Novembrski obisk različnih mini festivalskih prizorišč (klub Gromka – Vrhnika – Metulj)

Foto: Iztok Vidmar

Verjetno je predvsem naključje hotelo, da je november poleg nekaj posameznih koncertnih dogodkov ponudil serijo manjših festivalskih pobud. Te so v časovno zgoščenem loku predstavile tri žarišča glasbenega dogajanja na slovenskem, a s tem tudi tri bolj ali manj različne koncertne organizacije, med katerimi dodatne rdeče niti za to priložnost ne bomo iskali. Defonija je ob častitljivi 20-letnici svojega delovanja na oder postavila tri koncerte svetovnega značaja, ki jih do neke mere zaznamuje specifična sproščenost v odnosu do improvizacije in sorodnih muzik. Povsem samosvoj krog – ta improvizacije v strogem pomenu niti ne tematizira, zato pa vključuje nabor raznolikih izvajalcev in izvajalko – se je oblikoval okoli založbe Zvočni prepihi, ki je tokrat sebi bližnje okolje našla v klubu Metulj. Brez lastnega klubskega prostora deluje tudi vrhniška organizacija Humanistično in umetniško društvo »O«, ki je v enem petkovem večeru združila nekaj lokalno-mednarodnih pobud. Pri naštetih žariščih je opazna pretočnost: lahko bi jo motrili z različnih gledišč, toda nobeno ne bi ustvarilo povsem zaokrožene in zaprte slike. Pri treh dogodkih, ki gojijo odprtost in iznajdljivost tako po svoji naravi kot naravi glasbe, ki so jo predstavili, je mogoče opazovati tudi posebnosti in razlike, ki niso ne geografske ne socialne, a so verjetno neizbežne – tokrat smo jih lahko opazovali bolj skozi spontano kot konceptualno naravo dogodkov. 

Defonija / Keltika: Colonna; Dörner / Grom; The Young Mothers (6. 11. 2019, klub Gromka, AKC Metelkova, Ljubljana)

Prvo žarišče v našem pregledu je vzpostavila koncertna serijalka Defonija, ki je s kar trojnim koncertom zaznamovala svojo 20. obletnico, tokrat v sodelovanju s cerkljanskim ciklom Keltika. Občinstvo je bilo ob sicer dobro obiskanem večeru  sestavljeno predvsem iz kolegijalnih vrst, se pravi pretežno znancev serijalke in ljubiteljev njenih običajnih tokov. V tem primeru je to škoda, saj se serijalka dovolj pogosto ogiba ravno tovrstni običajnosti, tokrat pa je s trojnim koncertom močno raztegnila meje tega, kar je pod oznako svobodnih muzik mogoče spraviti v en sam večer. S tem mislimo na širino, s katero improvizacije vešči glasbeniki obarvajo različne idiome, pa čeprav so po bolj žanrskih prijemih posegli le The Young Mothers, deloma pa tudi s tradicionalnimi muzikami obarvani uvodni solistični nastopMarca Colonne.

Italijanskega klarinetista Colonno je pisec teh vrstic že slišal na solističnem nastopu na festivalu sodobne glasbe v Brdih leta 2018, kjer je v cerkvi v Šmartnem izkazal izreden posluh za akustiko prostora. Z zvenom se Colonna poigrava tudi sicer, občasno zapiha v dva instrumenta hkrati, med svojim nastopom pa je tudi tokrat hitro napolnil prostor s spoštljivo tišino in zlahka pridobljeno pozornostjo. Slednjo zahteva izredno osredotočeno igranje na instrument, pri čemer glasbenik na trenutke poseže tudi po »ljudskih« elementih, ljudskost se na primer odraža v močnem občutku za ritem ali po občasnih melodičnih posegih po katerem od ljubih mu izročil. Colonna se tako jasno ozre po mediteranskih lestvicah in neparnem ritmu, vešče nadaljuje v dialogu nizkih in visokih tonov ter nato na nekem drugem mestu postreže še z redko izvajano Aylerjevo himnično frazo komada Children, ki smo jo v večeru Defonije slišali kar dvakrat, drugič pri zadnjih nastopajočih, The Young Mothers.

Colonnov nastop je bolj kot zahteval spontano dosogel pozornost, s tem pa očitno tudi močno zapolnil klarinetistovo doživljanje časa: skupaj z zahtevanim dodatkom se je omejil na okrogle pol ure glasbe, ki ji je bilo užitek prisluhniti. 

Naslednji defonični nastop se je tole pišočemu uspel izmakniti, a je potreben omembe zaradi nekaj strateških razlogov. Oba nastopajoča glasbenika: kontrabasist Tomaž Grom, ki je z Defonijo od njenih prvih večerov močno povezan, in nemški – ozko rečeno – trobentač Axel Dörner imata dolgo kilometrino samosvojih pristopov. Njun skupni nastop je tokrat pospremil tudi izid plošče Omejeno gibanje, ki je kot posnetek majskega gostovanja v italijanskem Dobialabu v omejeni nakladi izšel pri Zavodu Sploh. Če je Colonna pripravil teren s prekratkim nastopom, ki je bil tudi nekakšen mehak vzlet v hudo intenziven večer improvizacije in drezanje na neraziskan teren, sta njegova večerna naslednika zatem izvedla kar nekaj trdih zasukov. In če se Colonna na tem terenu vrača k redkim tradicionalnim vozliščem, Dörner in Grom očitneje izhajata iz iskanja presenečenj, ki se na Defoniji ni kazalo kot gola glasbena in estetitistična naperjenost, ampak kot močan performativen element, ki je ravno tako uporabljal prostorsko komponento – bodisi s sprehodom, ta je še dodatno pršil pozornost, bodisi z elektronsko sproženimi naključnimi zvoki, ki jih Grom občasno vpelje v svoje nastope kot nekakšnega »nevidnega«, dodatnega igralca.

Kolikor močno sta prvi dve tretjini obletniške Defonije temeljili na napetosti in mestoma zahtevnem igranju, prav toliko močno so The Young Mothers tako postavljen teren razpihali. Na to je nakazal že stolov prazen in zato očitneje k telesnemu doživljanju muzike urejen prostor. The Young Mothers je zasedba, ki jo je zbral v ZDA delujoči norveški kontrabasist Ingebrigt Håker Flaten. Z njim smo se prek gostovanj različnih zasedb svobodnega jazza v preteklosti lahko že mnogokrat seznanili. Zasedba je dobila ime po neki lokalni organizaciji v Texasu, ki pomaga mladim materam. Sestavlja jo druščina precej raznolikih izvorov, katere posamezniki na precej samosvoje načine razgrajujejo in členijo jazzovski izraz kolektiva. To gre pripisati tudi močni prisotnosti Stefana Gonzaleza, občasno – ob Franku Rosalyju – v vlogi drugega bobnarja, drugače pa vibrafonista. V klubu Grimka je znotraj kolektivne igre nekajkrat na svojo stran povlekel, recimo temu, podsekcijo celote ter s pomočjo krulečega vokala priklical pravi ritmični in žanrski antagonizem. To nasprotje sta s svojimi občasnimi bučnimi intervencijami zakrivila predvsem Gonzalez in kitarist Jonathan Horne, umetelno postavljen na nasprotni konec odra. Njunim dialogom, ki so usklajeno igrali »mimo« preostanka šestčlanske zasedbe, pa je z repanjem včasih pritegnil še trobnentač Jawwaad Taylor. A The Young Mothers ob vseh teh žanrskih odmikih zvoka ne zasičijo, prehodi med različnimi prijemi so organski in zrahljani, sprožijo telesni odziv, čeprav niso lahkotni.

Naknadno, s časovne distance je mogoče povzeti, da je trojni koncert Defonije zazvenel v lastnem loku, od mehke vpeljave v drobnosluh, ki se je nato razpršil po celem prostoru in poslušalske napore na koncu pripeljal do nabritega zaključka.

Zvočni Prepihi – Roaming Of Sound Rebels 2019 (15./16. 11. 2019, klub Metulj, Bistrica ob Sotli)

Vikend sredi meseca novembra je napolnil mali festival, katerega razlog je bil, recimo temu, priložnosten, saj je po besedah glavnega organizatorja Jake Bergerja obleležil kar lepo število izdaj, ki jih je v zadnjega pol leta nanizala založba Zvočni prepihi. Med njimi jih je velik del solističnih. V duhu kasetne kompilacije Preslišano, pri založbi je izšla nedavno in se po etiki izrazito postavi na stran naredi-sam pristopa, je dogodek dobil podnaslov »zvočnih upornikov«. Vodja založbe Jaka Berger, prisoten na sceni tudi skozi svoje različne solistične projekte, je tokrat ostal na strani glavnega pobudnika in organizatorja ter prostor povečini odstopil bolj ali manj prisotnim izvajalcem ter izvajalki. Nekateri so svoje prvence v bolj okleščeni obliki pred tem že predstavili tudi v Ljubljani. Med avtorji so tako SsmKosk s svojo nedavno izdano Pajser in Mleko, Vitja Balžalorsky, ki je tokrat prvič po solistični izdaji The Law of Attraction solo tudi zaigral, ter verjetno najbolj pričakovan prvenec Marka Jeniča s ploščo Brez navdiha, spomladi sta z Vidom Drašlerjem pri isti založbi izdala duo Barjanec. Pridružili so se jim še: na raznih koncih vse bolj prisoten Jure Boršič, tudi na neuradni izdaji v koncertnem triu z Bergerjem in Colinom Petitom, elektronsko-hrupni Monoscarves, Umdhlebi ter Kikiriki. Občasno je z nekaterimi, za to priložnost sestavljenii zasedbami, zaigral tudi Berger. Postavitev festivala v Klub Metulj je bila v tem primeru dvorezna odločitev, ki pa je močno izpostavila samo naravo dogodka. Na eni strani je Bistrica ob Sotli že dolgo eno od važnih žarišč dogajanja v improviziranih muzikah, toda zaradi svoje odročnosti od obiska odvrne lepo število potencialnega občinstva. To je za logistično zahteven dogodek, kakršen je omenjeni, zagotovo tudi škoda. Na drugi strani pa se Klub Metulj – in pri tem mu paradoksno morda pomaga ravno ta omenjena odmaknjenost – muzik loteva z nekakšnim aktivističnim pristopomv smislu organizacije, kar je festivalu zagotovo tudi pristajalo. Pričakovano je tako nanj prišlo več nastopajočih kot poslušalcev, klub pa je za en vikend oživel kot majhna skupnost, ki se ne meni za meje med glasnim in tihim, elektronskim in akustičnim, eksperimentalnim in premišljenim. V takih okoliščinah je marsikateri nastop zagotovo zvenel drugače, kot bi ali bo ob kaki drugi priložnosti, je pa začasna skupnost pripomogla predvsem k sproščenosti in neobremenjenosti. Navodil, ki bi v podobnih primerih navadno omejila čas trajanja posameznih nastopov, ni bilo. Okrog pol ducata nastopov na večer pa je pripomoglo k njihovi vse bolj družabni naravi. Na tem mestu bomo izpostavili le nekatere.

Marko Jenič je dolgoletni znanec različnih improvizacijskih dogodkov in član zasedbe Olfamoštvo. Diskografskim izpostavam se je povečini izognil vse do spomladi, ko sta se z Vidom Drašlerjem odločila izdati posnetek, ki ga je naključje med snemanjem upočasnilo. Kmalu za Barjancem, kot sta poimenovala svoje srečanje, je nedavno izšel še njegov solo z naslovom Brez navdiha, ki naj bi ga predstavil tokrat. Predstavljanje improviziranih izdaj je kakopak mnogokrat treba postaviti v narekovaje, tega pa se očitno zaveda ravno Berger, saj je doslej že nekajkrat tovrstno »predstavitev« organiziral v obliki poslušalnice, češ že posnetek je bolj ali manj zamrznitev nekega trenutka, ki ga ni mogoče zares poustvariti. Jenič je v svojem »poustvarjanju« v podobni maniri pustil violino v kovčku in se ob zvokih v prazno vrteče se ozvočene gramofonske plošče lotil citer. Prisotnost v prazno vrtečega se nemega gramofona bi v tem primeru lahko evocirala izjavo o »predstavljanju« posnetka, a je polomljen zvok brenkajočih strun v tihi izvedbi ob šumu plošče priklical umirjeno in morda nekoliko nostalgično vzdušje. Brenkajoči se ob novi instrument ni preveč spotikal, med poigravanjem pa je ustvaril suveren vtis obvladovanja občutka, za katerega je instrument predvsem sredstvo.

Petkov uvod je med tovrstnimi predstavitvami morda še najbolje uspel, je pa nekaj podobnih zadreg glede »predstavljanja« izdanih plošč bilo izpostaviljenih tudi ob nekaterih drugih priložnostih. Tako sta na primer naslednji dan ob nekoliko kasnejši uri imela nastopiti Jenič in Vid Drašler. Neponovljivost popačenega zapisa na plošči Barjanec sta že nekajkrat izpostavila. Njuna rešitev je bil premik v neudoben prehodni hodnik zunaj dvorane. To je bil tudi edini tovrstni odmik od običajne prostorske postavitve, kjer so še najbolj do izraza prišli nekateri drugi solo nastopi. Ob izraziti prisotnosti elektronskih zvočil in različno kombiniranih izvedbah »hrupne« glasbe je, če izvzamem predvsem na digitalnem pačenju posnetkov temelječega materiala Ssmkoska, še najbolj do izraza prišel Luka Bevk oziroma Umdhlebi, ki je elektronske pripomočke za solo nastop raje reduciral, se osredotočil na klaviature in se posvetil svoji ritualizirani hrupni pridigi.

Vitja Balžalorsky, Jaka Berger, Vid Drašler, Jure Boršič in Marko Jenič. Foto: Tomo Vrešak

Ob preostanku elektronsko močneje obarvanih nastopov bi bilo laže kot posamezne zasedbe izpostaviti posamezne trenutke. Na tem mestu je bolj smiselna splošna opazka. Naredi-sam odnos ob obilici elektronskih pripomočkov je v preteklosti na srečanju Improcon že vstopil v svet improviziranih muzik, a se je ravno nenačrtovana ter glasbenikom in glasbenicam prepuščena iniciativnost v tem primeru izkazala za varljivo. Hitro se je namreč nekakšna subkultura »elektrončkarjev« ali »nojzerjev« segregirala v ločeno sobico, kar morda kaže na slepo pego tovrstne samoiniciativnosti »odprtih« pristopov v določenem okolju. Po tej plati pa je festival Zvočnih prepihov presegel tovrstno spontano delitev, kar se je izkazalo kot zaželjen eksperiment. Eksperiment, ne toliko v pomenu nedokončanosti ali konceptualnih pristopov k zvočenju kot v pomenu spajanja različnih estetik, ki včasih na videz opraviči neizrečen predsodek o njihovi nezdružljivosti, a se še večkrat pokaže tudi produktivnost tovrstnega vrvenja. Poleg posameznih nastopov pa je bila to druga velika prednost festivala, ki se je v zasnovi izognil dodatnim konceptom, v prostoru našel udobje in domačnost ter kljub omenjeni nedostopnosti ponudil tudi nekaj možnosti za premoščanje, do kakršnega brez vidnega razloga pride preredko.

Festival Rojišče 3. del (22. 11. 2019, Vrhnika, različna prizorišča)

Festival Rojišče je vikend kasneje predstavil še eno od središč dogajanja, prek nekaterih akterjev sicer povezano s klubom Metulj v Bistrici ob Sotli. Prizorišče na Vrhniki ni omejeno na en sam klubski prostor, zaradi česar so organizatorji, društvo HUD ‘O’, za festival kot tudi sicer v svojem delovanju, iznašli več prostorskih rešitev – in mini festival je s tremi koncerti predstavil tri prizorišča. Klet lokalne pivovarne je tesna in brez širokih akustičnih možnosti, a se je za akustični trio domačih improvizatorjev izkazala za ravno prav intimno. Ime tria Maruži Tjaždaga je premetanka imen kitarista Rude, kontrabasista Matjaža Bajca in njegovega goriškega kolega, bobnarja Žige Ipavca. Trio je odigral precej razigran koncert. Morda je bolj izstopala medigra kitarista, ki se kljub kilometrini v harmonsko dostopnejših zasedbah v svojih improvizacijah loti posameznih intervalov in zvočnih napadov, ter igranje tolkalca s svojim prepariranim ritmičnim setom. Sicer pa se je v splošnem trio lotil improvizacije v hitrem in swingajočem tempu. Le ta v dopušča tudi odstop od običajne jazzovske delitve dela znotraj manjših zasedb, daje prednost prisotnosti posameznih glasov in njihovi zmožnosti odzivanja. 

Nuclear Dream Weavers Compound, Foto: Žiga Gruden

Nuclear Dream Weavers Compound je manjši orkester, nastal pred leti na že omenjenem srečanju Improcon predvsem na pobudo v Avstriji delujočih starost Maria Rechterna in Linde Sharrock ter nekaterih mlajših ustvarjalcih širšega regionalnega prostora. Poleg bratov  Drašler na kontrabasu in bobnih sta to še basist Tomaž Grom in bobnar Aleksandar Škorić, kar zasedbi daje značaj podvojenosti, Škoriću pa morda kak razlog več za brzdanje svojega sicer zgoščenega igranja. Ob njihovem prejšnjem nastopu je v zasedbi igral še Marko Karlovčec, ki je tokrat izostal, na novo se jim je pridružil mlajši avstrijski kitarist Max Bogner, na klavirju pa se že od začetka v zasedbi pojavlja tudi pri nas vse bolj prisotna srbska pianistka Marina Džukljev. Sedmerica se predvsem po zaslugi avstrijskega dela pobudnikov močno naslanja na tradicijo svobodnjaškega jazza s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, z močno izraženo spoštljivo komunikacijo avstrijskega saksofonista in predirljivim vokalom Linde Sharrock. Na sledi tradicij se je v prvem delu snemanega nastopa v vrhniškem Cankarjevem domu hitro razvila skupinska improvizacija. V določenih kontekstih bi morda lahko priklicala tisto znano občutje praznika in karnevala, a je tokrat v resnici izzvenela tudi monotono, verjetno zaradi zapostavljenega momenta posameznosti, ki ga navadno ravno tovrstni kolektivni pristopi radi slavijo. Bolje se je nuklearni organizem odrezal v drugem delu, v katerega so glasbeniki vstopili previdneje in bolj posamezno ter se dlje zaustavili v igri le dela kolektiva, kar je omogočilo bolj diferenciran lok sicer krajšega dela nastopa. 

Zadnji koncert v koncertno sicer lenem Klubu Zakon je na vrhniškem Rojišču pripadel starima znancema v novi obliki, duu Etceteral Boštjana Simona in Mareka Fakuča. Vrhniški nastop je bil za duo le postaja na krajši turneji, ki se je že naslednji dan nadaljevala v Gorici na bolj elektronsko obarvanem festivalu, začela pa nekaj dni prej v metelkovski Jalli Jalli. Po obisku in zvoku je tudi po pričevanju obeh glasbenikov še najbolje uspel ravno slednji koncert, sicer pa duo v okolju improviziranih muzik nekoliko izstopa. Izvajanje Etceteral se precej naslanja na ritem in s tem podporo bobnarja Mareka, Boštjan Simon pa ob njem sodeluje tudi z upravljanjem elektronike, največkrat podane skozi dodatno ritmično matrico. V taki zasnovi je nepredvidljivost improvizacije močno okleščena, Simon je sicer prisoten z zanj že značilnim zvokom, a s pretežno ležernim fraziranjem, katerega se občasno otrese in vanj ponovno vrača. Ležernost in nekoliko temačna plesnost take zasnove bi lahko pripeljala do primernega zaključka festivala improvizacije, ob katerem pa so vztrajali le redki, dvojec za marsikatero priložnost pa se je nemara bolje počutil v manjšem, a bolje ozvočenem in napolnjenem prostoru metelkovskega kluba dva dni prej. V vsakem primeru pa se je izkazal za precej prilagodljivo enoto prepoznavnega materiala, očitno zagnano z namenom, da traja.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *