisano glasbo. V tem mu v komponirani glasbi ni enakega in tudi to ga dela enega največjih živečih skladateljev.

Globokar je mnenja, da zares improviziraš samo prvič, v drugo prek znanih vzorcev na nek način že komponiraš. Veliko glasbenikov vstop v polje svobodnega improviziranja enači s svojstvenim procesom zavrnitve vsega prej naučenega, tehnik, vzorcev in z vstopom v neznano, v prostor, kjer se je treba na novo iznajdevati. Kako pri tebi potekajo ti procesi?

Improvizaciji se (še) nisem nikoli zares študiozno posvetil. Sem klasično izobražen glasbenik z desetimi urami improvizacijskih delavnic na akademiji. A vedno sem rad poslušal improvizirano glasbo, rad sem jo igral, vedno sem ji dajal neko legitimnost, prosto pot, predvsem pa sem kot izvajalec vedno rad bil inovativen. Všeč so mi bile partiture, ki so mi dajale svobodo, partiture, ki so od mene zahtevale kreativnost. Tako sem se vedno znova srečeval tudi z improvizacijo. Je pa improvizacija, kakorkoli obrneš, dejavnost, kjer operiraš z bazo znanj, obrazcev, ki si jih osvojil. Če se navežem na tvoje vprašanje, bi bilo najbrž res najbolje, da improvizator ne bi nikoli ničesar igral in slišal nobene glasbe. Vzel bi inštrument in izumljal svoj jezik. A to ni realno. Lahko se odmikamo od tega, kar znamo, a nikoli ne bomo ubežali sebi in svojemu nezavednemu. Na nas vplivajo mnoge stvari, tudi nezavedne, zato se jaz pred tem ne skrivam. Ko improviziram, vnaprej premislim, kaj bi lahko počel. Običajno potem igram kaj drugega ali zelo spremenim prvoten plan. A sem preveč ziheraški in imam premalo izkušenj, da bi prišel na oder in ne bi pomislil na to, s kom bom igral, s kakšnim inštrumentom, ob kateri priložnosti, kako bom zmešal svoje glasbilo z drugimi, kakšen je časovni okvir, splošna ideja, namen itd.

Uroš Rojko in Luka Juhart v duu. Foto: © www.uros-rojko.de

Z Urošem Rojkom vaju veže tudi izvajalski odnos, skupaj nastopata v duu, posnela sta ploščo za ugledno založbo Neos in nedavno nastopila na festivalu te založbe (na posnetku skladbe Quasi neoliberamente je veliko duhovitih performativnih elementov). Kakšno vlogo v vajinem ustvarjalnem in izvajalskem odnosu igrata improvizacija in odprta forma?

Že ko sva prvič igrala skupaj, sva glede na skladbo nepričakovano veliko improvizirala. Po tem sva vedno iskala posebne skladbe, veliko igrala kompozicije drugih skladateljev, sedaj pa se mi zdi, da spet iščeva to odprto formo. To se seveda dogaja v valovih. Včasih igraš program, kjer nimaš popolnoma nič svobode, nato ti nasproti pride skladba, ki ti je veliko daje. Meni je vsekakor ta pristop trenutno zanimiv. Tudi zaradi tega, ker sem precej nasičen branja zapletenih notnih struktur. Z Urošem je to precej preprosto. Je izkušen glasbenik, vešč improvizacije, a tudi študiozen, z obilico humorja. V tem se res ujameva. Pri igranju in vaji zelo uživava. Tudi zaradi tega igrava skupaj že toliko časa in oba si želiva nastopati skupaj tudi naprej.

Nedavno si nastopil na Beneškem glasbenem bienalu, kjer si med drugim kot član ansambla Contrechamps zvajal skladbo švicarskega pianista Jacquesa Demierra, napisano za ansambel in improvizatorzki trio Jacques Demierre    Jonas Kocher –  Axel Dörner. Kakšna je bila izkušnja s to glasbo?

Res smo igrali na istem koncertu, a jaz nisem igral v Jacquesovi skladbi. Igral sem v prvem delu Rebecco Saunders. Sem se pa z vsemi glasbeniki veliko družil ter skladbo seveda slišal. Težko rečem, da je bilo slišano zelo drugačno od kakšne natančno notirane glasbe, vem pa, da je Jacques dal glasbenikom veliko svobode. In ravno to je draž takega načina skladanja. Glasbenikom daš svobodo in jih ne »zabiješ« s težkim partom, rezultat pa je podoben. Je pa res, da kot skladatelj nimaš popolne kontrole in kvaliteta izvedbe lahko z različnimi pristopi zelo niha. To je dilema, s katero se sooča skladatelj. Kako zamejiti to svobodo? No, Jacquesu je to vsaj v Benetkah po mojem mnenju zelo dobro uspelo.

Za konec te moram pobarati o aktualnih okoliščinah, saj onemogočajo stike, ki so bistveni za samo glasbeno situacijo. Tudi pričujoči projekt se seli na digitalni medij in predvajanje po spletu. Zanima me, kako ta realnost vpliva neposredno nate, na tvojo učiteljsko prakso in kako vidiš njene vplive v prihodnosti.

Mnogo je vtisov. Poučevanje prek spleta je izhod v sili in se ga ne da nadomestiti s tistim v živo, ravno tako ne koncertov. V tej situaciji sploh ni mogoče aktivirati večjih zasedb. Zelo me skrbi za glasbenike, ki so od svojega izvajanja in ustvarjanja eksistencialno odvisni. Sam sem v čudni situaciji, ko sicer nimam skrbi glede dela, imam ga veliko, delam s študenti, predvsem pa sam pripravljam nekaj koncertov in zaključujem novo skladbo. To je izjemno mučno, saj nimam svojega miru, imam namreč tri majhne otroke, ki so sicer krasni in s katerimi se odlično razumemo, a rabijo pozornost in pomoč. Delovni pogoji so se za mnoge izmed nas precej spremenili. Sam ne poznam glasbenika, ki bi mu ustrezala ureditev, v kateri trenutno živimo in delujemo. Vsi smo si želeli igrati pred publiko, slišati glasbo v živo, komunicirati z glasbeniki, poslušalci. Ta socialna komponenta koncertov je izjemno pomembna in tudi zaradi tega menim, da takšna ureditev ne more nadomestiti stare. Na to se ne moremo navaditi. A to krizo je treba prebroditi. Želel bi si, da se iz nje kaj naučimo. Tudi o tem bi lahko napisala en intervju!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *