Miha Zadnikar: “Na Jazz Cerkno 2019 se bo spet lepo stopnjevalo, namešalo, zapletalo in razreševalo”

Letošnja edicija festivala Jazz Cerkno se bo odvila med 16. in 18. majem v središču Cerkna ter s tradicionalnim koncertom v tamkajšnji glasbeni šoli. Festival se je v svoji dvajsetletni zgodovini povzdignil od manjšega lokalnega festivala v srednje velik festival evropskega značaja, ki se vpenja v polje sodobnih jazzovskih godb in njenih stranpoti, v polje svobodno improvizirane glasbe in križanj jazzovskih izkušenj z drugimi godbami. S smelim programskim vodenjem spremlja aktualna snovanja tako doma kot v tujini in zajema iz širokega polja ustvarjalcev, ustvarjalk in zasedb tako iz domačih logov in njihovih mednarodnih sodelovanj kot iz Evrope, ZDA in Azije. V njem je prostor tako za sredinskost kot za sodobna eksperimentiranja znotraj ustaljenih form in izrazov. 

To velja za osrednjo zasedbo letošnjega festivala, avstralski trio The Necks, ki se svojim značilnim minimalističnim drobljenjem in sestavljanjem glasbene forme vpenja v številne zvenske in godbene okvirje.  Med domačimi zasedbami bomo lahko prisluhnili razširjeni, ansambelski različici benda Koromač, ki udarno koplje po vmesnih sferah free jazza, punka in svobodne improvizacije. V vmesno polje med melodijo in ostrino, med jazzovsko improvizacijo in rokersko-punkersko ostrino se vpenja tudi zasedba s kitaristom, tokrat basistom Samom Šalomonom, vokalistko Evo Poženel, pihalcem Achillejem Succijem in bobnarjem Bojanom Krhlankom. Iz sfere raziskujočega punk rocka v spoju z jazzom in improvizacijo prihaja basist Luc Ex, dolgoletni član zasedbe The Ex, ki se predstavlja s svojo mednarodno zasedbo Luc Ex Asemblée s Hamidom Drakeom na bobnih ter z Rachel Musson in Abom Baarsom na pihalih. Na krilih novega albuma k nam prihaja v New Yorku bazirana vokalistka Amirtha Kidambi s svojo zasedbo The Elder Ones, v kateri prepleta eksperimentalno in jazzovsko vokaliziranje z indijskimi koreninami, sodobnim jazzom in elektroniko. V polje svobodnega improviziranja nas peljeta dva tria, Fish Wool s trobilko Susano Santos Silvo, pihalcem Yedom Gibsonom in tolkalcem Vascom Trillo ter trio Paul Lovens, Rudi Mahall in Florian Stoffner. Z namišljeno afriško godbo bo nastopila italijanska zasedba Maistah Africa, trobilno ekstravaganco obeta domači multi-instrumentalist Boštjan Gombač v sodelovanju s trobilnim ansamblom TASF, na tradicionalnem solističnem koncertu pa bo nastopil odlični in vsestranski ameriški čelist Daniel Levin. 

Celoten program festivala si lahko ogledate tukaj. O njem smo se pogovarjali z enim izmed programskih vodij festivala, z Miho Zadnikarjem. 

Luka T. Zagoričnik: Pri Jazzu Cerkno si kot sodelavec prisoten že dlje časa in si ga osebno videl rasti iz lokalnega festivala v festival mednarodnih razsežnosti. Kakšna je po tvojem vloga Jazza Cerkno v slovenski jazzovski in širši krajini?

Miha Zadnikar: “Festival Jazz Cerkno – pa tudi čezvseletna Keltika in širše dejavnosti, ljudska odprtost, prisrčnost, ponudba in kakovost bara Gabrijel – so zrasli iz gorečega entuziazma treh lokalcev, njihove domače, družinske in prijateljske podpore. Iz dobesedno ničesar se je z leti vztrajnosti, nepopustljive želje in (samo)prepričevanja porodilo marsikaj, kar tako po vsebini kakor formalno seže čez rob. Trud se je obrestoval, tako da jazzovsko in improvizatorsko občestvo po vsem svetu v glavnini dobro ve za festivalsko glasbeno smelost, odločnost in tudi za posebno ozračje, ki ga organizacijska ekipa na Starem placu pričara vsak tretji konec tedna v mesecu maju. Vprašanje je, seveda, koliko in kako se državna in lokalna kulturna politika (če ju sploh imamo?) zavedata pomena, ki ga ima Jazz Cerkno, saj bi po mojem lahko prejel vsaj še malce izdatnejšo podporo, če ne še kaj drugega, pri čemer sploh ne gre za ne vem kako veliko vsoto. Vsekakor pa ima dejavnost v Cerknem silno podporo “scene”, in to nikakor ne samo jazzovske in improvizatorske: precej širok krog glasbenega občinstva in splošno delujočih na glasbenem področju tako ve za cerkljansko vztrajnost in profesionalnost, spoštuje tudi mične posebnosti v komunikaciji, suverenost, transparentnost in razprtost. Prepričan sem, da bi kljub vsesplošni apatiji in defetizmu močno zaropotalo, če bi se Jazzu Cerkno, bog ne daj, pripetilo kaj nepredvidenega. Navsezadnje že zato, ker je ambicija Jazza Cerkno tudi v tem, da je močno naperjen zoper apatijo in defetizem; v mnogočem je tam, v Cerknem, za nas sanatorij z najprimernejšo možno glasbo v kar najboljši družbi.”

Luka T. Zagoričnik: Ljudje velikokrat poenostavljeno vidijo in interpretirajo relacijo med centrom in periferijo in slednjo tolmačijo predvsem skozi oči centra. Lokalna identiteta, umestitev, ambient, krajina, ljudje, programski okusi, izbrane godbene vsebine in organizacijske spretnosti so vse vtkane v celostno zgodbo festivala in jo ključno oblikujejo in zaznamujejo. Kako jo doživljaš in tolmačiš sam?

Miha Zadnikar:Cerkno se je tam na prelomu stoletja osebno obrnilo na konkretne ‘Necerkljane’, ‘Necerkljanke’, med katerimi sem bil tudi sam. Preden je Cerkno postalo moj drugi dom, je preteklo kar nekaj vode; precej mentalnega tipanja in otipavanja mora dati človek skozi, toda ko te tam ljudje naposled vzamejo za svojega, je to nepozabna srčna izkušnja. Seveda pa terja nenehno pazljivost: povezana je namreč z vse večjo odgovornostjo. In prav ponos in odgovornost v festivalskem primeru se lahko lepo dopolnita še s stališči, ki jih potem lahko zagovarjaš kot član programskega odbora in v isti sapi še kot navaden človek, umeščen v lokalno dogajanje. Kar zadeva razmerje med centrom in periferijo, kot sociolog kulture že teoretsko zapopadem, da pomeni majavo, večkrat povsem neustrezno in napačno dihotomijo. To dvoje si nekako ni v nasprotju. Kolikokrat sem se tudi v Cerknem, zlasti kadar sta bila isti večer odprta tako Gabrijel kot C.M.A.K., našel v precej urbanejši in “centralnejši” situaciji kot marsikdaj v Ljubljani; kolikokrat so me tam ljudje lepo presenetili s svojimi izostrenimi in izvirnimi pogledi na najrazličnejše stvari, pri čemer vem, da ljubljanske “centralne pozicije” precejkrat niso nič drugega kot zgolj možnost za hitrejši in udobnejši dostop do teh ali onih pisarn oziroma ljudi. Zgodovina mest na Slovenskem je, nadalje, kratka, omejena, nekako prisiljena. Razen Trsta, ki ga nimamo, nimamo niti enega samega mesta v tistem kontinuumu skozi stoletja, kakršnega pozna, denimo, že Balkan. Novemu občinstvu cerkljanskega Jazza tako namignem, da naj se na festival odpravi povsem brez predsodkov o zadevah centra in periferije in se pusti presenetiti celo za šankom ali med sprehodom, ne le programsko in vsebinsko.

Foto: Nada Žgank

Luka T. Zagoričnik: Kakšne so bistvene razlike med oblikovanjem festivala in koncertnimi serijami, ki jih sooblikuješ v Defoniji in v ostalih programih Jazza Cerkno? Kje so bistvene razlike, prednosti in težave?

Miha Zadnikar: “V osnovi ni nikakršnih razločkov, saj gre organizacijsko za identične reči. Največja razlika je v tem, da mi v zadnjih tednih pred festivalom v Cerknem ni treba opravljati operativnih in logističnih zadev (na Defoniji pač), kar potem z veseljem nadomestim kot družbeno in družabno razprto bitje. Svojčas sem rad priskočil na pomoč z intervjuji za lokalno radijsko postajo, sicer pa pripomorem k debatam z gosti, gostjami, sodelujem na okroglih mizah. Kadar imam v programu Defonije en sam koncert v večeru, tudi nisem pred znano in večkrat travmatično festivalsko dilemo o vrstnem redu; kadar imam dvoje, troje koncertov, šele uvidim, kako je včasih težko razporejati, kdo začne, kdo nadaljuje in kdo zaključi večer. Defonija je tako prej podobna Keltiki kot majskemu festivalu. Bolj ali manj podobni pa smo si pri nabiranju sredstev, pisanju poročil, zahtevkov, prošenj, kar se opravi zdaj z veseljem, zdaj z malce manjšim veseljem. Upoštevati je treba turneje, dostopnost, nove edicije, spremembe v zasedbah, znati reagirati na hitro, a tudi načrtovati na dolgi rok. Osebno bi imel najraje – zdaj govorim za Defonijo – da bi se sploh ne oziral na ponudbe, ampak kratko malo vabil sam, kar in kogar hočem. Nujno velja omeniti še eno skupno značilnost: veliko večino povabljenih posameznic, posameznikov in zasedb slišim poprej v živo, na odru, ne le s posnetka. To velja tudi za Cerkno. Vsi trije iz programskega odbora nenehno visimo po koncertih in obiskujemo festivale.”

Luka T. Zagoričnik: Kako bi na kratko okarakteriziral letošnji program, generacijski in žanrski razpon festivala in vpetost domačih glasbenikov vanj? Kakšna je letošnja zvenska podoba festivala in kam meri?

Miha Zadnikar: “Poudariti velja, da smo s kolegoma Simonom (Simon Kenda) in Mariom (Mario Batelić) v programskem odboru trojka, ki nima nikakršnih egomanskih težav. Dogovarjamo se, dokler se ne dogovorimo. Poslanec Franc Trček (Levica) je pred leti na družbenem omrežju vzkliknil, da bi lahko bil “Jazz Cerkno zgled za slovenski parlament”. Povsem razumem, kaj je hotel poudariti s tem. Mi smo delavci v kulturi in naše poslanstvo je, da prebivalstvu ponudimo kar najboljše in najsodobnejše iz sveta, ki smo mu zapisani. Pri tem kaže upoštevati več smernic, ki so nam sicer povsem zavestno samoumevne, a se pri tem ne zanašamo na nikakršno rutino. Vsekakor je treba v jazzovski muziki, ki je par excellence inkluzivna, to inkluzivnost čim spretneje in neopazno podati poslušalskemu telesu. Mislim, da se nam je z letošnjim programom (spet) posrečila ta neopazna nakana, s katero slej ko prej pripravimo privlačno cerkljansko zanko. “Pravilni” vrstni redi nastopajočih in razporeditev po dnevih so že del tega. Snovanje festivala jazza se mora znati zasukati tudi po etničnih, svetovnih godbah, panku, rocku, noizu, metalnejših odtenkih, bluesu, “novi klasični glasbi”, novi muziki, hip-hopu, soulu, elektrofoniji, akustiki …, po bolj ali manj prosti improvizaciji in free jazzu, upoštevati mora tako intimnejše kot udarnejše reči … Morda zveni shematično, a s skrbnim odbirom in razporejanjem lahko ponudimo marsikaj, ne da bi nam kdo mogel očitati, da ponudimo zgolj prostaški in banalni “za vsakogar nekaj”. Domača ustvarjalnost mora imeti svoje stalno mesto, še lepše je, kadar gre za ekskluzivo, tako da bo letošnji festival spet poskrbel za novosti in celo ponudil oder za snemanje novih albumov. “Generacijsko”, “spolno”, “žanrsko” in še kako smo pestri in neproblematični, vsekakor pa leto za letom brskamo za novimi “nacionalnimi” pojavnostmi, ki nam potem lahko še razširijo obzorja in predstavijo kreativo v nam manj znanih okoljih. So gostje, ki morajo vsake toliko v Cerkno, Paul Lovens je letos za nas obvezen že zato, ker potem junija praznuje 70. rojstni dan. S postavitvijo The Necks na sredo sobotnega večera se nam je odprla na videz mikavna možnost za “veliki finale”, o katerem smo razpravljali precej dolgo in naposled našli zelo dobro rešitev. Kolikor lahko slišim “vnaprej”, se bo spet lepo stopnjevalo, namešalo, zapletalo in razreševalo.”

Luka T. Zagoričnik: Če za konec razširiva sliko, kako se Jazz Cerkno vpenja v sorodno mednarodno festivalsko srenjo, s katero je redno v vezeh – St. Johann, Konfrontationen…?

Miha Zadnikar: “Podobnosti so velike, obenem pa jih ni prav nič. Če že omenjate Avstrijo, imamo tam drage in zavezniške prijatelje in prijateljice, s katerimi se vzajemno obiskujemo, toda osebne značilnosti in celoten potek festivala (razen povsod profesionalne odrske postavitve, zvoka, luči, šanka, kuhinje) imajo nianse: Wolfgang Herrmann je povsem drugačen od Aloisa Fischerja, ki je znan po tem, da ima že eno leto poprej, torej v času tekočega festivala, bolj ali manj postavljenega že naslednjega; Hans iz Nickelsdorfa je čisto drugačna osebnost od Hansa iz St. Johanna na Tirolskem; vsi štirje dolgoletni in dobro utečeni avstrijski festivali (torej ArtActs, Kaleidophon, Konfrontationen in Music Unlimited) so precej izraziteje fokusirani k prosti improvizaciji oziroma, natančneje rečeno, k raznolikim vidikom improvizacije, ki je sicer redno del cerkljanskega programa, a ne tvori njegove večine; prizorišča so si zelo različna, od gostilniškega dvorišča in nekdanjega skednja do stare usnjarne in stare klavnice, preurejeni v kulturna domova. Cerkno ima vse to plus segmente Saalfeldna, Ljubljane, Sarajeva, Skopja…, pa je vendarle radikalno drugačno od vseh omenjenih. Omenil sem same šarmantne festivale, na katerih dobiš veliko in še več, ne samo v glasbenem smislu! V življenju imam pravzaprav veliko srečo, da vsaj vsake toliko obiščem vse naštete; na nekaterih sem stalen. Dobro smo postavljeni; tudi Cerkno je locirano v osrčje – geografsko in po svojem festivalskem značaju.”