Miha Zadnikar ob in na I. kongresu svobodne glasbe Improbiro: »Očitno smo na prelomnici, a na precej mikavni prelomnici.«

V Novi Gorici se od 19. pa vse do 26. julija  v prostorih Carinarnice odvija I. kongres svobodne glasbe Improbiro, ki bo te prostore naseljeval s spontano glasbo, skupinskim druženjem, organiziranjem, razmišljanji, predavanji in predstavitvami založb. Improbiro se v svoji izvorni ideji naslanja na starejši kongres Improcon (slednji se bo letos odvijal med 12. in 16. avgustom v Bistrici ob Sotli in v Kumrovcu) in na samovsoj način premešča njegovo zasnovo v novo okolje, ponovno na obmejno območje kot stično točko združevanj in sodelovanj med udeleženci in udeležnkami. Na letošnji prvi ediciji se je zbralo približno trideset improvizatorjev in improvizatoric ter založniki iz Slovenije, Italije in Srbije. Sam Improbiro se definira takole: ”Improbiro ni festival. Je srečanje glasbenikov, organizatorjev, založnikov, teoretikov in ljubiteljev glasbe, ki jih še posebej privlačijo svobodnejše, robne glasbene prakse. Je dogodek, ki spodbuja povezovanje, naključna sodelovanja (ki morda prerastejo v trajna) in predvsem prijateljstvo ljudi s skupnim ciljem – ustvarjati. Poleg bogatega tematskega programa, ki vsebuje tako inštalacije kot tudi dokumentarne filme, predavanja in predstavitve založb, je namen muziciranje lepega števila lokalnih, domačih in tujih glasbenikov, ki tokrat ne bodo vezani na svoj projekt, bend, oder, urnik … ampak le na odločitev: kdaj, kje in s kom – ustvarjati.”

Skupina organizatorjev, povezana s koncertnim ciklom Fri-Fru-Fra (člani zasedbe Koromač in drugi), s kongresom tudi utrjuje Goriško kot enega izmed močnih sidrišč novih muzik, sodobnega jazza in improvizirane godbe, ki se preko številnih sodelovanj in iniciativ odvija na obeh straneh meje; od že omenjene serije, dolgoletnega delovanja Zlatka  Kaučiča in njegovih Zvočnih izvirov, recentnih prizadevanj Tadeja Stoliča in različnih društev, novonastalega Kluba Štala na Vipavskem, dolgoletnega festivala Sajeta na Tolminskem, na drugi strani pa do delovanj Hybrida Spacea v Tarcentu, Udinah ter okolici, festivala Postaja Topolovo, delovanj glasbenikov in ljudi okoli Dobialaba ter založbe Palomar in delovanj ter ustvarjanj Giovannija Maierja.

Program kongresa vključuje večerne spontane koncertne in performativne seanse, ki jih glasbeniki in glasbenice spletejo na kraju samem, prikazan je bil dokumentarec o Improconu ”Improcon- Srčišče glasbe” Tee Grahek, basist Tomaž Grom je tam predstavil svoj audiovizualni interaktivni inštrument ”IMštrument”, v petih dneh se z muziko predstavljajo založbe Inexhaustible Editions, Zvočni učinki, Setola di Maiale, Dobialabelin Čadrg Records.

Miha Zadnikar bo v duhu kongresa pod naslovom ”Alternativno organiziranje glasbenega življenja in glasbene skupnosti (AACM, The Sun Ra Arkestra, The Residents)” predaval o različnih zgodovinskih organizacijskih modelih med glasbenimi skupnostmi skozi zgodovinske dediščine Suna Runaja in njegove Arkestre, čikaške organizacije AACM in »anonimnega« kolektiva The Residents. O sami zasnovi predavanja je Miha povedal naslednje: ”Ugotovitve so in, seveda, niso nove: Seveda ne gre, da bi z očmi današnjega obstranca delal kakšno slepo ali grobo primerjavo s črnskim prehodom iz suženjskega in kasneje najemniškega položaja, v katerem je množično učinkovala predvsem provincialna “folk” glasba, v čas, ko je (glasbeno) prebivalstvo potem dobesedno čez noč trčilo z velemestno urbano kulturo, ki ni bila nikdar njegova, a vendarle obstoji podtalen paralelni kontinuum. Omenjena kolektiva in skupnosti, ki jih poleg njiju ni bilo malo, so kmalu po tem usodnem trku, bolj ali manj vzporedno z emancipatornimi družbenimi in političnimi gibanji, reči reševale po svoje, unikatno in nepozabno, s svojskim ohranjanjem “folka”, obilice ritualov in mitov ter vsekakor ločeno od “uradne” glasbene zgodovine. Toda ne pozabimo, da smo se tudi mi zadnjega četrt stoletja našli sredi brutalnih tranzicijskih (v našem primeru celo restavracijskih) postopkov, pri katerih nimamo nikaršne odločevalne besede. In se na lepem zbudili v povsem “nov” svet, v katerem morajo brcati in se znajti, kakor vejo in znajo, tudi razne odmaknjene muzike. Vsekakor se premalo ukvarjamo s specifičnim položajem “drugačnega” glasbenika, glasbenice v tukajšnjih oblikah tranzicije, zato nikakor ni odveč, da se malce poglobimo v starejše zadeve, in ključni zgodovinski rasizem, o katerem bo tekla beseda, primerjamo, denimo, z današnjo prekarnostjo. Lokalno in manj lokalno. To se zdijo precej produktivne reči. The Residents so v omenjeni druščini med predavanjem manj zaradi svoje muzike in gramofonskih plošč, pač pa zaradi enkratnosti svojega “umetniškega”, danes bi rekli “multimedijskega” produkcijskega načina. Z zgodbo o njih se lahko od Sun Rajeve prelomne in vplivne “kozmične, električne klavirske igre” elegantno pomaknemo k sorodnim bistvenim stvarem za razmerje med individuom in kolektivom. Resda živimo globoko v digitalnem razdobju, toda prav razmerje The Residents do novih tehnologij, pa čeprav analognih, nam daje še in še snovi za razmislek. In ko k njihovemu posebnemu produkcijskemu načinu dodamo še “tonski studio kot glasbeni inštrument” (Chris Cutler), smo hitro soočeni s svojimi današnjimi težavami. Outsourcing, najemništvo, kronično pomanjkanje sredstev, slab dostop do produkcijskih sredstev, druge produkcijske težave, medijska ignoranca, manko novih produkcijskih načinov … vse to so reči, ki vedno znova kličejo k odporu. In seveda so zgodbe, o katerih bom pripovedoval, lahko naravnost enkraten vzor za današnje oblike drugačnega delovanja v glasbeni skupnosti.”

O razdrobljenosti domače scene in raznolikih pristopih pa pravi: ”Zbrani zgledi za predavanje, ki jim gre, kajpak, dodati še Anglijo ali Nemčijo iz 60. let prejšnjega stoletja, poglavja iz tukajšnjih vedno močnejših in globalno pomembnih lokalnih oblik delovanja in združevanja, so takšni, da jih kaže vedno znova osveževati in reflektirati. Kolikor poznam delovanje improvizatorske skupnosti — in poznam jo predvsem s festivalov, “kongresov” in podobnih srečevanj — ta seveda stremi k temu, da rada izumlja nove pristope, nove oblike, kako se otipati, prepoznati in zaživeti. Takšna je improvizatorska “narava”, in s tem ni prav nič narobe. Tej skupini je potem bolj povšeči en princip delovanja, organizacije oziroma prirejanja, oni skupini kak drug. Platforma Centralala.si se k sreči trudi, da bi postala vezna igralka, saj je improvizacije (pa tudi eksperimenta, nove muzike in sorodnih strujanj) pri nas v zadnjih letih toliko, da je posamezniku, posameznici težko slediti vsemu … kaj šele, da bi se pridno udeleževala drugih glasbenih prireditev, kar je za improvizatorsko življenje domala neobhodno. “Scena” je izjemno bohotna, a, na žalost, tudi vedno bolj razparcelirana, kar bo gotovo tudi tema razgovora po predavanju v Novi Gorici. “Kaj storiti?” Očitno smo na prelomnici, a na precej mikavni prelomnici.”

Več o Improbiroju lahko najdete tukaj.

Avtorica fotografije Mihe Zadnikarja s preteklega Improcona je Nataša Serec.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *