Rajko Muršič je domači etnolog in kulturni antropolog, ki poučuje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg tega deluje kot glasbeni publicist in kritik. Deloval je tako na mariborskem Radiu MARŠ kot na ljubljanskem Radiu Študent. V Mariboru je bil član zasedb Mi, Gromska strela in 300 peklenščkov ter Nebodigatreba s Tralfamadorja, danes pa ga lahko ujamemo v živo kot improvizatorja na preparirani kitari bodisi v solističnih nastopih bodisi v sodelovanjih s plesalcem Ryuzom Fukuharo ali bobnarjem Žigo Ipavcem. Je avtor številnih študij in knjig tako s področja punka in alternativnih prizorišč (CZD – Etnološki oris rock skupine in Trate vaše in naše mladosti) kot eksperimentalne glasbe (Mario Marzidovšek in svetovljanska presežnost v Novi Muski). Na portalu Centralala smo v rubriki zvočnih posnetkov letos objavili zvočni zapis njegovega Improviziranega predavanja o improvizaciji (lahko mu prisluhnete tukaj). V zadnjih letih je (so)uredil in kot avtor prispeval k pomembnemu zborniku o samoniklih prizoriščih Na trdna tla: brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja in pomembne izobraževalne knjižice Glasbeni pojmovnik za mlade, ki bralca popelje skozi vsakdanja in nevsakdanja soočanja ljudi z glasbo. V tej luči smo ga povabili h korespondenci o glasbi v času korone, o kulturi in trenutni politiki okrog nje, ki zelo očitno in sistematično napada kulturni sektor in njegove ustvarjalce. O tem in še čem je Muršič podal poglobljene in zanimive misli.
Po približno pol leta se ponovno zapiramo. Mnoga podjetja so sicer še v polnem pogonu, zamejene pa so določene nenujne storitve, večina kulturnih institucij in koncertnih prizorišč se je zaprla, šolstvo in vrtci se prilagajajo novim ukrepom, uvedena je bila policijska ura, zapiramo se drug pred drugim itd. V luči tega me najprej zanima, kako se tvoj vsakdan prilagaja trenutnim spremembam in ukrepom – osebno, z vidika pedagoškega procesa in pa tudi kot glasbenika in ljubitelja glasbe, ki ji je ta e-časopis primarno namenjen.
Naj začnem z glasbo, ki od prvega zaprtja do danes ni bila nikoli povsem “odprta”. Glasbeniki in glasbenice, organizatorji in organizatorke koncertov ter vsi drugi, ki sodelujejo v tej dejavnosti, v tem poslu, so najbolj prizadeti od vseh, saj se je izkazalo, da je prav glasba, začenši s petjem, dejansko med tistimi družbenimi dejavnostmi, ki lahko pod posebnimi pogoji omogočajo izjemno širjenje virusa (skupaj z verskimi obredi in daljšimi sestanki ali delom v zaprtih, slabo prezračenih prostorih, druženjem v gostilnah in seveda plesom ter domačimi zabavami in praznovanji). In prav v tej ranljivosti glasbenega življenja se je pokazal tudi njen ključni zgodovinski in kulturni pomen za človeštvo. Manj glasbe kot je imamo v živo, več imamo v družbi norosti! Formula je brutalno preprosta.
Menim, da imamo ključno zgodovinsko težavo v tem, da ne znamo in ne obvladamo prav ničesar drugega kot skrbeti za gospodarski kolos, ki smo ga ustvarili. Ker si ne znamo predstavljati življenja onkraj (neoliberalnega) kapitalizma, skratka našega krmljenja stalne in neprekinjene gospodarske rasti, ki ne more biti trajnostna drugače kot karcinom, si ne znamo predstavljati delujočih trajnostnih rešitev, tudi ne tistih, s katerimi bi se morali soočiti s pandemijo. Zaradi odločitev svetovnega političnega in gospodarskega vrha živimo s predstavo, da nam je pač usojeno živeti z virusom. Ampak kakšno bi bilo to življenje? Kot v infekcijski kliniki. Poleti je postalo jasno, da ne bo mogoče živeti z virusom in, kot sem takrat nekje zapisal, hkrati tudi mošati. Če je alternativa bodisi mošanje bodisi virus, domnevam da smo glasboljubci na strani mošanja.
Pa vseeno marsikdo čaka na čudež, ki naj bi ga prinesla cepiva. Po letu dni si ga bom zaželel še sam! Preprosta rešitev je seveda eliminacija virusa iz populacije. Zanjo je, jasno, potrebno nekaj časa potrpeti in narediti vse, kar je potrebno, da najprej preprečimo širjenje okužb, nato pa dosežemo stanje, ko virusa v populaciji ni več in nato skrbno pazimo na vsak njegov nov vnos. Kolikor vem, so se na Novi Zelandiji že vrnili k normalnemu glasbenemu (in siceršnjemu) življenju.
Kaj nas pa čaka, če virusa ne eliminiramo? Zaprtje držav na vsakih nekaj mesecev, ker bomo ponavljali vajo z zmogljivostjo zdravstvenih sistemov (naš bo že v tem valu epidemije gotovo naletel na meje svoje zmogljivosti). Če cepiva ne bo kmalu in/ali če ne bo učinkovalo tako, kot obljubljajo njegovi proizvajalci, lahko pričakujemo podobna zaprtja še nadaljnjih nekaj let. Vmes pa bodo tisti, ki bodo virusu v prvih valovih nekako ušli, prej ali slej prišli na vrsto. Med njegovimi žrtvami ne bodo samo tisti, ki se jim, kot je brezdušno izjavila neka zdravnica, življenje tako ali tako izteka, ampak tudi tisti, ki bodo sodili v odstotek ali pol odstotka tistih, ki srečanja z virusom ne bodo preživeli, pa kadarkoli se jim to zgodi. Pol odstotka? Za marsikoga malenkost, v slovenski populaciji “samo” kakšnih 10.000 nesrečnih duš.
Ker je epidemija družbena oz. biosocialna, ker virus prenašamo ljudje s svojim načinom življenja, s svojim ravnanjem tudi preprečujemo njegovo širjenje. Zato potrebujemo najprej razumevanje tega širjenja, prav pa pridejo tudi malo več kot osnove biologije, fizike in matematike ter antropologije – znanja in veščine, ki, imam občutek, med prebivalstvom niso ravno doma. In prav zato, ker ta znanja niso samoumevna, bi potrebovali strokovnjake, ki bi zadeve sproti ustrezno razlagali, in politike, ki bi jim prisluhnili. Zaradi popolne podrejenosti mamonu trga in nekakšnim tržnim zakonitostim, ki niso nič drugega kot naturalizacija vsesplošnega izkoriščanja ljudi, jasno da “manjvrednih”, pa ne politiki ne odločevalci po svetu niso zmožni videti onkraj svoje sebične “samopomoči”. Proti virusu se “borijo” z robocopi. Z robocopi! Norci in zločinci! Sam sem že od 13. marca ves čas opozarjal na to, da nova oblast sprejema zelo slabe odločitve. Ljudje so ji spomladi nasedli, ker niso vedeli, da so ukrepi delovali predvsem zato, ker so sprva poslušali usposobljene epidemiologe, še pod prejšnjo oblastjo. Z absolutno nesprejemljivo policijsko uro pa si ni zabila avtogola le naša oblast, ampak tudi druge evropske oblasti, ki so bitko z resničnostjo očitno že izgubile.
V resnici so rešitve sila preproste: iskanje širšega družbenega konsenza v načrtu, ki je uresničljiv, dobro predstavljen javnosti in razumljiv vsem, predvsem pa je potrebno zaupati ljudem in njihovi tako rekoč samoumevni razsodnosti, ki vodi v aktivacijo solidarnosti in vzajemne pomoči. In prav ti dve človeški dobrini sta obstoječemu svetovnemu redu najbolj nevarni, zato ju iztrebljajo, kadarkoli in kjerkoli ju lahko. V glasbi in glasbenem življenju vemo, da so sodelovanje, solidarnost in vzajemna pomoč veliko bolj učinkovite od soliranja, tekmovalnosti in boja vseh proti vsem. In prav zato se vsi oblastniki skozi vso zgodovino spravljajo nad tisto glasbo, ki jim s svojo solidarno in vzajemno družbenostjo krade moč.
Sam kot glasbenik nastopam zelo redko. Občutek, ki sem ga imel na letošnjem prvem pokoronskem Ignoru, je bil izjemen. Bil je žarek upanja, da se morda vračamo k sebi – toda tudi takrat glede virusa še nismo bili povsem na varnem, česar smo se zavedali tako nastopajoči kot občinstvo.
Kot predavatelj na univerzi poudarjam, da je govorjenje v zaslon nekaj povsem drugega kot komunikacija s študenti in študentkami v živo. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani smo se že poleti odločili za predavanja v živo, ki smo jih obenem predvajali tudi po spletu. Zaradi omejitev smo en teden predavali eni skupini študentov in študentk, naslednji teden pa drugi. Čez poletje so na fakulteti nabavili kamere in mikrofone ter programsko opremo. Toda že 23. oktobra, torej po treh tednih predavanj, smo dobili prepoved izvajanja predavanj v živo. Univerza je skupnost učiteljev in študentov, živa, nepredvidljiva skupnost, ki skupaj utira pota k znanju zaradi znanja samega. Sam se med predavanji nočem in ne morem odreči improvizaciji – improvizacija pred zaslonom pa ne more biti ista kot improvizacija med oz. pred ljudmi.
Ja, verjetno zapiranje države vsakih par mesecev gotovo ne bo ničesar rešilo, sploh če v vmesnih fazah vlada ne pripravi nobenih rešitev. Ne moremo pa reči, da vlada ni ničesar počela vmes, pravzaprav je bila precej dejavna v smislu sprejemanja denimo nove medijske zakonodaje ali pa priprave rošad na Ministrstvu za kulturo, napovedi deložiranja nevladnikov iz svojih prostorov. Kako gledaš na te poteze, ki zadevajo kulturni sektor?
Seveda so bile pričakovane. Mislil sem, da bodo še bolj radikalni, saj očitno zagovarjajo koncept kulture, ki nas vrača v 19. stoletje, če ne v srednji vek. Sicer pa po desetletjih laganja o tem, da se je vsa slovenska zgodovina začela s “pomladjo”, česa drugega ni mogoče pričakovati. Ko opazujem medije, imam občutek, da se od osemdesetih let ni kaj bistveno spremenilo. Ključne informacije o sodobnem glasbenem življenju in umetnosti ter teoriji še vedno dobivam na Radiu Študent, žal pa že dolgo ni več drugega opozicijskega tiska in medijev, kot sta bili Katedra in Tribuna. Mladina o res sveži in sodobni iščoči umetnosti piše le izjemoma – o glasbeni pa tako malo, da je joj. Še bolj sredinski mediji so v marsičem približno enako servilni do oblasti, kot so bili takšni mediji do takratne vrhuške: bolj pomembno je tisto, o čemer molčijo, kot tisto, o čemer govorijo.
Kar zadeva Metelkovo, pač moramo vedeti, da se zgodovinski spomin med mladimi vendarle krha. Ni več samoumevno, da bi mladi lahko od kogarkoli izvedeli, kaj se je dejansko dogajalo pred letom 1991, predvsem o tem, kakšne nevladne in neformalne scene smo oblikovali takrat. Pred nekaj dnevi sem na družbenih omrežjih posredoval posnetek mariborskega Masakra Dol z bando. Ni kaj dodati.
Masaker Ministrstva za kulturo nad specifičnim, ne le “metelkovskim” delom sodobne slovenske kulture, je logično in dosledno nadaljevanje politike prilaščanja preteklosti skozi intervencije v sedanjosti, da lahko nadzoruješ prihodnost. Kot v Orwellovem 1984. Ko jim je v domala vsem drugem uspelo vsiliti interpretacijo “pomladniške” osamosvojitve, je bilo treba obračunati le še z zadnjimi ostanki civilnodružbenega podtalja osemdesetih, najprej z Mirovnim inštitutom. Nad točno določeni del nevladne kulture so se spravili zato, ker ga prepoznavajo kot dejansko nevarnost za dokončanje projekta hegemonije, saj jim v drugih sferah to uspeva brez večjega odpora. S tem pravzaprav priznavajo kulturi, ki je nimajo pod nadzorom, izjemen pomen. Zato so po svojih lovkah že aktivirali svoje somišljenike, ki med nevladnike vnašajo razdor in sesuvajo solidarnost z njimi. Toda ne razumejo, da gre tukaj za popolnoma ločene estetske svetove, ki jih nobena oblast ne more obvladati. To bo Waterloo našega Napoleona.
Na kaj se nanašaš z vnašanjem razdora med nevladnike? V smislu preštevanja, kdo vse ima na voljo prostore zastonj, kdo dobi oziroma dobi več na razpisih?
Da. Že tako ali tako imamo v nevladju “nespregledljive”, kot jim pravi Marko Brecelj, in spregledljive, toda tisto, kar me moti že dalj časa in ni neposredno povezano s sedanjo situacijo, je pomanjkanje solidarnosti na “sceni”. Govorim o solidarnosti, ki je pred skoraj desetimi leti napolnila Metelkovo, ko so v študentski organizaciji prvič odtegnili sredstva Radiu Študent. Ljudi se je trlo in Radio je dejansko zbral opazna sredstva. Danes je te solidarnosti bistveno manj, radio pa se še naprej sooča s podobnimi rezi. Prvič sem to pomanjkanje solidarnosti začutil ob agoniji Kuda France Prešeren. Ob hkratni odtegnitvi državnih in občinskih sredstev ni bilo več mogoče izplačati ne opravljenega dela sodelavkam in sodelavcem ne sprotnih materialnih stroškov. Takrat so nekateri alternativci pošiljali pokojnega Želka Pelicona v zapor, nosilni hrbet društva pa je v resnici zastavil svoje lastno stanovanje za pokrivanje dolgov društva!
Oblasti dobro vedo, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučijo, zato z vnašanjem razdora in privilegiranjem svojih učinkovito sekljajo solidarnost na infinitezimalne koščke prav s tem, da nekateri dobijo sredstva, drugi pa ne. Pri tem pa se moramo zavedati, da prav na področju kulture država že tako ali tako nadzoruje svete javnih zavodov v njeni pristojnosti, obenem pa slovenska država nevladnemu sektorju tudi na vseh drugih področjih namenja bistveno manj sredstev kot velika večina drugih evropskih držav.
Vzporedno s protesti ob petkih so nekaj časa potekali oziroma določene akcije še nastajajo tudi ločeno pred Ministrstvom za kulturo. Tam se mi pa zdi, da se je tudi vnašal nek razkol stopnjo više med kulturo in drugimi sektorji z dikcijo v smislu: ‘kaj se spet ti kulturniki vedno nekaj oglašajo in spet ločeno protestirajo s svojimi akcijami?’ Čemu se ti zdi, da prihaja do tovrstnih komentarjev? Gre tu za podobno metodo kot med nevladniki?
Glavni razdor je uspelo oblastem zanetiti med samimi večernimi petkovimi protestniki, že maja in junija, ko sta se razvila dva, če ne trije vzporedni protesti. Kar je bilo sprva videti kot izjemno učinkovita strategija, ki je onemogočila enoten nastop represivnega aparata, se je v spletovju sprevrglo v medsebojno zmerjanje.
Spomladi smo se prvič srečali s situacijo, v kateri je oblast namerno spregledala kulturnike, poskrbela pa za večino drugih. Nekulturniki preprosto niso razumeli, da kulturniki niso demonstrirali zaradi estetskih razlogov oz. zaradi svojega radikalno drugačnega pogleda na kulturno ustvarjalnost in politiko od trenutnih kulturnih oblasti, ampak zato, ker so jim preprečevali izvedbo že potrjenih projektov. Ne vem, če je oblast enako pozabila oz. spregledala katerokoli drugo družbeno skupino.
Težava je v tem, da naša oblast ni suverena. No, do določene mere je morda suverena le še na kulturnem področju. Predsednika vlade bi morali imenovati upravnik ali guverner, ki izvaja politiko drugih. Ti drugi pa so do določene mere močnejše zahodne države in interesi njihovih kapitalistov, v največji meri pa multinacionalke, ki s svojim bogastvom nadzorujejo tudi največje in najbolj zadolžene med njimi. Moč, ki jo uprizarjajo takšni gubernatorji, je zato zelo selektivna: kapital je na varnem, ljudje pa mu morajo služiti z razumevanjem in hvaležnostjo, ker jim ta vztrajno pravi, da živijo v najboljšem možnih svetov. V to jih ne morejo povsem prepričati polna nakupovalna središča cenene svetovne robe, ampak jim je potrebno vsiliti tudi intelektualno in kulturno robo, ki ne sme dopuščati dvoma, da je to, kar imamo, super. Predsednik države, nekakšen guvernerjev svetnik, to držo še najbolj živo pooseblja. In prav takšno “spravljaško” in “ljudsko” kulturo potrebuje ta oblast, da dokonča svoj projekt oblikovanja krasne nove Slovenije.
Kulturni akterji so bili tudi v zadnjem valu protestov 2012–2014 zelo izpostavljeni. Izoblikoval se je Protestival, v mesto in v sklopu protestnih zborov se je interveniralo z raznimi akcijami. Seveda ni šlo za ˝ljudsko˝ kulturo, ki jo potrebuje oblast, temveč za neko alternativno kulturo, za katero se zdi, da je preko razpok pricurljala na površje. Tudi v tistem obdobju je bila na oblasti ista stranka. Ampak, a to pomeni, da je bilo pred in vmes vse v redu ali smo zdaj samo prešli s komajda preživetja in nekega statusa quo na nezmožnost preživetja tovrstne kulture pri nas?
Nikakor! O tem, kje smo in kam gremo, največ povesta proračuna za kulturo in znanost. V nikamor. (Prosto po Breclju.) Pa še pri tem gre glavnina proračuna za kulturo javnim ustanovam. In še kakšen muzej “osamosvojitve” bi ustanovili, pri čemer isti podjetniški heroji vztrajno brišejo dediščino preprostega ljudstva, ne samo podedovane podeželske arhitekture, in dediščino modernizma ter socializma. Kaj se na primer dogaja s kulturnimi domovi, ki so jih gradili prostovoljno in s samoprispevki?
Toda kljub vsemu imamo v Sloveniji prav spodobno kulturno ustvarjalnost. A tudi na Poljskem najdemo obilico izjemnih umetniških in še posebej glasbenih ustvarjalcev in ustvarjalk, na primer v sodobni glasbeni improvizaciji in eksperimentu! Torej umetnost ni niti lakmusov papir, še manj jamstvo zdrave družbe. Lahko je tudi ravno narobe: raznolika umetnostna gibanja v Italiji in Nemčiji od začetka 20. stoletja do fašističnega in nacističnega mrka niso mogla preprečiti vzpona najhujšega mračnjaštva. Zelo naivni smo, če menimo, da ima lahko umetnost zares globoke in blagodejne učinke na trenutno družbeno situacijo. Ti učinki so nepredvidljivi, pogosto dolgoročni. Več sprotnega vpliva na družbo imajo kulturni vztrajniki, prežitki, atavizmi, ki se zdijo povsem banalni in nepomembni, kot na primer pri nas kakšna narodnozabavna glasba, odvisno pač od tega, kje in kdo lahko te atavizme instrumentalizira: od razmerij v celotni civilni družbi, torej v političnem ljudstvu, je odvisno, ali bodo ti kulturni atavizmi iz prejšnjih stoletij ostali pritajeno marginalni ali se bodo v oživljenji obliki prebili v os(p)redje.
Spodobna država pač spodobno financira kulturo, izobraževanje in znanost ter nevladje v tolikšnem obsegu, da s sredstvi, ki jih razprši med različne akterje, doseže tolikšen obseg produkcije umetniških del in družbenega znanja, da se v celotnem družbenem obsegu lahko razvijajo raznolike in v prihodnost odprte družbene prakse, ki presegajo ozkotirnost in ozkosrčnost bebcev s politično, kapitalsko ali medijsko močjo, ki nujno vodi v omejevanje in nazadovanje. Prav s tem ti skupni vložki preprečujejo pretirano brstenje atavizmov, zaradi katerih je na koncu manj vsega: najprej ustvarjalnosti in znanja, na koncu pa tudi delovnih mest in življenjskih perspektiv.
Kako je lahko v vsej kulturni industriji in poplavi umetniških produktov kultura in znotraj nje glasba upor politično ekonomskemu dogajanju?
Upor? Najprej je potrebno vedeti, komu in čemu naj bi se upirali. Nečloveškim ravnanjem in namenom se človeška bitja upiramo tako rekoč samodejno, zaradi svoje vesti, za to upiranje ne potrebujemo umetnosti. Ne vem pa, če se moramo res “upirati” na primer brezumju, saj ga v normalnih razmerah mimogrede preseže in prekrije um, v katerega je smiselno vsaj malo vlagati. Ni potreben upor, ampak preprosto pozitivno vztrajanje na tem, da počnemo tisto, kar se nam zdi potrebno in smiselno. Naj se upiramo bebavosti? Saj z njo mimogrede opravi že elementarna zvedavost. Naj se upiramo slabemu okusu? Mar je naš res “boljši”?
Dokler smo na področju sodb okusa, se nahajamo v preprostem vsakdanjem svetu, v katerem se lahko v neskončnost grizemo za lastni rep, toda ko skušamo zares premisliti svoj položaj, ga moramo premišljati skupaj z drugimi. Če smo s tem, kar nam je bilo dano, in kakor nam je bilo dano biti, zadovoljni, pač sodelujemo v celotnem cirkusu svojega časa. Če nismo, pa pač poiščemo nekaj somišljenikov, se vsaj na en način umaknemo iz te prežvečene melodrame in skupaj ustvarimo nekaj povsem novega.
V tem smislu so umetniške scene področja, kjer aktiviramo najbolj temeljna komunistična načela bivanja: vsak_a prispeva po svojih močeh, vsak_a si vzame po svojih potrebah. Vsaka glasbena prireditev, vsaka umetniška dejavnost, vsako dejanje, ki vključuje ustvarjalce in občinstvo, je takšno: tam ne živimo v iluziji vzajemnega dajanja in prejemanja, tam to “iluzijo” dejansko živimo. Toda ta utopistika se seveda zalomi, ko trči v banalnost resničnega življenja; ko je treba plačevati položnice in preživeti v banalnem zlu vsakdanjosti. In prav tukaj se kaže jedro konflikta, ki dejansko zahteva upor, tako tistih, ki v vsakdanjosti teh težav nimamo, kot žal vse več tistih, ki tega bremena ne zmorejo. Tukaj potrebujemo družbeno solidarnost in uravnavo. Obdavčitev premoženja in premožnih, ni druge.
Preprosto ni prav, da največji ustvarjalci in ustvarjalke že stoletja prevečkrat živijo v revščini in na družbenem dnu, medtem ko v luči dneva uspevajo povprečneži, ki jih ljudje častijo, dokler pač zaradi slepote časa lahko zasedajo svoje dosežene družbene položaje. Na kratek rok bi pomagal univerzalni temeljni dohodek, ki bi ga morali uvesti že zaradi tega, ker kot civilizirana bitja ne bi smeli nobenega drugega človeškega bitja pustiti v revščini, na robu ali pod robom preživetja, a tudi zaradi tega, ker si to kot družba, celo kot človeštvo, dejansko že lahko privoščimo, saj je skupnega bogastva na tem svetu več kot dovolj. Na dolgi rok bomo pač morali odvreči okove s(l)užnosti premožnim in premočnim. Ter dejansko slediti temeljnemu kantovskemu načelu, da človeško bitje drugega človeškega bitja ne sme jemati kot instrument.
Primarni upor, v katerega verjamem, je skrajno banalen, a je z menoj, odkar vem zase: upiranje zmotam in prevaram. Temu je, verjamem, z ustvarjanjem nečesa, kar je onkraj obojega, namenjena umetnost. In temu je namenjena tudi znanost. Zato sem verjetno tako, bom rekel, strastno, zavezan obema.
