Reuben Derrick: “Sem sem prišel s pričakovanji, da bom našel razvito sceno, da bom srečal predane izvajalce”

Saksofonist, klarinetist, improvizator, skladatelj in zvočni ustvarjalec Reuben Derrick iz Christchurcha, ki je tri mesece bival v Ljubljani, je eden vodilnih umetnikov v polju improvizirane glasbe na Novi Zelandiji. Redni obiskovalci koncertov smo ga pogosto srečevali na sorodnih prireditvah, v zadnjem času pa smo ga videli tudi igrati inštrumente ob različnih priložnostih. Pred odhodom iz Slovenije smo se z njim pogovarjali o njegovih opažanjih in doživljanju lokalne glasbene scene, o njegovem sodelovanju med bivanjem pri nas, o novozelandski kulturni politiki in sistemu financiranja, o nedavnem tragičnem pokolu v mošeji v njegovem domačem kraju in o filozofskem vidiku tišine. Intervju.

Nataša Serec: Na Novi Zelandiji živiš v Christchurchu, mestu, ki je bilo marca v središču svetovne pozornosti zaradi šokantnega poboja v mošeji. Ali lahko začneva intervju s kratkim komentarjem o tem tragičnem dogodku?

Reuben Derrick: “Vsekakor je bilo izjemno šokantno in boleče za vse nas, saj takšnega pokola v novejši zgodovini Nove Zelandije ne pomnimo. Smo majhna država z manj kot petimi milijoni prebivalcev, daleč stran od ostalega sveta. Mislim, da smo nekoliko naivno verjeli, da smo zato izolirani pred takšnimi dogodki. Sedaj smo izgubili nedolžnost. Po moje bo ta dogodek v naš nacionalni diskurz vnesel določena, pred tem zatrta, vprašanja o rasizmu. Nedavno nasilje na Šrilanki je bilo prav tako boleče, saj sem tam preživel veliko časa in sem del šrilanške zasedbe za ritualni boben, ples in jazz fuzijo.”

Nataša Serec: Si saksofonist, klarinetist, improvizator, skladatelj in zvočni umetnik. Deluješ na novozelandskih in avstralskih raziskovalnih glasbenih scenah. Leta 2014 si na Univerzi v Canterburyju opravil doktorat (DMA, Doctor of Musical Arts) iz glasbene kompozicije in leta 2015 prejel Fulbrightovo štipendijo. Ali lahko pojasniš, kaj je bila tema tvoje raziskave in kaj ti je štipendija omogočila?

Reuben Derrick: “Moja doktorska disertacija z naslovom ‘Akustična osvetlitev: posneti prostor kot zvočna kompozicija’ je temeljila na praktičnem delu in vključevala kompozicijski portfelj akuzmatičnih zvočnih del. Ta dela so nostala na lokacijah v Novi Zelandiji, Avstraliji in na Šrilanki, ki sem jih raziskoval kot aktivni poslušalec z uporabo različnih tehnik terenskega snemanja in montaže, včasih pa tudi kot izvajalec improvizacijskih koncertov. Leta 2015 sem bil s še trinajstimi glasbeniki iz različnih koncev sveta na rezidenci na Art Omi: glasbenem programu v New Yorku. Na srečo sem dobil novozelandsko Fullbrightovo štipendijo za kritje potnih stroškov. Dva tedna in pol smo sodelovali ter raziskovali kompozicijske in improvizacijske ideje. Upam, da se bom z nekaterimi od njih ponovno povezal, kot sem se večkrat kasneje, v Christchurchu, na Dunaju, v Zagrebu in sedaj ponovno v Ljubljani, z avstrijsko violinistko Irene Kepl.”

Nataša Serec: Razlog za trimesečno rezidenco v Ljubljani je bilo gostovanje tvoje partnerice, dr. Cindy Zeiher, na filozofskem modulu v ZRC SAZU (Raziskovalnem središču Slovenske akademije znanosti in umetnosti), ampak pogovoriva se o tvojih prvih vtisih o slovenski improvizacijski glasbeni sceni.

Reuben Derrick: “Sem sem prišel s pričakovanji, da bom našel razvito sceno, da bom srečal predane izvajalce, na to so me pripravili številni znanci. Razburljivo je bilo priti v času, ko se je vsak teden zvrstilo več dogodkov, ki so bili pogosto zelo dobro obiskani in ki so izzvali odprto kritično debato. Slovenija je bila zelo gostoljubna in prijazna, hitro sem srečal ljudi, ki so bili zainteresirani za pogovor in ljudi, ki so me povabili k igranju.”

Reuben Derrick: “Ko se prvič srečam z novim glasbenim kolegom, mi bolj ustreza intimnost dua, kjer je možno eksperimentirati in tvegati, ne da bi se preveč izgubil; v večji skupini pogosto traja dlje, da se udeleženci dogovorijo in hkrati ne izgubijo odprtosti.” Foto: Centralala.si

Nataša Serec: Tvoja partnerica Cindy se je v zadnjih nekaj tednih posvečala seminarjem na ZRC SAZU, pa tudi pisanju filozofske publikaciji o tišini. Čeprav delo nastaja v filozofskem kontekstu, ne morem razmišljati o tišini, ne da bi jo povezovala z zvokom. Ali bo njena knjiga zanimiva za tiste, ki se ukvarjajo s teorijo zvočne umetnosti ali eksperimentalne glasbe?

Reuben Derrick: “Vsekakor! Delo je napisala v soavtorstvu s svojim prijateljem in kolegom iz ZDA. Čeprav tišino opredeljujeta kot teoretično nemogočo – to pomeni, da je absolutna tišina vedno predpostavljena z zvokom in/ali jezikom –, veliko razmišljata o Cagejevi znameniti tihi kompoziciji 4’33” in zatrjujeta, da je tišina kompozicijska struktura, odvisna od naključnega zvoka… Delo je teoretično in vključuje filozofske mislece, kot so Lacan, Pascal in Hegel, hkrati pa je namenjeno tudi vsem, ki jih zanima razmišljanje o tišini kot življenjskem pogoju in je napisano tako, da doseže širše bralstvo.”

Nataša Serec: V zadnjih dveh mesecih smo te pogosto videvali na različnih glasbenih dogodkih v Ljubljani. Se spomniš, kateri koncerti so te najbolj prevzeli?

Reuben Derrick: “Irena Z. Tomažin je bila prva slovenska glasbenica, ki sem jo poslušal, bil sem na njenem koncertu na Confine Aperto. Bila je resnično neverjetna, vzpostavila je povsem fascinanten svet zvoka v prostoru. Menim, da je bil festival Neposlušno velik glasbeni uspeh. Mislim, da sem poslušal vse koncerte in mnogi so bili osupljivi. Med ostalimi moram izpostaviti odlična free jazz koncerta triev Acamar in TiTiTi, pa tudi redukcijski duo Tilna Lebarja in Domna Gnezde. Delo Sama Kutina, pravega eksperimentatorja, se mi zdi vznemirljivo, saj ustvarja lepe, kompleksne teksture in zvoke iz zelo starega instrumenta. Seveda obstaja še veliko odličnih lokalnih glasbenikov, ki jih nisem slišal na koncertu.”

Nataša Serec: Poleg aktivnega spremljanja koncertov si se vključeval tudi v pogovore z izvajalci, organizatorji in različnimi udeleženci lokalne glasbene scene. S tvojimi inštrumenti pa smo te videvali v različnih kontekstih: na festival Neposlušno si se udeležil delavnice z Michaelom Zerangom, igral si v duu s kontrabasistoma Borisom Janjetom in Tomažem Gromom, v Bistrici ob Sotli si se dvakrat pojavil na vikend-rezidenci Sunday Noise, ki jo organizira Mitja Hlupič, pred kratkim pa si ponovno igral z avstrijsko violinistko Irene Kepl. Kdaj si se počutil najbolj doma?

Reuben Derrick: “Ko se prvič srečam z novim glasbenim kolegom, mi bolj ustreza intimnost dua, kjer je možno eksperimentirati in tvegati, ne da bi se preveč izgubil; v večji skupini pogosto traja dlje, da se udeleženci dogovorijo in hkrati ne izgubijo odprtosti. Delavnica Michaela Zeranga je eksperimentirala z ustvarjanjem takšnih pogojev, s konfiguriranjem preprostih strategij v različnih kombinacijah, kar je bil sam po sebi zanimiv proces, hkrati pa tudi prepričljiv način, da se naučimo poslušati in prvič igrati z novimi glasbenimi kolegi. Pred kratkim sem prvič igral z Borisom, ki je fantastičen glasbenik, vendar sva igrala le petnajst minut na odprtju razstave na Metelkovi, zato upam, da bova lahko še kdaj igrala skupaj. Imel sem daljšo vajo z izjemnim Tomažem. Tudi to je bilo prvo srečanje. Imel sem občutek, da skupaj raziskujeva vrsto prostorov, in pri tem sem zelo užival. Scena v Bistrici ob Sotli ponuja odprto, sproščeno in zabavno okolje, kjer lahko izvajalci delijo svoje delo v intimnem vzdušju in se srečujejo z rezidenčnimi umetniki, ponuja pa tudi prisrčen prostor za pogovor in poslušanje. Tako uspešne podeželske kulturne skupnosti so posebne in najverjetneje redke. V zadnjih nekaj letih sem večkrat sodeloval z Irene Kepl in zelo sem vesel, da sem lahko ponovno igral z njo. Irene je močna in razigrana glasbenica, ki takoj preide k bistvu skupnega dela. Ugotavljam, da so ponavljajoča glasbena sodelovanja, ko vmes ljudje rastejo, še posebej razburljiva, ker vedno soobstajata določena stopnja poznavanja in občutek svežine.”

Reuben Derrick: “Kultura na Novi Zelandiji je veliko bolj lokalno obarvana kot v Sloveniji, kjer sem opazil, da se večji pomen pripisuje kritičnemu razmišljanju in odprtosti za ideje. Zdi se, da imajo umetniki drugih držav visoko mnenje o tukajšnji kreativni glasbeni sceni.” Foto: Centralala.si

Nataša Serec: Ali je mogoče primerjati slovensko improvizacijsko glasbeno sceno z novozelandsko? Omenil si manjši, slabše financiran Nowhere! festival. Prosim, povej kaj več o tem festivalu, ali je primerljiv s festivalom Neposlušno v Ljubljani?

Reuben Derrick: “Kultura na Novi Zelandiji je veliko bolj lokalno obarvana kot v Sloveniji, kjer sem opazil, da se večji pomen pripisuje kritičnemu razmišljanju in odprtosti za ideje. Zdi se, da imajo umetniki drugih držav visoko mnenje o tukajšnji kreativni glasbeni sceni. Na Novi Zelandiji je nekaj čudovitih improvizatorjev, iz različnih okolij, razpršenih po štirih glavnih mestih. V Aucklandu in Wellingtonu so majhne, vendar uveljavljene organizacije, ki upravljajo prizorišča in redno prirejajo koncerte ter druge dogodke. Večina gostujočih glasbenikov pride iz različnih evropskih držav. Zanje je treba zagotoviti finance, saj pridejo od daleč in včasih ostanejo nekoliko dlje, da lahko uživajo v sodelovanju z lokalnimi umetniki, kar je vedno zelo dobrodošlo. The Nowhere! festival je del festivalskih serij, ki jih producira The Audio Foundation, organizacija s sedežem v Aucklandu, ki jo zdaj vodi briljanten glasbenik Jeff Henderson. Hendersson je eden izmed akterjev, ki si v zadnjih dvajsetih letih prizadevajo vzpostaviti sceno v Novi Zelandiji. Festivali, kot so Nowhere! in še pred njim Bomb the Space ter Fredstock, ponavadi ne predstavljajo zgolj ne-idiomatske improvizirane glasbe, temveč tudi druge izrazito marginalizirane žanre, kot so noise, eksperimentalna elektronika, free jazz in ekscentrične kantavtorje – morda s političnim sporočilom. Ti festivali združujejo tako umetnike iz cele Nove Zelandije kot tudi različne čezmorske obiskovalce. Da bi lahko gostili številne izvajalce, se koncerti pogosto izvajajo na različnih prizoriščih. Nekateri koncerti so bolj formalni, drugi pa potekajo v underground barih in celo na odprtem. V nasprotju s tem je festival Neposlušno bolj specifičen in večinoma osredotočen na akustično, neidiomatsko, improvizirano glasbo.”

Nataša Serec: Kako lahko potemtakem glasbeniki na Novi Zelandiji ekonomsko preživijo? Kako je vzpostavljen lokalni sistem financiranja in kakšna je kulturna politika?

Reuben Derrick: “Organizacije, kot je Audio Fundation, prejmejo omejena sredstva, ampak kjub temu naredijo ogromno. Organizirajo festivale in koncertne serije, ki včasih sovpadejo z obiskom čezmorskih umetnikov, pa tudi delavnice, predavanja in razstave. V Christchurchu smo imeli organizacijo, ki je bila približno tri leta financirana in ki je še pred približno dvema letoma upravljala prizorišče Auricle, v katerem smo člani organizirali dogodke, več festivalov in številne razstave. Trenutno ni lokalnega financiranja, zato je scena v Christchurchu še kar zaspana. Obstajajo tri prizorišča, ki z veseljem gostijo eksperimentalne glasbene dogodke. Večina lokalnih koncertov improvizirane glasbe torej deluje brez proračuna. Nekateri glasbni akterji delujejo tudi na drugih področjih ali pa si izberejo življenjski slog, ki jim omogoča, da prednostno razvrstijo svoje ustvarjalno delo. Obstaja tudi tedenska koncertna serija nove glasbe, ki poteka med semestrom na univerzi in občasno gosti tudi neidiomatsko improvizacijo. Razdalja med mesti je tako velika, da si improvizatorji težje privoščijo nastop zgolj za plačilo od prodanih vstopnic ali za skromno plačilo – in ko to storijo, se lahko zgodi, da na koncu sami krijejo stroške nastopa. Toda med letom pride do več kratkih izbruhov navdušenja. Občasno je mogoče, da si posameznik zagotovi sredstva za mednarodne koncerte, produkcijo zgoščenke, za raziskavo, strokovni razvoj ali za udeležbo na rezidenci.”

Nataša Serec: Po trimesečnem bivanju boš z družino kmalu zapustil Ljubljano. Kam vas bo vodila pot? Nazaj na Novo Zelandijo potujete preko Avstrije in Hrvaške, kjer imaš še nekaj koncertov. Na katerih projektih boš delal v naslednjih nekaj mesecih?

Reuben Derrick: “Na Dunaju ostanemo nekaj dni, saj bom 16. maja nastopil z Irene Kepl in slikarjem Wolfgangom Dokulilom. Ko se vrnem na Novo Zelandijo, bom nastopil z lokalnimi glasbeniki in gostujočim duom iz Berlina. Igral bom tudi na lokalnem jazz festivalu z nekaj tradicionalnimi bendi. Uživam v igranju v teh bendih, saj mora biti glasba groba in umazana. Potrebujem ta poseben občutek, veliko bolje ga lahko povežem z improvizirano glasbo kot s sodobnim mainstream jazzom, ki se mi pogosto zdi preveč kliničen. Igral bom tudi na ponovno zagnanem Christchurch Arts festivalu z Aotearoa Snuff Jazz sekstetom. To bo hrupna zadeva! Sodelujem tudi z avantgardnim gledališčem Free Theatre. Pričakujem, da bo to sodelovanje osupljivo in polno izzivov. Pozneje, v času pomladi na južni polobli, bom najverjetneje na krajši rezidenci eksperimentalne glasbe na otoku z zavetiščem za divje živali. Ampak rad sem tukaj in upam, da se bom lahko vrnil v Evropo, zlasti v Slovenijo, in to preden mine preveč časa. Takrat bom pripravljen storiti čim več.”