Z rahlo zamudo, ki sicer še ni pretirana, a je ravno zadostna, da določena občutja in utrinki že polzijo in bledijo, pišemo o neposlušnem – o bizarnem, udrihajočem, prostopadajočem zvoku, ki se zgošča na robovih naše doumljivosti. Izzivajoče se poigrava z našimi čutili in neprestano izvaja ofenzivo zoper naša strukture vajena ušesa, medtem ko še sami ne vemo, kje se neha komična provokacija, in do kod sega železna, resnobna roka impra kot ideje. Mnogokrat se pisec – zdaj analitik, zdaj novinar, uničevalec užitka in popolnoma odtujeni razčlenjevalec čustva – znajde v zadregi: kajti še sam ne ve, kaj impro pravzaprav vzbuja, za čem stoji in kaj o njem menijo tisti, ki godejo, pihajo, butajo in treskajo, zatem pa stopijo na čik. Zmeda je vedno lepša v dvoje, še posebej, če tega zmedenega in disiluziranega pisca, soočenega z neke vrste obupom, spremlja prijatelj, nekdo, ki mu je impro scena neznanka, in čigar uho komajda (kdaj pa kdaj za kakšen dan) seže onkraj tisočkrat preigrane srednješolske Nirvane. Tako sta se pisec in njegov cimer – cimer in njegov pisec – odpravila lovit piščeve mline na veter (torej že tisočkrat predrkane iluzije glasbenega novinarstva), za katere pa je kakopak vedel zgolj pisec sam; cimru je bil namreč drugi dan festivala (Ne)poslušno predstavljen preprosto kot večer zanimivega džeza, torej kot preprost, nepopisan list.
O samemu festivalu (Ne)poslušno ne gre izgubljati predstavitvenih besed; dvanjasto edicijo raziskovanja glasbenih praks je odvodil Tomaž Grom, v petek – torej na dan obiska – pa so nastopili Jan Roder, Michael Griener in Taiko Saito v triu, Chris Pitsiokos s solo nastopom in Joke Lanz s Sophie Agnel v duu. Že med sprehodom do Španskih borcev, kjer sta bila cimer in njegov pisec prvič, se je pisec ujel v nemem, skorajda nezavednem poskusu organizacije prihajajočega poskusa recenzije: kdo in kaj, kje, na kakšen način, pa pozorno, da se bo le pisalo o tem, kar je bilo, ne o tem, česar ni bilo, pa da se omeni luči in prostor pa za naše kraje značilno tiha občinstva in standardizirane poante o vlogi pisca in stanju impra in o političnih nabojih in mistični subverzivnosti, s katero je vse itak pogojeno, in brez katere gin tonic nebi bil 5,8 eura in cimer nebi pil vode. Tako je sedel in žvečil slamico in mislil o tem, kaj vse velja omeniti in iz česa je moč črpati, medtem ko je pred štengami stala navidez neprebojna masa pisanih plaščev in oguljenih čevljev. V množici cigaret in vinskih kozarcev so sijali obrazi teh in onih in vseh, ki jim je večer bil že smiseln, zabaven, zanimiv, ne pa zgolj ena izmed nalog tega tedna, o kateri bosta pod samoinducirano prisilo tekli misel in beseda. Iz Španskih borcev je tako sijal nek močan občutek vsem znane interne šale, neke slutnje, da so vsi na na obisku z nekim bistvom in namenom, da posedujejo neko skrivno védenje o impru; skratka, da so in the in. To idejo si je pisec z neštetimi prisostvovanji v bolj ali manj neproduktivnih in ciničnih pogovorih zagotovo ustvaril sam, in ta ideja je zdaj velela po vseh klasičnih blodnjah o prepotrebnih mnenjih in pozicijah in razmislekih.
Tačas je cimer pil vodo in igral minolovca na telefonu. Kako ti gre tako hitro?, sem ga vprašal, zaprepaden nad hitrostjo robotskih gibov. Navadiš se in sklepaš, kje so mine, je odvrnil.
V roku drugega večera festivala se je pisec kar nekajkrat zalotil, kako mu prej omenjene ideje o impru in ideje o idejah o impru polzijo iz zavesti. Nekaj čez osem nas je v dvorano povabil Tomaž Grom, ki je za obiskovalce pripravil fascinantno dobrodošlico. Vsakega je namreč čakala drobna, pisana nosna piščal iz plastike, s pomočjo katerih smo prisotni sami poskrbeli za zvočno uverturo večera. Že samo ta preprosta, skorajda naivna gesta je podrla mariskatero prej prisotno idejo o resnosti, o brezkompromisni mejnosti večera. Preprosto zabaven, po otroško razposajen uvod je vsem polepšal večer – in nam dal vedeti, da mistična mejnost morda preprosto tiči v naivnosti, tej čedalje bolj nedostopni obliki kreative…
Oder je zatem zavzel trio Roder / Griener / Saito, ki v tej zasedbi igra že dobri dve leti. Točka je prekipevala od energije. Roder (kontrabas) je neprenehoma ubiral strune svojega inštrumenta, ujet v nevidni trans Grienerjevih (bobni) ritmov in Saitinih (marimba, ovenčana z neke vrste električno pripravo, ki je nadzorovala dolžino odzvenov tona) ekspresij. Trio je predvsem testament uigranosti in medigri – dinamika je padala in se zopet dvigala v nevidnem ritmu, ki so ga narekovale nenehne skrivalnice med Roderjem in Grienerjem, ki skupaj improvizirata že desetletja. Videli in slišali smo mnoge tehnike – igro z lokom, preparirana tolkala, na tla pometane zvonce… Možgani so se trudili vpeljevati poante, risati rdeče niti in misliti smisel, a zaman. Trio Roder / Griener / Saito je godel z nadzemeljskim elanom, s hrupom in bombastičnostjo, ki pritiče uigranim veteranom. Aplavz so poželi še prehitro in se s pohlevno prošnjo vrgli nazaj v godbo. Vrtinec nas je odnesel skozi vrata, na oddih, na svež zrak, nazaj v ritem, strukturo, v bledi šum avtomobilov. Občutiti je bilo moč navdušenje in iztrošenost, mešani, a hkrati nerazdružljivi občutji, ki sta težko viseli v zraku.
Cimer se je nelagodno prestopal, obraza mu ni bilo moč brati. Ko je spregovoril, je z občudovanjem opisal kondicijo Roderjeve desne roke, ki je tako neumorno bredla po kontrabasu. Govoril je iskreno. Pritrjeval sem mu z navdušenjem, češ da, ja, ja! To je to, a ni jako!. A v resnici sem bil nekam razočaran, da mi ni postregel s komentarjem o neposlušnosti in bedi ali morda genijalnosti vsega skupaj, kajti zalotil sem se v pričakovanju takšne izjave.
Vrnili smo se v Španske borce, tokrat v kletne prostore, kjer je nastopil saksfonist Chris Pitsiokos. V berlinu živeči američan je dokaj poznan na naših koncih, predvsam po svoji rabi efektiranega sintisajzerja. Lani je na Jazz Cerknu nastopil z Otomom Yoshihidejem in njegovim gramofonskim eksperimentiranjem, tokrat pa je igral sam. Pripravil je elektroakustično konstrukcijo, ki je svoj zvok hkrati poganjala skozi štiri zvočnike (po enega v vsakem kotu sobe) in klet bledo osvetljevala s setom žarnic (usmerjenih proti zvočnikom). Med igro je upravljal z raznoraznimi sintetizatorji odmeva in zankanja, ki so zvok prostorsko razdeljevali med štiri zvočnike (in žarnice) v naključnem zaporedju. Sam zvok so tvorili polifonični in zamolkli piski Pitsiokosovega saksofona, ki so pod vplivom cele vrste efektov spominjali na vse od brzostrelskega ognja do živalskih krikov in ambientalnega dromljanja, medtem pa so se obrazi publike lesketali v sunkovitih snopih svetlobe. Skratka, Pitsiokos je prostor zapolnil z zvokom in lučjo na izjemno inovativen način, z agresivnim začetkom, meditativnim koncem in bučnim aplavzom.
Spet smo bili zunaj. Tokrat je bil cimer bolj neposreden. To je bilo, … zanimivo. Čakala sva par minut, in se spraševala, če naj greva na avtobus ali raje na zadnji nastop. Če bi bil tukaj moj bratranec, bi šel že domov. Pravim, da se mi to zdi pošteno, in da mogoče jaz tudi. Besede se krčevito otresajo uteži novinarskega položaja.
Vrnemo se v isto dvorano kot na začetku. Prihaja zadnji nastop večera, ki je bil tudi najbolj komičen. V nomen-est-omen slogu je nastopila dvojica Joke Lanz (gramofoni) in Sophie Agnel (prepariran klavir). Performans je bil izrazito zabavljaški in skorajda absurden. Joke Lanz se je prepogibal, poplesaval, in vijugal med gramofonoma. Njegova mašinerija je spuščala razpršene drobce zvoka, ki so med občinstvom vzbujali smeh. Preprosto, iskreno, naivno, razposajeno. Spomnil sem se na nosno piščal, ki me je zbadala v žepu. Sophie Agnel je igrala na podoben način – dvojica je bila zavestno daleč od sloge, s katero je godel uvodni trio. Piščeva pozornost je kopnela, zatopil se je v misli o piščalih. Nastop se je končal odsekano; Joke Lanz je zaključil s hitro odrezanim semplom francoščine. Gospodična na moji levi se je zasmejala. Povedala mi je, da je ženski glas s plošče rekel nekaj v smislu “Tako, kot smo se učili”.
S cimrom sva odšla domov peš in dobršen del poti igrala na nosno piščal. Poskušala sva loviti melodijo Smells like teen spirit. V tretje je šlo, postala sva duet, ulice Most sva zapolnila z glasbo in srcem in veseljem in mimoidoča gospa je vzkliknila “Oh yeah!”, in midva sva odvrnila s piskanjem in smehom. Padel sem v premislek, ki se je nekam zavlekel in se po ovinkih končal šele danes, ko sem ugotovil, da pravzaprav gotovo nihče ne ve, za kaj se gre, in da se pač navadiš in sklepaš, kje so mine.
