Maja Osojnik, Irena Z. Tomažin in Nina Dragičević na berlinskem festivalu Heroines of Sound

V Berlinu bo te dni, med 12. in 14. julijem, že drugič potekal festival Heroines of Sound, festival, namenjen predstavljanju ženskih snovanj v polju sodobne in elektronske glasbe, sicer pa mednarodna iniciativa, ki se je z imenom Heroines Editions od l. 2014 odvijala v Nemčiji in v Aarhusu, Den Haagu in Istanbulu. Festival programsko predstavlja tako aktualna snovanja kot pomembne ustvarjalke, ki so zgodovinsko utirale poti in rušile obstoječe, še vedno zaprte modele v polju sodobne glasbe, obenem pa išče in poudarja tudi snovanja izven utrjenih, kanoniziranih inštitucionalnih sfer. V lanskem letu se je tam predstavila Nina Dragičević, ki bo letos sodelovala v javni debati, naslovljeni ‘Female Future Sounds – New Perspectives on Gender in Music Business’, na odru ene izmed dvoran znanega berlinskega prizorišča Radialsystem pa bosta s solističnimi nastopi in v duetu nastopili Irena Z. Tomažin in Maja Osojnik.

Festival je vpet v mednarodno mrežo in iniciativo Musica Femina, sofinancirano s strani programa Creative Europe Evropske unije, katere del je tudi domači soroden festival Mesto žensk, odgovoren za sodelovanje slovenskih ustvarjalk, skladateljic in zvočnih umetnic na pričujočem festivalu. Na lanski edicij so ob Nini Dragičević nastopile berlinska legenda Gundrun Gut, italijanska elektrofoničarka in improvizatorka Marta Zapparoli, skladateljica in vokalistka Stefi Weissmann, naša italijanska znanka Lucrecia Dalt, znani ansambel za novo glasbo K:NM Ensemble in druge ustvarjalke, predvajale so tudi filmske portrete pionirk Maryanne Amacher, Eliane Radigue, Elisabeth Schimanne in drugih ter gostile javne razprave. O tovrstnih iniciativah, festivalih in njihovi pomembnosti danes, ko se marsikomu vprašanja spola in enakovredne participacije v polju glasbe zdijo samoumevna in ko so pretekli boji potlačeni ali celo pozabljeni, je Nina Dragičević povedala naslednje: ‘’Da se marsikomu vprašanja spola danes zdijo samoumevna, je pokazatelj uspešnosti projekta neoliberalizma in spektakelske družbe. Uspešen je v tem, da je skozi antiidentitetne politike in usmerjenost v reprezentacijo fluidnosti ter nedoločenosti iz diskusije postopoma izrinil vprašanja ekonomskih podstati. Situacija je torej sledeča: na deklarativni ravni se spolno razliko izničuje, a v družbenih strukturi in realnostih, ki jih živimo, je prisotna – očitna je prav v ekonomskih razmerah in dostopnosti javnega prostora.’’ In k temu dodala še: ‘’Bistven pozitiven učinek tovrstnih pristopov je ta, da avtoricam omogočajo, da živijo svoje delovanje; da torej svojih del ne zadržujejo v predalih, niti v nepreglednih virtualnih mrežah, pač pa da jih lahko usmerijo v javno življenje in so za svoje delo tudi plačane. Producentke se potrudijo poiskati tudi tiste avtorice, ki niso med izbrankami osrednjih kanonov, tako pa prispevajo tudi k umetniški diverziteti in predstavljanju novih, še neslišanih zvočnosti. Selektorice na teh festivalih izvajajo delo, ki se veliki večini selektorjev in selektoric ne zdi pomembno, saj so družbeno povsem neozaveščeni, včasih tudi eksplicitno diskriminatorni. Verjetno pa ni treba poudarjati, da posamezne feministične iniciative na področju zvočnih umetnost delujejo v različnih razmerah. Festival Heroines of Sound, denimo, je deležen finančne podpore mesta in države, o kakršni lahko tu le sanjamo. Na Slovenskem nas brez težav pustijo stradati, mi ali pač me pa še kar ustvarjamo, in sicer izven osrednjih mest ekonomskih in političnih moči. Akademije in univerze so ujete v lastno tradicionalističnost, heteronormiranost in maskulinost, ki se jim sicer lahko posmehujemo, a imajo realne učinke. V tem oziru gre omeniti tudi, da se večina iniciativ spopada z večno grožnjo: podplačanost avtoric. To je sicer skupno umetniškim produkcijam in se kaže v dilemi: Ali nekaj omogočiti, a očitno podplačati, ali pa sploh ne omogočiti? Prav tako se posamezne iniciative ločujejo po načinu dela in točki fokusa. Večina iniciativ po Evropi deluje na ravni reprezentacije avtoric in številčnosti – v smislu, da festival ponudi relativno veliko število koncertov –, kar je sicer razumljivo, a menim, da obstaja ogromno prostora za diskusijo, skozi katero bi avtorice lahko svoja dela kontekstualizirale, druge svoja razmišljanja predstavile ex cathedra, spet tretje pa konfrontirale svoja razmišljanja o teoretskih temah, praksah, pogojih ustvarjanja itn. na področju zvočnih umetnosti skozi javne debate.’’

Letošnja edicija gosti znamenito elektronsko zasedbo The Lappetites z AGF (Antye Greie Fuchs, znane ustvarjalke elektronske glasbe in tvorke močne mednarodne platforme ženskih ustvarjalk v elektronski glasbi female:pressure), japonsko skladateljico Ryoko Akama in britansko elektrofoničarko in zvočno umetnico Kaffe Matthews. Na festivalu bo nastopila tudi ukrajinska elektrofoničarka Zavoloka, brazilska skaldateljica Laura Mello in številne druge, na programu pa bodo tudi izvedbe kompozicij s strani LUX:NM Ensemble. Na festivalu se bodo predvajale elektroakustične kompozicije in radijska dela Annee Lockwood, Chaye Czernowin, Alessandre Eramo in drugih, na ogled bo filmski portret pionirke glasbe za sintetizator zvoka Sussane Ciani in fimlski porteti bivših nastopajočih na festivalu, kot so nemški dvojec Sabine Ercklentz & Andrea Neumann, Midori Hidano, Marta Zapparoli idr. v produkciji Raw Chicks.

Maja Osojnik, ki je že sodelovala na številnih tovrstnih festivalih, pri nas na festivalu Mesto žensk, je o teh nastopih povedala:  ‘‘Želim si samoumevnega vključevanja in ne izključenosti. Kot umetnica si želim seveda vabil na festivale in v klube zaradi svojega kakovostnega dela in ne zaradi svojega spola. Vsebina pred Formo. Želim si, da me povabijo zaradi moje vsebine, ne glede na to, kaj se skriva pod obleko in od kod prihajam. Želim si festivalov, ki samoumevno upoštevajo vse kvote in se z njimi ne nujno hvalisajo kot del glavnega PR-a: ‘’Glejte nas, ženske imamo.’’ Meni se  zdi malce čudno, da še vedno obstajajo serije “female voices” pa “ženski odri”. Kot ene vrste cirkus, kot vabilo na zabavo, kjer te kot odraslo osebo posedejo za otroško mizo. Seveda pa se zavedam, da vse izborjene pravice, kot lahko spet vidimo v desno-radikalizirani in “konservativizem na pohodu” družbi, niso za večno izborjene in zato tudi ne samoumevne. Da se jih lahko še prehitro spet odvzame. Etablirani festivali kot Mesto žensk in Heroines of sound so pomembni in nastali so kot nujno potrebni fokus in osredotočenje na del družbe, ki je skozi zgodovino nepopisan in prepogosto neomenjen. Dokler obstajata močno poudarjen desno radikalen politični in družbeni šovinizem in posledično segregacija, so taki festivali pomembni kot protiutež, zajemajoča celotno LGBTIQ skupnost. In le tem se z veseljem odzovem in na njih nastopim.’’ Maja bo na festivalu predstavila solo delo ‘About Missed Beginnings and Interrupted Endings’ za glas, DIY elektroniko in CD predvajalnike.

Irena Z. Tomažin, ki bo na festivalu predstavila svoje delo za glas ‘Cmok v grlu/Lump in the Throat’ pa je o umestitivi lastnega ustvarjanja v tovrstne festivale (v preteklosti je že nastopala na festivalih Mesto žensk, Rdeče zore in Topografije zvoka) odgovorila: ‘’Hm, ja, vprašanje je, če bi bila moškega spola, pa bi naredila, delala iste stvari in bila povabljena na tovrstne festivale.  Ko sem sama s seboj in delam, se ne počutim niti kot ženska niti kot moški. Najbolj se počutim kot Subjekt in torej kot rana, skozi katero se glas oglaša. Je pa vprašanje, koliko je rana bolj vpisana v žensko telo. In glas je zame telo tako, da sem kot telo, ki pripada ženskemu spolu, neizogibno prežeta z naracijo, ki odpira vprašanja drugega spola in je vpeto v kontekst ženskosti oziroma drugosti …’’ O tem, kako se spolna identiteta vpisuje v glas, v njegovo tolmačenje, razbiranje »tipične ženskosti« in  v tipične označevalce (histerija, čutnost …), pa pravi: ‘’Ko sama delam ali razmišljam o glasu, nikoli ne razumem oziroma občutim glas sam kot spolno entiteto, kratkomalo v procesu nisem na tej ravni bivanja, ustvarjanja. Je pa kontekst branja in razumevanja, kar pride skozi mene oziroma kar ustvarim, zopet neizogibno percepiran skozi sito poimenovanja in označevanja. Težko mi je govoriti o teh stvareh, kajti skozme se brezsramno in spontano levita oba spola – ničkolikokrat samo občutim in slišim glasove, šume, raznolike zvoke, ki bi jih lahko okarakterizirala kot moške oziroma ženske, ampak v tem sledim liniji klišejskega razumevanja, kaj naj bi bilo žensko oziroma moško. Je pa srečanje s spolno identiteto vedno, ampak res vedno prevpraševano na strani poslušalca/poslušalke – ga ni bilo koncerta, kjer se ne bi zgodil komentar v smislu: “… ja, ker si ženska, se to sliši tako …”. Najverjetneje sem najbolj “ženska” v tem, da prevprašujem, da dvomim, da na novo razstavljam in sestavljam tam, kjer “moškemu” samoumevno vse na svojem mestu stoji …’’.

Nina Dragičević je v letošnjem letu v okrilju festivala MENT v Ljubljani že sodelovala na podobni javni razpravi, kakršna se pod naslovom ‘Female Future Sounds – New Perspectives on Gender in Music Business’ obeta na festivalu Heroines of Sound. O tem, kakšne so te nove perspektive, ki se sodeč po panelu na letošnjem MENT-u niso bistveno spremenile, tako kot ne (samo)refleksija žensk v glasbeni industriji, pravi: ‘’Bojim se, da so se razmere vendarle spremenile. Na slabše. Res je, na letošnjem festivalu MENT, ki je omogočil sicer obetavno debato, se je to jasno razkrilo. Ne le, da je bila med nekaj sodelujočimi na delu t. i. lažna zavest, pač pa se je pokazalo, kako z nekakšnim bogaboječim odnosom do pomena, ki ga pripisujejo ”feminizmu”, same aktivno sodelujejo v ustvarjanju nemogočih razmer. Kakšna bo debata tokrat, še ne vem. Morda me malce skrbi ta ‘business’ v naslovu, saj se mi zdi, da je na področju umetnosti vse manj umetnosti in vse več podjetništva, a sama možnost diskusije se mi zdi neskončno prijetna.’’

Več o festivalu Heroines of Sound najdete tukaj.

Fotografije: © Darius Petrulis, Katarina Juvančič, Jaka Gasar/Dnevnik.