Občutek ni izostal

FriForma: Ahmed (Seymour Wright, Pat Thomas, Joel Grip & Antonin Gerbal) / Kaja Draksler & Terrie Hessels
(14. 5. 2019, Klub CD, Ljubljana)

Na pobudo spletnega časopisa Centralala sem se – nekdaj precej redni (ko govorim o času, pred več kot desetimi leti), v zadnjih časih pa zelo poredko obiskovalec koncertov jazza ali svobodnih improviziranih muzik – odzval povabilu na dvojni koncert v Cankarju, in sicer z malo skeptično, ampak v ozadju ves čas prisotno mislijo, da bi o njem nemara tudi nekaj zapisal. Naj takoj povem, da mi, čeprav na koncerte trenutno ne hodim veliko, kadar se na kakšnega odpravim, ponavadi ni žal, saj na izbranih špilih skoraj vedno podoživim tisto nekdanjo izkušnjo ujetih trenutkov, speštanih v avro neponovljivega živega muziciranja, ki, vsaj tako se mi zdi, najbolj pride do izraza ravno ob takšnih in podobnih manj prilagojenih in bolj neukročenih muzikah, ki venomer na novo poskušajo stopiti za korak vstran od naših uveljavljenih predstav o tem, kaj je glasba in kako naj se sliši ali izvaja; se pravi v stiku z muzikami, ki bolj kot običajno, osvobojene predsodkov in pravil, preizkušajo meje glasbenih žanrov ali izrazov, včasih pa tudi inštrumentov ali teles samih glasbenikov. Po drugi strani sem takšno in podobno bolj ali manj eksperimentalno inštrumentalno glasbo vedno doživljal kot abstraktno slušno sliko, včasih bolj ekspresionistične, drugič bolj minimalistične ali konceptualne narave, kajti ob njej sem si lahko malce odpočil od ukvarjanja z besedami, ki so, čeprav v resnici niso nič manj abstraktne od zvokov (kakopak zložene v red abstraktnih znakov), vendarle nosilke drugačnih pomenov, ki jih v glasbi, sploh takih zvrsti, ki ne uporabljajo besedila, nisem iskal. Poleg tega sem rad prikimaval tistim, ki zagovarjajo nujno in redno živo prakso tukaj obravnavanih muzik, in menijo, da še tako dober posnetek tovrstne muzične akcije ne more pričarati doživetja, ki smo ga doživeli ali pa je izostalo, ko smo odšli na špil in muziko slišali (njene igralce pa tudi videli) v živo. Cankarjev dom s klubom sicer zagotovo nikdar ni bil moja prva izbira za takele koncerte, saj je dvorana prevelika in sploh ne deluje tako klubsko, kot se imenuje, zlahka bi ji pripisal nekoliko sterilno podobo, pa tudi druge izostanke klubskosti, pri čemer je začasni šank z malim pivom slaba tolažba in obiskovalca pri vsem še najbolj razveseli velika terasa, pa čeprav stopi tja samo zato, da se malo nadiha zraka in z viška zagleda v znano. Dogodka pač ne naredi samo prostor, dogodek naredi tudi publika in glede tega je treba reči, da te v Ljubljani za tovrstne glasbe očitno ne manjka, saj je bila dvorana lepo popolnjena – ocenjujem, da nas je kakih sto dihalo z nastopajočimi – pri čemer moram povedati, da je sestava občinstva dajala nespregledljiv občutek domačnosti, saj je bilo v publiki precej stalnih gostov podobnih dogodkov izpred let z dodanim  ščepcem mlajših, neznanih in naključnih mimoidočih. Lahko bi rekel v trenutni mantri in mislil resno, da sceno podpišem, čeprav sem bil zadnje čase tudi sam samo še kampanjski – da ne rečem naključni – obiskovalec dogodkov, ki so se v zadnjih letih razmahnili na vseh koncih in v mnogih krajih in naše mesto, pa tudi širšo okolico, ohranjajo v osredju tega morda robnega, in vendar živo brbotajočega dogajanja živih muzik. Ko sem se udeleževal takih in podobnih dogodkov, sem imel vedno tudi občutek, da sem prišel na nekakšno osvobojeno ozemlje, ki je predvsem osvobojeno vsake predpisane forme, včasih pa tudi zunanjega sveta, od nas, poslušalcev, pa obenem zahteva le – kot vsaka odprta oblika – da jo napolnimo z vsebino; da torej aktivno poslušamo, pademo notri, pa naj bo to ponazorjeno s premikanjem glave ali pa s tleskanjem stopala, saj je vseeno … no, bilo je dobro, ta občutek tudi tokrat ni izostal.

Pat Thomas, Joel Grip in Antonin Gerbal. Foto: Iztok Zupan

Na oder so skratka najprej stopili člani kvarteta Ahmed (Seymour Wright – altovski saksofon, Pat Thomas – klavir, Joel Grip – kontrabas, Antonin Gerbal – bobni) in svoj nastop pričeli precej umirjeno z uvodnim lokovskim načinom na kontrabasu, čemur se je počasi pridružilo metličenje po bobnih in ponavljajoča se dvojna ritmična medigra tonskih vzorcev vpihnjenih v saksofonski ustnik in pritisnjenih na klavirske tipke. Kar je sledilo, je vredno besede spontana kompozicija, ki je trajala približno naslednjih štirideset minut in jo bom poskušal nekoliko razčleniti v nadaljevanju. Naj pa kar takoj povem, da je free-jazzovska medigra štirih odličnih inštrumentalistov navdušila v večih vrhuncih spretno peljanega komada, ki se je po minutah grajenja, pohitevanja, upočasnjevanja in brzdanja znova končal z lokovskim načinom in v tolkalski umiritvi, v stišanem izzvenu ritmiziranja. Poslušalec sem dobil občutek, da se ritmična dvojica basa in bobnov ali solistična dvojica klavirja in saksofona (ki pa sploh ni igrala na karto klasičnega jazz solističnega načina, ampak v kompozicijsko smiselnem, bolj zadržanem in poudarjeno interakcijskem načinu), dobro sliši in odziva eden na drugega, kar bi bila lahko posledica njihove uigranosti, vendar mislim, da tudi globokega razumevanja odprte improvizacije, temelječe na poslušanju in v njem utemeljeni medsebojni igri. Saksofon in klavir sta bila v stalnem dialogu in sta ga morda zavestno izgubila le za redke, kratkotrajne eskapade, ki nikakor niso delovale pretenciozno ali egotripaško, ampak so bile gladko usklajene z vzorčno repeticijo in bobnarsko kognicijo vzdrževanja osnovne ritmične temperature kot glavnega elementa kompozicijske celote. Glede na to da kvartet navdih in motiv za svojo igro najde pri ameriškem basistu, oudistu in komponistu Ahmedu Abdulu Maliku, je potrebno povedati, da gre pri skupini Ahmed v primeru navezave na Malikovo glasbo slejkoprej za metodo nekakšne dekompozicije, dekonstrukcije, ki Malikov jazz z bližnjevzhodnimi in severnoafriškimi primesmi – ta zaradi ouda zveni precej etno – razstavi na najbolj osnovne ritmične elemente in nato na teh elementarnih vzorcih s poudarjeno ne melodično, ampak, še enkrat, izrazito ritemsko osnovo, gradi svojo free-jazzovsko kompozicijsko celoto, ki je, kot rečeno, delovala zelo dobro,  prepričljivo, uigrano, skupaj in sploh za poslušalca nalezljivo. Koncertu skupine Ahmed je sledil močan aplavz, krajši bis in dvajsetminutna pavza.

Kaja Draksler in Terrie Hessels. Foto: Iztok Zupan

Ko sem z balkona ponovno vstopil v dvorano, sta bila Kaja Draksler in Terrie Hessels že na odru. Prva se je spogledovala s tipkami in gostim jazzovskim fraziranjem, drugi pa se je prestopal, plesal, se zibal naprej in nazaj, vse do roba nizkega odra in še čez: oder je bil zdaj velik in več kot polovica ga je pripadla možu v bermudah, z obveznimi ogromnimi delavskimi čevlji in s kitaro. Hesselsa sem prvič gledal zunaj svoje matične zasedbe The Ex in pred oči sem, kot zmerom, najprej dobil njegovo sufijsko vrtenje na koncertu te post-punk zasedbe, ki sem ga obiskal pred dobrimi dvajsetimi leti v Krakovu. Takrat sem The Ex gledal prvič in kot prikovan.  Tokrat sem nekako predvidel, da bo kitara v rokah tega nizozemskega ‘’anarhista” vse drugo kot strunski instrument, skozi približno tridesetminutno improvizacijo s pianistko jo je Hessels uporabljal predvsem kot subkitarsko zvočilo, tolkalo, šumilo, jo prepariral s kovinskim obešalnikom, bobnarsko paličico ali papirjem, pri čemer je ves čas držal občutek, ki se je zdel nekako nasproten tistemu iz benda, bil je namreč raje tišji kot glasen, nežnejši kot grob, vedrejši kot našpičen, zelo dobro se je prilagodil in glasnejši del dua prepustil mlajši kolegici. Drakslerjeva je svojo improvizacijo zgradila iz ločenih delov, jazzovsko fraziranje je zdaj zamenjala domala Cagevska gesta iz kakih ‘’Cheap imitation’’, zdaj udrihanje ali tolčenje s paličicami po okvirju klavirja, prepariranje strun v notranjosti, zvenenje, škripanje, škrebljanje, šuštenje z mečkanjem papirja in podobno, skratka celoten razpon osnovnih (tipke) in drugih, avantgardnejših klavirskih tehnik, ki se ukvarjajo z notranjimi organi. (Podoben opis bi veljal tudi za drugega improvizatorja.) Zvočni sliki obeh protagonistov pa se, za razliko od prvo opisanega kvarteta, niti nista skušali ujemati oziroma si slediti ali se odzivati druga na drugo, bolj je šlo za to, da sta vsak s svojo sliko ustvarila dva komplementarna prostora, ki sta se prepletala, včasih ujela, drugič šla narazen, vendar sta vseskozi dobro delovala kot skupni prostor zajetega zvoka in, ne pozabimo, gest in gibanja. V tem smislu je bil drugi koncert zelo drugačen, celo nasprotje prvega, kjer poslušali intenzivno odzivanje protagonistov drug na drugega. Šlo je bolj za srečanje dveh izdelanih improvizatorjev z izrazitim avtorskim slogom in hkrati za ponudbo izvirne, širše vizije osnovnih glasbil, klavirja in kitare. V tem smislu je bil tudi užitek v poslušanju in dojemanju drugega koncerta drugačen, čeprav bi lahko zaključil s sklepom, da sta se oba nastopa dobro dopolnjevala, saj sem prepričan, da je vsak od šestih glasbenikov, ki smo jih imeli priložnost slišati, tudi sam zase odličen improvizator, kar je tokrat dokazovala predvsem dvojica Draksler, Hessels. Načina improvizacije, kot smo ji bili priča v kvartetu in nato v duu, sta si med seboj namreč zelo različna. Koncertoma je tako sledil samo še krajši, zadovoljen pomenek, podoživetje in sprostitev od poslušanja napetih ušesnih mešičkov, in pa spust z dvigalom. V hladno in deževno majsko noč.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *