Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 14. 6. 2026
Če verjamete v koncept časa, je pred vami ena precej zastarela recenzija. Vendar pa – LUFT_OTOMO je trio s poslanstvom, da nas izprazni in osvobodi intelektualnih procesov in miselnih omejitev. Ta glasba komunicira z nami, kot teče voda, brez posebnega načrta ali razloga, z lastnim neodvisnim tempom. Ko svojo notranjo izkušnjo uskladimo s takšnim tokom, o njej ne želimo ničesar povedati, analizirati in komentirati. Še dolgo po koncertu nas preplavlja brezčasen občutek in želja, da bi preprosto poslušali naokoli in bili prisotni v situaciji. Po drugi strani pa misli vedno rojijo nekje globoko v ozadju, kot da bi se iz tega zvoka porodilo milijon vprašanj. Kaj definira zvok in kako ga potiskati do njegovih meja? Kje se umetnost začne in konča in ali koga to še briga? Ni nam treba imeti vseh odgovorov, vprašanja so sama po sebi gorivo.
Veliko stvari je neizrekljivih, glasba včasih uspe to premostiti. »When we finish, get the fuck out of here!« nas je z odra toplo nagovoril Mats Gustafsson. Tišina med zvoki je prav tako konstruktivna kot sam zvok, vse je v odnosih znotraj te arhitekture. Pri igranju z drugimi glasbeniki je ključnega pomena vedeti, kdaj ne igrati, kdaj se umakniti in narediti prostor za druge. Subtilnost pa ni prva beseda, ki pride na misel, ko gledamo Gustaffsona s saksofonom ali njegovega kolega Erwana Keravca z dudami. In celo Otomo Yoshihide se ne zdi zelo občutljiv, ko brezskrbno praska in melje ti ubogi plošči. Od leta 2000 Yoshihide tudi spet igra kitaro. Prav od nje je leta ’86 (leta černobilske katastrofe) dvignil roke, saj je menil, da je bilo šest let študija pri legendarnem jazz kitaristu Masayuki Takayanagiju zaman in da mu preprosto ni šlo. Po tem je sam izdelal kitaro, ki se ne da uglasiti in služi izključno kot noise inštrument. V 90. letih je igral v noise rock eksperimentalni free jazz skupini Ground Zero, katere ime se nanaša na epicenter eksplozije in spominja na Hirošimo. Čeprav še vedno igra kitaro na neortodoksen način (na primer občasno uporablja lok), Yoshihide zdaj igra pravega Rickenbackerja in sem in tja iz njega izvabi nekaj res čudovitih tonov. Vendar pa lepo igranje zagotovo ni prva asociacija, ko pomislimo na LUFT_OTOMO …
Škripanje, ki ga Yoshihide povzroča z zlorabo gramofona, v nekaterih trenutkih prikliče zvok vrat, ki se odpirajo v nov svet. Erwan Keravec uporablja dude kot sredstvo za trganje tapiserije časa in prostora, kar napolni zrak s takim trenjem, da zahteva nujno ukrepanje. Morda bi kdo bolj razumen poskušal ustaviti ta nevarni proces, toda Gustaffsonova naravna reakcija je, da ga z vso močjo pospeši. Med tem časom Yoshihide poskrbi, da od starega sveta ne ostane nič. Čeprav so nekateri iz občinstva med koncertom tria LUFT_OTOMO plesali, smo večinoma stali otrplo, kot da se je čas ustavil, ali pa so nas zamrznili prizori, ki jih ta glasba prikliče. Včasih se zdi, kot da objokuje svet, ki izginja pred našimi očmi, nato pa pade v stanje popolnega preplaha. Medtem ko Yoshihide in Kerawec vse skupaj stoično prenašata, je Gustafsson videti, kot da je ujet v nočni mori, iz katere se ne more zbuditi, zato občasno izpusti nekaj stokov. Če zapremo oči in poskušamo iz koncerta izluščiti transcendentno izkušnjo, najdemo le tisto vrsto miru, ki pride po katastrofi. Velika verjetnost je, da si spontano predstavljamo na primer jedrski reaktor.
V betonsko-jeklenem zadrževalniku kot v majhnem templju radioaktivni plin mirno čaka in uživa v hladilnem sistemu. Pomirjujoče je vedeti, da je na varnem, da ga od zunanjega sveta ločujejo celo štiri neprebojne ovire. Po drugi strani pa lahko v samo šestih usodnih minutah situacija postane zaskrbljujoča. Potres v Pacifiku povzroči cunami, električno omrežje izpade in skoraj vsi rezervni viri energije v jedrski elektrarni so poškodovani. Temperatura nevarno naraste in plin končno najde pot na svobodo! Vsi v radiju 20 km so evakuirani, vendar vlada ne objavlja natančnih podatkov o ravneh sevanja, preostali prebivalci Fukušime pa so ohromljeni in ne vedo, kam se je varno umakniti. Največja jedrska katastrofa po Černobilu, a Otomo Yoshihide ima rešitev! Festival Big furoshiki! »Razprostiranje furošikija« pomeni zasledovanje ciljev, ki jih ne moreš doseči. Med festivalom sta Yoshihide in ekipa postavila prvo postajo za merjenje sevanja v okolju, tla pa prekrila s tkanino (tradicionalni japonski furošiki), da bi ljudi zaščitila pred sevanjem! Yoshihide je želel svojo rodno Fukušimo obuditi od mrtvih in organizirati veliko veselo skupnostno aktivnost – koncert, na katerega so vabljeni vsi, ne glede na glasbeno znanje. Eden od udeležencev koncerta je bil legendarni Michiro Endo iz hardcore punk skupine The Stalin! Izkazalo se je, da je bilo ogromno ljudi (ne le norih pankerjev) pripravljenih poskusiti nemogoče, namesto da bi sedeli skriti v iluziji varnosti doma.
Karkoli se je že zgodilo, pa naj bo to še tako čudovito ali katastrofalno, je zdaj konec.
Medtem ko uničuje plošče, je Yoshihide videti kot nekdo, ki je resnično naveličan človeške sentimentalnosti, torej obsesivnega boja proti minljivosti. Še vedno dobro obvladuje svoje izbruhe frustracije. Na primer, na enem koncertu Swansov je Michael Gira jezno izbil telefon iz roke člana občinstva, ki je snemal. Glasba, še posebej improvizirana glasba, je nekaj, kar se zgodi v trenutku in bi morala v tem trenutku ostati. Morda bi bilo vse bolje, če bi ta koncept prenesli na ves svet. Zgrešena kultura, v kateri živimo, v veliki meri temelji na ideji, da je vse, kar človek naredi, dragoceno, medtem ko je ostalo potrošno, nepomembno in zamenljivo. Neskončno kopičenje plastike in krčenje gozdov je upravičeno z udobjem uživanja kulture in zabave iz naslonjača. V intervjuju Yoshihide pravi, da se veseli senilnosti, ker bo potem lahko še bolj užival v glasbi, tj. z njo bo imel bolj neposreden stik. Pogosto se izraža, kot da bi citiral haiku, ki hkrati pove vse in nič.
»Ljudje niso tako neumni, a tudi tako pametni niso. Nekaterih stvari ne moremo pozabiti, nekatere pa pozabimo.«
Pravi, da bi rad živel življenje nenehne preobrazbe, vendar niti življenje niti improvizacija nista vedno takšna, kot bi si želel.
»Kakorkoli že, ne moreš pobegniti svojemu telesu ali spominom. To je hromeče. Imam le svobodo, da sanjam in to želim ohraniti.«
Vsak, čigar življenje je posvečeno ustvarjalnosti, si bolj ali manj želi le eno stvar – izraziti se in doseči druge. Sliši se kot skromna želja, a da bi se dejansko zgodila, je praktično nujno, da se zgodi čudež. Jasne misli so same po sebi redek luksuz, resnični občutki pa čista eksotika. Vsi smo družbeni konstrukti, zato je težko verjeti v lastno pristnost. Free jazzerji verjetno upajo, da kontekst improvizacije zahteva tako hitre reakcije, da ni časa za samoslepljenje. Če se Mats Gustaffson sprašuje, ni nikoli dovolj vaditi in napolniti kovček z znanjem in izkušnjami. Le to nam lahko omogoči, da v vsakem trenutku izzovemo ustrezno reakcijo, tj. odgovor na izzive, ki se nenehno pojavljajo, na odru in zunaj njega. Tako kot Yoshihide, ima tudi on punk in avantgardo v žepu. Sodeloval je z ogromnim številom različnih glasbenikov, od Thurstona Moora iz Sonic Youth in hardcore punk skupine Refused do Merzbowa in Christiana Marclaya.
Erwan Keravec je odraščal v družini, kjer so vsi igrali škotske dude, on pa je le nadaljeval to tradicijo, igral je tako, kot so ga učili, in šele kasneje je dobil idejo, da bi vse to spodkopal. Seveda se vsaka veščina in umetniška oblika razvijata na ta način ter se upirata stagnaciji in smrti. Toda kakšna je na koncu razlika med koncertno izkušnjo tako izurjenih glasbenikov, ki se zavestno odločijo za odstopanje od pravil, in nastopom nekoga, ki pravil sploh ni poznal? Vse se zreducira na ustavitev miselnih procesov in nagonsko izražanje sebe. Kakorkoli že, ne glede na to, ali smo akademski državljani ali anarhisti, ki se ne klanjajo ničemur, smo vsi v svojem prizadevanju za pristnostjo omejeni na nešteto načinov. Tudi največja prima donna med koncertnimi pianisti z vsemi svojimi razvajenimi zahtevami in navaden umazani panker brez sluha potrebujeta tonskega inženirja, opremo, prostor ter ljudi v njem, da omogočita prenos sporočila. To omrežje, v katerem se vsi elementi medsebojno podpirajo, se zlahka raztrga. Včasih te pusti na cedilu oprema, včasih tehnik, včasih brezživljenjsko občinstvo, včasih pa se sam ustreliš v nogo.
»Moji najboljši prijatelji so moje napake,« pravi Gustafsson v starem intervjuju.
Nisem ga poslušala in preprosto odjebala po koncertu, zato sva izmenjala nekaj besed. Tokrat je ponovil, da bi morali imeti radi svoje napake. Očitno je to zanj vodilna misel, h kateri se vsa ta leta vedno znova vrača. Menda se človek iz njih največ nauči. In to drži, saj bi se sicer preveč uspaval v udobje prepričanja, da smo vse naredili ravno prav. Po drugi strani pa v resnici nimamo druge izbire, kot da se spoprijateljimo s svojimi napakami. Alternativa bi bila, da jim podležemo. Gustafsson pravi, da si v teh napačnih situacijah, ki se občasno pojavijo med nastopom, želi le izginiti. Vendar se zdi, da ima celoten trio, tudi ko gre popolnoma gladko, kot je šlo tisto noč v Gromki, en sam cilj – izginiti z obličja zemlje. Še vedno pa ima ta glasba tudi na tem svetu svoj smisel. Po besedah Gustafssona: »Neumnost moramo potisniti nazaj tja, kamor spada. Popolnoma filtrirana, nadzorovana družba, v kateri živimo, je zjebana. Glasba je politična. Če se naučiš svobodno poslušati, se lahko naučiš svobodno igrati in zato lahko svobodno deluješ.«
Keravec večinoma ustvarja mistično zvočno ovojnico, medtem ko Gustafsson v njej nebrzdano izraža svojo tesnobo. Včasih zamenjata vlogi, tako da Keravec vzbuja nenadzorovano aktivnost, medtem ko Gustafsson ohranja enakomeren ton in se rahlo ziblje kot v ritmu žalostinke. Yoshihide izmenično ustvarja kaos in lepoto. Napetost, ki jo ustvarja ta paradoks med konstantami in hitrimi spremembami, je eksplozivna. Vse ima hipnotične, meditativne vidike, moč prenašanja in preobrazbe, pa vendar smo po koncertu odšli domov v istem telesu, v katerem smo prišli, in tja prispeli po zakonih fizike tega istega vesolja. Kljub temu Yoshihide še naprej praska po vratih novega sveta, Gustafsson nervozno išče ključe v žepih, Keravec pa je odločen, da bo vrata odpihnil …
