Nina Farič, Kikiriki, Madamdub, ustvarjalka hrupnih muzik, dj-ka. Nino sem spoznal v začetku tega tisočletja, ko smo si delili plac za vaje na podstrešju Kersnikove 4 v Ljubljani. Takrat je bila basistka v Be Creep. Od takrat dalje sem jo srečeval na koncertih vseh vrst muzik. Njena strast do glasbe je bila vedno jasno izražena, kar se tudi sliši v njenih delih. Sliši pa se tudi njen odličen smisel za humor, ki jo krasi. Nazadnje sem užival v njenih muzikah na snemanju za spletni nastop koncertne serialke Sound Arson, ki jo v Velenju organizira Matej Voglar. Video si boste lahko ogledali po 16. januarju na tej povezavi. Med branjem intervjuja z Nino pa lahko tudi uživate ob poslušanju njenih muzik tukaj. Izšle so pri različnih založbah, med njimi so Kamizdat, Harsh Noise London, Zvočni prepihi, Stront, Debila Records, Terraform Research Fascilities, in v samozaložbi. https://kikiriki.bandcamp.com/music.
Kaj je bil prvi zvok/glasba, ki se ga spomniš?
Najbrž je bil prvi zvok kitara, ki sem jo slišala, ko je moj ata poslušal svoje rock vinilke.
Je bila muzika zate, ko si bila še otrok, pomembna? Kaj si poslušala?
Kot otrok sem vedno iskala zvoke, mogoče iz navade, ker je doma pri nas vedno bila glasba v zraku. Ali preko radia ali preko vinilk in kaset, ki jih je ata vsak dan poslušal, pa tudi v avtu je vedno bilo glasno. Spomnim se vinilk s pravljicami, ki so vedno imele tudi muziko zraven, Picko in Packo, Maček Muri in podobno. Drugače pa rock in podobno od šestdesetih let dalje, Pink Floyd, ZZ Top, Vangelis in dosti drugih. Kot otrok je bil moj zvesti spremljevalec walkman, imela sem jih kar precej, ker so se hitro kvarili.
Kdo ali kaj te je navdušilo nad muziko?
Mislim, da je navdušenje prišlo samo od sebe, tudi pevski zbor s tovarišico Martič v osnovni šoli je pripomogel k navdušenju in angleški pevski zbor s tovarišem Weberjem. Oba imam v zelo dragem spominu.
S sošolko Tadejo sva redno snemali smešne pesmi na kasete, tudi svoje male pesmi, v večini pa sva na kasetnik predvajali recimo album KUD-a Idijoti, zraven igrali kitaro, tamburin in peli ter vse to posneli na drugo kaseto. Najboljše je bilo to, da je kasetnik, ki je predvajal, bil malo pokvarjen in je predvajal hitreje, tako da je prišlo do ultra hitrih simpatičnih posnetkov. Pač zabava!
Kdaj si se zavedala, da želiš aktivno sodelovati v svetu glasbe?
Želje po aktivnem sodelovanju se nisem posebej zavedla, to je bil kar naravni postopek.
Radio MARŠ je verjetno igral pomembno vlogo pri tvojem glasbenem razvoju. Kako?
Ja, Mariborski Radio Študent ali MARŠ smo že doma poslušali, ko sem bila otrok, ata je bil prijatelj z nekaterimi od tam, včasih so tudi prišli k nam na baklave. Kasneje pa tako ali tako ni bilo druge možnosti slišati novo in udarno muziko kot preko Marša. Starejši najstniki so nam na igrišču prodajali mix kasete z rockersko muziko, ampak, denarja pa nisi imel. Tako smo potem snemali z Marša vse mogoče, kaseta je bila vedno noter in pripravljena, da stisneš REC.
Tvoj prvi bend. Kakšne so bile izkušnje? Kdo je igral v bendu, kako je bilo s špili?
Moj prvi bend je bil Krvojemalci, mislim, da so imeli oglas na MARŠ-u, da iščejo vokal. Pa me je mama peljala v mesto na avdicijo, ne vem, koliko let sem imela takrat, mogoče 14. In so me vzeli, dve kitari, bas in jaz. Jernej, s katerim sva še zdaj prijatelja, Uroš in Marko. Igrali smo nekaj svoji komadov, drugo pa priredbe, spomnim se Born to be wild. Ne vem, če smo imeli kakšen koncert. Smo pa uživali.
Si bila takrat samo obiskovalka Pekarne ali si bila tudi del aktiva?
Pekarna je bila moje pribežališče, predvsem za muziko. Vsak vikend je bil v MC-ju DJ, in tam smo mi mladiči sedeli v kotu in samo poslušali. Nisem bila del kolektiva.
Kako je potekala tvoja iniciacija v Pekarno in kakšna je bila tvoja vloga tam?
Jah, pa smo spet pri radio MARŠ. Tam sem na nagradni igri zadela dve vstopnici za KUD Idijoti v Pekarni, sploh mi ni bilo jasno, kdo je to, kje je to, nič. Gnjavila sem mamo tako dolgo, da je pristala na to, da mene in še eno prijateljico pospremi na ta koncert. Stari sva bili 13 ali 14, svaka čast mami, čeprav je tam doživela šok, ker je bilo vse še v prvotnem, na pol porušenem stanju, zamujali so 3 ure, ljudje so bili pijani, kaki raztur pa je naredil band KUD Idijoti na odru, pa si lahko predstavljamo, haha. Mami je bilo žal, meni pa nikoli, ker mi je postalo jasno, da sem za razturancijo v glasbenem smislu.
Kaj ti je v tistem času dala in česa te je naučila Pekarna?
V Pekarni sem vedno iskala muziko, seveda dobiš tudi prijatelje, ampak predvsem me je zanimala muzika. In to koncerti, bolj je žagalo in bilo glasno, bolj mi je bilo všeč. Mislim, da so me oblikovali trije koncerti, ki sem jih kot mladič videla od svojega 14. do 16. leta. Prvi je bil KUD Idijoti, potem Motörhead na enem motorističnem festivalu in Dead Moon, ne vem točno kje. Po teh treh mi je bilo kristalno jasno, kakšna muzika mi je najbolj pri srcu.
Potem si odšla v Ljubljano, kjer si bila del Oberiuja, Be Creepa, metelkovske scene, Menze pri koritu. Zakaj si šla v Ljubljano in kaj ti je nudila drugačnega od Maribora?
V Ljubljano sem šla študirat, hotela sem že v srednjo šolo, pa se ni izšlo. Tam je bilo bistveno več koncertov kot doma in Metelkova mi je bila vedno všeč.
Kako se Metelkova razlikuje od Pekarne?
Razlika je v številu ljudi, ki ustvarjajo ali organizirajo, in pa tudi v številu obiskovalcev in bendov, ki pridejo od daleč. Mogoče tudi v raznolikosti muzik, v Pekarni je bil vedno fokus na punku, ex-jugoslaviji in podobnem.
Iz mikrofona si presedlala na bas kitaro. Zakaj?
Vedno sem želela igrati inštrumente, pa se ni izšlo z glasbeno šolo. Bas pa je prišel zaradi potrebe po nekom, ki bi ga igral. In zdelo se mi je izredno super, da ne pojem, ker je drugačen fokus. Zdaj, v igranju nisem blestela, da ne bo pomote, ampak sem imela »super partnerja in crime«, Linča, ki je zelo nadarjen multi inštrumentalist in mi je pomagal osvojiti neke osnove. Taka rahlo tipična zgodba, ne? Hahaha!
Oberiu je bila posebna zasedba, zbrana okoli Eda Fičorja. Kako se je spominjaš?
Oberiu je bila zame neprecenljiva izkušnja, po načinu igranja in številu članov. Ne vem točno kdo, ampak mislim, da smo se sami imenovali kot ameba band. Osem ljudi, vsak za sebe poseben, eni so hodili na vaje, drugi ne. Eni zelo resni, drugi malo manj, zanimive situacije. Edo je bil vedno gonilna sila in ljubeča oseba, ki ga imam še zdaj zelo rada, čeprav se ne srečava pogosto. Vsi v bendu so mi pri srcu in bodo za vedno.
Poveš kaj več o Be creep?
Be Creep je zadovoljil mojo potrebo po igranju neke vrste dirty rock’n’rolla in psihadelije. Zanimiva postava in umazani komadi, vedno je bil raztur.
Imela si tudi projekt Kiuriki. Boben in sintetizatorji zvoka. Kako je nastal ta projekt in kaj te je potegnilo v to smer ustvarjanja?
Kiuriki je bil časovno za nastankom Kikirikija, je pa kombinacija tega in Uroša Simončiča takozvanog Urija. Nastal je potem, ko sem se vrnila v Maribor in se malo vpletla v Pekarno. Z Urijem sva organizirala dogodke z Dub glasbo, koncerte in plesne večere. Drugače je fenomenalen bobnar in tako sva začela skupaj igrati.
Kakšne so bile razlike med pristopi k ustvarjanju glasbe v teh bendih in kako ste se odločali za svojo zvočno podobo?
Razlike v pristopih so bile velike, v Oberiuju je forma bila vedno nekoliko prosta in se je oblikovala na odru. Be Creep je igral že narejene komade, takšne kot so, razen kakšnih psihadeličnih delov. Kiuriki pa je ultra free-style od začetka do konca.
Kikiriki kot plod ali oglašanje petelina?
Naziv Kikiriki je nastal spontano enkrat pozno ponoči v nočnem programu Radia Študent, kjer smo improvizirali v živo, v eter. Kot duo tisti večer sva bila prečudoviti Bojan Anđelković, ki je recitiral, in jaz na synthih. Potem je nekdo vprašal, kako se imenujeva, in je Bojan rekel: »Jaz sem Kiki, a ona je …« in sem jaz rekla Riki. To je bilo to.
Je filozofija glasbenega žanra zate pomembna?
Filozofija žanra mi ni čisto jasen izraz, če že imam kakšno filozofijo v muziki, so to najbrž kakšne izjave Lemmya, kot je: »I got rock ‘n’ roll, to save me from the cold. And if that’s all there is, it ain’t so bad.«
Zakaj noise in kaj ti predstavlja?
Noise je tako rahlo nedoločljiva zadeva, je vse in nič ob enem. Predstavlja mi popolno svobodo pri ustvarjanju in lepo sede, če si samo ena oseba v bendu.
Se imaš za noise ustvarjalko?
To, za kaj se imam, je nasploh težko povedati, ker se nimam za nič določljivega, pač za nekoga, ki rad povzroča hrup, posluša zvoke in jih poustvarja. Enako bi počela in si mislila, če bi imela rock trio.
Kako doživljaš različnost med spoloma na glasbeni sceni?
Različnost med spoloma je kar težka kategorija, o tem se da ogromno povedati ali razmišljati, ampak mislim, da sem našla neko svojo linijo izraza, ki lahko mogoče pripomore k večji enakopravnosti. Just go for it!
Kaj bi spremenila, če bi lahko?
Ha, tu bi spet lahko Lemmya citirala, ampak to, da je nemogoče karkoli spremeniti, sploh ne razmišljam o tem.
Je glasbena zvrst pomembna za tvojo lastno identifikacijo?
Že od nekdaj sem imela rada zelo različne glasbe. Nekako vedno pristanem bolj v ekstremnih oblikah raznih muzik, ampak mislim, da za določenimi free muzikami stoji neke vrste način razmišljanje in življenja, ki pa seveda vpliva na lastno identifikacijo.
Za tvoj začetek je menda kriva delavnica Boruta Savskega in izdelava teremina, ki je še danes tvoja osnova na nastopih. Kako se je vse skupaj nadaljevalo do tvojega prvega nastopa?
Ja, tale teremin je povzročil marsikaj. Še zdaj je v vsaki moji postavitvi. Mislim, da je zvok teremina globoko vsajen v moje možgane že od malega. Preko te delavnice pa sem prvič prišla v neposredni kontakt z njim. Potem, ne vem točno kako in kdaj, vem samo, da je bil v Menzi pri koritu Noise Fest in sem tam nastopila.
Kako vidiš razliko med Kikiriki noisem iz leta 2009 in danes?
Razlika je v tem, da bolj suvereno vse skupaj izpeljem in da imam veliko več neke opreme in izbire. Najbrž zaradi izkušenj.
Na noise sceni je manj bendov in veliko sodelovanj. Kako izbiraš sodelovanja? Kaj ti je pomembno pri sodelovanju?
Sodelovanja več ali manj pridejo sama od sebe, včasih koga spoznaš kje in se dogovoriš. Drugič sodeluješ z nekom, ki je čisto frišni, pa mu s tem daš neko platformo, da nekaj izda ali ima nastop. Sodelovanja so fajn zadeva, ker nisi sam kriv za vse, haha.
Ali gre pri sodelovanjih za enkratni projekt ali ambicijo po skupnih nastopih v živo?
Velikokrat se iz sodelovanja razvije večkratni dogodek.
Katero od sodelovanj bi izpostavila?
Sodelovanj je bilo res veliko, mogoče bi izpostavila sodelovanje z Neo Cymex ali Dejanom Požegarjem, iz katerega je nastal res dober album, ki temelji na tereminih.
Prisluhniš in kupiš ga lahko tukaj:
Kako se lotiš priprav na nastop? Kaj ti je pomembno pri tem?
Moje priprave so vedno več ali manj enake. Najprej pripravim opremo za dogodek, jo priredim glede na dogodek sam. Ali je na velikem ozvočenju ali malem, glede na dolžino in včasih tematiko. Potem stestiram, spakiram in gremo.
Prepoznavna si po uporabi kaset pri svoji glasbi, kaj mora kaseta imeti, da jo uporabiš?
Kaseta mora imeti predvsem govor, najraje kaj bizarnega ali zabavnega, kot na primer pridiga, pravljica, razne razlage.
Nastopiš vedno z enakim setom inštrumentov in efektov?
Skoraj vedno imam posebno postavitev, ker mi drugače hitro postane dolgčas.
Kako jih izbereš, katere uporabljaš?
Izberem pa jih po navadi nekaj dni prej, če imam kakšne nove, jih seveda vzamem s sabo za testiranje. Zdaj se je že nabralo precej naprav, kaset in efektov, tako da je izbira velika.
Uporabljaš tudi radio, zakaj in kako?
Radio je super sprožilec za kakšne sintisajzerje, ker predvaja radijski šum.
Podajaš s svojimi nastopi kakšno sporočilo, uporabljaš koncepte pri snovanju?
Njeh, glede tega sem bolj na trhlih tleh.
Kaj praviš o domači noiserski sceni?
Domača scena je kar raznolika in, od kar je noise rahlo moderen, se ga poslužuje marsikdo v svojih nastopih, tudi če ni izključno tako orientiran. Več kot je, lepše je.
Koliko je priložnosti za nastope? Kako je s honorarji?
Priložnosti pri nas je pred pandemijo bilo srednje veliko, zdaj pa skoraj nič. O honorarjih pa nimam kaj veliko povedati, to se vedno razlikuje, od špila do špila.
Nastopaš tudi po festivalih v tujini. Kaj vse si nastopila?
V tujini je veliko več priložnosti za nastope, nastopila sem predvsem po Evropi, za dlje so tudi že bila kakšna vabila, ampak to so neodvisne scene in nimajo za potne stroške, pa si včasih tega ne morem privoščiti.
Kako bi te izkušnje primerjala z domačimi?
Vedno so to različne vrste dogodkov, neodvisni so po vsej Evropi več ali manj enaki, imajo pa večje festivale, ti lahko plačajo ljudi, ki jih povabijo, dajo v hotel, pokrijejo tudi vse druge stroške. Ampak nikoli se ne odločam glede na honorar, tudi če nimajo nič in imam jaz dovolj, da pridem do tja, in me dajo spati na kavč, z veseljem vedno pridem. Gre bolj za občutek nečesa družini podobnega, za spoznavanje drugih ljudi, tudi srečanje tistih, ki jih že poznaš, in izmenjavo muzike.
Nastop, ki ti je najbolj ostal v spominu? Kakšna anekdota iz nastopov?
Veliko nastopov je bilo specialnih, mogoče mi je še posebej ostal v spominu Ars Electronica v Linzu. Pripravljeno sem imela vse, kar naj bi izvedla, potem pa na tonski vklopim in basi bi me skoraj odnesli z odra. Seveda sem samo sub base navijala tisti večer, nikjer drugje nisem tega več ven dobila kot tam. Po poizvedovanju so mi povedali, da je to bil del turnejskega ozvočenja Pink Floydov iz sedemdesetih let. Hude, hude škatle!
COVID je onemogočil veliko nastopov v živo. Kako doživljaš to obdobje?
Epidemija je pokosila marsikaj, prvo leto sem bila na avto-pilotu, tole drugo leto pa sem bolj prisotna, ampak manjkajo mi koncerti drugih. Da mojih ni, še nekako preživim, drugi pa mi manjkajo abnormalno.
Na svoji Bandcamp strani imaš objavljenih kar nekaj solo albumov. Kaj je potrebno, da se odločiš, da boš posnela album?
Nič kaj takega, usedem se in posnamem. Zdaj že malo zaostajam, ampak imam namen posneti nekaj zadev.
Kaj uporabljaš za produkcijo muzike?
Za produkcijo uporabljam isto kot za live, samo snemalko še na koncu priklopim in potem rahlo pogliham na računalniku in je to to.
Kako poteka proces delanja glasbe? Improviziraš dokler nisi zadovoljna? Snemaš po plasteh in dodajaš zvoke ali posnameš vse naenkrat?
Po navadi posnamem vse naenkrat, redko kdaj se lotim ponavljanja, razen če delam kaj res specifičnega. Ne snemam po plasteh in ne dodajam zvokov naknadno.
Koliko svojo glasbo prepuščaš trenutku, improvizaciji?
Trenutku prepuščam skoraj vse, prej si pač dobro pripravim, da vse deluje in da se sliši enakomerno, potem pa dodajam in odvzemam. Vedno pride do nekih nerazložljivih pojavov v zvoku in potem jim sledim.
Kako vidiš razliko med snemanjem albuma in živim nastopom?
Razlika je predvsem v tem, da pri nastopu ni druge šanse in ne moreš vsega kontrolirati, kot je recimo glasnost, elektrika, okolje itd. Pa tudi seveda v količini adrenalina, ki je na nastopih bistveno večja. In takojšnjem feedbacku, ki ga dobiš od občinstva, in druženja naredijo svoje.
Veliko je tudi split izdaj. Kako pride do sodelovanj?
S spliti je enako kot s sodelovanji, po navadi imajo tisti, ki imajo založbe, tudi svoje projekte in tako se dogovarjamo.
Se na split izdajah poslužujete kakšnih dogovorov o vsebini?
Nekateri imajo zelo jasne predstave o tem, kaj bi želeli narediti, in se potem dogovarjamo, seveda. Tudi založba ima lahko predstavo o smeri izdaje.
Objavljala si tudi za glasbene založbe? Kako je prišlo do sodelovanj in kakšna je prednost tovrstne objave? Finančnih koristi verjetno ni?
Enako kot sodelovanja so tudi založbe po navadi ljudje, ki tudi sami nastopajo. Prednost je v tem, da ti samo pošlješ obdelane posnetke, vse drugo pa postorijo oni sami. Potem poskrbijo tudi za promocijo in vse, kar sodi zraven.
Ti prodaja majic in ostalih promocijskih izdelkov ali zvočnih nosilcev s tvojimi posnetki finančno kaj doprinese?
Majice še največ prinesejo, gledam predvsem na to, da se pokrijejo in da imam za tisk nove runde.
Verjetno od glasbe ne moreš preživeti?
Od glasbe lahko mentalno preživiš.
Se prijavljaš na državne/občinske razpise za sredstva? Kaj misliš o njih in sistemu razdeljevanja denarja skozi razpise ter o komisijah, ki o tem odločajo?
Na nič se ne prijavljam, sem pa udeležena, če igram nekje, kjer so prijavljeni in sofinancirani iz tega. O teh razpisih in komisijah nimam kaj povedati, odkar ne organiziram dogodkov, nimam nobenega direktnega stika več s tem. Birokracija pa je birokracija.
Si tudi DJ-ka? Kdaj si začela in kako pristopaš k vrtenju glasbe? Kakšno glasbo vrtiš, kaj ti je med vrtenjem glasbe pomembno?
Temu bi bolj rekli selecta, kot pa DJ. Začeli smo leta 2012 v Pekarni, kjer sva z Urijem delala dub dogodke in začela rolat muziko. Dub je zame plesna glasba in tako tudi k njemu pristopam. Lepo je, ko daš gor pesem, ki je zate prelepa in vidiš ljudi, ki uživajo in plešejo več ur. Ampak žal že nekaj let ni dosti priložnosti, kjer bi lahko slišali dub.
Nastopaš z imenom Madamdub. Uporabljaš torej dve identiteti. Kako to?
Tu ni neke višje matematike, rolat muziko nekoga drugega ali pa sam delati neko čisto drugo zadevo, je razlika. Zato najbrž drugo ime.
Kakšna je razlika med vrtenjem glasbe in nastopom z inštrumenti?
Razlika je bistvena, kar vrtiš, so že narejeni perfektni komadi, ki jih ljudje poznajo. Je pa tudi razlika v trajanju po navadi, igraš tam do ene ure recimo, rolaš pa tudi 6 ali 7 ur.
Se glasba, ki jo vrtiš, razlikuje od tiste, ki jo poslušaš doma?
Ne, tudi doma velikokrat poslušam dub in podobne zvrsti. Je pa drugače doma ali pa na 5 kilovatih basa.
Delaš tudi glasbo za video in film ter druge projekte, npr. plesne. Kje vse lahko slišimo tvoj zvočni prispevek in kako pride do tovrstnih sodelovanj?
Nazadnje, letos poleti, sem naredila zvočno podlago za dokumentarni film Amirja Muratovića z naslovom Nič nas ne sme presenetiti za RTVSLO. Film predstavlja zgodovino zaklonišča skozi zgodovino, fejst zanimive zgodbe. Premiera je bila letos septembra, z Amirjem pa me je povezal skupen prijatelj.
Od devetdesetih se je glasbena industrija spremenila, pa tudi dostopnost različnih muzik, se ti zdi, da se je tudi vloga glasbenika spremenila?
To je kar dolgo obdobje in vmes se je zgodilo marsikaj. O vlogi ne bi veliko znala povedati, dostopnost pa je zelo v redu zadeva.
Na noise sceni je močan DIY pristop. Kaj ti pomeni in koliko ter kje se ga poslužuješ?
DIY or die! Malo šale mora biti, drugače pa je DIY prisoten marsikje, poslužujem se ga tako pri produkciji, izdajanju, povezovanju in včasih pri opremi, največ pri kablih. Drugače sem zapriseženec DIY-a tudi v vsakdanjem življenju.
Kdo so glasbeniki in bendi, ki jih spremljaš in so vplivali nate?
Teh je res ogromno, lahko izpostavim recimo Motorhead, Dead Moon, Sleep, Lee Scratch Perry, Frank Zappa in se nadaljuje naslednjih pet strani, hehe.
Katerih kanalov se poslužuješ za spremljanje glasbe?
Kanali so v resnici prijatelji, ki strastno spremljajo vse, kar izide in potem delijo z nami.
Bi kaj predlagala v poslušanje, kar bi moral vsak poznati?
Težko bi kaj takega predlagala.
Nova stvar, ki te je navdušila v zadnjem času?
Zadnji projekt Matta Pikea z naslovom Pike vs The Automaton, zunaj je trenutno samo single, ampak misalim, da bo album zelo hitro izdan.
Kako komentiraš različne glasbene platforme, kot so Spotyfy, Deezer, Youtube, Bandcamp … in njihove modele delitve prihodkov od poslušanj, naročnin, oglaševanja? Ali misliš, da obstaja pravičen model, s katerim bi bili vsi zadovoljni?
Sama uporabljam Bandcamp in sem zelo zadovoljna, o teh drugih pa res ne vem veliko. Spremljam sicer debate o tem, a ne vem točno, kaj bi bilo res prav in pravično, ampak tole, kar se največji grejo, ni.
Kaj meniš o virtualnih koncertih? Zdi se, da so včasih nujno zlo zaradi upravičenja prejetih subvencij in da je pripravljenost plačevanja vstopnic za te virtualne koncerte bolj slaba? Misliš, da se ta format lahko v bodoče prime?
Nekaj virtualnih koncertov sem imela tudi sama in je bilo lepo, samo ne tako kot v živo seveda. Mogoče se bo format moral prijeti, ker drugega ne bo. Kdo pa ve, hehe.
Kaj ustvarja Kikiriki trenutno, kdaj lahko pričakujemo kaj novega?
Trenutno si postavlja in opremlja nov prostor za vaje v zaklonišču in zelo uživa zraven! Tudi dogovarja se o, morda prelomnem, sodelovanju ali dolgoročnem duetu z mladimi silami!
