Sreda, 17. september 2025, Petelinji most, Gradaščica, Ljubljana
Ena globljih idej Gastona Bachelarda je videti lastno usodo v zrcalu odseva na gladini. Tako si francoski filozof predstavlja metaforično transformacijo človeka v del vodne globine in njene ujete neskončnosti. To je le ena izmed vrloumnih bistrih misli o vodi, ki jih najdemo v priznanem in precej dolgospevnem eseju Voda in Sanje – Esej o imaginaciji snovi. Več kot očitno je, da sta ustvarjalca zvočnega sprehoda v fokusu tokratne recenzije umetnica Eva Mulej Vrabič in filozof Jaka Bombač črpala vodilno misel prav iz razumevanja vode onkraj njenega striktno utilitarnega pomena. Prav takšen slavospev temu elementu, kot jih najdemo v romantični poeziji ali prozi novodobnih modrecev, smo občutili ob ležernem potepu po okolici Trnovega.
Premiera dela Telesa vode se je pričela ob sončnem zahodu na Petelinjem mostu s pogledom na skromni tok Gradaščice. Po kratki uverturi, ko sta nam avtorja predstavila svoje delo in podala par tehničnih napotkov, smo se spustili po začrtani trnovski poti in z dodatki strateških postankov pustili, da nas zvočno delo povsem prevzame. Govorjene besede Jake Bombača, ki so odmevale nad zvočno kuliso Eve Mulej Vrabič, so odprle vrata meditativni introspekciji. Vse od starih kostanjev, slikovite Eipprove ulice in seveda lagodnega toka Gradaščice se je spremenilo v kuliso performansa, ob katerem je vsak poslušalec in gledalec postal ustvarjalec lastne zgodbe. Tako sem ob pogledu na premikajočo se vrsto teles, ki se je po ozki makadamski poti spustila pod most, dobil občutek, da smo udeleženci zrcalili tok Gradaščice in tudi sami postali telo vode. Filozofske misli, ujete v slušalkah in v lastnih blodnjah, so le ojačale občutek, da doživljamo nezavedno metamorfozo v sam vir življenja.
Za takšno poetično metamorfozo je bila seveda sokriva tudi avtorica zvočnega dela performansa Eva Mulej Vrabič. Posnetki rek, izvirov in raznih drugih virov, ob katerih je gibanje vode več kot očitno, so me pomirili in na trenutke celo rahlo vznemirili. Zvočna kulisa se ni zanašala le na dodelane posnetke vode v teku, umetnica je uporabila tudi vrsto sintetičnih zvokov in posnetke lastnega glasu, da je poslušalca obdržala v svetu, ki se je kakor tok vode prijetno prelival v času enournega sprehoda. Temnejši elementi pedalastih tonov in vokala so rezonirali v sožitju s spreminjajočim se okoljem, saj je prihod večernega mraka zvočni kompoziciji vlil kanček temnejše melanholije. Na postanku v parku pa smo bili priče tudi kontrastu. Škržati, ki so se v tistem trenutku naselili v naše slušalke in prijetno brneli svojo pesem, so delovali kot antiteza mile Gradaščice, ki smo jo ob premiku na travnik povsem zapustili. Kakor ti nepremični in glasni insekti, ki nas spominjajo na vse bolj vroča poletja, smo obstali ob pogledu na drevo, dokler se zavedanje minljivosti ni prelevilo v nove korake v iskanju še globljih pomenov. Pogumno smo odkorakali naprej, ujeti v lastne tokove misli, dokler jih ni prekinil spet nov preblisk (lasten ali drugega). Morebiti smo se ustavili ob pogledu na zaspano okolico ali pa ob meditaciji na kamnitih stopnicah opazili gladino vode, ki je zrcalila prehod mraka v še temnejše odtenke neba. Težko se spomnim. In prav tukaj se mi zdi, da tiči glavna kvaliteta tega dela. Postanki v ključnih momentih so me zasidrali in prisilili v razmislek o lastnem dojemanju vode in odnosa do nje. Ob končnem postanku, pripet na kamnita tla Trnovske plaže in ob pogledu čez breg na romantično Ljubljanico, sem razumel, da v takšnem toku misli nisem bil sam.
Avtorja projekta Telesa vode, ki je nastal pod okriljem inštituta CONA, sta obiskovalce performansa uspela potisniti v samorefleksijo. Nekaj, kar se je v naši dopaminski dobi hrepenenja po takojšnji zadovoljitvi zdelo skoraj nemogoče.
