Lazar/Kobal/DeMattia/Furlan: Visitation (Klopotec, 2025)
Freedman/Pacorig/Furlan: FFP (Klopotec, 2025)
Bolje pozno kot nikoli, pravijo. Na ta pregovor si dopuščam nasloniti se v kontekstu tele pisarije, saj slednja obravnava glasbeno materijo dveh albumov, izdanih že lanskega oktobra in novembra. Na nenehno rastoči polici izdaj založbe Klopotec se je lani med drugimi znašel album FFP izpod prstov kanadske klarinetistke Lori Freedman, italijanskega pianista, klaviaturista in skladatelja Giorgia Pacoriga ter domačega bobnarja in tolkalca Gala Furlana. Pridružila se mu je še zgoščenka Visitation, ki so jo ustvarili skladatelj in multiinštrumentalist Milko Lazar, elektrofonik in skladatelj Andrej Kobal, italijanski flavtist Massimo de Mattia ter že omenjeni Gal Furlan.
Poleg izdaje pri isti založbi je albumoma skupno tudi zvočno žarišče v polju sodobnega jazza in proste improvizacije. FFP je bil posnet v Studiu Klopotec v Posavcu, pri Visitation pa gre za posnetek živega nastopa v Klubu Štala v Lokavcu, katerega gonilna sila je Gal Furlan, še en skupni imenovalec obeh izdaj. Kljub temu da se okolji snemanja razlikujeta, pa bi brez te prebrane informacije to stežka uganili; če izpustimo dejstvo, da se pri Visitation na ploščku sliši aplavz publike. Zaznamo, da na eni strani glasbenike publika ni bremenila, na drugi strani pa raziskovalna praksa glasbenikov tudi v studiu vsekakor ni bila zamejena s štirimi stenami v tem primeru navidezne studijske sterilnosti.
Obe zgoščenki sta vsaka posebej romali v predvajalnik, ki je dandanes kot pripomoček za pisanje recenzij glasbenih izdaj v resnici že prava redkost. Lagala bi, če bi trdila, da je potopitev v pozorno poslušanje teh dveh sestavov navdajala lahkotnost – kompleksnih glasbenih potez kakopak ni primanjkovalo. Naša slušateljska kondicija seveda niha, obdobja poslušanja se skorajda neopazno prelivajo drugo v drugo, a sem v retrospektivnem odstiranju raznih načinov dojemanja te muzike čutila zadovoljstvo. Gre torej za izdelka, ki sta kot nalašč za »ponovno« učenje zavestnega poslušanja.
»Pa saj dobro špilajo!« je pripomnila duša, ki sobiva z mano in ki je, se nadejam, med mojim srečevanjem z zvokom teh dveh ploščkov vsaj za trenutek ali dva uživala (šalo na stran, seveda). Vendar pa je res, da dojemanje tovrstnih godb niha od uhlja do uhlja. A zares je tako z vsemi žanrskimi manevri. Pri glasbeni publicistiki se skušamo izogniti mukotrpnim ohlapnim črno-belim oznakam, saj si glasba na sploh zasluži izčrpnejšo obravnavo. Še vseeno pa ti zgornji komentar da misliti: kaj pa so v takšni glasbi znanilke dobrega? Kateri argumenti pričajo v prid temu, da ob koncu poslušalske seanse rečeš: »To pa je kakovosten album«?
Izdaja Visitation je sestavljena iz dveh zvočnih skupkov No Man’s Land in Four and more, ki sta povezana in složna v smislu zares konkretnega in stabilnega podajanja glasbenih zamisli nastopajočih. Zvok sestavljajo sintetizatorji, elektroakustični resonatorji, elektronika, GranuRise, Kobalov lastni »inštrument«, ki omogoča intuitivno ustvarjanje kompleksnih in spreminjajočih se struktur, flavta, bobni in druga tolkala. Zvočna slika se postopoma ojačuje in sčasoma dobiva konkretnejšo obliko. Bobni in tolkala z elektroniko mestoma tvorijo protipol zvoku flavte, mestoma pa se zlijejo v eno entiteto, ki se razteza, preoblikuje in išče nove poti za oprijemljiv izid. Priča smo sprehajanju po težko določljivih modusih, narava improvizacije pa venomer učinkuje pretočno, kdaj pa kdaj tudi natempirano. O tonalnosti, torej o osrediščenju kompozicije okoli ene tonalitete, lahko govorimo le v kontekstu tega, da se na ta način razraščajo drobni motivi oziroma podstati za nadaljnje improviziranje. Sicer smo priča mnogim nastavkom, ki bi se morda v kontekstu drugih namer lahko razpasli še bolj, njihova obravnava in razčlenitev bi se z lahkoto izrazila v obliki mnogih novih skladb, a ravno v tem je čar improvizacijske hipnosti, ki v primeru izdaje Visitation oscilacijo dodela do potankosti.
Čim smo priča melodiji, ki bi jo z lahkoto transkribirali v notno črtovje, ta ne obstane gola oziroma nepospremljena. Posamezni toni sicer bogatih dromljajočih trenutkov služijo kot podstat za bučno ustvarjanje počez, ki mu poveljujejo tolkalske akrobacije. Zvok se zdaj lomi, zdaj spet povezuje in zaradi tega je ravno z vidika teksture še kako zanimiv.
Evfonija v svojem osnovnem pomenu je za opisovanje slišanega nedosegljiv pojem, a kljub temu topografijo zvoka albuma vendarle brez težav označimo za evfonično. Tisto, kar je tako blagoglasnega v muziki albuma Visitation, je ravno zmožnost glasbenikov, da nas odvrnejo od ujetosti v preobremenjenost z vprašanjem, kako slišati in zaznati čisto vsako podrobnost ter jo s sintetično logičnimi razlagami popredalčkati v obliko prečiščenega kanona. Zaradi uigranosti in predvsem visoke sposobnosti izgradnje zaokroženega muziciranja njihove neskončne zvočne izvire dojemamo kot celoto, kateri se prepustimo.
Album FFP, posnet v Studiu Klopotec, je v kontrastu z zgoraj obravnavanim sestavljen iz devetih skladb, sicer neuravnoteženih po svoji minutaži, pa vendar nezahtevnih v smislu dojemanja le-teh. Naravo vsake posamezne skladbe lahko primerjamo z literarno vinjeto, saj z zvokom orisujejo bogata polja raznolikih impresij. Bežnost trenutka glasbeniki uspejo ujeti, ga predelati s pomočjo svojih inštrumentov in artikulirati do točke resonirajoče prostornosti.
Zvočni izdihljaji klarineta, na katerega igra Lori Freedman, se nemalokrat gibljejo izven inštrumentovega konvencionalno lepo zvenečega registra, a se ravno ta priostrena čistost izkaže kot nalašč za izraz te trojice. Ne moremo niti mimo tega, kako mojstrsko v posameznih skladbah Freedman skače iz registra v register, pri čemer temelj spodbude pripada tolkalom. Zankajo se ritmično, da o melodičnosti sploh ne govorim, vajeti pa kljub kompleksnosti uspejo obdržati v svojih rokah.
Uglašena kakofonija med poslušanjem vendarle mestoma predrami kakšno anomalijo v našem dojemanju, a kljub temu se zmoremo čvrsto oklepati prožnega presečišča zvočnih odvodov trojice. Ravno razmerje med elektroničnim in akustičnim je tisto, pri katerem najverjetneje nemalokatero uho z zanimanjem pristriže. Glasbeniki uspejo predstaviti širok diapazon igranja z obema izrazoma, od temeljite predstavitve akustičnih lastnosti klarineta kot takega, pristopov k rokovanju z opno bobna, pa do težje oprijemljivih interferenc, brbotanja ter takšnih in drugačnih sintetizatorskih izpustov.
Zvok izdaje je daleč od prepucane klasike, a je kljub sintetizatorskim akrobacijam nadvse organski, morda še bolj od tistega širše znanega. Organskost se skriva v dobršni merici intuitivnosti, ki v bistvu poganja zvočni utrip obeh zgoščenk. Prav to neposrednost in spontan dialog med izvajalci pa naposled lahko smatramo kot ključna argumenta, ki odgovarjata na vprašanje iz uvoda. Tovrstne godbe ne dela dobre teoretična kompleksnost ali ugajanje širšemu okusu, temveč moč, da poslušalcu omogoča nepredvidljivo, a tudi neprisiljeno zvočno izkušnjo. Takšno, ki se ne konča z zadnjim izzvenelim zvokom, temveč odzvanja še dolgo zatem.
