Vsestranski domači strunar Primož Sukič je eden tistih glasbenikov mlajše generacije, ki navkljub klasični glasbeni izobrazbi in ustvarjanju v polju sodobne klasične glasbe prebija meje in drzno ter razsikovalno vstopa tudi v druga glasbena okolja. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Andreja Grafenauerja in nato študij nadaljeval na Akademie für Tonkunst v Darmstadtu pri Tilmanu Hoppstocku ter na Konzervatoriju HoGent v Gentu, kjer se v sodelovanju z ansamblom ICTUS iz Bruslja posveča izvajalskim praksam sodobne glasbene literature. Doma ga poleg njegove poustvarjalne dejavnosti poznamo tudi kot člana avant pop zasedbe Walter Flego in po solistični plošči Splitting, na kateri izvaja dela Uroša Rojka, Vinka Globokarja, Luciana Beria, Petra Ablingerja, Michaela Meierhofa in Juana Camila Vasqueza (prisluhete ji lahko tukaj). V Bruslju je s tolkalcem Rubenom Oriom zasnoval duo The Third Guy, s katerim ustvarjata v vmesnem polju med kompozicijo, odprtimi kompozicijami in improvizacijo, tudi v sodelovanjih s skladatelji, interpreti in improvizatorji. Ob izvajanju del Jamesa Saundersa, Marka Cicilianija, Caroline Profanter, Mateja Bonina, Eline Lukijanove in Mihaela Maierhofa sta pri založbi MIGRO Records izdala tudi prvo ploščo Shrip & Karaoke. Pred kratkim pa je pri britanski založbi Roam izšla plošča The Godson’s Way, duo z znanim britanskim klarinetistom Tomom Jacksonom, na kateri se Sukič popolnoma spusti v milje svobodnega improviziranja. Ob njeni izdaji smo se pogovarjali o vmesjih med komponirano glasbo, odrtimi deli in svobodno improvizacijo, o sodelovanju z Jacksonom in še čem.
Kot kitarist deluješ na različnih področjih: kot poustvarjalec predvsem del sodobne klasične in eksperimentalne glasbe (Peter Ablinger, Matej Bonin …), v kontekstu popularne glasbe (zasedba Walter Flego) in vse bolj tudi v polju svobodne improvizacije. Kaj ti osebno pomeni možnost improvizacije ali lastne interpretacije, denimo v polju t. i. odprtih del, ki od izvajalca zahtevajo večji lasten doprinos? Kje vidiš sorodnosti in temeljne razlike?
Odprta glasbena dela, kjer skladatelji izvajalcu pustijo več svobode, se mi zdijo zanimiva že samo zato, ker predstavljajo nekakšen most, ponavadi med improvizacijsko in izvajalsko glasbeno prakso, nakakšno združevanje dveh različnih glasbenih scen. Po drugi strani pa me odprta forma zanima predvsem z eksperimentalnega vidika (tukaj bi še posebej poudaril ravno Ablingerjev opus in glasbo Jamesa Saundersa), kjer skladatelj ne želi nujno predvideti končnega rezultata, ampak interpretu nakaže zgolj sredstva. V tem primeru prostora za improvizacijo v klasičnem smislu morda ni prav veliko, je pa poudarek predvsem na sociološkem vidiku interakcije med interpreti (in občinstvom), končni rezultat pa je posledica le-te.
Pri komponirani glasbi najpogosteje izvajam glasbeni material nekoga drugega, pri improvizaciji seveda vsak generira svoj material, v manj akademskih sferah pa je pogosto v igri določena stopnja konsenza med glasbeniki. Tukaj vidim tudi glavne razlike med različnimi zvrstmi, sorodnosti pa se morda najjasneje pokažejo pri nečem, kar gre globje, v samo dejstvo igranja na inštrument ali širše gledano odrske prezence. Način, kako nekaj počnemo, koncentracija in predanost trenutku. Drugače povedano, pri izvajanju proste improvizacije se lahko počutim veliko manj svoboden kot pri izvajanju najbolj natančno izpisane partiture.
Improvizacija predstavlja velik del ustvarjanja v projektu The Third Guy, ki ga tvoriš s tolkalcem Rubenom Oriom. Vanj vsakič povabita tretjo osebo. Kaj to pomeni za samo konstelacijo dua (in prehod v trio) in kako gostje razprejo vajino zvočnost in izraz? Kako se v dvojcu razpirajo tenzije med kompozicijo in improvizacijo?
Projekt The Third Guy je bil že od začetka zasnovan kot odprta platforma, pri kateri z Rubenom nisva želala dokončno definirati najine estetike, ampak pustiti prosto pot sodelovanju z različnimi umetniki, nekako kot pri prej omenjeni eksperimentalni glasbi mogoče. Ta odprtost je jedro najine osnovne ideje, zato je morda težko reči, da gostje spreminjajo najin izraz, prej ga skupaj vsakič znova definiramo. Bolj je za naju pomembno, da za sodelovanje izbereva zanimive ljudi, kot pa da stremiva k vnaprej določenem cilju. Hkrati pa že skoraj vse zadnje leto konstantno sodelujeva s klaviaturistom Quentinom Meurissom, s katerim se posvečamo razvijanju lastnega materiala, ki skuša brisati meje med kompozicijo in improvizacijo. Sam najraje sploh ne razmišljam o teh dveh glasbenih pojmih kot nečem ločenem. Pogosto začenjamo s prosto improvizacijo in si potem nekako po načelu dedukcije postavljamo omejitve in pravila, vse dokler se določeni komadi ne izčistijo sami od sebe, saj vsakič počnemo zelo podobne stvari. To je pristop, ki nam za zdaj ugaja. Nato različne sekcije posnamemo in kasneje v studiju nastopi bolj kompozicijski del, kjer posneto tkivo dojemamo kot kompozicijsko sredstvo. Trenutno smo prav v tej fazi, septembra smo v studiu posneli dobri dve uri materiala, ki čaka na postprodukcijo in bo tvoril nov album.
Tom Jackson je britanski pihalec, klarinetist, ki je že povezan z našim prostorom (sodelovanja z Vidom Drašlerjem …). Spada v mlajšo generacijo britanskih improvizatorjev. Kako je nastal vajin duo in v čem se ‘metodologija’ dua razlikuje od ustvarjanja v zasedbi The Third Guy?
S Tomom sva se spoznala leta 2015 na festivalu Labo v Antwerpnu. Takrat sva skupaj muzicirala v različnih zasedbah, predvsem z deli Codex Richarda Barretta, in potem sva ohranila stike, saj sva oba živela v Bruslju. Dobivala sva se pri njemu ali pri meni doma in skupaj igrala, tako je nastala tudi plošča The Godson’s Way, saj sva vaje pogosto tudi snemala. Ko mi je cimer za določem čas posodil Akaiev magnetofon, sva se odločila, da bi bilo zanimivo najino izvajanje posneti kar neposredno na trak, saj tudi način snemanja narekuje, kako igrati. En posnetek in to je to. Nič popravljanja in nasnemavanja. Predvsem tudi zato, ker tisti snemalnik tega ni dopuščal (imel je samo dva kanala) in ker za rezanje traku nisva imela ne ustreznega orodja ne znanja. Tudi pri samem igranju je najina metoda precej preprosta, dobiva se in igrava. Preveč idej in razmišljanja (v nasprotju s skupino The Third Guy) ni dobrodošlo. Zdi se mi, da s Tomom pridno slediva vzoru britanske neideomatske improvizacijske šole z Derekom Baileyem na čelu.
Zdi se, da te duo postavlja v precej bolj ogolelo zvočno situacijo, v kateri se osredotočaš na bolj prvinski kitarski zven, brez efektov in modulacij zvena. Za britansko impro srenjo je značilna hitra odzivnost, nenandne spremembe, puntualnost in bliskovita prehajanja med tonalnostjo in izrazitejšo teksturalnostjo zvoka in zvena. Kako si se vklopil v ta zvočni milje in kakšne izzive ti je prinesel?
Ko sem Toma prvič slišal igrati, sem sem nad njegovim muziciranjem zelo navdušen. Rekel sem si, če bi tudi jaz na kitaro lahko tako igral, bi zvenelo super, kot na primer igra tudi Joe Morris. Od takrat naprej sem Toma vedno skušal na nek način imitirati, ko sva skupaj igrala. Oba sva doumela, da se ta način igranja kitare dokaj dobro zlije s klarinetom. Seveda pa je bila tehnika hitrega melodičnega igranja na kitaro precejšen izziv, saj se ta način muziciranja dosti bolje izide na glasbilu, kot je klarinet. Kar se dodatkov h kitari tiče, pa sem uporabljal zgolj ring modulator ter pedal za glasnost, ki sem ga kombiniral z akustično kitaro, priključeno na ojačevalec. Tako sem lahko igral bodisi le z akustičnim zvokom kitare bodisi ga mešal z ojačanim in procesiranim zvokom.
Plošča je nastala v Bruslju, v ustvarjalnem miljeju, v katerem si prebival zadnja leta. Zdaj si zamenjal okolje. Kako bi primerjal ustvarjalno okolje v Bruslju z domačim, na katerem si tudi aktiven?
Pred selitvijo v Pariz sem pet let prebival v Bruslju, tja se redno tudi vračam. Tam sem spoznal ogromno umetnikov in glasbenikov, tamkajšnje okolje dojemam kot zelo odprto do različnih mešanj akademske klasične glasbe, rocka, improvizacije, sodobnega plesa in performansa. Kljub temu da je to zelo kozmopolitsko mesto, se poznanstva in sodelovanja odvijajo dokaj hitro, saj ljudje prihajajo z vseh koncev sveta, mesto pa tudi ni tako veliko. Občutek imam, da se podobno zadnja leta dogaja tudi v Ljubljani in po mojem je te vrste drznosti treba še naprej spodbujati in razvijati. Informacije danes potujejo hitreje kot kadarkoli in to je odlična podlaga. Konec koncev imamo v Sloveniji priložnost videti in slišati prav vse najzanimivejše akterje različnih glasbenih srenj.
Kaj čaka duo z Jacksonom v prihodnje, špil v živo, ko bo to mogoče, poglabljanje vajinega ustvarjanja in morda celo tvojo intenzivnejše vstopanje v sfero svobodne improvizacije in ad hoc srečevanj?
Zdaj Tom živi v Londonu, jaz pa v Parizu, tako da se težje srečujeva, sva pa žive špile načrtovala že v Bruslju. To se v duo kombinaciji še ni zgodilo, se bova pa, ko bo to le mogoče, ponovno angažirala in vesela bova vsakega povabila. Vsekakor nameravava sodelovanje nadaljevati in poglabljati. Mislim, da dlje z nekom, ne glede na zvrst, bolj lahko osebo kot glasbenika spoznaš in bolj lahko predvidiš njegove akcije, kar daje skupnem muziciranju čar in zrelost. Tako kot vsi ostali upam, da bo vrnitev na odre možna čim prej, v kakršni koli obliki muziciranja. Seveda bi si v prihodnje želel biti bolj aktiven tudi na festivalih in koncertih sodobne improvizirane glasbe ter igrati še z ogromno glasbeniki, katere zelo cenim in spoštujem. Kot rečeno, upam, da bo to čimprej mogoče.
Ploščo Primoža Sukiča in Toma Jackson lahko kupite in poslušate tukaj:
