Sreda, 21. junij 2023, Linhartova dvorana, Cankarjev dom
Matej Bonin se je leta 2014 občinstvu Mednarodnega bienala sodobne glasbe v Kopru predstavil z Gimnastiko ne/smisla, glasbeno-performativnim delom, pri katerem je izhajal iz pesniške zbirke Krčrk Karla Hmeljaka. Skoraj desetletje pozneje (2021) je skladatelj s pesnikom zasnoval nadaljevanje Gimnastike, letos pa je na mednarodni Dan glasbe cikel dobil tudi svoj tretji del. Od Gimnastike I do Gimnastike III sledimo Boninovi spretni redukciji sredstev: izvirno zasedbo basovske flavte, harmonike, tolkal, klavirja, kontrabasa, kitare in vokala je sprva nadomestil le sekstet tolkal z vokalistko, v tretjem delu cikla pa upravlja le še s kvintetom tolkalk in tolkalcev. Krčenje ni vidno le na ravni inštrumentarija, pač pa, morda predvsem, na ravni »ubesedenega«: sprva so bile v obtoku Hmeljakove besede, osvobojene diktata pomena, smiselno nadaljevanje je tvoril igrivi mozaik zlogov, sedaj pa glasu ne slišimo več. V tretjem delu cikla tako ne gre več za gibalno-vokalno-glasbeni dogodek, pač pa za gibalno-glasbeni dogodek. Vendar pa se, morda paradoksalno, Gimnastika ne/smisla III še vedno vrti okoli besede, toda sedaj kot zakritega vozlišča celotnega dela. Vokalni del fantomsko preganja in poganja sámo skladbo, osrednja ideja tretje različice Gimnastike je, kot preberemo v skladateljevem programu, namreč gradnja babilonskega stolpa. Torej, mesta, kjer so se besede – ne pa tudi nujno pomeni, koncepti in ideje – pomnožile.
Starozavezna legenda o babilonskem stolpu pojasnjuje izvor pestrosti svetovnih jezikov. Človeštvo, ki je dotlej govorilo en sam jezik, se je odločilo postaviti zgradbo, ki bi segala vse do nebes. Prevzetnost podviga je razjezila vsemogočnega, ki je človeštvu za kazen za vselej odvzel enotnost v govorici. »Poanta« tega lingvističnega padca z raja, o kateri piše v programskem listu tudi Bonin, »je nenadejan vznik lepote, kot naključen stranski produkt vzpostavljanja in razpadanja razmerij, tvorjenih v skupnosti, ki jo gradimo. Če babilonski stolp predstavlja enotnost, pa njegova razpad in razselitev ljudstva na vse strani sveta ne pomenita le razpada, ampak šele odpirata možnost, da se rodijo lepota, mnoštvo jezikov, kultur in civilizacij.«
Že iz navedenih skladateljevih besed lahko predvidevamo, da bo, tako kot doslej, tudi tokratna Gimnastika postavila v ospredje napet odnos med enim in mnoštvom, posameznikom ter skupino ali individualnim nasproti skupnemu. V poteku dela odkrijemo, da že izbira izključno tolkalske zasedbe (Špela Mastnak, Lola Mlačnik, Jože Bogolin, Simon Klavžar, Luka Poljanec) omogoča predstavitev prav notranje heterogenosti domnevno enotnega zvočnega horizonta, kot tudi sopostavljanje unisone uniformiranosti in kaotičnosti individualiziranega glasbenega jezika. Torej, tam, kjer bi lahko pričakovali skopo, enolično zvočno paleto (pri nemelodičnih tolkalih), Bonin predstavi cel spekter zvenov, kar duhovito (recimo z dialogom med topim, plehkim, pretirano visokim in škripajočim zvokom majhne činele in polnim odzvenom gonga) nakaže tako v glasbenem kot tudi v performativnem delu skladbe. Krožna logika – od glasbeno fiksirane skupinske akcije (kot je zlaganje tolkal v rahlo nestabilen stolp v obliki stožca, babilonskega stolpa) prek njenega razpada v improvizirane individualne izraze do, s pomočjo enakih zvočnih in gibalnih gest, ponovnega grajenja začasnih manjših ali enotnih skupnosti (najprej posamično vrtenje činel po tleh, potem družno, ki znova sili k odtegnitvi od skupine) – osmišlja glasbeni narativ, ta pa vzvratno daje vsebino odrskemu dogajanju, ki pa vseeno uspešno narekuje izmenjavo trdne skladateljske logike s kontrolirano aleatoriko. Navadne kretnje tolkalcev so efektivno rabljene kot del širšega oblikovanja gibov (Ana Pandur), a v kombinaciji z vsakdanjimi gestami in premeščanjem dogajanja po postajah v sicer izpraznjenem scenskem prostoru (Marko Čeh) vzbujajo gledališki učinek, ki ne rabi besede, da bi obdržal pozornost. Ali drugače: izbira zasedbe, pa glasba, gib in prostor se premišljeno dopolnjujejo v preigravanju trenj med osebnimi interesi in dobrobitmi skupnosti. Gimnastika III gre še korak dlje od svojih predhodnic s tem, da problematizira nesporazume že na ravni zvočne in telesne, torej »nesmiselne« komunikacije, ne da bi pomenski kaos urejala z besedami. Boj za pomen se tako začne že pri zvočenju oziroma pri vpenjanju zvočnosti v specifičen (družbeni, skupinski ali individualen) kontekst. Bonin pa naredi te pomenske boje ali razpoke vidne in slišne ter jih obravnava tudi kot mitološki izvor lepote v različnosti.
Gimnastiko ne/smisla III lahko beremo kot niz veščih umetniških akrobacij, obenem pa jo lahko razumemo kot material za nadaljnjo misel o perečih težavah, povezanih z atomizacijo družbenega. Vsebino oziroma osrednji motiv dela lahko dojamemo kot zaključeno, homogeno celoto, a pogled od blizu pokaže marsikatero odstopanje, ki pa Gimnastiko ravno dela za privlačno in jo sili v nadaljevanja. Da na ravni Gimnastike ne/smisla III celota razpada na na videz samostojne enote, vendar tako odvisne od svojega izvornega konteksta celosti, je način, kako Bonin že s samim načrtom dela ponazarja poanto, rdečo nit Gimnastike, ki pa jo vsebina le še podkrepi in dodatno ilustrira. Svežina, zaradi katerega je projekt ta hip bržkone najbolj vznemirljivo glasbeno »delo v nastajanju« pri nas, se kaže v sestopu iz samonanašalnega modernističnega akademskega skladateljskega udobja, s katerim skladatelj lahko nagovarja heterogene publike (publike na ljubljanskih premierah so presečišča raznoterih lokalnih »scen«, ki jih le redko vidimo na kupu), ne da bi niti za hip zdrsel v poenostavitve.