Na poti k protejski tradiciji

Glasba na pričujoči dvojni zgoščenki je bodisi izrazito moderna bodisi neskončno stara. Osnova za njen material je zvok. To ni glasba, ki bi jo priznaval večinski okus. Kakorkoli že, če o glasbi razmišljamo kot o zvokih, ki jih uredi človek, potem to nedvomno lahko označimo kot glasbo. Kaj je tisto, kar to glasbo loči od bolj konvencionalih oblik ljudske, klasične in popularne glasbe? Zakaj sodelujoči na zgoščenki ustvarjajo glasbo na ta način? To se mi zdita zanimivi psihološki in družbeni vprašanji. Napeljujeta nas na možnost novih usmeritev znotraj kulture.

Ko sem leta 1999 v Londonu osnoval delavnico, ki je temeljila na principih raziskave, iz katerih izhaja AMM¹, se nisem zavedal, kako živa je potreba po novih načinih ustvarjanja glasbe. Seveda ta želja po drugačnem tipu glasbe in načinu družbenega izraza presega domet londonske delavnice. Pričujoča, na ljubljanski delavnici nastala zgoščenka je odraz prav tega izvornega impulza iz leta 1999 in se nanj tudi navezuje. Ta vez je Tomaž Grom, ki se je med svojim bivanjem v Londonu pridružil našim tedenskim srečanjem. Povezavo smo ohranili z obiskom dveh dolgoletnih članov londonske delavnice, Sebastiana Lexerja in Seymourja Wrighta, v Ljubljani leta 2010. Kasneje, leta 2011 pa sta pri ljubljanskem projektu sodelovala še Guillaume Viltard and Paul Abbott.

Obstajata torej povezava in kontinuiteta. Seveda pa obstajajo tudi pomembne, neizbežne in bistvene razlike. Karkoli že je to čedalje bolj razširjeno gibanje za novo glasbo, to zagotovo ni iskanje univerzalnega odgovora. Če kaj, je njegovo vodilo prej univerzalno iskanje odgovorov.

Mogoče je Homo sapiens že od nekdaj ustvarjal glasbo. Vendar moramo biti previdni pri opredelitvi ‘glasbe’. Ptičje petje je za naša ušesa lahko glasba, toda ptice ne ustvarjajo glasbe. Njihovi atributi in razlogi ustvarjanja zvokov pojejo njihovim preživetvenim strategijam. Ljudje smo skozi kulturno evolucijo v mnogih ptičjih klicih našli vir veselja. Ob tem pa se pogosto ne zavedamo življenjskega pomena teh klicev za ptiče. Če cenimo ptičji zbor, bomo morda lahko dojeli, kaj žene človeško vrsto, da ustvarja zvoke. Tudi mi smo biološka bitja. Ali je mogoče, da ima človekovo ustvarjanje glasbe korenine v evolucijskih strategijah preživetja?

Cornelius Cardew je takole opisal postopke ustvarjanja glasbe AMM:

Mi zvoke in odzive nanje iščemo, jih ne izumljamo, pripravljamo in proizvajamo.²

Ta varljivo preposta izjava pomete z glasbenimi priročniki. Zadene v samo bistvo prakse znotraj londoske improvizacijske delavnice. Seveda je to filozofijo potrebno razdelati in razviti, česar Cardew na žalost nikoli ni storil. Toda sestavine za celovit in radikalen program novega načina ustvarjanja glasbe so tu že vsebovane. Moja dvojno-analitična formulacija heurizma in dialoga – morda za mnoge kanček preveč redukcionistična – sledi namigu Cardewa, skuša izvleči več pomenov in omogočiti raziskovanje, konsolidacijo in nadaljevanje: za novo glasbo. Treba pa je upoštevati tudi močne namige s strani kognitivne biologije: misliti amalgam med družbeno (dialoško) in tehnično (hevristično) domeno znotraj vrste Homo sapiens nas privede do ‘kognitivne pretočnosti’ in splošnega razvoja človeške zavesti.³

Iskanje zvokov: to je v popolnem nasprotju z večino opredelitev glasbe skozi različna zgodovinska obdobja. Ta novi pristop od posameznika zahteva razsikovalnost in razvoj. Cardewjev imperativ igranja pomeni dejavno in družbeno iskanje znotraj procesa ustvarjanja glasbe. Hkrati postavi glasbenika v samo jedro procesa sprejemanja odločitev. Razkril pa bo tudi glasbenikov odnos do materiala, s katerim razpolaga.

Iskanje odzivov: imperativ poslušanja pri izvajanju pomeni ocenjevanje vrednosti – tehnične, družbene in psihološke – prejetega slušnega materiala in nadaljne dialoško odzivanje nanj. To je kontekst in prostor, znotraj katerega bo glasbenik začutil družbeno dinamiko unstvarjalnega okolja.

To so, na kratko, izhodišča za bistveno nov glasbeni format in njemu pripadajoče in ko-definirane glasbene odnose. To nam pojasni, zakaj glasba, ki jo obravnavamo, zveni tako, kot zveni. Obenem nam razgrne lastno kritično okolje. Glasba, ki je pred-formirana in predstavljalna, se ne bo ujela s temi načeli. Glasba, ki ni družbena v svojem angažmaju in posredovanju, se upira tem humanističnim imperativom.

Ob poslušanju del na dvojni zgoščenki, sem začutil, kako so glasbeniki obdelali nekatere od zgoraj omenjenih idej, da bi ustvarili novo, pozitivno in procesualno vrsto glasbe. Tak pristop je zahteven in tvegan. Podpora in zaslomba kompozicije mu nista v pomoč. Ponavljajoče ugodje znanega ne obstaja več. Glasbeniki delajo z enkratnim in nadvse vznemirljivim dogovorom osebnega razkritja in skupinske ustvarjalnosti, ki je znak samozavestne in samo-vzdrževane kulturne skupnosti.

¹ AMM je ansambel raziskovalne glasbene improvizacije ustanovljen leta 1965 v Londonu.
² Prva orpedeliv Cardewa leta 1960: ‘Towards and Ethic of Improvisation’ Cornelius Cardew A Reader, Copula, 2006, p 127.
³ Mithen, Steven, The Prehistory of the Mind, Phoenix, 1996.

The text was originally published in the booklet of the Neposlušno / Sound Disobedience compilation double cd, released by Zavod Spoh and L’innomable in December 2012

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *