Matej Bonin: Gimnastika ne/smisla II

Matej Bonin. Foto: © Zavod Sploh

Med 4. in 17. januarjem je v prostorih Stare mestne elektrarne potekal umetniški laboratorij v sklopu projekta Gimnastika ne/smisla II (2021) pod umetniškim vodstvom skladatelja Mateja Bonina ter v produkciji Zavoda Sploh in partnerstvu Zavoda Bunker. Gre za nadaljevanje zastavljenih izzivov pri projektu Gimnastika ne/smisla (2014–2016), kjer je Bonin že preizpraševal konvencionalne načine ustvarjanja glasbene kompozicije ter iskal tiste manj očitne potenciale glasbe. Pri prvem projektu je bila tekstovna predloga spisana vnaprej in je črpala iz pesniške zbirke Krčrk (2012) Karla Hmeljaka, prav tako pa je bila odrska postavitev precej statična. Gimnastika ne/smisla II svojega predhodnika nadgrajuje ter upošteva tudi telo v prostoru, ki ga izvaja, in daje posledično fokus trem medijem: zvoku, besedi in gibu. Bonin je okrog sebe zbral ustvarjalne domače sile, to je naslednje soavtorje in ustvarjalce: vokalistko Ireno Z. Tomažin ter tolkalce Špelo Mastnak, Lolo Mlačnik, Jožeta Bogolina, Jana Čibeja, Simona Klavžarja in Luko Poljanca. Poleg omenjenih izvajalcev pa so bili ključno jedro projekta še pesnik Karlo Hmeljak, režiser Marko Čeh ter scenski oblikovalec Marko Turkuš. Projekt je bil tudi posnet in se zanj predvideva izdaja pod okriljem založbe Sploh. V sklopu umetniškega laboratorija je bil projekt za javnost že predstavljen v spletni obliki tako imenovanega voajerskega pogleda / prisluha, fizično premiero v živo pa bo doživel v sklopu koprskega pilotnega projekta Skladišče/Magazzino LIFE (Skladišče/Magazzino LIbertas FEstival) v prostorih nekdanjega skladišča soli Libertas v petek, 18. junija. 

Ob živi izvedbi projekta smo se pogovarjali z Matejem Boninom. Voajerski pogled pa si lahko ogledate tukaj.

V Stari mestni elektrarni je potekal umetniški laboratorij Gimnastika ne/smisla II. Gre za vračanje oziroma nadaljevanje projekta Gimnastika ne/smisla (2014–2016). V tej luči me najprej zanima, kdaj je prvič vzklila ideja o pripravi prvotnega projekta in kaj jo je navdahnilo?

Projekt Gimnastika ne/smisla (2014) je zame predstavljal nekakšno prelomnico v pristopu do ustvarjanja kompozicij. Glavnino mojega dela je do takrat predstavljala inštrumentalna glasba, kar sicer velja še danes. Z izjemo nekaj študijskih poskusov na Akademiji za glasbo v Ljubljani nisem pisal glasbe za glas, saj za to večinoma nisem našel navdiha ali dovolj močnega vzgiba. V času nastajanja tega dela pa sem želel raziskati predvsem polje lastnega izražanja, ki presega konvencionalno ustvarjanje inštrumentalnih skladb. Težko govorim o tistih prvih zametkih snovanja projekta, vsekakor pa je bil stik s pesniško zbirko Krčrk pesnika Karla Hmeljaka tista prelomna točka, zaradi katere sem si želel posvetiti tako rabi teksta kot tudi glasu – še posebej specifični rabi glasu Irene Z. Tomažin.

Čemu potreba po nadaljevanju projekta oziroma kaj si želel nadgradit v Gimnastiki ne/smisla II?

Velik del motivacije je predstavljalo ponovno sodelovanje s Karlom Hmeljakom. V prvem projektu je bila pesniška zbirka Krčrk že napisana in sem imel proste roke izbire izsekov iz zbirke. Za ta projekt pa sem želel, da bi s Karlom soustvarjala paralelno, prav za ta projekt, tako da gre pravzaprav za soavtorstvo glasbe in besedila. Motivacijo za skladanje sem pogosto iskal v drugih izraznih medijih, v mlajših letih je bil to velikokrat film, sedaj pa me motivirajo predvsem sodelovanja z ljudmi drugih kreativnih področij, saj lahko tako tudi glasbo vidim v novi luči, iz svežega zornega kota, ki s tem lahko dobi potrebno širino in globino. Sodelovanje s Hemljakom in pa gledališkim režiserjem Markom Čehom je bilo pri tem projektu zame zelo inspirativno in mi je odprlo polje razmišljanja o glasbi na povsem nove načine.

Gimnastika ne/smisla je zame postala tudi nekakšna platforma, kjer preizkušam vse tiste plati ustvarjanja, ki jih ne uspem naslovit v bolj konvencionalnih oblikah pisanja inštrumentalnih skladb. Večinoma v svojih skladbah vso glasbo zapišem in improvizaciji puščam malo ali nič prostora. V projektu Gimnastika ne/smisla (2014) pa sem si prvič zares intenzivno dovolil rabo drugačnih navodil za izvajalce, preko katerih smo prišli do končnega rezultata. Predvsem me je navdušil način dela, pri katerem je omogočen prostor izvajalcem, ko navodila niso zgolj v notah, ampak je za dosego nekega jasnega izraza potrebno predvsem odzivanje na trenutne impulze in poslušanje. To je jasno potrebno tudi pri zapisani glasbi, vendar je v takem primeru to postavljeno na nekoliko bolj izpostavljen, ranljiv nivo. Raba vodenih improvizacij je bila ključna za tri četrtine novonastalega dela.

V Stari mestni elektrarni ste ustvarjali štirinajst dni. Kaj je bil največji izziv pri delu zate in s čim so se najbolj spopadali izvajalci samega projekta?

Največji izziv je bilo seveda poenotenje govorice med vsemi sodelujočimi. Tako imenovane vodene improvizacije, ki sem jih pripravil in vodil, so imele v svoji zasnovi ravno toliko zakoličenih parametrov, da je bilo potrebno v času dveh tednov vztrajno »brusiti« njihovo zvočno identiteto na vajah. To je bil izziv na nivoju posameznih odsekov; imeli so vedno neko specifično zvočno identiteto, ki smo jo zasledovali. Enkrat, ko je bila vsem izvajalcem jasna predstava, kaj zasledujemo v velikem formalnem planu, je to vplivalo tudi na izrazno natančnost posameznih odsekov. Teh štirinajst dni, kolikor smo jih imeli na razpolago, je omogočilo ravno to postopno poenotenje govorice.

Koliko vsebine je bilo pripravljene vnaprej oziroma kakšno je razmerje med kompozicijo in improvizacijo?

Na to vprašanje niti ni tako preprosto odgovoriti, saj je improvizacija precej vodena, konstantno omejena s specifičnimi navodili, ki sovpadajo z vnaprej dorečeno dramaturgijo in konceptom, od katerega pa nismo pravzaprav bistveno odstopali ali zašli na neko novo pot. Uvodnih deset minut, ko igrajo samo tolkalci, je povsem zapisanih v klasičnem notnem zapisu z vsemi pripadajočimi informacijami. Od tu dalje, torej od trenutka, ko so tolkalci v interakciji s pevko (Irena Z. Tomažin), pa je zapis omejen zgolj na tiste nujne informacije, da je usklajenost med izvajalci jasna, in se tako nismo vsak dan znova lovili, kaj pravzaprav zasledujemo. Tiste nepredvidene improvizacije, ki bi nas denimo odpeljala stran od začrtane dramaturgije, pravzaprav ni. Presenečenja se dogajajo v niansah, finih detajlih, ki pa lahko ustvarijo odločujoče razlike v percepciji tistega, kar gledamo/poslušamo. V tem projektu je uporaba vodenih improvizacij namenjena predvsem iskanju tiste avtentične povezanosti med izvajalci pri soustvarjanju specifičnih zvočnih situacij.

Nastopajoči v Gimnastiki ne/smisla II Mateja Bonina. Foto: © Zavod Sploh

Kot si že omenil, je pri Gimnastiki ne/smisla II sodeloval tudi gledališki režiser Marko Čeh. Čemu si ga povabil k sodelovanju in kaj je tovrstni pristop pridodal k projektu?

Povabilo je bilo s strani Karla, saj se z Markom že dalj časa poznata, skupaj tudi večkrat sodelujeta, zato mi ga je Karlo priporočil in smo se že v štartu super ujeli. Veliko dragocenih pogovorov sva imela,  ko je bilo potrebno osmisliti, kaj pravzaprav želimo predstaviti v prostoru, kaj vse se ponuja kot material za obravnavo. Kot gledališki režiser je seveda tudi bistveno bolj podkovan v nadziranju in branju prostora na način, ki ga kot glasbenik do sedaj nisem bil vajen. S Karlom sva bila pred tem izzivom, da na podlagi začrtanega koncepta in dramaturgije tudi dejansko pripraviva material, jaz glasbenega, Karlo besedilo, zato se je spontano ustvarila nekakšna dinamika, kjer sva midva osmišljala ideje, medtem ko je Marko s svojimi komentarji in opažanji predstavljal tisti prvi test, koliko to zares »pije vodo«.

Kako (težko) se je bilo tovrstnemu projektu, ki ne upošteva zgolj zvočnega poenotenja govorice, temveč zajema tudi gibalno komponento (glasbeniki se počasi premikajo, se premeščajo na inštrumentih), prilagoditi glasbenikom?

Pravzaprav se je ta gibalna komponenta vpletla v delo zelo intuitivno. Pri pisanju materiala za tolkala si vedno predstavljam izvedbo gibov, potrebnih za določeno glasbeno gesto. To mi zelo pomaga in tudi vodi glasbeno misel že od nekdaj. Prav nič drugače ni bilo tokrat, zgolj potenciral sem ta element. Zelo striktno smo se držali načela, da je vse gibanje, ki ga gledalec/poslušalec lahko spremlja, v službi nekega glasbenega – zvočnega razloga. Premikanje po prostoru, prestavljanje inštrumenta, igranje ali dušenje zvena – vse to ima svoja glasbena izhodišča in razloge, ki se soustvarjajo tekom predstave. Glasbeniki s tem niso imeli težav, saj so vse gibe izvajali kar se da naravno. 

Si za pripravo tovrstnega projekta, ki denimo presega statičnost ter upošteva tudi izvajalčevo telo v prostoru in posledično daje fokus trem medijem (zvoku, besedi in gibu), iskal/našel navdih v kakšnem drugem delu, pri kakšnem drugem avtorju, preko kakšne kritike statičnosti ali kaj podobnega?

Sprva sem želel, da bi v tem projektu Irena tudi plesala, no, s časom, ko se je gradivo začelo konkretizirati pa za to nisem našel pravega razloga. Razlog in navdih pa sem našel predvsem v izvajalski naravi tolkal in vlogi tolkalca, ki je zelo fizično intenzivna. Osnovni motiv, kako prek izhodiščno glasbene zasedbe osmišljati tudi prostor, v katerega so izvajalci postavljeni, je pripeljalo do odločitve, da sem poskusil z nadzorovano rabo gibov potencirati ideje, ki jih glasba, tako kot je skonstruirana,  že ponuja.

Se je med delovnim procesom (improvizacijo in ponovitvami, nastalim tekstom) v končni instanci oblikoval nek dramaturški lok (s konfliktom, razrešitvijo) oziroma neka zgodba, ki bi jo lahko, če ne ravno s klasičnim povzetkom (ang. t. i.»plot«) opisali na kakšen drugačen način, lahko tudi s pomočjo čustev denimo?

Seveda, dramaturški lok je bil prek intenzivnih pogovorov s Hmeljakom in Čehom do te mere zastavaljen že pred skupnimi vajami, da je bilo v času dvotedenske rezidence v Stari elektrarni glavna naloga povezati, zbrusiti vse elemente, da so se tudi izvajalci v prostoru začeli zavedati celote in kvalitet, ki jih v dramaturškem loku zasledujem. V času dvotedenskega druženja smo spontano poimenovali posamezne odseke z nekaterimi čudaškimi naslovi (pokopališče slonov, potapljači itd.), ampak zanimivo, vsi na nek čuden način zadanejo pravo poanto. Na najbolj generalnem nivoju pa se čez celotno predstavo dogaja to, kar sugerira že naslov: izvajalci v prostoru konstantno iz nesmisla ustvarjajo smisel, nekakšno nujnost, ki pa je zelo krhka in podvržena vnovičnemu razpadu in tako spet znova. Do kam to pripeljejo, pa naj ostane za poslušalce/gledalce in povabilo k ogledu predstave v živo.

Irena Z. Tomažin. Foro: © Zavod Sploh

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *